PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za April 2008

Rojstvo mlajšega sina

Objavil pavel dne 24.04.2008

rojstvo-matija-088.jpgŽena je zjutraj odšla sama v porodnišnico. Ni imela popadkov. Prejšnji dan je že bila odprta 2 cm.

Zjutraj so ji na pregledu okrog 7h ugotovili, da je odprta 3 cm. Okrog 8 ure so jo odpeljali v porodno sobo oz. še prej v pripravo na porod. Takrat me je po telefonu poklicala naj pridem do 8h v porodnišnico.

Vmes sem še vstavil baterije v fotoaparat in odpeljal sina v varstvo. Še ena dejavnost mi je preprečila, da bi točno prišel: praznjenje (prenos) fotografij in videov iz fotoaparata.

V porodnišnici sem bil 5 minut kasneje in sem čakal vsaj pol ure preden me je babica Lidija prišla iskati. Dala mi je copatke in obleko. Potem sem sedel v porodno sobo k ženi, ki ji je po infuzijo v žilo teklo kemično sredstvo, ki naj bi umetno sprožilo porod. Popadki so bili redno na minuto in pol in zelo šibki, tam okrog 20 je kazal inštrument.

Žena mi je povedala, da je bila zjutraj že 4 cm odprta. Kar je vsekakor dobra novica.

Okrog 9 ure so bili popdaki že 100% močnejši in takrat je babica s prstom že tipala kje je glavica in kako odprto je ustje. 8 cm! Kar naenkrat, v zadnjih 15 minutah. Še par minut in bomo rodili.

Če sem prej z ženo klepetal in jo s tem zamotil pred bolečinami, so sedaj popadki bili zelo močni. Niso več padli pod 30 in so segali preko 80 in celo 90. Še več je sporočal ženin obraz. Vmes jo je babica obračala iz enega boka, na drugi bok, malo v sedeč položaj in potem spet na hrbet. Vmes še svečke proti bolečinam in potem kahla za blato. Bolečine so bile tako velike, da je ob obveznem pritiskanju prihajalo iz žene vse kar je bilo tekočega. Na začetku je bila samo voda – ki je bila rahlo krvava, saj so jih prebodli mehur s plodovnico.

Potem pa je morala biti ura nekaj minut pred 10. Babica je ženi ukazala naj z rokami prime svoji nogi okrog stegen in s tem noge dvigne v odpiranje. Gležen je zataknila babici za hrbet. Prišla je druga sestra. ” Odprta sta že 10 cm, rodili bomo!” Vmes sem lahko gledal v globini glavico poraščeno s črnimi laski. Žena je blazno trpela. Zadnjo uro sem se skušal usmerjati v molitev. Koliko mi je uspelo? No, malo že.

Prišel je prvi večji popadek. Glavica je bila do polovice zunaj. Največji presek je z maksimalnostjo pritiskal na odprtino in presredek. Žena ni imela več moči. Ni uspela – so bile bolečine prehude. Čez dobro minuto je prišel drugi popadek. Spet je prišla glavica do polovice in spet je zaradi preveč bolečih popadkov žena omagala. Bil sem vedno bolj ponosen na svojo ženo. Bila je pridna, močna, trdoživa. To je moralo grozno boleti. Čez minuto je prišel tretji popadek in tokrat je glavica prišla ven, nekaj sekund kasneje je babica z vrtenjem otroka dobila najprej prvo ramo, nato drugo ramo, nato ga je potegnila do pasu ven in nazadnje celega. Oddahnil sem se že pri glavici ( takoj sem to ženi povedal – ker ji je to zadnjič zelo veliko pomenilo – kajti pri njej so bolečine tako hude – da si sploh ne predstavlja kaj se spodaj dogaja. Dosti bolj sem se oddahnil, ko sem videl da je vrat otroka brez ovite popkovnice, kar se je pri sorodnici dogajalo 14 dni nazaj na porodu in je njena deklica za melankost preživela smrtni stisk popkovnice.

Otrok je bil zunaj. Krvav. Zatem je babica potegnila še popkovnico – “deček je!” – in ulilo se je vsaj liter vode s krvjo in nato je potegnila še posteljico ven – ki je zgledala kot vranica. Žena je krvavela, bila je strgana. Otroka je babica očistila in me povabila k prerezu popkovnice. Za trenutek so nagca dali ženi na njene prsi. Bila sva tako srečna, ker je bilo vse v redu, ker je dete zdravo. Druga sestra je že letela po zdravnika, da pride zašiti mojo ženo. Ko se je sestra vrnila je zahtevala ime. Takrat sem ganjen nad ženinim pogumom in borbenostjo – ter nad njenim velikim trpljenjem enostavno rekel: ” Kar ti izberi!” Kajti vedel sem, da je zadnje tedne cincala, in da ji ime ki sem ga izbral iz njenega nabora imen ni bilo tako pri srcu kot drugo ime. Ko je videla, da sem resnično odločen v tem kar sem rekel in da mi je vseeno za ime – si je izbrala ljubše ime.

Še prej nekje- ko je otrok prišel ven – sem bil tako nekako otopel, distanciran, začuden, osuppel, “v čudenju” – da m je babica spomnila naj ” le grem po kamero” in otroka pofotografiram. Tako, da sem potem par minut to delal – otrok pa je ležal na pultu na pol nagec in IR lučka ga je grela.

