V nedeljo, 1.junija, bomo imeli krst pri enajsti maši. Dete bo staro dober mesec. Z župnikom smo se že zmenili. Zadnjič sem nesel družinsko knjižico in rojstni list. Ni bilo nič za plačati. Po mailu sem ga še prej vprašal, ali se lahko izogneva pripravi na krst, glede na to, da sva bila na njej lansko leto.

Odgovoril je, da ker sva praktična kristjana, ki redno obiskujeva bogoslužje in sodelujeva v zakonski skupini – da lahko.

Zaenkra še ne vem veliko o njegovem zavetniku in kdaj bo imel god. Za te informacije sem povprašal botrico, ki ima to knjigo, hkrati pa je tradicionalna kristjana in obvlada te stvari, ki jih jaz zelo počasi in previdno ponotranjam.

Izbira krstnega botra se mi zdi zelo pomembna. V prvo sem prosil prijateljico, uršulinko s. Meto, ki je po daljšem premisleku botrstvo odklonila s pojasnilom, da so imeli včasih botri nalogo, da v primeru smrti staršev posvojijo otroka in ga vzdržujejo – ona pa tega kot redovnica ne more, ker nima lastnih sredstev.

Potem sem izbral prijatelja V. ( ki se bo naslednji mesec končno poročil) s katerim že dolgo hodiva skozi življenje kot kristjana in ga jemljem po karakterju kot izredno kvalitetnega človeka – kar sem opazil v številnih preizkušnjah življenja v katerih sva se znašla. Žena pa je izbrala takrat edino prijateljico P. iz zakonske skupine.

Nočem delati to, kar počne večina tradicionalnih kristjanov, da izbirajo po žlahti in določijo nekoga, ki je že od staršev 20 let starejši, kaj šele od otroka. Tako sem zavrnil ženinega žlahtnika, ki se je dobronamerno kar sam ponudil za botra. Pa ni slab človek. Toda vere resno ne živi. Krščanstvo jemlje kot folkoro. Tega pa si mi ne želimo.

Kajti boter ima nalogo, da stoji s svojim zgledom svojemu krščencu ob strani v življenju in mu z odnosom pomaga držati smer, smisel življenja, obračanje k Odnosu presežnosti. Zavestno živi vrednote tega presežnega odnosa. Hvaležno in veselo živi svoje krščanstvo. Boter je krščencu opora in vzgled, skratka avtoriteta v pozitivnem pomenu besede. Sploh takrat v puberteti, ko ima krščenec velika nihanja, beganja, bluzenja in slabe odnose s starši. Da ga takrat zna boter prav s pomočjo dolgo gojenega kvalitetnega odnosa obdržati na frekvenci.

Izbral sem Marušo, žena pa je dodala še njenega moža Tomaža. Oba sta najinih let, imata tri otroke. Smo skupaj v zakonski skupini v naši župniji. DiŽ. Smo prijatelji. Občasno si izmenjamo obiske. Pogovor normalno teče. O številnih temah. In ujamemo se. In kar je zame zelo pomembna stvar: humor med nami je zelo živahen – kar kaže res na bližino, sproščenost in vzajemno sprejemanje med nami. Resno jemljeta vero. Delata na zakonskem odnosu in na vzgoji. Iščeta Boga. Sta v odnosu z njim.

Po krstu pa jo šibamo skupaj na piknik zakonske skupine. Čez en mesec pa bomo imeli pri ženini žlahti skupaj z njeno sestro praznovanje dveh krstov. 29. junija bomo naredili še to fešto, kjer bo prisotna žlahta in vsi botri.

Zakaj krst? In zakaj tako hitro? Me sprašujejo znanci. Krst je zakrament, kjer otroka starši in občestvo izročijo Bogu, v varstvo. Simbolno, občestveno. S tem otrok ne postane član Cerkve, ampak dobi večno življenje. Tudi če jutri med spanjem umre v posteljici. Od krsta naprej otrok večno živi v Bogu. Tu je stvar čiste vere. Ali veruješ ali ne veruješ v to.

