PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za Maj 2008

Razsulo pravne države

Objavil pavel dne 29.05.2008

1. Pravna država kot državotvorno dejanje

Pred skoraj dvema letoma sem v Sobotni prilogi Dela objavil prispevek “Ob dnevu državnosti in odgovor dr. Eriku Breclju”, zavedajoč se resnosti položaja na področju tako imenovane pravne države. Z njim sem pozval k streznitvi, da Slovenci spoznamo in naredimo pravno državo kot državotvorno dejanje, takšno, ko si jo je, po mojem, večina državljanov ob osamosvojitvi predstavljala. Od takrat do danes ni videti razlogov za optimizem.

2. Do obtožencev “razumevajoča” država

V prispevku pred dvema letoma sem poudaril, da ne vem, ali je še katera primerljiva država tako “razumevajoča” do obtožencev, ki so spoznani za krive, kot je naša. Nekdo, ki z nemočnega 18-letnega dekleta, pred katerim je še celo življenje pričakovanj, upanja, načrtov …, strga obleko in ga z davljenjem v strašanskih mukah umori, v tej državi dobi samo 10 let zapora!

Materi 16-letnega dekleta, ki ga v cvetu mladosti na cesti do smrti zbije brezvestni, do onemoglosti pijani brezobzirni voznik, ta država naloži le 10 tisoč evrov “pravične denarne odškodnine”. Približno 75 odstotkov izrečenih obsodilnih sodb se konča s pogojno obsodbo. Obsojenec kazni praktično “ne občuti”.

Tako malo je v tej državi vredno človekovo življenje in tako velike so pravne dobrote do brezvestnih morilcev, kriminalcev vseh vrst.

3. Zastaranje pregona kot folklora

Zastaranje kazenskega pregona je postalo folklora. Zastaralni roki za kazniva dejanja se s sodnimi zaostanki, “okuženostjo” sodnikov, “založenimi” spisi v omarah in podobnim dejansko skrajšujejo.

Obtoženci so skupaj z njihovimi zagovorniki postali medijske zvezde. Žrtve in oškodovanci so zanemarljivi in nepomembni! Bolj ali manj so prepuščeni sami sebi, svojim travmam. Še več, žrtev postane še dodatno žrtev samega kazenskega ali drugega postopka, denimo razkritja njene intime, celo pietete.

Medijsko je odmevno najti “luknjo v zakonu”, ki pripelje denimo do oprostitve. Zaradi luknjavosti predpisov in obtožb za to sploh ni potrebno kakšno posebno pravno znanje.

Če si obtožen, ti ni nerodno, ni te sram, krivi so drugi! Zato je zelo prikladno, denimo če ti grozi kazenski pregon, “vstopiti” v politiko, se sklicevati na imuniteto in si v tem smislu že v naprej pripraviti obrambo (češ da gre za politični linč) na zalogo.

4. Veselje obdolženca in zagrenjenost oškodovanca

Oškodovanec, ki je vložil ovadbo, bo denimo izgubil ves delovni dan, ko bo kot priča čakal na hodniku sodišča. Po koncu obravnave bosta šla z obdolženim oba domov, s tem da bo obdolženi praviloma šel, če bo sploh obsojen, s pogojno obsodbo, oškodovanec pa bo zagrenjen preklinjal to državo in samega sebe, ker je ovadbo sploh vložil! Obdolženi bo vesel, oškodovanec pa bo zagrenjen.

Dolžniki in obdolženci so deležni ustrezne zaščite, upniki, žrtve in oškodovanci pa iščejo pravico v labirintu in travmah večletnega pravdanja in izvršbe, povezanih s spremembo zakonodaje, stališč sodne prakse, neučinkovitega izvršilnega postopka …

5. Nož v hrbet pravni državi

Da ne govorim o področju kriminala belih ovratnikov, kjer so bolj ali manj vsi nedolžni. Še tista peščica, ki je spoznana za krive, so, nekateri, pomiloščeni. Dvomim, da še kdo v tej državi verjame, da smo v tem pogledu pred zakonom vsi enaki.

Na prvi in zadnji strani Primorskih novic je bila 28. januarja 2006 fotografija, na kateri novogoriški občinski svetnik, sicer odvetnik, kaže seznam članov občinskega sveta, podpisnikov predloga za pomilostitev njegove stranke Danila Kovačiča.

Komu občinski svetnik kaže seznam? Morebiti tudi sodnikom, ki so leta, v to verjamem, v hudih dilemah, pod pritiskom, mogoče ob neprespanih nočeh in zavedajoč se teže svoje velike odgovornosti, odločali v zadevi in po pomilostitvi morebiti izgubili vero v svoje delo. Če so jo, jim jo je nekdo vzel! Vzel jim jo je sam nekdanji predsednik države s pomilostitvijo Danila Kovačiča! Predsednik države (!) je sodnikom, tožilcem vzel spoštovanje, avtoriteto, ne nazadnje digniteto! Predsednik države je odvzel avtoriteto sodišču – okrožnemu, višjemu in vrhovnemu! Politično lobiranje in čredni nagon pravni državi niso zadali klofute (klofuti se lahko izogneš), ampak nož v hrbet!

