Refleksije in članki predavanja in omizja

http://www.munkhammar.org/blog/index.aspx?page=display_entry&ID=2089 

Simona Toplak se v Financah pošteno in iskreno sprašuje o večih tezah o tajkunih. Vešč mi je njeno zdravo razmišljanje in razgrajevanje teh tez. Tajkuni so kriminalci. Večina je levih, manj je desnih tajkunov – a vsi so kriminalci. Večina tez ima namen v relativizaciji napak svojih tajkunov in sprevračanju odgovornosti na druge.

Hkrati pa se tajkunizacijo zlorablja za širjenje socialistične ideje, da je privatizacija zlo in rak rana. Ne, privatizirati državne firme je nujno za to, da bo ta družba v kapitalizmu globalizacije preživela.  Reforme so nujne, da se ne bo zgodil kolaps države zaradi povečevanja davkov, parazitskega šolstva, zdravstva in ostalega uradništva.

Nujno je potrebno obsoditi vse tajkune. Vlada mora sprejeti novo in kratko zakonodajo. Sodniki naj po tej zakonodaji obsodijo tistih 20 do 30 tajknuov obeh polov na visoke ( 10 letne kazni), prav tako vse njihove oprode. Vso lastnino jim je treba zaseči in jo takoj na javni držabi prodati tistim, ki imajo denar. Nič ni narobe, če bodo to zgolj tuji lastniki. Pri tej dražbi je potrebno pazati, da ne bo pod ceno, da se kupci ne bodo vnaprej dogovorili in si lastnine podelili in si tako močno zbili ceno.

“Kar je seveda popoln blef. Tajkunstvo je nastalo prek mehanizmov odobrenega kapitala, lastnih delnic, družb pooblaščenk, prepletenega lastništva, izčrpavanja finančnih naložb podjetja za nakup tega istega podjetja in tako naprej. Lastniki so, namesto da bi preprečili, da se jim “krade” in to sankcionirali, kraje podprli.”

Dejstvo je, da sta obe najmočnejši sedanji politični stranki spodbujali tajkunizacijo in svoje tajkune. To je prej 15 let delala tudi propadla LDS oz. sedaj nadaljuje ZARES. Da o SLS ne govorimo.

Iskanje izgubljenega reveža

Stanislav Kovač,

Revščina kot popularna socialna demagogija tik pred volitvami:

državni svet

Mateja Kožuh Novak, vplivna članica SD

Janševa predvolilna revščina

Dohodkovna revščina

Revščina in premoženje

Po podatkih raziskave Socialni razgledi (Umar, 2006) je lastništvo stanovanjskih nepremičnih v Sloveniji zelo enakomerno porazdeljeno med štiri glavne dohodkovne razrede prebivalstva; leta 2002 je imelo v najnižji dohodkovni skupini gospodinjstev z dohodki pod mejo tveganja revščine kar 80,4 odstotka gospodinjstev v lasti ali solasti stanovanjsko nepremičnino (glej tabelo Stanovanjsko lastništvo po dohodkovnih razredih).

Dejanska revščina

Ob upoštevanju dohodka in premoženja so v Sloveniji resnično revna samo tista gospodinjstva, katerih dohodek je pod pragom revščine in ki hkrati niso lastniki stanovanjskih nepremičnin. V takšnih gospodinjstvih živi samo okoli dva odstotka prebivalstva ali približno 45 tisoč oseb (0,196 x 230.000 = 45.000).

Med temi 45 tisoč revnimi osebami so tudi lenuharji, ki tako kot brezdomni klošarji po ljubljanskih parkih raje posedajo v senci drevesnih krošenj, živijo na račun socialne podpore in cele dneve veselo popivajo, namesto da bi delali.

Analiza revščine kaže, da je v Sloveniji revščina dejansko zanemarljiv družbeni pojav in da naša država nima težav s socialno podobo na njenem spodnjem delu družbene lestvice.

