PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Razsulo pravne države

Objavil pavel, dne 29.05.2008

1. Pravna država kot državotvorno dejanje

Pred skoraj dvema letoma sem v Sobotni prilogi Dela objavil prispevek “Ob dnevu državnosti in odgovor dr. Eriku Breclju”, zavedajoč se resnosti položaja na področju tako imenovane pravne države. Z njim sem pozval k streznitvi, da Slovenci spoznamo in naredimo pravno državo kot državotvorno dejanje, takšno, ko si jo je, po mojem, večina državljanov ob osamosvojitvi predstavljala. Od takrat do danes ni videti razlogov za optimizem.

2. Do obtožencev “razumevajoča” država

V prispevku pred dvema letoma sem poudaril, da ne vem, ali je še katera primerljiva država tako “razumevajoča” do obtožencev, ki so spoznani za krive, kot je naša. Nekdo, ki z nemočnega 18-letnega dekleta, pred katerim je še celo življenje pričakovanj, upanja, načrtov …, strga obleko in ga z davljenjem v strašanskih mukah umori, v tej državi dobi samo 10 let zapora!

Materi 16-letnega dekleta, ki ga v cvetu mladosti na cesti do smrti zbije brezvestni, do onemoglosti pijani brezobzirni voznik, ta država naloži le 10 tisoč evrov “pravične denarne odškodnine”. Približno 75 odstotkov izrečenih obsodilnih sodb se konča s pogojno obsodbo. Obsojenec kazni praktično “ne občuti”.

Tako malo je v tej državi vredno človekovo življenje in tako velike so pravne dobrote do brezvestnih morilcev, kriminalcev vseh vrst.

3. Zastaranje pregona kot folklora

Zastaranje kazenskega pregona je postalo folklora. Zastaralni roki za kazniva dejanja se s sodnimi zaostanki, “okuženostjo” sodnikov, “založenimi” spisi v omarah in podobnim dejansko skrajšujejo.

Obtoženci so skupaj z njihovimi zagovorniki postali medijske zvezde. Žrtve in oškodovanci so zanemarljivi in nepomembni! Bolj ali manj so prepuščeni sami sebi, svojim travmam. Še več, žrtev postane še dodatno žrtev samega kazenskega ali drugega postopka, denimo razkritja njene intime, celo pietete.

Medijsko je odmevno najti “luknjo v zakonu”, ki pripelje denimo do oprostitve. Zaradi luknjavosti predpisov in obtožb za to sploh ni potrebno kakšno posebno pravno znanje.

Če si obtožen, ti ni nerodno, ni te sram, krivi so drugi! Zato je zelo prikladno, denimo če ti grozi kazenski pregon, “vstopiti” v politiko, se sklicevati na imuniteto in si v tem smislu že v naprej pripraviti obrambo (češ da gre za politični linč) na zalogo.

4. Veselje obdolženca in zagrenjenost oškodovanca

Oškodovanec, ki je vložil ovadbo, bo denimo izgubil ves delovni dan, ko bo kot priča čakal na hodniku sodišča. Po koncu obravnave bosta šla z obdolženim oba domov, s tem da bo obdolženi praviloma šel, če bo sploh obsojen, s pogojno obsodbo, oškodovanec pa bo zagrenjen preklinjal to državo in samega sebe, ker je ovadbo sploh vložil! Obdolženi bo vesel, oškodovanec pa bo zagrenjen.

Dolžniki in obdolženci so deležni ustrezne zaščite, upniki, žrtve in oškodovanci pa iščejo pravico v labirintu in travmah večletnega pravdanja in izvršbe, povezanih s spremembo zakonodaje, stališč sodne prakse, neučinkovitega izvršilnega postopka …

5. Nož v hrbet pravni državi

Da ne govorim o področju kriminala belih ovratnikov, kjer so bolj ali manj vsi nedolžni. Še tista peščica, ki je spoznana za krive, so, nekateri, pomiloščeni. Dvomim, da še kdo v tej državi verjame, da smo v tem pogledu pred zakonom vsi enaki.

Na prvi in zadnji strani Primorskih novic je bila 28. januarja 2006 fotografija, na kateri novogoriški občinski svetnik, sicer odvetnik, kaže seznam članov občinskega sveta, podpisnikov predloga za pomilostitev njegove stranke Danila Kovačiča.

