PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

TA in politika

Objavil pavel, dne 4.07.2008

Kakorkoli že gledamo na politiko – naj bi bili trije močno poli:

  1. trenutno v manj razvitih državah prevladujejo SOCIALISTI, socialdemokrati in levičarji. Bistvo za levičarja naj bi bilo, da bi na sedanje probleme iskal nove vrednote, nove rešitve, nove konstrukte ( npr. multikulturnost, strpnost, nenasilje, enakost moškega in ženske – ne enakopravnost, svet brez orožja, svet brez avtomobilov itd). Le te be lahko primerjali z osebami, ki imajo EGOSTANJE OTROKA izredno veliko. Na eni strani so to ljudje, ki imajo VELIKE ŽELJE – pa ne vedo kako jih uresničiti – ker se jim ne da truditi , veliko sanjarijo, se igrajo, so včasih tudi kreativni, velikokrat pa se upirajo avtoritetam, trmarijo, imajo več želja kot so si jih sposobni sami udejaniti, realizirati. Težko se obnašajo logično, razumsko (odraslo).  Toda na svetu ni nobena stvar zastonj, nekdo mora ustvariti, da se lahko hranimo. Torej je potrebno tistega, ki ustvarja ( ki v trudu DELA) – OBDAVČITI, mu legalno vzeti zaslužek z delom. Ga legalno ukrasti. Pri njih je močno otroško “razmišljanje” – magično – vraževersko razmišljanje – kako bo neka sila vse rešila – pa naj bo to energija, kristal, Človek, Država ali Ideja. So dostikrat ZASVOJENI, odvisniški. Na koncu pa morajo za svoje življenje od nekod dobiti denar. Le tega dobijo s pomočjo Države ( od davkoplačevalcev – zato so tam davki ekstremno visoki – tam kjer vladajo socialisti) – ki jo na en način zaničujejo kot nacionalno tvorbo – a po drugi strani so od nje odvisni kot dojenček od dojke. Lahko pa ga kako drugače z manipulacijo ali krajo kradejo drugim. Hkrati je socialist vedno zaposlen pri Državi, ponavadi ti ljudje niso sposobni peljati svojega podjetja – če pa že – je to podjetje ekskluzivni oz. monopolni strežnik države ali vladajoče klike. Najbrž ni presenetljivo, da povsod, kjer so na oblasti levičarji – razvoj skupnosti  (države) in blagostanja v glavnem STAGNIRA – če že ni iz dneva v dan več REVŠČINE.
  2. v najbolj razvitih državah, z največ blagostanja ( ZDA, Anglija, Irska, Avstralija, Nizozemska) so na oblasti LIBERALCI, klasični liberalci ( ki jih socialisti vidijo za desničarje in se moramo tudi sami včasih tako predstaviti v Sloveniji- da nas ne zamenjajo s socialističnimi liberalci tipa LDS ali ZARES).      KLASIČNI LIBERALCI se zavzemamo za malo in ZELO UČINKOVITO državo ( ki bo dobro poskrbela za otroke in 5% nesposobnih za preživetje) , malo birokracije, PROTI PRIVILEGIJEM, za svobodno kroženje kapitala, za svobodni trg delovne sile,  za pravno državo, ki ostro ščiti lastnino in tržni kapitalizem ter osebno svobodo ODRASLE osebe. Te vrednote so po Thacherci pobrali tudi laburisti, s tretjo potjo,  pohvalno. Kdor zagovarja osebno svobodo in osebno odgovornost, ter to, da ne rabimo nobenih ZAŠČITNIKOV, sploh ne v državi, da naj vsak poskrbi zase – to me po Bernovi TA najbolj spominja na osebo, ki je visoko integrirana ( po Freudu je sposobna ljubezni in dela), saj ima odlično razvito egostanje ODRASLEGA. Odrasli se odloča tukaj in zdaj, logično -razumsko, upošteva spomin, poskuša, planira, eksperimentira. Išče informacije, znanje, razločuje, vrednoti različne vrednote ( ki mu jih vsiljuje Starš), realno skuša upoštevati želje ( ki mu jih vsiljuje Otrok), dela kot mikroprocesor s primerjanje informacij, ki jh je zbral. Ob tem se uči iz dejanj. In prevzame osebno odgovornost za vsa svoja dejanja – kar pa jih otrok ni zmožen. Odrasli je tudi sposoben samofrustracije, medtem ko je Otrok nesposoben, da bi se sam frustriral za dosego nekega cilja ( zelo dolgi projekti, učenje).
  3.  v tradicionalnih državah, kjer vladajo desne, tradicionalistične stranke pa je glavno, da se držijo čimveč pravil in izkušenj iz tradicije, kar samo po sebi ni slabo. Zgolj zelo togo ohranjajo, KONZERVIRAJO oblast, tradicijo, PRIVLEGIJE in kapital. Na en način ni kroženja, stvari so zabetonirane, podobnosti s FEVDALIZMOM je polno. Problem je, ker manjka dinamičnosti, sprememb, življenja. Zgolj pravila, zgolj dušenje z zgodovino. Pa naj imamo verske desničarske stranke, ali nacionalne desničarske stranke, ali monarhistične ali komunistične ( ohranjajo tekovine revolucije in vse privilegije). Zato v času hitrega napredka te države ne znajo izkoristiti toka razvoja. So neprilagodljive kot so neprilagodljivi ljudje z prevladujočim Staršem v svoji egostrukturi. Slabo je to, da ne znajo eksperimentirati občasno, oz. se odraslo odločati kdaj bi bilo bolje vzeti nekaj iz tradicije, kdaj nekaj novega (sanjskega) in kdaj nekaj realnega. DESNICO pa bi uvrstil po TA v Starševsko ego stanje, ki je strogo, rigidno in deluje po spominu in izkušnjah.
  4. Poudarjam, da samo po sebi ni slabo nobeno od treh egostanj. Da tudi ni dobro, da Odrasli ves čas vlada osebi – temveč je nujno, da imamo egostanje Odraslega sploh razvito – kajti večina ljudi ga nima. Dobro je tudi, da znamo ta tri egostanja preklapljati za različne situacije in čase -kar odloča Odrasli.
Slabo pa je ves čas živeti s premočnim Staršem v sebi (rigidneži, starokopitneži).