Aktualne privatizacijske afere opozarjajo, da ima slovenski kapitalizem resnične težave na skrajnem zgornjem delu socialne lestvice, ki jo sestavljajo tudi takšni bogataši, ki do bogastva niso prišli zasluženo s trdim delom, znanjem, inovativnostjo in pogumom, ampak nezasluženo prek klientelizma, omejevanja konkurence in nedelovanja pravne države.

Predvolilno iskanje peščice izgubljenih revežev, ki smo mu priče zlasti v časopisih Šrotovega medijskega imperija, odvrača pozornost javnosti od največje težave slovenskega kapitalizma: kako se je lahko lastnik največjega medijskega imperija v Sloveniji po vzoru ruskih oligarhov le v nekaj tranzicijskih letih prelevil iz občinskega uradnika z rdečo knjižico Pahorjeve SD v petega najbogatejšega Zemljana.

“Novinarka” Ilinka Todorovski – nekoč dopisnica Dela in daleč najbolj plačana “novinarka” v primerjavi z večino pisunov, ki delajo honorarno za lizike, je v času vojne proti tajkunom – kjer se skuša predstaviti – da so lenuhi in brezvezniki na kriminalni in politični način čez noč pobasali nekaj 100 miljonov evrov vsak – začela uravnoteževati kurjenje zavisti.

Našla je lestvico najbolje plačanih politikov. Spravila se je na Bajuka, ki je kot minister najslabše plačani. A kaj ko dobi še 120.000€ letno penzije iz tujine. Od kapitalista za katerega je večino življenja delal.

Pa zakaj nisi šla sama delati v tujino? Zakaj tudi mi ostali nismo mogli takih ogromnih plač v slovenskem socialističnem raju dobiti?

Kaj je namen? Namen je relativizirati bogastvo tajkunov in pokazati tudi kako so desničarji nesramno bogati. Uravnotežiti informacije. In pri tem pozabiti, da je eden od teh prišel do denarja na legalen način in s trdim delom, ostali pa na mafijski – kriminalen način.

Bojana Šrota se niti dotaknila ni – mar je tudi ona ena izmed 66% pisunov, ki so na plačilni listi našega največjega fevdalca?

Frankl: zakaj plačuješ turbosocialistične novinarje?

Vinci je napisal(a): Mene nič ne motijo spomeniki Tita, Kardelja, Kidriča, itn. Navsezadnje so pomembno zaznamovali našo preteklost.

Mogoče se ti nasmehne sreča in boš po občinskem odloku dobil palčka v podobi Fritzla pred bajto, kajti tudi on bo vsaj del preteklosti pomembno zaznamoval. Pač ne tako zelo kot omenjeni velikani zgodovine, ma odtod tudi velikost palčka, da bodo razmerja pravilno urejena. Tekavec na forumu Financ

Fritzl je psihopat, ki je zaprl del svoje družine v klet in jih je popolnoma obvadoval tam doli v temi – jih USPEŠNO manipuliral nekaj desetletij in vsesplošno zlorabljal.

Pred leti sem gledal film Kusturice: Podzemlje. V osnovi dolgočasen, bolan, težaški in zblojen film, ki govori, da so se neki partizani v podzemlju Beograda še 30 let po vojni skirvali tam spodaj v kanalizaciji, ker niso vedeli, da so Nemci že šli domov in da je vojne konec. Film je bil poln zelo bolanih, absurdnih odnosov med temi undergrounderji, alternativci, partizani – ki so se v času vojne skrivali v kanalizaciji, v kleteh. Skratka, težko je gledati ta dolgčas, ta nesmisel, absurd, to psihopatologijo.

Šele čez čas sem zaštekal, da je to brihtna simbolika Miloševičeve nacional -socialistične Srbije, ki jo nacional -socialistična fevdalna oblastna klika s svojim medijskim aparatom še vedno drži v socialističnih, nacionalističnih, nekih zgodovinskih mitih. Drži 99% raje v v podzemlju. V temi, v revščini, v suženjstvu. V absurdu, v brezizhodnosti in norosti – pa ljudje še kar furajo ta brezsmisel in verjamejo ( naivno VERUJEJO) tem socialističnim mitom in tej nacionalistični retoriki. Verjamejo tej eliti Fritzlov, fevdalcev, manipulatorjev, psihopatov.