Ko človek umre – lahko njegov prijatelj veruje, da bo večno živel – ali pa veruje, da ne bo večno živel, da bo s smrtjo v celoti izginil. To je versko vprašanje, transcedentno vprašanje. Tu nimamo kaj operirati z logiko in razumom. V tehničnih vidikih življenja je razum neprecenljivo orodje, toda na polju odnosov in življenja in smrti – je razum mnogo premalo. Tam ne moremo reči, da je nekdo vernik in drugi nevernik. Na teh poljih vsi verujemo, le da diametralno nasprotno verujemo. Kajti vstajenja življenja nihče ne more ne logično dokazati in ne logično ovreči.

Morda sem neobjektiven, ker sem postal bolj pozoren na to, kakšne avtomobile vozijo ljudje okrog mene. Kajti moj avto je star že 11 let in se že bojim, da bo krepnil in ga bom moral zamenjati. Moral bom investirati denar v nov avto. V kakšnega?

Za avto mi je bilo vedno škoda denarja. Gledal sem ga zelo funkcionalno vedno. Nikakor ne znamke, ki je market leader, kjer bi plačal prestiž, nečimernost. Kjer bi denar vrgel stran. Za to, da bi si na drag način kupoval naklonjenost ali pa zavist ljudi okrog mene. Kot to delajo puhoglavci in puhoglavke. Denar raje vlagam v sklade, v delnice in v parcelo. Ne bom rekel, da si takega avtomobila danes ne morem privoščiti. Lahko. Ampak ga bom raje šparal za hišo.

Ko gledam že nekaj časa avtomobile Slovencev, vidim, da imajo skoraj vsi nove avtomobile, oz. avtomobile stare manj kot 4 leta. Skoraj vsak tretji avto je vreden več kot 20.000€. Skoraj vsak 5. avto je terenc, ki je vreden kot ena slovenska garsonjera. Velike ladje BMW, AUDI, TOYOTA, MERCEDES, Peguet 406, VW Passat itd. Mnogo od teh avtomobilov je zelo požrešnih pri gorivu. In stavim, da je večino teh šoferjev sovražnikov ZDA in Američanov in da so še nedolgo nazaj izgovarjali argument, da Američani živijo preveč potratno. Dvolično sovražijo Američane, ker le ti delajo nekaj, kar bi oni sami radi počeli. Sovražijo kapitalizem, ker si kapitalista predstavljajo kot bogato svinjo, ki sedi na denarju in nič ne dela – ker bi sami bili radi to. Obtožujejo bogato Cerkev, ker so zgolj sami lakomni in bi si radi ta denar ali kapital potuhnjeno in čisto po egoistično prisvojili. Zgolj zato kritizirajo in pljuvajo – ker ne morejo skriti svoje lakomnosti, puhoglave nečimernosti  in nekonstruktivne zavisti.

Res ne razumem ljudi, ki se vozijo v terencih in v zelo velikih limuzinah, ki kurijo vsaj 8 litrov( terenci pa 15 litrov) na 100km. Ne spoštujem jih. Preziram jih. Imam jih za bedake, ki ne znajo delati z denarjem. Za ljudi, ki se šopirijo. Za brezčutne egoiste. Za ljudi z nizko samopodobo, ki jo kompenzirajo z zapravljanjem denarja, ki je ponavadi na lahek in nezaslužen način pridobljen. Hkrati pa nimajo niti malo občutka za solidarnost in ekologijo.

Spoštujem svobodno voljo ljudi, toda ne razumem, da nekdo kupuje prestižne znamke avtomobilov in luksuzne tipe pleha. Take ljudi, ki se šopirijo in poganjajo tako poceni denar – preziram.

Prav tako mi ne gre v račun ta množična histerija zadnjega leta, ki govori v kakšno revščino smo kar nenadoma padli Slovenci. Hkrati pa še nikoli ni bilo na naših cestah toliko dragih avtomobilov. Hkrati pa nikomur v zadnjih 60ih letih ni kapnilo zakaj pa imamo Slovenci ves čas 3x do 5x nižje plače in standard kot Avstrijci in Italijani čez mejo. Zakaj tam snažilka z lahkoto zasluži toliko kot pri nas univ. dipl. ing.? Prej niso videli revščine, sedaj v času volilne kampanje pa je ta revščina množična histerija s strani ljudi, ki so najbolj odgovorni za to revščino in ki plačuujejo mašinerijo lažnivcev, da preko svojih medijskih kanalov nabijajo tesnobo in ožajo pamet množic.