6. Sodnikom odvzeta čast in spoštovanje

Kako bi se vi, dragi državljani, v takšnem ozračju, počutili kot sodniki ali tožilci, ne nazadnje kriminalisti, ob takšni pomilostitvi? Bili bi apatični, s težavo bi hodili na delo, spraševali bi se, zakaj sploh še vztrajati, ali ima vse skupaj sploh še smisel in ali ni bolje poiskati drugo delo, se čim prej upokojiti, iti v odvetništvo, notariat …

Mogoče bodo tisti, ki so predlagali zgoraj navedeno pomilostitev, sami ali njihovi bližnji, jutri žrtve kaznivega dejanja. Prepričan sem, da jih bodo takrat polna usta pravne države in zahtev, da sodišče in tožilstvo ukrepata hitro in odločno. Mogoče pa bodo naleteli prav na tiste apatične sodnike ali tožilce ali kriminaliste, ki so jih sami takšne naredili! Sodniku in tožilcu je odvzeta vsakršna čast, vsakršen ponos, vsakršno spoštovanje! Nekdo, ki sodnico pošlje “prat straniščno školjko”, postane medijska zvezda, za prizadeto sodnico se ne zmeni nihče, ostane sama.

Smo pred tem, da sodišča, tožilstva in policijo zapustijo še tisti, ki se jim lahko samo zahvalimo, da v tem stanju duha v pravosodju sploh še vztrajajo in zagotavljajo, da deluje tisto, kar sploh še deluje! Pod pritiskom reševanja sodnih zaostankov bo v povezavi z zgoraj navedenim padala kakovost sodnih odločitev, to bo neizbežno. Eno je dobiti sodbo pozno, vendar pravično in zakonito, povsem nekaj drugega pa je dobiti površno, neobrazloženo, neprepričljivo, da ne rečem nezakonito, sodbo. Doživite! Doživljate danes in še bolj boste jutri!

7. Obdolženi postavlja sodnike pred sodišče

V tej državi so celo tekli, morda še tečejo, postopki, v katerih obdolženec, nekdanji, iz odvetniških vrst “izključeni”, odvetnik (ki mu je bila izrečena večletna pravnomočna zaporna kazen) odškodninsko kar po vrsti toži sodnike, ki mu sodijo, predsednika sodišča, ker naj bi mu baje kršili njegove ustavne pravice. Ti sodniki morajo iz svojega žepa plačevati sodne takse, odvetnike! Pravzaprav obdolženi postavlja sodnike, ki mu sodijo, pred sodišče! Ste vedeli, da je zagovornica navedenega, ki toži sodnike, celo članica sodnega sveta?

8. Novodobni doktor prava

Kot študent prava sem imel konec sedemdesetih let čast poslušati predavanja pokojnega profesorja doktorja Stojana Cigoja. Obseg njegovega znanja, globina njegovih misli, inteligence, pravne logike bodo osnova za študij še številnih prihodnjih generacij pravnikov. Ko sem potrkal na njegova vrata, me je navdajalo takšno spoštovanje do njegove intelektualne in moralne pokončnosti, da čutim, kot bi bilo včeraj. Ob vsem svojem znanju in izjemni intelektualni sposobnosti je bil skromen! Velik v znanju in velik v skromnosti!

Novodobni doktor prava, danes rektor ene od univerz, potem ko mu poteče poslanski mandat, denimo še eno leto dobiva iz proračuna nadomestilo plače. Pomislite, ker ne dobi dela! Na njegova vrata ne bi niti potrkal!

9. Izjemni zaslužki notarjev

Javno sem se ob uvedbi notariata opozoril na nepotrebnost, arhaičnost takšnega monopolnega sistema. Izrečene so bile prazne obljube, da bo notariat pripomogel k zmanjševanju sodnih zaostankov … Daleč od tega, zgodile pa so se afere Zbiljski gaj, Orion, sodni zaostanki se samo kopičijo … Večina notarjev je, z malo truda in rizika, brez tekmovanja na trgu, izjemno veliko zaslužila v kratkem času, v posmeh vsem poklicno primerljivim sodnikom, tožilcem …

Notarske zapise lahko zvežemo s tremi vrvicami, celo z verižico, opremimo s tremi pečati, pa v tej državi ne bo nič manj sporov ali sodnih zaostankov. Nasprotno, v stanju duha, kakršno je v družbi, v notarsko listino zapišeš “svinjarijo”, nanjo daš notarski žig in podpis in postane javna listina, ki ustvari domnevo, da je resnično to, kar je zapisano v njej.