In kako je v Sloveniji? Mar niso isti psihopatski Frizli na oblasti in s pomočjo socialističnih lutk v političnih strankah in s pomočjo lutk v medijih šše vedno narod držijo v ljubezni do socializma, še vedno ga držijo napopanega na bližnjo zgodovino. Ljudje še kar živijo v kleti za časa leta 1980. Kot da nismo v tržnem gospodarstvi in v EU.

Psihopati Fritzli kot gobe po dežju rastejo v takih deželah, ki niso razčistile z bližnjo zločinsko polpreteklo zgodovino. To so Avstrija, Slovenija, Italija, Srbija, Rusija, Kitajska. To so dežele, kjer še vedno vladajo psihopati – kako bo drugače v negativni selekciji, ki jo je gojil socializem že po defaultu.

Danes mi je novi sodelavec omenil, naj ob 21h na TV gledam dokumentarec o Angoli. Zadnjič je ostalim sodelavcem z diasi predstavil svoje enomesečno bivanje in prostovoljno delo v Angoli.

Dokumentarec si lahko ogledate na arhivu: ANGOLA, PREZRTA DEŽELA, DOKUMENTARNA SERIJA, 1/2 2100

Moj novi sodelavec je dvakrat bežno viden v tem odličnem dokumentarcu Jožeta Možine.

Dokumentarec kaže kako prostovoljci iz Slovenije v okviru redovnic salezijanskega reda ( s. Zvonka) pomagajo v šoli učiti in vzgajati otroke, ki jih vlada množično zanemarja.

Angola je še vedno komunistična država. Najprej sem mislil, da so bili kolonialisti Nemci, ki pa so baje bili malce nižje, pod Angolo, v Namibiji. Tu pa so bili Portugalci, ki so zgradili ogromno infrastrukture in tovaren. Bili so pa tudi Angleži kolonialisti nekaj časa, ki pa so Angolo zgolj imperailistično molzli. Šele leta 1975 se je Angola uprla in pregnala imperialiste. Po uporu pa je komunistično gibanje začelo revolucijo in sprožilo dolgotrajno državljansko vojno, ki je zahtevala nekaj miljonov življenje, beguncev, sirot in ranjencev.

Prva ladja za revolucionarje je prišla iz Jugoslavije, ladja Piran. Leta 1975. S katero so naši Dolanci, Popiti in Kučani pošiljali orožje revolucionarjem, predvsem pehotne mine. Pripeljala je orožje, predvsem mine. Revolucionarje so podprli na Kubi, ki je poslala Cheja in sovjetsko moderno orožje, medtem ko je protirevolucinarje podpirala ZDA in Južna Afrika, ki je država z najvišjim standardom v Afriki. Tudi za črnce!

Angola je bogata z diamanti in zelo bogata z nafto. Ključni so bili že ruski bombniki, ukrajinsko orožje (pred oranžno revolucijo) in slovaško orožje (pred reformno vlado). Ključni za zmago komunistov. Ker so socialisti v tej državljanski vojni zmagali, ko so leta 1992 ubili vodjo protirevolucionarjev – so sedaj na oblasti. Živijo v luksuznih predelih mest, v elitnih, baročnih , luksuznih vilah, ki so jih zgradili še Portugalci. Državo vodijo na fevdalistični način. Prodajajo diamante na svetovni trg in nafto zgolj Kitajski – medtem kot 99% džavljanov strada z enim dolarjem na mesec, brez zdravstva, brez šolstva – razen, če le tega ne usposobijo misijonarji s pomočjo darov iz Evrope ali pa new agerske in protestantske sekte iz ZDA in Brazilije – ki pa so še bolj uspešne kot katoliška Cerkev s svojimi misijoni in prostovoljci.