Zdej nisem čisto siguren kateri od gostov je to ugotovitev izpostavil.

Ali dr. Janez Šušteršič, nekdanji direktor UMARja, ali dr. Igor Masten, ali urednik Financ Peter Frankl?

Mislim, da je bil Šušteršič. Rekel je, da bomo Slovence zbezali iz socialističnega mišljenja in pasivnosti in nepripravljenosti na reformne spremembe zgolj na en način. Na en način s startno pištolo.

To je: plače bi jim morali izplačevati bruto. Tako bi namesto 1200€ dobil v roke izplačilo bruto plače: recimo 2600€.

Opozorili so, da je večina Slovencev tako slepih in neumnih, da niti ne pogledajo svojih plačilnih listkov. Živijo slepi kot fijakarski konji.

Nato pa bi jim še isti dan poslali položnice ( z istimi zneski kot jih imajo na plačilnih listkih):

300€ za penzijo ( za plačevanje državne pokojninske piramide, kjer tisti, ki vplačujejo – ne dobijo nič – tisti, ki pa so že dolgo notri – pa poberejo vse – kar si niso zaslužili!)

200€ za zdravstveno zavarovanje – tukaj ta denar spet pretežno upkojenci pokurijo

900 € za davke državi.

Takrat bi večina butcev šele začela razmišljati. Ali je OK, da jaz to plačujem, ali je kakšna alternativa, kakšna rešitev, da več obdržim in manj vplačujem? Še vedno dopuščam, da bodo levičarsko usmerjeni in “solidarni” še naprej prostovoljno vplačevali večino svoje plače v državno blagajno.

Kako lahko naredimo, da bomo davke državi zmanjšali za trikrat?

Kako lahko naredimo, da bom pokojninsko vplačilo z obrestmi po 20ih letih lahko dobil nazaj ( kajti danes star 40 ali 45 letna oseba – svoje penzije ne bo dočakal, ker so ta denar že zdavnaj  komunistični roparji pogonili, zapravili. Danes delavci direktno plačujemo penzije penzijonistov. Ni nobenih skladov, nič oplajanja kapitala. Vse je izropano, vse je prazno zaradi slabega poslovanja socialističnih voditeljev) – kot v vzajemnih skladih – kot varčuje večino normalnega sveta?

Ali je kakšna šansa, da s pomočjo konkurence na zavarovalniškem in zdravstvenem trgu lahko za ta denar dobim boljše storitve oz. plačujem pol manj za storitve, ki sem jih trenutno deležen?

Je stabiliziral red. Zalo veliko je. Večkrat in včasih veliko.

Ponoči spi 2x po štiri ure. Z ženo sta na kavču v dnevni sobi. Ločena. Midva s tavelkim pa ločena  v spalnici. Ta velki je ene parkrat sredi noči prišel v mojo posteljo. Zadnji teden pa spi do konca noči v svoji postelji. In to do 9ih zjutraj , če je treba.

Mali je dobil izpuščaje po obrazu. Te pikice dobiva zelo redno vsak dan. Še vedno je dostikrat rdeč v obraz, sploh ko se napanja. Tudi rumenička se mu še vidi.

Po 10ih dneh mu je odpadla popkovina, delček.

Začel se je kopati. Ni tako navdušen kot starejši sinko.

Pri treh tednih je nehal v prazno gledati. Zdaj je v fazi občudovanja, čudenja pri opazovanju. Ima bolj krompirjast nos. Ter sigurno že 5 kg in pol.

Ko podirava kupček mi fletno zaspi na trebuhu. Od prvega dne pa suvereno dviga glavo.

Všeč mi je ker ga uspem z nošenjem in zibanjem zazibati v globok spanec. Tudi žena je rekla, da jo je kar malce strah smrti v posteljici, ker ta pa res globoko zaspi in spi.