10. Sodniška služba – reševanje težav mladih mamic

Pravni red nažira sam sebe, pravice, kot rakave, že nažirajo druge pravice, kot da je pravni sistem zbolel za avtoimuno boleznijo! Imamo povsem zgrešen sistem in pristop. Namesto da bi dolgoročno krepili tožilstvo in sodstvo, njegovo trdnost in neodvisnost, smo uvedli notariat. Namesto da bi spodbujali, da bi za sodnike kandidirali najboljši in izkušeni pravniki z večdesetletnimi izkušnjami, bodo odhajali. Sodniška funkcija postaja privlačna za prehodno reševanje težav mladih mamic.

Ekonomsko odvisen, apatičen kriminalist, tožilec in sodnik, ki v svojem delu ne čuti družbene opore, družbenega priznanja, ki je deležen celo medijskega linča, v katerem se niti braniti ne sme in ne more, je v interesu kriminala. Danes je hitra in konkretna podpora tistim, ki v sodstvu, na tožilstvu in v policiji prizadevno in po pravilih predpisov in stroke vestno opravljajo svoje delo, nujna, tako najširše javnosti, celotne politike, nas vseh. Gre za interes slovenskega naroda!

11. Pravna država odhaja s prizorišča

V zadnjih desetih in več letih, ko so bile razmere, ob zanemarjanju in odsotnosti pravne države, za razrast korupcije in kriminala belih ovratnikov tako ugodne, kot so za razrast plevela v zanemarjenem in vlažnem rastlinjaku, so se oblikovali takšni vedenjski in miselni vzorci, ki jih bo mogoče odpraviti samo dolgoročno, če sploh.

Gospodarski kriminal že negativno vpliva na narodno gospodarstvo, konkurenčnost, varnost gospodarskega prometa … Obseg korupcije je takšen, da povzroča narodnogospodarsko škodo, nepregledne in škodljive transakcije, sklenjene pod mizo, brez iskanja konkurenčnih ponudb, krivcev ni …

Tisti, ki podkupujejo, so vse bolj močni, ne čutijo se ogrožene, ampak zaščitene! Pomilostitev Danila Kovačiča jih denimo vsekakor lahko opogumlja. S prizorišča ne odhajajo tisti, ki podkupujejo, ne, oni se ne umikajo, s prizorišča odhajajo in bodo odhajali policisti, kriminalisti, tožilci, sodniki! S prizorišča odhaja pravna država!

12. Mafijska družba

Ob takšnem in tako izoblikovanem stanju duha nastaja vsesplošna razpuščenost in vse večja odsotnost slehernega reda, moralnih in etičnih vrednot na eni strani, in neverjetne samovolje, arogance, pohlepa in prezira do soljudi na drugi strani. Nastaja družba, v kateri je bolje, da “nič ne veš, nič ne vidiš in nič ne slišiš”; mafijska družba, v kateri ne bo o sporu odločal pokončen in neodvisen sodnik, niti ne bo odločal Don Vito Corleone, ampak don Janez, don Ivan … Nastaja družba, v kateri bodo učenci vzgajali učitelje in kriminalci z belimi ovratniki dobivali odlikovanja.

V takšnem okolju največ pridobijo brezobzirni koristolovci, arogantneži, napihnjenci in bleferji vseh vrst, največ pa izgubijo tisti, ki ohranijo čut dolžnosti in poštenja, v življenju jim rečemo “urejeni ljudje”.

Spoštovanemu dr. Eriku Breclju sem v zvezi z njegovim prizadetim pismom javnosti in iskanjem razlogov za zaplete z operacijskimi mizami in nerešljivostjo situacije odgovoril: razlog je vsesplošno pravno razsulo in odsotnost pravne države in pravne kulture. Zato ta država ni sposobna izvesti običajnega javnega razpisa, iz spisov v postopkih javnih naročil padajo diskete različnih barv …

Namesto da bi osamosvojitev izkoristili kot priložnost za gradnjo in utrjevanje pravne države, se je ta ves čas zanemarjala, kar je številnim zelo ustrezalo, saj so samo v takšnih razmerah čez noč pridobili velikansko bogastvo, brez dela. To nas je pripeljalo v stanje, v katerem so bolj ali manj vsi nedolžni, ni nikjer nobenih krivcev, nihče za nič ne odgovarja. Besedi “odgovornost” in “dolžnost” sta skoraj izginili iz našega besednjaka, obstaja le beseda “pravica”.

Narodno “srebrnino” se je kradlo in odnašalo kot blago iz blagovnic v času potresov in razpada vsakršnega reda. Dobil ga je tisti, ki je bil ob pravem času na pravem mestu, z zlorabo pravnih institutov, ki niso namenjeni temu, za kar so bili uporabljeni … Tisti, ki so odnašali, pravijo, da je bilo “vse zakonito”.

Se spominjate izjave nekdanje vrhovne državne tožilke “da ni vsaka svinjarija kaznivo dejanje”? Vzporednica s trditvijo, da je bilo “vse zakonito”, se povleče kar sama od sebe. Če nočeš in če tega ne uzakoniš, svinjarija pač ni kaznivo dejanje, pa če je še tako velika svinjarija!