Komu občinski svetnik kaže seznam? Morebiti tudi sodnikom, ki so leta, v to verjamem, v hudih dilemah, pod pritiskom, mogoče ob neprespanih nočeh in zavedajoč se teže svoje velike odgovornosti, odločali v zadevi in po pomilostitvi morebiti izgubili vero v svoje delo. Če so jo, jim jo je nekdo vzel! Vzel jim jo je sam nekdanji predsednik države s pomilostitvijo Danila Kovačiča! Predsednik države (!) je sodnikom, tožilcem vzel spoštovanje, avtoriteto, ne nazadnje digniteto! Predsednik države je odvzel avtoriteto sodišču – okrožnemu, višjemu in vrhovnemu! Politično lobiranje in čredni nagon pravni državi niso zadali klofute (klofuti se lahko izogneš), ampak nož v hrbet!

6. Sodnikom odvzeta čast in spoštovanje

Kako bi se vi, dragi državljani, v takšnem ozračju, počutili kot sodniki ali tožilci, ne nazadnje kriminalisti, ob takšni pomilostitvi? Bili bi apatični, s težavo bi hodili na delo, spraševali bi se, zakaj sploh še vztrajati, ali ima vse skupaj sploh še smisel in ali ni bolje poiskati drugo delo, se čim prej upokojiti, iti v odvetništvo, notariat …

Mogoče bodo tisti, ki so predlagali zgoraj navedeno pomilostitev, sami ali njihovi bližnji, jutri žrtve kaznivega dejanja. Prepričan sem, da jih bodo takrat polna usta pravne države in zahtev, da sodišče in tožilstvo ukrepata hitro in odločno. Mogoče pa bodo naleteli prav na tiste apatične sodnike ali tožilce ali kriminaliste, ki so jih sami takšne naredili! Sodniku in tožilcu je odvzeta vsakršna čast, vsakršen ponos, vsakršno spoštovanje! Nekdo, ki sodnico pošlje “prat straniščno školjko”, postane medijska zvezda, za prizadeto sodnico se ne zmeni nihče, ostane sama.

Smo pred tem, da sodišča, tožilstva in policijo zapustijo še tisti, ki se jim lahko samo zahvalimo, da v tem stanju duha v pravosodju sploh še vztrajajo in zagotavljajo, da deluje tisto, kar sploh še deluje! Pod pritiskom reševanja sodnih zaostankov bo v povezavi z zgoraj navedenim padala kakovost sodnih odločitev, to bo neizbežno. Eno je dobiti sodbo pozno, vendar pravično in zakonito, povsem nekaj drugega pa je dobiti površno, neobrazloženo, neprepričljivo, da ne rečem nezakonito, sodbo. Doživite! Doživljate danes in še bolj boste jutri!

7. Obdolženi postavlja sodnike pred sodišče

V tej državi so celo tekli, morda še tečejo, postopki, v katerih obdolženec, nekdanji, iz odvetniških vrst “izključeni”, odvetnik (ki mu je bila izrečena večletna pravnomočna zaporna kazen) odškodninsko kar po vrsti toži sodnike, ki mu sodijo, predsednika sodišča, ker naj bi mu baje kršili njegove ustavne pravice. Ti sodniki morajo iz svojega žepa plačevati sodne takse, odvetnike! Pravzaprav obdolženi postavlja sodnike, ki mu sodijo, pred sodišče! Ste vedeli, da je zagovornica navedenega, ki toži sodnike, celo članica sodnega sveta?

8. Novodobni doktor prava

Kot študent prava sem imel konec sedemdesetih let čast poslušati predavanja pokojnega profesorja doktorja Stojana Cigoja. Obseg njegovega znanja, globina njegovih misli, inteligence, pravne logike bodo osnova za študij še številnih prihodnjih generacij pravnikov. Ko sem potrkal na njegova vrata, me je navdajalo takšno spoštovanje do njegove intelektualne in moralne pokončnosti, da čutim, kot bi bilo včeraj. Ob vsem svojem znanju in izjemni intelektualni sposobnosti je bil skromen! Velik v znanju in velik v skromnosti!

Novodobni doktor prava, danes rektor ene od univerz, potem ko mu poteče poslanski mandat, denimo še eno leto dobiva iz proračuna nadomestilo plače. Pomislite, ker ne dobi dela! Na njegova vrata ne bi niti potrkal!