Ima pa ta otrok več krčev, kot prvi, ki jih je imel včasih zgolj za vzorec. Po svoje je hecno, da se mu krči začnejo vsak dan ob istem času in trajajo od pol osmih zvečer do pol polnoči. Zadnje čase je to obdobje bilo parkrat tudi občutno krajše.

Ta teden sta pri ženinih starših skupaj z ženo, da so vsi več v naravi. Jaz nimam več porodniškega dopusta in žena se težko premika z dvema otrokoma po številnih stopnicah – brez dvigala – in nato preko zelo prometnih cest do prvega parka, kjer je kolikor toliko čist zrak in mir.

Finska postaja jedrski park. Poleg štirih nuklearnih reaktorjev, v Eurajokiju blizu kraja Rauma, gradijo petega. S tlačno vodni reaktor Olkiluoto 3 bo najmočnejši na svetu, vendar se je z gradnjo zapletlo. Ker z gradnjo 1600 megavatnega reaktorja zaostajajo že najmanj dve leti, bodo stroški znatno višji od predvidenih.

To pa Fincev ni ustavilo pred vložitvijo predlogov za gradnjo novih reaktorjev. Podjetje Teollisuuden Voima Oy (TVO), ki ima v lasti že dva reaktorja in gradi Olkiluoto 3, ima v načrtu gradnjo še šestega reaktorja. Sprva so se govorice, da bo po parlamentarnem sprejetju predloga o gradnji novega petega reaktorja, podjetje vložilo predlog o gradnji šestega in sedmega, zdele neresnične.

»Radiation and Nuclear Safety Authority« (STUK) so v presojo predložili pet različnih tipov reaktorjev. Predvidevajo, da bo reaktor stal 3 do 4 milijarde evrov, končan pa naj bi bil pred koncem naslednje dekade.

Tehnološka industrija je na Finskem najpomembnejši gospodarski sektor, ki zaposluje 273 tisoč ljudi. Energetski sektor opozarja, da se poraba elektrike na Finskem viša in da naj bi leta 2020 znašala 107 TWh, medtem ko zdaj znaša 90,3 TWh. Po izračunih Olkiluoto 3 s 13 TWh ne bo mogel zadostiti naraščajoči porabi. Johansson je prepričan, da Finska do leta 2020 poleg omenjenega Olkiluoto 3 potrebuje še najmanj dva nova reaktorja, ki bosta enakovredna temu. vir energetika.net

V Družini in na RTV Slo sem spremljal poročanje o srečanju družin pod popolnim vodenje cerkvene institucije v Celju. Prebral sem tudi dva dobra, kritična članka o tem. P. Branko Cestnik je pisal o množičnih štadionskih manifestacijah, kjer je važno, kakšno je število ovc, kdo zbere več svojih vojakov. To je rodetovski način mišljenja. Seveda je pohvalil veliko prostovoljno zagnanost laikov in bogoslovcev, ki so pucali štadion ali pa organizirali prevoze družin na štadion. Mislim, da je to edina pohvala festivala družin v Celju. V Financah pa je prav tako jezuit Peter Lah pisal o tej manipulaciji s številkami, ki je v Sloveniji tako popularna.

Kaj se mi zdi slabo pri Celju?

1. 1. to da zberejo ljudi na štadionu in jih naredijo za pasivne objekte, ovce, objekte manipuliranja z javnostjo
2. 2. to da jih ne briga, kaj si družine resnično želijo početi v prostem času – briga jih samo kaj bodo oni njim vsiljeno sporočili
3. 3. ker je narejeno neodnosno
4. 4. ker selekcionirajo (izločijo! iz družbe in iz občestva!!!) par sto duhovnikov in škofe – ki tam v belem sedijo ob odru – in s tem preigravajo vzorec obiska papeža JP2 in preigravajo hierarhijo klerikov nad laiki ( kar mene osebno ne mot, moti pa večino sodobnih ljudi, ki ne marajo avtoritetin hierarhije).
5. 5. ker družine nimajo možnosti se srečevati, govoriti in se na istem niboju srečevati s škofi in duhovniki
6. 6. ker je podobno kot dan mladosti oz. t.i. socialistični mitingi, ki so posnemali nekdanja katoliška množična razkazovanj mišic na štadionih in trgih. Skratka arhaično in vase zaprto.
7. 7. institucija ukaže ( PAMET) kaj mora biti in potem prostovljni delavci ( LAIKI) delajo

Skratka- meni je vseeno -če to imajo – se mi pa zdi osebno preveč dolgočasno, da bi tja šel špilati kuliso s svojo familijo.