Tudi denimo deportacija ljudi v nacistična koncentracijska taborišča je v tem smislu bila “zakonita”, saj ni znano (vsaj meni), da bi jo prepovedoval kakršenkoli predpis takratne nacistične Nemčije. Slovenci lahko zamahnemo z roko, pozabimo, se obrnemo stran, ampak posledice razsula pravne države čutimo že danes in jih bomo še bolj občutili na svoji koži jutri, mi in naši potomci, ko bomo ogoljufani, izsiljevani, okradeni, oškodovani … To nas je in nas bo še bolj pripeljalo v vsesplošno degradacijo in degeneracijo medčloveških odnosov, vsakršnih vrednot in morale.

Ne gre samo za vprašanje današnjega dne, ampak za veliko več: za vprašanje, kakšno družbo, merila in vrednote bomo prenesli na naše potomce, da jih ne pustimo brez vere v vse in vsakogar. Bomo Slovenci dopustili, da nam volkovi čuvajo ovce? Pivo in nakupovalni centri niso slovenski nacionalni interes, pravna država pa je slovenski nacionalni interes, je državotvorno dejanje. Namesto da bi pravno državo utrjevali, smo jo brezobzirno zmrcvarili.

Tistim, ki bodo ugovarjali, da razmere le niso tako slabe (številnim takšno stanje namreč naravnost ustreza), že vnaprej odgovarjam, da imajo prav. Je še veliko slabše, je katastrofalno! Ob takšnem stanju se v tem zgodovinskem trenutku vsi pravniki in celotna “pravna stroka” pred slovenskim narodom lahko samo posujemo s pepelom, ker nismo nič storili, da bi to preprečili, ker smo to dopustili, pri tem celo sodelovali.

Biti tiho in nič narediti pomeni pripomoči, da ostane stanje takšno, kakršno je, in da bo v tem smislu slovenski narod tonil vedno globlje. Lahko se sprenevedamo, se gremo akademske debate, iščemo opravičila … Račun je že izdan in bo še! Neizprosno in konkretno!

Nekoliko okrnjen prispevek, kot ste ga prebrali zgoraj, sem objavil v Sobotni prilogi Dela 24. junija 2006. Za njegovo objavo sem moral plačati okoli dva tisoč evrov! In sem plačal, kot državljan, iz svojega žepa, ponosno, zavedajoč se usodnosti stanja in trenutka. Šele odkrito in resnično spoznanje in priznanje je lahko temelj za obrat.

 

Emil Mozetič je odvetnik v Novi Gorici.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem | 1 komentar »

4 napačne predstave bodočih zakoncev

Objavil pavel dne 29.05.2008

Štiri napačna pričakovanja zakoncev

Družinske drobtinice iz e-Uvid-a

Nekateri avtorji navajajo štiri napačna pričakovanja, ki jih mnogi prinesejo s seboj v zakon, nato pa potrebujejo leta, da jih odpravijo.

Ta napačna pričakovanja pa je moč preoblikovati v realna, ki lahko postanejo dober temelj za dobro, živahno, in učinkovito partnerstvo med možem in ženo:

.

  • Prvo napačno predpostavljanje ali pričakovanje:
»Pričakujem, da mi bo sozakonec zadovoljil vse potrebe.«

Mnogi vstopijo v zakon s predstavo, da bodo odslej „živeli srečno do konca svojih dni in da jim torej ne bo manjkalo nič, česar jim ne bi mogel dati partner. Sanjajo o tem, da bodo vedno vse delali skupaj: delali, se igrali, se ljubili, bili starši, itd. in uživali vsak trenutek v tem. V teh sanjah pa si zakonec predstavlja večinoma le stvari, ki so samo njemu všeč.

Revidirano pričakovanje

Sam bom moral zadovoljiti nekatere svoje potrebe, da bom lahko vzpostavil ravnovesje in vitalnost v svojem zakonu. Moj partner ni moj edini prijatelj. Najina svetova sta različna. Deliti se morava naučiti različnost in bogastvo drug z drugim. V tem bova našla neko sinergijo. Najbrž ne bi obstala v zakonu, če bi živela samo vsak v svetu drug drugega. Zakon kot na osamljenem otoku, bi bil najbrž velik dolgčas in polomija.

.

  • Drugo napačno pričakovanje:
»Zakonski stan mi bo prinesel izpolnitev in popolno zadovoljstvo sam po sebi.«

Ker sem pač bil določen za ta stan, v katerega sem končno prispel, mi torej ni treba biti več v skrbeh za karkoli.

.

Revidirano pričakovanje

Zakon je partnerstvo, ki ga ustvarjava skupaj, ni »stan« v katerega vstopiva in kateremu bi se podredila. Je nekaj dejavnega in ne pasivnega. Zgrajen je na medsebojni ljubezni in predanosti, kjer se identiteta vsakega ne izgubi, ampak ostaja edinstvena. Zato je tudi najin zakon edinstven.