Povprečna družina ima 6 otrok. Letalske civilne povezave z letali Antonov vzdržujejo še danes ruski vojaški piloti, ki jih plačuje Rusija. Ekstra profit si ta socialistična mafija baše v žepe – tako kot na Kitajskem, v Rusiji, v Srbiji in v Sloveniji. Briga jih za rajo. Ker oni tako izkrivljeno – kriminalno razumejo kapitalizem = ki so ga edino oni v državi lahko prevzeli! – češ “kapitalizem so bogati barbari, ki čimbolj izcuzajo delavce”. Pa to ni kapitalizem. To je kratkovidno sužnjelastništvo oz. fevdalizem oz. kar Marx imenuje: “začetno obdobje kapitalizma”. V kapitalizmu tekmujejo predvsem kapitalisti med seboj – pa tudi delavci. Vsi tekmujejo. Ker osnova kapitalizma je tekma na trgu in pravni mehanizem ( + mediji) , ki zahteva, da je tekma FER. Če si kdo uzurpira monopol -ga pravna država ostro sankcionira. Enron je kriminalni eksces, ki so ga pravne službe ZDA ostro sankcionirale. Pri nas pa je v Sloveniji Enron že desetletja normalen način poslovanja vseh državnih in večine manjših podjetij, ki so zvezane z državnimi podjetji.

Angola je v 15.stl. zaradi belcev in še prej Arabcev izselila 1,3 miljona sužnjev, predvsem vBrazilijo. Tu govorijo portugalščino, v Braziliji pa portugalščina vsebuje veliko angolske govorice, besed. Sužnjelastništvo, beli in arabski trgovci so prihajali do poceni sužnjev tako, da so med sabo sprli poglavarje in jih plačevali, da so napadali druga plemena, zajeli sužnje in jih trgovcem prodajali.

Čas Portugalcev je bil stopnja najvišjega blagostanja Angole. Ljudje so imeli delo. Dobre ribiške ladje. Ameriške tovarne. Revolucinarji so vse to uničili. Posledica socializma je skrajna revščina za večino prebivalstva. Skrajni brezup. S slabimi čolni se preživljajo kot ribiči ali pa preprodajajo robo. Infrastruktura je uničena ali pa hitro propada, ker gospodarji z njo ne znajo gospodariti. Samo ena ozka elita socialističnih voditeljev in njihov vojaško – policijsko – birokratski aparat živi na nivoju in reklamira zgodbo o uspehu. Danes Angolci živijo slabše kot v 19. stl. in isto kot v času fevdalizma in sužnjelastništva. Živijo afriški socializem. Živijo pod petokrako zvezdo. Imajo spomenike revolucionarjev in Che-ja, ki je pomagal to državo spraviti popolnoma na kolena. Za koliko desetletij je povzročil skrajno revščino. Socializem je še povsod ustvaril veliko revščino. Materialno, psihološko in duhovno. Ubil je osebo in ubil je družbo, odnose. Iz ljudi je naredil vohljače, vojake, birokrate, zvite hrbtenice, robote ali pa trupla.

Ko sem zadnjič pogledal v zvezek srednješolca in sem bral definicijo podjetnika pri predmetu PODJETNIŠTVO, me je pogrela izjava, da je “podjetnik velik materialist”. Pa sem se šel pozanimat kdo ga podjetništvo uči. In mi je povedal, da učitelj, ki je pred letom 1991 učil STM ( samoupravljanje s temelji marksizma). Na šoli (gimnazija) imajo dva učitelja”socialistčlnega” podjetništva: eden je naredil kumrovški FDV, drugi pa kumrovško FOV. Torej imamo prodajalce rdeče megle in pralce možganov z rdečo varikino.

Za sociologijo pa imajo učiteljico iz FDV, ki jim daje izključno seminarske naloge iz literature socialističnih avtorjev. “Kritika kapitalizma”. “Max Weber”. Slavna zbirka “Studio humanitatis”. Tako nepoštena učiteljica, ki ne ponudi dijaku, študentu, paleto pluralnih avtorjev, temveč zgolj dela ekstremnih levičarjev in kritikov kapitalizma in apologetov levičarstva, socializma. Otroku ne ponudi samostojnega razlikovanja, svet mu oriše zgolj skozi rdeča očala. Množična produkcija rdečih bimbotov, industrija, tekoči trak.