Isto kot je slabo ves čas živeti z prevladujočim Otrokom vsebi ( kar delajo infantilneži).

Bistvo je, da večino časa o osebi odloča egostanje Odraslega in ta včasih določi, da je cela oseba lahko tudi krajši čas v obvladovanju zgolj Starša ali Otroka.

Kam pa bi dali ekologe – neka profesorica na Dunaju mi je nekoč rekla, da so Zeleni pri njih kot lubenice: zunaj zelene barve, navznoter pa živo rdeče. Še bolj rdeče.

Zanimivo je, da ljudje na splošno  in politiki s časom rastemo in spreminjamo vrednote. Ko smo bili mladi, smo bili vsi za spremembe, za solidarnost, za eksperimentiranje in reforme, za pravice. Tudi Joschka Fischer – nekoč ekstremni levičar, ki je v policijo metal kamenje – ki bi ga danes skoraj vsak slovenski novinar označil za najbolj neoliberalističnega republikanca.

Ko ljudje pridemo v službe in začnemo delati, vidimo koliko našega denarja se preteka skozi roke državnih uradnikov, koliko ga zaradi korupcije in hiperneumnosti konča v žepih ali v neracionalnih projektih – začnemo počasi razmišljati bolj podjetniško, bolj odraslo. Odrasli nima problema vključiti stanja Otroka ( kakšne dobre nove ideje v svoje podjetniške cilje), niti stanje STARŠA ( kakšne tradicije, kakšne dobre izkušnje iz spomina) za dosego boljšega, višnja blagostanja sebe in drugih.

Vedno pa se najdejo ljudje, ki bi probleme današnjega časa reševali na najbolj enostaven način – zgolj nazaj bi pripeljali vse tradicionalne vrednote, vse brez razločevanja. To pa skušajo delati desničarji, ki potem vse starinske vrednote idealizirajo, mitizirajo in romanticirajo. To pa je stanje STARŠA. To delajo starci, ko postajajo zagrenjeni, ko se soočajo z življenjskim neuspehom, ko se srečujejo s senilnostjo, infantilnostjo.

Kam pa spada egoist? Egoist spada v egostanje Otroka, ker ne zna sebe frustrirati in delati kdaj tudi za skupno dobro. Zanimajo ga zgolj svoje želje, zadovoljevanje svojih želja.

Kam spadajo socialistični oz. etatistični totalitarci: komunist, fašist in nacist? V vsakem primeru nimajo v sebi razvitega odraslega.  So nerazvite osebnosti. Ker pa radi komandirajo in ponižujejo druge, maltretirajo druge – če ne mislijo enako – če ne delajo enako – celo z mirno dušo morijo ljudi – bi rekli, da takrat deluje egostanje Starša. Jim pa preklaplja iz Otroka v Starša takrat kot želijo druge ljudi SILITI, DIKTIRATI, mučiti, represirati. V osnovi pa so predvsem v egostanju Otroka, ker sanjarijo o utopijah in ker niso zmožni nase, na druge in na svet gledati realno, racionalno in Odraslo.