  • Tretje napačno pričakovanje:
“Veva, da bova občasno imela probleme, vendar najin zakon je ‘dober zakon’ in zato ne bova imela resnih težav. Tako se dopolnjujeva in sva zgradila tako močno, ljubečo vez na vseh področjih, da sva preprosto namenjena preživeti preostanek najinih dni skupaj, v ljubeči blaženosti.”

Hitro lahko vidimo norost takega predpostavljanja, vendar veliko zakoncev pride z njim pred oltar! Hudi pretresi in konflikti lahko prizadenejo zakon, ne glede na to, kako zelo se zakonca ujemata.

.

Revidirano pričakovanje

Pravo partnerstvo v zakonu raste in se razvija, navkljub resnim temnim časom in celo kot rezultat le teh. Najina ljubezen ni statična, ampak se poglablja in se ojača preko preizkušenj. Določeni vzorci v najinem partnerstvu se bodo lahko sčasoma spremenili. Lahko bova celo sprejemala popolnoma nove vzorce.

.

  • Četrto napačno pričakovanje:
„Kot moj najboljši prijatelj, bo moj ljubljeni vedno stal ob meni. Tudi, ko me bodo vsi drugi razočarali ali ko bo postalo moje življenje osamljeno, mi bo prinesel tolažbo, ki jo bom potreboval.“

Tudi to pričakovanje se zdi verjetno, pa vendar ni resnično. Čeprav pravi najboljši prijatelj ostaja zvest in ljubeč, še posebej v težkih trenutkih, pa ima tudi lastne pomanjkljivosti in ne more preprečiti, da bi nekdo šel skozi temna obdobja. Zavezniška narava zakona zakoncema omogoča, da lahko gresta skozi čase skupaj takrat, ko sta zelo močna in tudi takrat, ko je njuno prijateljstvo zelo šibko in ogroženo.

Revidirano pričakovanje

Ne glede na trenutno stanje najinega prijateljstva, ostajava ‘številka ena’ drug drugemu v najinem izključujočem intimnem odnosu. Kljub različnim interesom, sva ustvarila skupen dom, skupno vez, ki je globlja kot le prijateljstvo. Končno naju takrat, ko se najino prijateljstvo iztroši, opogumljata najina vera in namen, da bi v najinem odnosu našla Božjo ljubezen. Zakramentalna narava najine zaveze premosti prepade najine človeške omejenosti. Tudi, če si nisva bila zelo dobra prijatelja, veva, da je med nama nekaj večjega od naju, ki naju ogrinja v ljubezen in predanost.

(po Leif Kehrwald, Marriage and the Spirituality of Intimacy, St. Anthony messenger press, Cincinnati, Ohio, USA, 1996)

Povzel: p. Miodrag Kekić, DJ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Partnerski odnos, mož & žena | 1 komentar »

Vrtci – spodbude države- izkoriščanje – diskriminacija poročenih parov

Objavil pavel dne 29.05.2008

Pravkar sem ujel tednik, kjer so govorili, kako smo poročeni starši diskriminirani glede vrtcev, saj plačujemopolne cene. Za mesečno varstvo otroka plača povprečna družina, kjer starša oba zaslužita po 1000€ – kar 400€ mesečno. Vrtci so predragi. Osebje je preveč bruto plačano.

Po drugi strani pa ljudje izvedejo vse možne trike, da si ceno vrtca znižajo na 50 € ali malenkost več. S tem, da se prijavijo v drugo občino k staršem – češ da nimajo svojega stanovanja in najpogosteje s tem, da se ločijo in so uradno “matere samohranilke”.

V Evropi je kultura ugodja, ležernosti in strahu za samega sebe. Večina ljudi ne bi imela otrok, tudi, če bi jim država pokrila 90% cene vrtca.

Glede na to, da starši vzgajajo in vzdržujejo svoje otroke najmanj 24 let – medtem ko drugi njihovi vrstniki ves ta denar lahko porabijo ali pa nalagajo v penzijske sklade – se mi to ne zdi pošteno.

Kot prvo bi morali dovoliti konkurenco vrtcev in odpreti trg vzgojiteljic in privatnih vrtcev. S tem bi cene vrtcev ravno zaradi konkurence močno padle. Kaj se to pravi, da se po eni strani zganja paniko, da naš narod demografsko hitro umira ( kar dejstva potrjujejo), po drugi strani pa je vrtcev že desetletja premalo ( čeprav je v tem času padlo število rojstev iz 40.000 letno na 17.000 letno!!!!)  in izvisi od 30% do 50% otrok, odvisno od regije. Hkrati pa so še vrtci dražji kot so čez zahodno in severno mejo – pa čeprav so tam vzgojiteljice 3x boljše plačane.