Sedaj se na TV Sloveniji spet vrti ena TV nadaljevanka, kjer sta Škof in Veso dva pepčka, dva biznismena. Seveda sta predstavljena kot skrajno negativna podjetnika, mar ni to za pričakovati v državi, ki je enoumno proti podjetništvu in kapitalizmu? Še par let nazaj je bila v nedeljah tudi ena nadaljevanka, ki je Slovencem prala možgane, da se gredo podjetnike in biznismene zgolj pokvarjenci, lenuhi in izkoriščevalci. Skratka : naši sovražniki. Sovražniki ljdstva in našega edino pravičnega družbenega sistema. “Mi nočemo iz Slovenije narediti Amerike!” je mantra 90% Slovencev. Matr kako naši vladajoči socialisti še 20 let po propadu komunizma uspešno na mehek način indoktrinirajo rajo.

Ni naključje tudi, da smešijo zdravniški poklic in ga delajo bebastega. Kajti zdravniki so kot inteligenca vedno bili nevarni tem malomeščanskim lumpenproletarcem in birokratom. So jih presegali v znanju in pameti.

Že zelo dolgo pa nisem gledal kakšne humorne nanizanke, ki bi se norčevala iz ZARES bebastih birokratov na občinah in v državi, v zdravstvu in v šolstvu, v vladnih in v nevladnih organizacijah. Da bi se norca delala iz materiala, ki ga je v Sloveniji ogromno. Mnogo več kot v zahodno evropskih državah. Iz materiala, ki jim ga ponujajo ljudje brez rezultatov, brez razvojnih vizij in ciljev. Ljudje, ki brezvestno celo življenje živijo na račun žuljev delavcev, kmetov, obrtnikov in inženirjev, ki se preživljajo z tržnimi rezultati svojega dela. Ljudje, ki so ZARES podporniki konzervativnega socializma in nasprotniki demokracije, napredka in tržnega kapitalizma. Ljudje, ki celo življenje mlatijo nastopaški, bleferski jezik socialistične latovščine pomešane z marketingom in samovščečnostjo ” Ti si zvezda!”.

Tole sem povzel, ker sem pravkar gledal zelo dolgočasen film “Hit poletja”, zelo dolgočasnega režiserja M. Pevca, kjer je igrala lepotica Molk, še bolj pa mi je bila všeč glasba pevke Gjurin, slavne nekdanje Olivije.

Film je bil spet slovenceljsko socialen. Po Vorančevo ali še bolje po stilu Miška Kranjca se je ukvarjal s malim človekom, ki se utaplja v nesreči zaradi izkoriščevalcev.

Gnil pa se mi je zdel scenarij Ferija Lainščka. Bedni dialogi. Managerji so orisani kot kratkovidni, izkoriščevalski, sužnjelastniški primitivci. Ne kot pametni in daljnovidni ljudje, ki tako dober glas Gjurinove bogato nagradijo in vanj vložijo – tvegajo – vse svoje premoženje -da ga ne bi speljal kak drug podjetnik.

Kreslin, ki ima na naši RTV monopol vrtenja muzike ( “socialistični podjetnik”) in ki vsako leto popije kri kakšnemu mlademu talentu – pa je bil predstavljen kot odrešitelj kvalitetne pevke iz rok “satanskih podjetnikov”.

Drugače pa plehka in slovensko solzava zgodba o prezaščitenem slovenskem otroku staremu 30 let, ki nič ne zna in noče delati. Ne zna živeti, delati in ljubiti.

O očetu pijancu in socialističnemu birokratu, ki poneveri družbeni denar in o možačasti in posesivni slovenski socialistični materi, ki buta ven hladnost in trdoto. Do moža in do otrok.