9. Izjemni zaslužki notarjev

Javno sem se ob uvedbi notariata opozoril na nepotrebnost, arhaičnost takšnega monopolnega sistema. Izrečene so bile prazne obljube, da bo notariat pripomogel k zmanjševanju sodnih zaostankov … Daleč od tega, zgodile pa so se afere Zbiljski gaj, Orion, sodni zaostanki se samo kopičijo … Večina notarjev je, z malo truda in rizika, brez tekmovanja na trgu, izjemno veliko zaslužila v kratkem času, v posmeh vsem poklicno primerljivim sodnikom, tožilcem …

Notarske zapise lahko zvežemo s tremi vrvicami, celo z verižico, opremimo s tremi pečati, pa v tej državi ne bo nič manj sporov ali sodnih zaostankov. Nasprotno, v stanju duha, kakršno je v družbi, v notarsko listino zapišeš “svinjarijo”, nanjo daš notarski žig in podpis in postane javna listina, ki ustvari domnevo, da je resnično to, kar je zapisano v njej.

10. Sodniška služba – reševanje težav mladih mamic

Pravni red nažira sam sebe, pravice, kot rakave, že nažirajo druge pravice, kot da je pravni sistem zbolel za avtoimuno boleznijo! Imamo povsem zgrešen sistem in pristop. Namesto da bi dolgoročno krepili tožilstvo in sodstvo, njegovo trdnost in neodvisnost, smo uvedli notariat. Namesto da bi spodbujali, da bi za sodnike kandidirali najboljši in izkušeni pravniki z večdesetletnimi izkušnjami, bodo odhajali. Sodniška funkcija postaja privlačna za prehodno reševanje težav mladih mamic.

Ekonomsko odvisen, apatičen kriminalist, tožilec in sodnik, ki v svojem delu ne čuti družbene opore, družbenega priznanja, ki je deležen celo medijskega linča, v katerem se niti braniti ne sme in ne more, je v interesu kriminala. Danes je hitra in konkretna podpora tistim, ki v sodstvu, na tožilstvu in v policiji prizadevno in po pravilih predpisov in stroke vestno opravljajo svoje delo, nujna, tako najširše javnosti, celotne politike, nas vseh. Gre za interes slovenskega naroda!

11. Pravna država odhaja s prizorišča

V zadnjih desetih in več letih, ko so bile razmere, ob zanemarjanju in odsotnosti pravne države, za razrast korupcije in kriminala belih ovratnikov tako ugodne, kot so za razrast plevela v zanemarjenem in vlažnem rastlinjaku, so se oblikovali takšni vedenjski in miselni vzorci, ki jih bo mogoče odpraviti samo dolgoročno, če sploh.

Gospodarski kriminal že negativno vpliva na narodno gospodarstvo, konkurenčnost, varnost gospodarskega prometa … Obseg korupcije je takšen, da povzroča narodnogospodarsko škodo, nepregledne in škodljive transakcije, sklenjene pod mizo, brez iskanja konkurenčnih ponudb, krivcev ni …

Tisti, ki podkupujejo, so vse bolj močni, ne čutijo se ogrožene, ampak zaščitene! Pomilostitev Danila Kovačiča jih denimo vsekakor lahko opogumlja. S prizorišča ne odhajajo tisti, ki podkupujejo, ne, oni se ne umikajo, s prizorišča odhajajo in bodo odhajali policisti, kriminalisti, tožilci, sodniki! S prizorišča odhaja pravna država!

12. Mafijska družba

Ob takšnem in tako izoblikovanem stanju duha nastaja vsesplošna razpuščenost in vse večja odsotnost slehernega reda, moralnih in etičnih vrednot na eni strani, in neverjetne samovolje, arogance, pohlepa in prezira do soljudi na drugi strani. Nastaja družba, v kateri je bolje, da “nič ne veš, nič ne vidiš in nič ne slišiš”; mafijska družba, v kateri ne bo o sporu odločal pokončen in neodvisen sodnik, niti ne bo odločal Don Vito Corleone, ampak don Janez, don Ivan … Nastaja družba, v kateri bodo učenci vzgajali učitelje in kriminalci z belimi ovratniki dobivali odlikovanja.

V takšnem okolju največ pridobijo brezobzirni koristolovci, arogantneži, napihnjenci in bleferji vseh vrst, največ pa izgubijo tisti, ki ohranijo čut dolžnosti in poštenja, v življenju jim rečemo “urejeni ljudje”.