Kaj se mi zdi dobro pri Postojni? Na 2. Festivalu družin z zelo posrečenim naslovom »Naložba v odnose za največje donose« kar se posvoje lahko sliši tudi materialistično, kajti največja past sodobnega človeka je, da si odnos olastnini, zmaterializira, da si človeka polasti in s tem v trenutku izgubi duhovno dimenzijo odnosa in svoje osebe- kot tudi da podleže zahodnjaškemu marketingu o romantični ljubezni – sanjarjenju in o tem kako si sanjskega partnerja lahko kupiš ( se ti zaljubljenost zgodi) v marketu in ga po uporabi ( ko ni več kemije) odvržeš. Čeprav slogan kvalitetno poudarja, da je za dober odnos potrebno delati in vlagati vanj najboljše kar zmoreš!

1. 1. shod družin, praznik ( Fest-ival) ni izključujoč, ” katoliški”, samo za katoliške, verne družine, temveč je odprt za VSE družine ( ki jim je družinsko življenje vrednota!!!!), kar je veliko bolj evangelijsko, odprto, apostolsko. Imajo večji občutek za realnost, kajti v Sloveniji večina že zdavnaj ni več katoliška, katoliki smo manjšina in ta trend se še nadaljuje- najbolj pa mu škodujejo pokroviteljski “mitingi resnice” oz. “mitingi razkazovanja mišic”.
2. 2. družinam ponuja izbiro in svobodo – ne pa poslušanje monologov samo enih avtorjev – ki se bojijo dialoga ( avtokrati)
3. 3. družinam ponuja medsebojni dialog – srečevanje nekdanjih kolegov, prijateljev, izmenjava izkušenj, navezava novih kontaktov, prijateljstev
4. 4. družinam ponuja mašo – ni pa to osnovni ali nujni del za vse
5. 5. družinam ( staršem) ponuja izobraževanje
6. 6. družinam ( predvsem otrokom!, pa tudi staršem) ponuja igro in zabavo – ne pa dirigirano zabavo
7. 7. družinam in osebam ponuja krščanstvo ravno s pomočjo odnosov, predvanj raznih kvalitetnih strokovnjakov, ki so intimno kristjani. S pomočjo sodobne inkulturacije, ne pa na arhaičen način ideologije katolicizma, kjer je važno, da je Cerkve močna, množična in pod popolnim vodstvom škofov.
8. 8. tukaj bi lahko škofi, redovniki in duhovniki preko določenih delavnic in omizij šli v enakopraven odnos z družinami
9. 9. za razliko od Celja imajo tu glavno besedo laiki, ki vpeljujejo vsebino, organizirajo, vodijo delavnice in celoten Festival. Tako da bi lahko rekel, da je Postojna sodobna Cerkev, medtem, ko je Celje arhaična, z ideologija katolicizma obremenjena cekrev iz 19.stl.
10. 10. upam, da bodo voditelji in organizatorji Festivala družin bolj dajali prednost kvaliteti vsebin kot pa množicam.

Osemnajstega maja, v nedeljo, smo se v rahlem dežju vsi štirje odpravili z avtom proti Postojni. 2. Festival družin se je že nakj ur dogajal. Prva daljša pot z dojenčkom. Zadaj avtosedež na eni strani in na drugi strani lupinca. V kovčku prtljažnika pa še voziček in dežniki. Okoli 11h so po radiju sporočili, da je vedro. Se pravi: ni padavin. Z enomesečnim dojenčkom in skoraj dve leti starim trmastim malčkom se je težko prerivati po lužah in z dežnikom v roki.

Dobro, da sem od lani imel izkušnjo, da je večino prireditev pod šotori in v hotelskih dvoranah Postojne.

Parkirišče ni bilo tako šokantno nabito kot lani, tudi po cestah se niso valile množice družin kot pred 12 leti mladina iz vlaka na letališče, kjer smo pričakali papeža. Ravno med parkiranjem se je močno vlilo, tako da bi kdorkoli pod dežnikom težko suh prišel do prizorišča srečanja družin.