Zgodba na prvo žogo – če odpreš slovensko TV: polno mladine, ki se grebe, da pridejo na TV zaslon: ali s pomočjo lepotnega tekmovanja, ali preko petja. Ali še bolj tragično, množično in sodobno:  s pomočjo riganja in kazanja riti v resničnostnih šovih. Prodali bi vse – samo da dobijo 5 minut slave. To je mladina, ki jo je Gaber s permisivnostjo, anarhijo in razvajenostjo popolnoma zafural. Postali so plehek kanon futer v rokah psihopatskih socialističnih podjetnikov – kakršne film prikazuje. Ker niso zgrajene osebnosti – jih lahko vsak razsuje in pometa z njimi. Mi pa kot gledalci s privzgojenim, stalno indoktriniranim,  globokim socialnim čutom tugujemo in sočustvujemo s tem falirancem -faliranko.

Bilo je tudi preigravanje prekmurcev, ki so za Slovence očitno že prototip. Tako glede muzike kot uspešnih filmov. Drugi vzorec so neuspešni ljudje, ki ne znajo sami preživeti, ki jamrajo in igrajo žrtve. Molkova sploh ni v osnovi Prekmurka. Kar je fascinantno – v določenih potezah in zornih kotih – si je bila fizično nesramno podobna z Ano Jud.

V nedeljo, 1.junija, bomo imeli krst pri enajsti maši. Dete bo staro dober mesec. Z župnikom smo se že zmenili. Zadnjič sem nesel družinsko knjižico in rojstni list. Ni bilo nič za plačati. Po mailu sem ga še prej vprašal, ali se lahko izogneva pripravi na krst, glede na to, da sva bila na njej lansko leto.

Odgovoril je, da ker sva praktična kristjana, ki redno obiskujeva bogoslužje in sodelujeva v zakonski skupini – da lahko.

Zaenkra še ne vem veliko o njegovem zavetniku in kdaj bo imel god. Za te informacije sem povprašal botrico, ki ima to knjigo, hkrati pa je tradicionalna kristjana in obvlada te stvari, ki jih jaz zelo počasi in previdno ponotranjam.

Izbira krstnega botra se mi zdi zelo pomembna. V prvo sem prosil prijateljico, uršulinko s. Meto, ki je po daljšem premisleku botrstvo odklonila s pojasnilom, da so imeli včasih botri nalogo, da v primeru smrti staršev posvojijo otroka in ga vzdržujejo – ona pa tega kot redovnica ne more, ker nima lastnih sredstev.

Potem sem izbral prijatelja V. ( ki se bo naslednji mesec končno poročil) s katerim že dolgo hodiva skozi življenje kot kristjana in ga jemljem po karakterju kot izredno kvalitetnega človeka – kar sem opazil v številnih preizkušnjah življenja v katerih sva se znašla. Žena pa je izbrala takrat edino prijateljico P. iz zakonske skupine.

Nočem delati to, kar počne večina tradicionalnih kristjanov, da izbirajo po žlahti in določijo nekoga, ki je že od staršev 20 let starejši, kaj šele od otroka. Tako sem zavrnil ženinega žlahtnika, ki se je dobronamerno kar sam ponudil za botra. Pa ni slab človek. Toda vere resno ne živi. Krščanstvo jemlje kot folkoro. Tega pa si mi ne želimo.

Kajti boter ima nalogo, da stoji s svojim zgledom svojemu krščencu ob strani v življenju in mu z odnosom pomaga držati smer, smisel življenja, obračanje k Odnosu presežnosti. Zavestno živi vrednote tega presežnega odnosa. Hvaležno in veselo živi svoje krščanstvo. Boter je krščencu opora in vzgled, skratka avtoriteta v pozitivnem pomenu besede. Sploh takrat v puberteti, ko ima krščenec velika nihanja, beganja, bluzenja in slabe odnose s starši. Da ga takrat zna boter prav s pomočjo dolgo gojenega kvalitetnega odnosa obdržati na frekvenci.