Kam spada anarhist? Anarhisti spadajo med ekstremne levičarje, ki si po eni strani želijo državni aparat uničiti v celoti – ( ker ne prenašajo avtoritete – ker so pretirano adaptirani uporniški Otrok, ki se brez razloga upira vsaki gesti notranjega starša – ki da “je nefer”). A po drugi strani pa želijo, da jim spet “nekdo drug da hrano” – torej so spet Otrok, ki ne zna s svojim delom ustvarjati samostojno svojega življenja.

Kar je perverzno je to, da bi socializem in komunizem v Sloveniji z lahkoto lahko uvrstili v rigidno ego stanje Starša. Saj jim gre za ohranjanje ZGODOVINE, SPOMINA, tradicije, fevdov, kapitala, rent ( to, da so naši vedno na pozicijah). A v večji moči je pri njih še vedno egostanje Otroka: idealiziranje, napihovanje iluzij, utopij, sanjarjenje, nezmožnost delovnega ustvarjanja. Zato je sistem, ki ga vodijo levičarji kot rak rana: sami sebe jedo – dokler ni tako velike revščine, da vse propade ( glej Srbija, Severna Koreja, Albanija, Kuba).

  • Share/Bookmark

4 odgovorov v “TA in politika”

  1. gbwallac3 pravi:

    pavel, jaz na svet gledam malo drugače. predstavlaj si dva pola. Na eni strani je totalna svoboda, na drugi strani je totalna tlaka. Vmes se pa razvrščajo sistemi. Od anarhije na enem koncu, kjer je totalna svoboda, do komunizma na drugem, kjer je totalna tlaka. Zdaj prvi in drug ekstrem ni dober, anarhija zato, ker se moraš nonstop borit za svoje pravice, lastnino, pr totalni tlaki pa ni dober, ker nisi več posameznik, pač pa le en delček velikega sistema. Libertalci spadajo podobno kot desničarji bolj proti totalni svobodi. Sam liberalci ste bolj odprti do novih vrednost, medtem ko smo konzervativci malo manj in se jih lotevamo z ziheraštvom.

    Če že primerjaš to z otroci. Levičar je totalen egoist, ki itak misl sam nase, otrok ki mu je vse dano in sam zna zelo malo naredit. Liberalc je un mulc, k svoj nos vtakne v vsako stvar, včasih celo naivno v kako preveč, spoštuje svoja dva kolega, ju ne diskriminera in pušča stvari, ki niso njegovo področje pri miru. Densičar ali konzervativec, je podoben liberalcu, mogoče mal bolj zadržan, mal bolj plah in mogoče mal bolj diskriminatoren do novih kolegov, ki jih še ne pozna. Ima mlajšega brata in neprestano skrbi zanjga ter se drži vrednot njegovih staršev, ter se ne upira. Ali je to slabo ali ne, bi prej rekel, da ne. Pač preizkušeno metodo poseduje naprej. Zdej vrjamem da v družbi rabimo vse tri vsrte ljudi. Prvega že zato, da imamo vsaj nek zgled kakšen ne bit, druga dva pa v dobrobit družbe. Enega bolj za ekonomske sfere, drugega pa bolj za malo konzervativnosti.

  2. Rado Rado pravi:

    Saj ne morem verjeti??? Pavel se ukvarja s transakcijsko analizo! T.A. je seveda učinkoviti orodje za analizo medsebojne komunikacije. Vendar se mora T.A. analitik izvzet iz analize. Svoj svetovi nazor in svoje značajsko stanje mora anulirati.

    V kolikor mu to ne uspe so izsledki T.A. analize, zgolj propagandno sredstvo s katerim daje lastnim produktom, izsledkom analize, kvazi znanstveni značaj. Žal se je Pavlu (tudi) v tem poskusu pripetilo ravno to.

    Pavel je lahko le vojak lastne ideologije. Je premočrten in neomajen, ko zasleduje svoj cilj. Že po definiciji pa ne more biti Pavel pojasnevalec situacije. Njegova ideološka paradigma je premočna za kakršenkoli konstruktivni dialog.

  3. nevenka nevenka pravi:

    Ja, Pavel ni preveč objektiven človek.

  4. gbwallac3 pravi:

    a rab bit?

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.