PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Udeležba na 2. festivalu družin v Postojni

Objavil pavel, dne 27.05.2008

Osemnajstega maja, v nedeljo, smo se v rahlem dežju vsi štirje odpravili z avtom proti Postojni. 2. Festival družin se je že nakj ur dogajal. Prva daljša pot z dojenčkom. Zadaj avtosedež na eni strani in na drugi strani lupinca. V kovčku prtljažnika pa še voziček in dežniki. Okoli 11h so po radiju sporočili, da je vedro. Se pravi: ni padavin. Z enomesečnim dojenčkom in skoraj dve leti starim trmastim malčkom se je težko prerivati po lužah in z dežnikom v roki.

Dobro, da sem od lani imel izkušnjo, da je večino prireditev pod šotori in v hotelskih dvoranah Postojne.

Parkirišče ni bilo tako šokantno nabito kot lani, tudi po cestah se niso valile množice družin kot pred 12 leti mladina iz vlaka na letališče, kjer smo pričakali papeža. Ravno med parkiranjem se je močno vlilo, tako da bi kdorkoli pod dežnikom težko suh prišel do prizorišča srečanja družin.

Parkirali smo točno v bližini avtomobila s SG registracijo. Iz katerega je stopil Adi, ko sem iz avta jemal voziček.. Strinjala sva se, da je škoda, da je tako vreme. Med tem, ko sem sestavljal voziček, iskali dežnike in palerine – je Adi že švignil s kitaro po parku mimo parkirišč.

Pred Adijevim nastopom smo iskali prireditev za otroke, neke lutkovne igrice v hotelih. Ni bilo težko. Vprašal sem prvega organizatorja z majico iskreni.net – katerih je bilo okrog 80 – samih prostovoljcev. Eno dekle od njih se je prijazno ponudila sama in nama pomagala nositi voziček z dojenčkom po 20ih stopnicah. Sta se kar matrali z ženo, ker je voziček kar težek. Jaz sem nosil malega za vratom in še velik dežnik, čeprav sem hotel malega zamenjati za voziček z eno od žensk, a je organizatorska vztrajala, da lahko nese voziček. Prišli smo v nabito dvorano, odložili dežnike in palerino in se otresli vlage.

Dva klovna ( ble ženska in črnopolti moški) sta se pred otroki igrala s klobuki, po dvorani je bilo polno balonov. Ta večjega sem imel ves čas za vratom, mali je spal. Kmalu po tem pa je z jokom najavil čas dojenja in žena je šla s štručko v notranjost hotela, kjer so ji za recepcijo ponudili prostor za previjanje in prostor za dojenje v loži hotela. Tam sem srečal Damjano za šankom, ki mi je po svoje zoprna pevka.

Meni je Adi zvezda. Originalen v besedilih in v melodiji. Daleč pred vsemi slovenskimi glasbeniki. V zadnjih letih me navdošujejo še razpadujoča Olivija, Katalena in Boštjan Gombač. S ta večjim sva Adija šla za pol ure poslušati. Zapel je par pesmic in jih šegavo in nevsiljivo vzgojno pokomentiral na svoj šegavo -humorni način. Potem sva Adija žrtvovala za predavanje, ki sem ga namenoma pol ure zamudil. Kot bi vedel, da se bo Darja v uvodu zaplezala.

Tako sva šla z zaspanim otrokom poslušati še psihiatrinjo Darjo Krmelj v zgornji predjamski hotel. Darja je imela super vsebinsko predavanje – le škoda, da je toliko časa porabila za opravičevanja in razne stranpoti. Upam, da ste kaj posneli ali napisali. Ker res je težko za male otroke skrbeti in še zraven poslušati. Nalslov predavanja, ki sta ga s ppt pripravila z možem Tomažem iz podjetja JESEJ, se je imenoval SEMENA prvIH SEDMIH LET ŽIVLJENJA. Govorila je predvsem o zakonitostih otroške razvojno analitične psihoterapije in razvoja otroka. O tem kako se otrok nauči kopiranja raznih vzorcev od staršev. Nekritično kopira, da z lahkoto preživi. Problem pa so napačni originali, ki jih otrok ponavlja nekritično tudi v odrasli dobi. In mu to zelo škodi v odnosih. Ker se odziva kot otrok: črno/belo.

Vmes je še navrgla par opažanj o patologiji slovenskih družin s katerimi se je srečala v svoji 29-letni profesionalni – psihiatrični in psihoterpavetski karieri. Predvsem je poudarila kje je slovenski človek in slovenska družina bolj motena kot so običajno moteni evropejci.

Bistvo predavanja mi je bil stavek: da je za odnose potrebno delati. Da je ta napor težja pot. Da se je težje odločiti in delati na odnosu. Lažje je pobegniti iz odnosa v sanjanje. Lažje je poiskati bližnjice, ki so v osnovi odvisnot, zasvojenost in vodijo v propad človeka, osebnosti, odnosa.

Po predavanju se je še bolj ulilo. Čuki niso bili dovolj velika motivacija. Viroze, neprespana otroka in mokri čevlji pa so nas usmerili do avta in domov. Letos sem imel namen iti poslušati še angleško mediatorko – pa se potem ni izšlo zaradi moje viroze, ki mi je počutje čisto razbila v oslabelost. Fino je, da so organizatorji letos predavnja razbili na več različnih terminov, da niso bili vsi na isti termin, tako kot lani, ko sem pač izbral zgolj Bogdana Žorža.

Res škoda, da je vreme zdesetkalo obiskovalce. Bil sem še presenečen koliko jih je kljub temu bilo. Koliko jih je že bilo lani – če nas je bilo letos okrog 3.000?

Srečal sem par prijateljev in par znancev. Najbolj vesel sem bil duhovnika Lojzeta, ki je duhovni asistent skupnosti iskreni.net. Zdel se mi je kar malce žalosten in odsoten. Nekaj se dogaja z njim. Nekaj žalostnega. Nisem ga vprašal kaj, je bilo premalo časa za tako hitro preveč osebno in iskreno vprašanje. Pozdravila sva se.

Srečal sem tudi prijatelja Sandija s številno družino, ter Aleša in Marijo iz priprave na zakon. Srečali smo tudi družino iz DV patra Vitala Vidra. Neverjetno, kako lahko z določenimi ljudmi po daljšem času tako hitro spet vzpostavimo tako zapljiv in pristen odnos, kot da bi se poslovili včeraj zzvečer.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.