Izbral sem Marušo, žena pa je dodala še njenega moža Tomaža. Oba sta najinih let, imata tri otroke. Smo skupaj v zakonski skupini v naši župniji. DiŽ. Smo prijatelji. Občasno si izmenjamo obiske. Pogovor normalno teče. O številnih temah. In ujamemo se. In kar je zame zelo pomembna stvar: humor med nami je zelo živahen – kar kaže res na bližino, sproščenost in vzajemno sprejemanje med nami. Resno jemljeta vero. Delata na zakonskem odnosu in na vzgoji. Iščeta Boga. Sta v odnosu z njim.

Po krstu pa jo šibamo skupaj na piknik zakonske skupine. Čez en mesec pa bomo imeli pri ženini žlahti skupaj z njeno sestro praznovanje dveh krstov. 29. junija bomo naredili še to fešto, kjer bo prisotna žlahta in vsi botri.

Zakaj krst? In zakaj tako hitro? Me sprašujejo znanci. Krst je zakrament, kjer otroka starši in občestvo izročijo Bogu, v varstvo. Simbolno, občestveno. S tem otrok ne postane član Cerkve, ampak dobi večno življenje. Tudi če jutri med spanjem umre v posteljici. Od krsta naprej otrok večno živi v Bogu. Tu je stvar čiste vere. Ali veruješ ali ne veruješ v to.

Ko človek umre – lahko njegov prijatelj veruje, da bo večno živel – ali pa veruje, da ne bo večno živel, da bo s smrtjo v celoti izginil. To je versko vprašanje, transcedentno vprašanje. Tu nimamo kaj operirati z logiko in razumom. V tehničnih vidikih življenja je razum neprecenljivo orodje, toda na polju odnosov in življenja in smrti – je razum mnogo premalo. Tam ne moremo reči, da je nekdo vernik in drugi nevernik. Na teh poljih vsi verujemo, le da diametralno nasprotno verujemo. Kajti vstajenja življenja nihče ne more ne logično dokazati in ne logično ovreči.

Morda sem neobjektiven, ker sem postal bolj pozoren na to, kakšne avtomobile vozijo ljudje okrog mene. Kajti moj avto je star že 11 let in se že bojim, da bo krepnil in ga bom moral zamenjati. Moral bom investirati denar v nov avto. V kakšnega?

Za avto mi je bilo vedno škoda denarja. Gledal sem ga zelo funkcionalno vedno. Nikakor ne znamke, ki je market leader, kjer bi plačal prestiž, nečimernost. Kjer bi denar vrgel stran. Za to, da bi si na drag način kupoval naklonjenost ali pa zavist ljudi okrog mene. Kot to delajo puhoglavci in puhoglavke. Denar raje vlagam v sklade, v delnice in v parcelo. Ne bom rekel, da si takega avtomobila danes ne morem privoščiti. Lahko. Ampak ga bom raje šparal za hišo.

Ko gledam že nekaj časa avtomobile Slovencev, vidim, da imajo skoraj vsi nove avtomobile, oz. avtomobile stare manj kot 4 leta. Skoraj vsak tretji avto je vreden več kot 20.000€. Skoraj vsak 5. avto je terenc, ki je vreden kot ena slovenska garsonjera. Velike ladje BMW, AUDI, TOYOTA, MERCEDES, Peguet 406, VW Passat itd. Mnogo od teh avtomobilov je zelo požrešnih pri gorivu. In stavim, da je večino teh šoferjev sovražnikov ZDA in Američanov in da so še nedolgo nazaj izgovarjali argument, da Američani živijo preveč potratno. Dvolično sovražijo Američane, ker le ti delajo nekaj, kar bi oni sami radi počeli. Sovražijo kapitalizem, ker si kapitalista predstavljajo kot bogato svinjo, ki sedi na denarju in nič ne dela – ker bi sami bili radi to. Obtožujejo bogato Cerkev, ker so zgolj sami lakomni in bi si radi ta denar ali kapital potuhnjeno in čisto po egoistično prisvojili. Zgolj zato kritizirajo in pljuvajo – ker ne morejo skriti svoje lakomnosti, puhoglave nečimernosti  in nekonstruktivne zavisti.