Nisem za 100% subvencioniranje vrtcev, sem pa za recimo 80% subvencioniranje vrtcev. Večino ljudi ima mizerne plače. Srednji sloj je že prav suženjsko obremenjen. Na koncu meseca je sredni sloj na istem kot nižji sloj, ki zasluži 3x manj. Mladi starši poleg skrbi za družino plačujemo tudi pufe PREDRAGIH stanovanj, plačujemo pufe in zablode socialistične bivše države, podpiramo piramidni pokojninski sistem in plačujemo predrago in slabo učinkovito zdravstvo ter državno birokracijo. Vse to so nam dosedanje vlade in parlamenti naložili na ramena. Strahovita je ta negativna selekcija, ki spodbuja izigravanje in parazitiranje države – namesto da bi (tisti ki želijo) pošteno delali in zato dobro zaslužili.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem | Brez komentarjev »

Umrl je p. Miha Žužek

Objavil pavel dne 29.05.2008

Patra Žužka sem prvič srečal v župniji sv. Jakoba. Tam je bil včasih nastanjen. Pri Jakobu smo se mi mladi, mi študenjte nekoč srečevali.

Poznal sem par znancev, ki so hodili v njegovo Maranatho. Tudi moja mlajša sestrična, ki je bila pri mojih 24ih letih moja birmanska botrica. Ko sem spraševal kaj delajo – je bil v glavnem odgovor: tam se družimo mladi, ki imamo radi odkrivanje biserov narave, še posebno hribov.

Ne spomnim se ali smo bili skupaj na morju, ko smo šli ” k Žužku na Krk” za en teden. Menda je bil takrat p. Žužek tam, ker je redno večkrat na dan za pol ure hodil plavat. Disciplina. Jeklena disciplina pri 80ih letih.

Prvič sem p. Žužka osebno bolj spoznal, ko sem pri 27ih letih šel v Vrtovčev dom na Visokem, blizu Poljan. Pater je tam večkrat letno prirejal seminarje iz retorike. Jaz pa sem rabil nova znanja, saj sem vedno več pisal in v tem pisanju odkrival srečo, samoizpolnjevanje in kreativnost. Veliko sem pisal za interni časopis in želel sem biti bolj učinkovit, želel sem seči bralcem v srce in možgane s svojimi osebnimi sporočanji. “Vedeti moraš komu sporočaš. Vedeti moraš kaj želiš sporočiti. Poišči torej učinkovit način KAKO to sporočiti”.

Bil je dostikrat zelo kritičen, ko nam je popravljal izgovorjavo, govorjenje, mmhhh, ahaaa. Velikokrat nam je dajal aktualne primere iz sedanjosti – iz TV , od politikov. Posebno dobro se je znal norčevati iz bedne retorike Tita. Večkrat nam je zabičal, da moramo tekst krajšati in krajšati. Dobra sporočila so kratka. Zgolj v socializmu se naklada in naklada – sestankuje in bohoti nerazumljiva latovščina.

Bil sem kar dosti distanciran do njega. Bil je korenina. Trden. Avtoriteta. To je sevalo iz njega. V tistem času nisem maral avtoritet. Bil sem LDSovsko, preko Mladine, impregniran z levičarsko histerijo proti avtoriteti, proti vrednotam – prepojen z bednim nihilističnim cinizmom, ki je značilen za uporniške otroke. Tega se večina ZSMSjevcev še danes v starosti 50 let in več ne zna otresti. Kako bedna samomučilnica.

Veliko je zahteval od nas in veliko je kritiziral, bolj malo je pohvalil. To me je še bolj distanciralo. Nasploh pa so se mi takrat vsi starejši jezuiti zdeli zelo hladni, samotni, distancirani. Razen p. Jožeta Kokalja, ki je vedno odseval neko otroško razigranost, vedrost in je bil človek hitre dostopnosti in odnosnosti ( Afrika živi v njem, misijoni se mu poznajo!). To se mi je zdelo vedno tako čudno, da jezuiti, katerih glavno učenje temelji na odnosih ( sv. Trojica) – da jih tako malo upa iti bolj sproščeno v odnose. So tako rezervirani. Tako študiozno osamljeni. Po svoje me je p. Žužek kot stara garda jezuitov zelo spominjal na p. Vidra. Ti starci so imeli izvrsten smisel za humor, vsi so bili zelo iskalsko radovedni ( kljub pozni starosti 80ih let) , zelo izkušeni, pametni in modri. Pravi očetje.

Tako kot pri p. Kokalju, kot pri p. Žužku sta mi bili všeč predvsem dve lastnosti: izjemen humor in pa osebnostna trdnost oz. zvestoba v težkih preizkušnjah. Morda nezavedno nas je mlade privlačila njegova iskalska žilica, radovednost, odprtost v čudenje. Znal se je čuditi kot majhen otrok, pa čeprav je imel razum zelo močno razvit.

V Vrtovčevem domu je pater hitro porazdelil odgovornosti in dolžnosti med nas. Vsi smo delali in vsi smo praznovali. Glavno pa je bilo pisanje, predstavljanje in kritika teksta ter nastopanja.