Parkirali smo točno v bližini avtomobila s SG registracijo. Iz katerega je stopil Adi, ko sem iz avta jemal voziček.. Strinjala sva se, da je škoda, da je tako vreme. Med tem, ko sem sestavljal voziček, iskali dežnike in palerine – je Adi že švignil s kitaro po parku mimo parkirišč.

Pred Adijevim nastopom smo iskali prireditev za otroke, neke lutkovne igrice v hotelih. Ni bilo težko. Vprašal sem prvega organizatorja z majico iskreni.net – katerih je bilo okrog 80 – samih prostovoljcev. Eno dekle od njih se je prijazno ponudila sama in nama pomagala nositi voziček z dojenčkom po 20ih stopnicah. Sta se kar matrali z ženo, ker je voziček kar težek. Jaz sem nosil malega za vratom in še velik dežnik, čeprav sem hotel malega zamenjati za voziček z eno od žensk, a je organizatorska vztrajala, da lahko nese voziček. Prišli smo v nabito dvorano, odložili dežnike in palerino in se otresli vlage.

Dva klovna ( ble ženska in črnopolti moški) sta se pred otroki igrala s klobuki, po dvorani je bilo polno balonov. Ta večjega sem imel ves čas za vratom, mali je spal. Kmalu po tem pa je z jokom najavil čas dojenja in žena je šla s štručko v notranjost hotela, kjer so ji za recepcijo ponudili prostor za previjanje in prostor za dojenje v loži hotela. Tam sem srečal Damjano za šankom, ki mi je po svoje zoprna pevka.

Meni je Adi zvezda. Originalen v besedilih in v melodiji. Daleč pred vsemi slovenskimi glasbeniki. V zadnjih letih me navdošujejo še razpadujoča Olivija, Katalena in Boštjan Gombač. S ta večjim sva Adija šla za pol ure poslušati. Zapel je par pesmic in jih šegavo in nevsiljivo vzgojno pokomentiral na svoj šegavo -humorni način. Potem sva Adija žrtvovala za predavanje, ki sem ga namenoma pol ure zamudil. Kot bi vedel, da se bo Darja v uvodu zaplezala.

Tako sva šla z zaspanim otrokom poslušati še psihiatrinjo Darjo Krmelj v zgornji predjamski hotel. Darja je imela super vsebinsko predavanje – le škoda, da je toliko časa porabila za opravičevanja in razne stranpoti. Upam, da ste kaj posneli ali napisali. Ker res je težko za male otroke skrbeti in še zraven poslušati. Nalslov predavanja, ki sta ga s ppt pripravila z možem Tomažem iz podjetja JESEJ, se je imenoval SEMENA prvIH SEDMIH LET ŽIVLJENJA. Govorila je predvsem o zakonitostih otroške razvojno analitične psihoterapije in razvoja otroka. O tem kako se otrok nauči kopiranja raznih vzorcev od staršev. Nekritično kopira, da z lahkoto preživi. Problem pa so napačni originali, ki jih otrok ponavlja nekritično tudi v odrasli dobi. In mu to zelo škodi v odnosih. Ker se odziva kot otrok: črno/belo.

Vmes je še navrgla par opažanj o patologiji slovenskih družin s katerimi se je srečala v svoji 29-letni profesionalni – psihiatrični in psihoterpavetski karieri. Predvsem je poudarila kje je slovenski človek in slovenska družina bolj motena kot so običajno moteni evropejci.

Bistvo predavanja mi je bil stavek: da je za odnose potrebno delati. Da je ta napor težja pot. Da se je težje odločiti in delati na odnosu. Lažje je pobegniti iz odnosa v sanjanje. Lažje je poiskati bližnjice, ki so v osnovi odvisnot, zasvojenost in vodijo v propad človeka, osebnosti, odnosa.