Spoštovanemu dr. Eriku Breclju sem v zvezi z njegovim prizadetim pismom javnosti in iskanjem razlogov za zaplete z operacijskimi mizami in nerešljivostjo situacije odgovoril: razlog je vsesplošno pravno razsulo in odsotnost pravne države in pravne kulture. Zato ta država ni sposobna izvesti običajnega javnega razpisa, iz spisov v postopkih javnih naročil padajo diskete različnih barv …

Namesto da bi osamosvojitev izkoristili kot priložnost za gradnjo in utrjevanje pravne države, se je ta ves čas zanemarjala, kar je številnim zelo ustrezalo, saj so samo v takšnih razmerah čez noč pridobili velikansko bogastvo, brez dela. To nas je pripeljalo v stanje, v katerem so bolj ali manj vsi nedolžni, ni nikjer nobenih krivcev, nihče za nič ne odgovarja. Besedi “odgovornost” in “dolžnost” sta skoraj izginili iz našega besednjaka, obstaja le beseda “pravica”.

Narodno “srebrnino” se je kradlo in odnašalo kot blago iz blagovnic v času potresov in razpada vsakršnega reda. Dobil ga je tisti, ki je bil ob pravem času na pravem mestu, z zlorabo pravnih institutov, ki niso namenjeni temu, za kar so bili uporabljeni … Tisti, ki so odnašali, pravijo, da je bilo “vse zakonito”.

Se spominjate izjave nekdanje vrhovne državne tožilke “da ni vsaka svinjarija kaznivo dejanje”? Vzporednica s trditvijo, da je bilo “vse zakonito”, se povleče kar sama od sebe. Če nočeš in če tega ne uzakoniš, svinjarija pač ni kaznivo dejanje, pa če je še tako velika svinjarija!

Tudi denimo deportacija ljudi v nacistična koncentracijska taborišča je v tem smislu bila “zakonita”, saj ni znano (vsaj meni), da bi jo prepovedoval kakršenkoli predpis takratne nacistične Nemčije. Slovenci lahko zamahnemo z roko, pozabimo, se obrnemo stran, ampak posledice razsula pravne države čutimo že danes in jih bomo še bolj občutili na svoji koži jutri, mi in naši potomci, ko bomo ogoljufani, izsiljevani, okradeni, oškodovani … To nas je in nas bo še bolj pripeljalo v vsesplošno degradacijo in degeneracijo medčloveških odnosov, vsakršnih vrednot in morale.

Ne gre samo za vprašanje današnjega dne, ampak za veliko več: za vprašanje, kakšno družbo, merila in vrednote bomo prenesli na naše potomce, da jih ne pustimo brez vere v vse in vsakogar. Bomo Slovenci dopustili, da nam volkovi čuvajo ovce? Pivo in nakupovalni centri niso slovenski nacionalni interes, pravna država pa je slovenski nacionalni interes, je državotvorno dejanje. Namesto da bi pravno državo utrjevali, smo jo brezobzirno zmrcvarili.

Tistim, ki bodo ugovarjali, da razmere le niso tako slabe (številnim takšno stanje namreč naravnost ustreza), že vnaprej odgovarjam, da imajo prav. Je še veliko slabše, je katastrofalno! Ob takšnem stanju se v tem zgodovinskem trenutku vsi pravniki in celotna “pravna stroka” pred slovenskim narodom lahko samo posujemo s pepelom, ker nismo nič storili, da bi to preprečili, ker smo to dopustili, pri tem celo sodelovali.

Biti tiho in nič narediti pomeni pripomoči, da ostane stanje takšno, kakršno je, in da bo v tem smislu slovenski narod tonil vedno globlje. Lahko se sprenevedamo, se gremo akademske debate, iščemo opravičila … Račun je že izdan in bo še! Neizprosno in konkretno!

Nekoliko okrnjen prispevek, kot ste ga prebrali zgoraj, sem objavil v Sobotni prilogi Dela 24. junija 2006. Za njegovo objavo sem moral plačati okoli dva tisoč evrov! In sem plačal, kot državljan, iz svojega žepa, ponosno, zavedajoč se usodnosti stanja in trenutka. Šele odkrito in resnično spoznanje in priznanje je lahko temelj za obrat.

 

Emil Mozetič je odvetnik v Novi Gorici.

  • Share/Bookmark

En odgovor v “Razsulo pravne države”

  1. Dajana Dajana pravi:

    Joj. Joj. Joj. Kako imaš prav!!!!

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.