Takrat enkrat je izšla ena izmed njegovih številnih knjig – ki je bila njegova avtobiografija – naslov sem pozabil – čeprav sem knjigo kupil. Opisoval je dolga leta v zaporu, kako sta ga okrog leta 1953 major Mitja Ribičič in Zdenko Rotar zasliševala, mučila in poniževala – a jima je vračal z inteligenco, humorjem in izjemno vero. Žužek je bil namreč eden od jezuitov, in tudi duhovnikov, ki je bil največ let zaprt v jeklenih časih komunizma. V knjigi tudi opisuje različne prizore mučenja, poniževanja, zasliševanj. Veliko duhovnikov se je takrat zlomilo in začelo delati za UDBO. Tam izpadeta Rotar in Ribičič kot dva poživinjena gestapovca, dve groteskni figuri. Ko sem ga enkrat o tem vprašal, je rekel, da bi morali po osamosvojitvi zapreti zgolj nekaj 10 bivših komunistov, ki so bili zločinci – ni treba delati lustracije, zgolj nekaj deset tistih zločincev.

Kasneje sem, čez 7 let, sem še za en teden oglasil v Srednji vasi pri Bohinju, na počitnicah pri Maranathi. Takrat sem bil po dolgi vezi samski in sem rabil tako odžalovati, kot neko normalno družbo. Punce, ki so bile tam so bile absolutno zame premlade, približno deset do 15 let. Hodili smo po Bohinjskih hribih, imeli bogoslužja v naravi, imeli judovske plese na travniku, zvečer smo prepevali, skupaj kuhali in skupaj pospravljali. Planina Krstenica, Stol, Sedmera jezera, dolina in slapovi Koritnice, popoldan pa kopanje v Bohinjskem jezeru. Če sem mislil, da je malo dobrih plavalcev, ki tako dolgo plavajo kot jaz po mojih izkušnjah iz Bleda in Bohinja -so se Maranathovci izkazali za najbolj pogumne plavalce. Skupaj (predvsem dekleta) smo plavali vsaj 2 km od obale. Kakšna vzgoja za skupnost! Take nisem bil nikjer drugje tako izkušenjsko deležen.

Pater Miha Žužek je bil tudi duhovni vodja številnim mojim prijateljem in znancem, nekateri so že pokojni, kot npr. Peter, ki je bil prav tako Dolenjec, kot p. Miha.

Duhovnost, ki jo je predajal naprej p. Žužek je bila usmerjena v iskanje Boga skozi čudeže stvarstva, čudeže, ki nam jih podarja Stvarnik. Bog stvarnik. Predvsem je znano njegovo pionirsko delo, ko so z Maranathovci ( med njimi so izjemni fotografi kot sta Metod in Beno) raziskovali okolico Mangarta , Loga pod Mangartom in tam popisali in poimenovali preko 100 odkritih slapov.

Zadnje tri leta je bil bolan, starost ga je tako izmučila, da je bil veliko v bolnici in v domu.

Par linkov iz njegovega pogreba in par intimnih spominov njegovih učencev nanj.

fotografije iz pogreba ( ne vem katera cerkev je to, kajti sv. Rok v Dravljah to zagotov ni)

p. Silvo Šinkovec

p. Peter Lah 

duhovno najbolj bogat bloger, Maček Muri, Maranathovec

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Vzgoja | Brez komentarjev »

Statistika obiskov bloga

Objavil pavel dne 29.05.2008

500 bralcev na dan mi kaže Stat Counter.

Hvala vam za zaupanje in za zvestobo. Pomagajte mi s kvalitetnimi komentarji.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Jaz sem... ali biti ali imeti? | Brez komentarjev »

Je treba delati!

Objavil pavel dne 29.05.2008

Za odnos je potrebno delati. Pa naj bo prijateljski, zakonski, odnos z otrokom ( vzgoja) ali pa poslovni odnos. Verniki v Boga vemo, da je potrebno delati tudi za odnos z Bogom.

Kdor izbira bližnjico in išče lažjo pot ( pot brez dela, brez truda) – ta gre pot odvisnosti in zasvojenosti v njenih neštetih oblikah.

Če hočem pridobiti izobrazbo – moram delati.

Če hočem narediti kariero – moram delati.

Če hočem družino – moram delati.

Če hočem zakonski odnos – moram delati – ker drugače izvodeni in postane suhoparna navada ali pa celo odtujenost.

Če hočem vzojiti otroka – je treba vlagati čas, napor in znanje.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina, Najini otroci, Partnerski odnos, mož & žena, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, denar oz. kapital, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »

TV opomnik

Objavil pavel dne 29.05.2008

PETEK

POLNOČNI KLUB: SMO ŠE VARNI?, petek, 30. 5. ob 23.10 na TVS 1

NEDELJA

Opis:

Lado Ambrožič je oddajo zasnoval kot pogovor z znano osebnostjo iz slovenskega javnega življenja, predvsem iz politike, prav tako pa tudi iz znanosti, univerze, gospodarstva, kulture, novinarstva. V ospredju pogovorov so aktualni dogodki ter odnos gosta do njih. Vzajemna izmenjava mnenj med sogovornikoma preseže meje tipičnega intervjuja in podaja različne poglede obeh.
Napovednik: INTERVJU, nedelja, 1. 6. ob 22.15 na TVS 1