Po predavanju se je še bolj ulilo. Čuki niso bili dovolj velika motivacija. Viroze, neprespana otroka in mokri čevlji pa so nas usmerili do avta in domov. Letos sem imel namen iti poslušati še angleško mediatorko – pa se potem ni izšlo zaradi moje viroze, ki mi je počutje čisto razbila v oslabelost. Fino je, da so organizatorji letos predavnja razbili na več različnih terminov, da niso bili vsi na isti termin, tako kot lani, ko sem pač izbral zgolj Bogdana Žorža.

Res škoda, da je vreme zdesetkalo obiskovalce. Bil sem še presenečen koliko jih je kljub temu bilo. Koliko jih je že bilo lani – če nas je bilo letos okrog 3.000?

Srečal sem par prijateljev in par znancev. Najbolj vesel sem bil duhovnika Lojzeta, ki je duhovni asistent skupnosti iskreni.net. Zdel se mi je kar malce žalosten in odsoten. Nekaj se dogaja z njim. Nekaj žalostnega. Nisem ga vprašal kaj, je bilo premalo časa za tako hitro preveč osebno in iskreno vprašanje. Pozdravila sva se.

Srečal sem tudi prijatelja Sandija s številno družino, ter Aleša in Marijo iz priprave na zakon. Srečali smo tudi družino iz DV patra Vitala Vidra. Neverjetno, kako lahko z določenimi ljudmi po daljšem času tako hitro spet vzpostavimo tako zapljiv in pristen odnos, kot da bi se poslovili včeraj zzvečer.

Kakorkoli se bodo v parlamentu zmenili med tem mandatom ali pa čez par let – so pokrajine v Sloveniji že dejstvo. Ker so gospodarsko zakoličene.

Pravilno bi jim rekli fevdi ali bolj prijazno vrtički. Jih je pa skoraj 2x več kot jih je vlada JJ skušala administrativno zakoličiti. Morda se bodo sčasoma kakšne celo združile. Katere pa so te pokrajine?

Recimo:

1. fevd I.Bavčarja
2. fevd B. Šrota
3. fevd Z. Jankovića
4. fevd J. Mermala
5. fevd B. Petana
6. fevd Z.Pavčka
7. fevd J. Bohoriča
8. fevd I. Svetlika
9. fevd J. Škrabca
10. fevd D. Černigoja
11. fevd B. Kordeža
12. fevd I. Zidarja
13. fevd H. Rigelnika
14. fevd XY-a

Slovenija pa se lahko poimenuje Fevd Foruma 21 ali fevd Milana Kučana in njegovih rdečih baronov.

micka27 je napisal(a): Pokrajine bi morali imeti razdeljene in naslovljene po tajkunih npr: Pokrajina Igorja Bavčarja,Boška Šrota, Bineta Kordeža, Hermana Rigelnika, Jožeta Mermala itd. Imena zdajšnih občin pa bi pripadala manjšin tajkunom.

Bravo Mici. Četudi se ne bodo tak imenovale, bo tako dejansko stanje.

P.S.

Šele zdaj, ko vsi lahko vidimo obrise končnega rezultata, mi postaja jasno zakaj so se slovenistanski FDV kloni zgražali nad Hrvatistanom in tistim, kar je o Lepi Njihovi, ponosno izjavljal njihov general Francisco Xenoman Guzman Titoman, češ da je na vodi čutil, da bo na koncu prihvatizacijske orgije Hrvatistan v lasti 200-ih hrvatistanskih junačkih družin, pretežno povratnikov iz dijaspore jim Njihove.

Zato, ker se poln stavek, ki ga po dizajnu agitpropa Falange 21, naši FDV-klon pretorijanci niso smeli vsaj 20 let razkriti, ker se bi bojda določene tlačanske ofce utegnile preveč vzburiti, v resnici glasi:

“Kakšna katastrofa in škandal je, da je Francisco Xenoman Guzman Titoman kar odkrito povedal, da bo Hrvatistan v lasti 200-ih družin, pri nas v Slovenistanu nikoli ne bomo storili take bedarije, pri nas bomo zadeve peljali tako, da bo Slovenistan, na koncu prihvatizacijske orgije, ki se pri nas dogaja pod delovnim imenom ‘tranzicija’, v lasti največ 20-ih družin.”