Res ne razumem ljudi, ki se vozijo v terencih in v zelo velikih limuzinah, ki kurijo vsaj 8 litrov( terenci pa 15 litrov) na 100km. Ne spoštujem jih. Preziram jih. Imam jih za bedake, ki ne znajo delati z denarjem. Za ljudi, ki se šopirijo. Za brezčutne egoiste. Za ljudi z nizko samopodobo, ki jo kompenzirajo z zapravljanjem denarja, ki je ponavadi na lahek in nezaslužen način pridobljen. Hkrati pa nimajo niti malo občutka za solidarnost in ekologijo.

Spoštujem svobodno voljo ljudi, toda ne razumem, da nekdo kupuje prestižne znamke avtomobilov in luksuzne tipe pleha. Take ljudi, ki se šopirijo in poganjajo tako poceni denar – preziram.

Prav tako mi ne gre v račun ta množična histerija zadnjega leta, ki govori v kakšno revščino smo kar nenadoma padli Slovenci. Hkrati pa še nikoli ni bilo na naših cestah toliko dragih avtomobilov. Hkrati pa nikomur v zadnjih 60ih letih ni kapnilo zakaj pa imamo Slovenci ves čas 3x do 5x nižje plače in standard kot Avstrijci in Italijani čez mejo. Zakaj tam snažilka z lahkoto zasluži toliko kot pri nas univ. dipl. ing.? Prej niso videli revščine, sedaj v času volilne kampanje pa je ta revščina množična histerija s strani ljudi, ki so najbolj odgovorni za to revščino in ki plačuujejo mašinerijo lažnivcev, da preko svojih medijskih kanalov nabijajo tesnobo in ožajo pamet množic.

Zdej nisem čisto siguren kateri od gostov je to ugotovitev izpostavil.

Ali dr. Janez Šušteršič, nekdanji direktor UMARja, ali dr. Igor Masten, ali urednik Financ Peter Frankl?

Mislim, da je bil Šušteršič. Rekel je, da bomo Slovence zbezali iz socialističnega mišljenja in pasivnosti in nepripravljenosti na reformne spremembe zgolj na en način. Na en način s startno pištolo.

To je: plače bi jim morali izplačevati bruto. Tako bi namesto 1200€ dobil v roke izplačilo bruto plače: recimo 2600€.

Opozorili so, da je večina Slovencev tako slepih in neumnih, da niti ne pogledajo svojih plačilnih listkov. Živijo slepi kot fijakarski konji.

Nato pa bi jim še isti dan poslali položnice ( z istimi zneski kot jih imajo na plačilnih listkih):

300€ za penzijo ( za plačevanje državne pokojninske piramide, kjer tisti, ki vplačujejo – ne dobijo nič – tisti, ki pa so že dolgo notri – pa poberejo vse – kar si niso zaslužili!)

200€ za zdravstveno zavarovanje – tukaj ta denar spet pretežno upkojenci pokurijo

900 € za davke državi.

Takrat bi večina butcev šele začela razmišljati. Ali je OK, da jaz to plačujem, ali je kakšna alternativa, kakšna rešitev, da več obdržim in manj vplačujem? Še vedno dopuščam, da bodo levičarsko usmerjeni in “solidarni” še naprej prostovoljno vplačevali večino svoje plače v državno blagajno.

Kako lahko naredimo, da bomo davke državi zmanjšali za trikrat?

Kako lahko naredimo, da bom pokojninsko vplačilo z obrestmi po 20ih letih lahko dobil nazaj ( kajti danes star 40 ali 45 letna oseba – svoje penzije ne bo dočakal, ker so ta denar že zdavnaj  komunistični roparji pogonili, zapravili. Danes delavci direktno plačujemo penzije penzijonistov. Ni nobenih skladov, nič oplajanja kapitala. Vse je izropano, vse je prazno zaradi slabega poslovanja socialističnih voditeljev) – kot v vzajemnih skladih – kot varčuje večino normalnega sveta?

Ali je kakšna šansa, da s pomočjo konkurence na zavarovalniškem in zdravstvenem trgu lahko za ta denar dobim boljše storitve oz. plačujem pol manj za storitve, ki sem jih trenutno deležen?