Njegovi javni nastopi so drzni in provokativni, njegove kolumne na robu prijaznosti. Ne prizanaša nikomur, najraje polemizira s svojimi kolegi ekonomisti. Kot predsednik vladnega strateškega sveta je spoznal, kaj je pragmatizem. Za fenomen milijarderja Šrota pravi, da so ga ustvarili slovenski nacionalisti, poklicni levičarji, zakotni desničarji in podkupljeni novinarji. Dr. Mičo Mrkaić, ameriški doktorant in profesor, ekonomist v oddelku za statistiko Mednarodnega denarnega sklada, v oddaji Intervju.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, dr. Mićo Mrkaić, mediji, novinarji | 1 komentar »

Franc Rozman – Stane osebno odgovoren za 600 civilnih žrtev leta 1942

Objavil pavel dne 29.05.2008

Bloger OKOP je bil s tem prispevkom cenzuriran, bloger Alter pa ga je pomagal spraviti v javnost.

Piše o odkritih pismih Edvarda Kardelja, voditelja komunistične revolucije, ki se je celo zgražal nad partizani iz 2. grupe odredov, ki je delovala južno od Ljubljane, v stilu:

“je pobijala civiliste, naše zaveznike in kar ene ljudi, ki niso imeli nobene veze z belogardisti. Včasih so pobili celo od 20 do 60 civilistov na manjšem območju. Včasih so jih pred ubojem zverinsko mučili. To na partizansko vojsko meče slabo luč med lokalnim prebivalstvom, ki nas je zasovražilo zaradi tega. Eni naši so nepremišljeni v svoji vnemi po delanju revolucije, ko bi morali predvsem ljudem dajati vtis, da smo samo osvobodilna vojska”.

Franc Rozman -Stane pa je bil v tem času vodja te vojaške enote, tako vojaški kot politični (saj je kot zagrizen komunist šel v Španijo delati komunistično revolucijo)  ki je pobila v nekaj mesecih okrog 600 civilistov. Kasneje je hitro in zelo napredoval. Morda zaradi vojnih zločinov?

Zanje je kot voditelj vojaške enote definitivno vedel. Zelo verjetno jih je osebno ukazal. Prav tako je verjetno, da je pri mučenju in pobijanju nedolžnih civilistov na začetku vojne osebno sodeloval. Ni pa še podatkov koliko teh nedolžnih civilistov izmed 600 evidentiranih žrtev v poletju leta 1942 je ” Komandant Stane” osebno likvidiral in še prej užival v mučenju.

Se lahko imenuje po vojnem zločincu vojašnica v demokratični državi? Kdaj se bo kakšna nova vojašnica potem imenovala tudi po Metodu Trobcu in po Silvu Plutu? Pa čeprav sta velika revčka v primerjavi s komandantom Stanetom, saj sta pobila kar 100-krat manj nedolžnih žrtev.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina | 5 komentarjev »

Zakaj so slovenski filmi slabi?

Objavil pavel dne 28.05.2008

“Eden izmed razlogov, zakaj so slovenski filmi slabi, je ta, da junak ni junak. Naši pisci stavijo na vprašljive junake. Na falirane študente, pijančke, depresivneže, sanjače, na ljudi z eksistencialno tesnobo. Kot da se naši pisci sramujejo klasičnega pozitivnega junaka.”

V sodobnih filmih manjka lik očeta. O tem se je v intervjuju pogovarjal p. Branko Cestnik. 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Amerika, Film, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Vzgoja, inženirji družbe, modne družbene smernice | Brez komentarjev »

Liberalne reforme bodo prizadele le prviligirane – pomagale pa bodo vsem, ki želijo delati, predvsem najbolj revnim

Objavil pavel dne 28.05.2008

Levičarji širijo lažnivi mit: da bodo liberalne reforme ( tržni kapitalizem) prizadel najšibkejše, najrevnejše sloje družbe.

“Ni res, da reforme najbolj prizadenejo socialno najšibkejše, prizadenejo tiste, ki imajo zdaj privilegije,” se je z Munkhammarjem strinjal ekonomist Janez Šušteršič. Šušteršič v prihajajočem mandatu niti ne pričakuje sprememb, meni pa, da bomo leta 2012 morda dojeli, da tako več ne gre ter da so reforme potrebne.

Očitno je v Sloveniji v prevladi skupina ljudi, ki ima neupravičene privilegije v družbi. Mene ne moti, da je človek bogat. Moti me, da je bogat na račun drugih ljudi – ne pa zaradi svojega znanja, dela, podjetniškega tveganja.

vir

http://www.finance.si/212994

http://www.finance.si/213046

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, denar oz. kapital, gospodarstvo oz. ekonomija, liberalne reforme ( PRO FREE Market), makroekonomija, podjetništvo oz. mikroekonomija, stranka LIBERALCI | Brez komentarjev »