Toti Hrvatistanci so res ena neracionalna zahojenobalkanska drhal. Zamislite, rinejo 200, tam kjer je dovolj 10 ali max 20. Phuhhh, kretenoidi hrvatistanski, kak so te zahojeni! Ni čudno, saj so tudi fizično naseljeni na totem Zaho. Balkanu. Slovenistanski agitprop in njega protagonisti – FDV pretorijanska garda Falange 21, bi hrvatistanski model popljuvala četudi bi Francisco Xenoman G. T. najavljal 20 družin. In sicer zato, ker tisto niso bile družine prave politične barve. Prva brava je namreč izključno krvavo-rdeča, pri Franciscu je pa med poizkusom družinske prihvatizacije, oz. tako po domaće, prevladovala črna in nje odtenki.

No, v Hrvatistanu je bolj ali manj ostalo zgolj pri poizkusu, ki so ga Hrvatistanci, zaradi svoje pripadnosti Zahojenemu Balkanu in temu primernega temperamenta, onemogočili in ustavili, ko so sodili Kutleju in podobnim hrvatistanskim šrotekom. Nema kod Hrvatistancef zajebancije.

Mi smo pa svoj projekt prihvatizacije kakopak, logično in pričakovano, v celoti izvedli in poslej je vse dokončano in pripravljeno za primopredajo “as designed”. Nič čudnega, tudi pri implementaciji socijalističnega samoupravljanja, in poprej pri eliminaciji razrednih sovražnikov buržoazne provinijence, smo mi bili dika in ponos Tita, partije™, KNOJ-a, OZNA-e in UDBA-e, torej smo v vsemu bili večji katoliki od papeža samega. Zato pri nas kamor v zemljo porineš lopato, ven prilezejo kosti buržoazne zalege oz. kolaborantof, da ne rečemo kooperantof totega nemškega in taljanskega gospodarstva, kar se za Hrvatistan niti približno ne more reči. Pa so imeli celo svoj kacet.

Ehhhh, Slovenci su ti to bre. U svemu efikasni i precizni. To ti je naša dosledna avstroogrska vzgoja, obogatena s staljinizmom in kaomunajzer-tekovinami, ter s primesmi originalne domače podalpske fovšije in klečeplazenja. Torej vse skupaj je mešanica, katere učinkovitost se lahko meri zgolj še z binarnimi vojaškimi živčnimi plini.

Čestitam slovenistanskemu ljudstvu in njega modrim voditeljem, ki so celo zadevo dizajnirali in jo učeno poimenovali “tranzicija v pogojih gradualizma in egalitarizma med plebsom”.

Dvajsetim družinam, ki imajo v lasti 90% Slovenistana, pa priporočam, da okrogla miza socijalnih, nemudoma sproži pogajanja v zvezi s fevdalno pravico prvojeba. Namreč, glede na to kako sposobne so tote fevdalne glave družin, ki nas imajo v lasti, bi plebs vsekakor imel biti vesel, če jim njihove pravkar poročene hčerke najprej napiči in v njih svojo nad-spermo špricne, genetsko tako močan in napreden samec, kot so toti slovenistanski fevdalci.

Tak se bi doseglo, da se v Slovenistanu zelo razširijo genski haplotipi, ki vsebujejo dvojni kromosom Y, te bi ob eventuelni naslednji prihvatizaciji, ko bomo iz te inkarnacije komunizma prehajali v naslednjo, vpoštevajoč grdualizem, čez recimo kakih, ka ti jaz ven, 300 let bilo zagotovljeno, da je populacija tako močno precepljena s klepto in xenofobnimi geni, da bo zlahka pred xeno investitorji ubranila Slovenistan in bo slovenistanskemu tlačanu zopet oz. večno vladal slovenistanski fevdalec. Kajti, mi svoje prešiče imamo rajši od tujih, knede Jasna.

P.P.S

Agent 021 , javi se! Tu zdaj nastopiš ti in ob tem slovenistanskemu dosežku epskih razsežnosti, plebsu podariš tvoj že dolgo najavljani esej o svobodi. Ki bo plebsu priznanje in v pohvala ter tolažba, da so pravilno ravnali, ko so svoje komunajzer voditelje redno na volitvah obkrožali. Ajde Hegel, kaj mi zaj tu neki cincaš!?

LP shaman