Prišel je tudi zdravnik – tisti ta mladi – ki je ful v redu – ker komunicira s pacientko – takoj je s prešernostjo vprašal po imenu. Po mojem odgovoru je rekel, da sva izbrala najboljše ime. “In veste zakaj? Ker je meni tako ime!”

Takrat sem še uspel videti, kako je pri ženi z kaveljčkom povezal raztrganini in potegnil dolgo vrvico v šiv. Dvakrat. Kri je še kar tekla, čeprav so jo tamponirali.

Kasneje je babica še začela postopek pritiskanja na trebuh, da je izpodrivala ven nabrano črno kri iz maternice. To je ženo zelo bolelo.

Nato so naju pustili same. Recimo od pol 11h ( otrok je privekal na svet ob 10:05) do 12h smo bili skupaj. Zadnjič pri prvem sinu pa od 3h zjutraj do 8h zjutraj.

Kaj sem še opazil pri otroku. Manj je jokal. Prvi je več jokal. Vesel sem bil, ker ni bil tako vijolčen v glavo. Bil pa je zelo vijolčen po celem telesu, le nohte je imel oranžno rdeče. Kar malo se ga zato spodbujal z besedami naj joka – da se nadiha kisika in postane normalno rožnat.

Potem pa dojenje. Prvo desno dojko je dobro zagrabil. Pri levi pa sva se matrala z ženo z njim. Enostavno ni vlekel.

Ko sva bila sama sem jo še ene parkrat ( tako kot takoj ob porodu) pobožal po obrazu, objel in jo stisnil k obrazu. Nato sem jo vprašal, če bi v zhavalo Bogu, ker je šlo vse tako dobro – tudi zmolila. In sva, čisto spontano, nekaj minut. Takrat sva doživela en res fajn trenutek notranje sprostitve, miru in radosti. Ter velike povezanosti med sabo in v družino.

Bila je že ura po porodu, ko sem si vzel nekaj minut, da sem šel po GSM in ga vklopil. Poklical sem najprej mojo žlahtnico. Nato njeno žlahtnico – nato še v službo, da bom prišel delati ob 13h.

Kasneje sem na obisku pri ženi videl zabuhlega dojenčka bolj natančno. Na glavi je imel 3 do 4 vreznine dolge vsaj 4 cm. Zjutraj sem mislil – vsaj zgledale so tako- da so to neke gube. Popoldan pa je bilo jasno, da so vreznine – sicer površinske. Vprašal sem sestro, ki je uletela v sobo – od kod to – pa se je izmotavala. Na koncu mi je bilo vedno bolj jasno, da so te površinske ravne vreznine na temenu otročkove glavice nastale pred porodom in da naj bi jih povzročilo orodje za prebadanje mehurja – da je iztekla plodovna voda. Še sedaj mi ni jasno od kako lahko pride to take nepreciznosti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlajši sin | 4 komentarjev »

Public enemy: Pahorjeva antireformna alternativa

Objavil pavel dne 24.04.2008

Pahorjevi ekonomisti ( Rop, Tajnikar, Gaspari)  so napisali ekonomski program stranke SD.  Bili so proti liberalnim reformam. Tudi proti malenkostnemu znižanju davkov, ki se ga je vlada lotila. Dejstvo je, da Pahor sploh nima konstruktivnega gospodarskega programa. On bo ohranjal status quo. Naj bi malenkostno zniževali javno porabo. To je tudi vse. Seveda pa je še tu vprašanje, če bodo to res delali, kar danes govorijo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Stanislav Kovač, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, davki, javne investicije v osnovno infrastrukturo, makroekonomija, politika | Brez komentarjev »

Porod se bliža, ure so štete

Objavil pavel dne 24.04.2008

Najprej so rekli pri prvem ultrazvoku, da bo sin. Pri zadnjem pa, da ni več sigurno. Zakaj? Se več ne vidi dobro zaradi velikosti otroka? Pa to ni važno. Ime imava izbrano za oba. Bolj se bliža dan dne, bolj je važno, da bosta mama in otrok zdrava in živa. Samo to!

Ta teden je žena že prečkala rok. Vsak drugi dan hodi na amnioskopijo, kjer ji z 0,3 metra dolgo cevko pogledajo kakšna je plodovnica. V ponedeljek še ni bilo. Danes pa je ginekolog povedal, da je plodovnica že mlečna in da je žena že odprta kar 2 cm.

“Pa sploh nič še ne čutim! Mali še veselo brca. Pred porodom bi se moral že malo bolj umiriti.”

Nobenih popadkov še. Čakava. Zvečer, ob 23h je bilo nekaj malega. Šla je spat. Tako, da bo rodila danes ponoči ali pa jutri zjutraj – ups – danes zjutraj. Bomo videli. Da bi bilo le dete zdravo in da bi bilo z ženo vse v redu. Ob taki negativni selekciji in ležernosti na vseh področjih se niti na zdravnike in babice ne morem več zanesti. Čeprav je bila zadnjič zelo v redu babica. Super.

Po prihodu iz pregleda je žena zelo pohvalila ginekologa, češ da je zelo v redu, ker na glas sporti razmišlja. Tako ji ni treba brati iz čudnih fac kaj se z njo dogaja – ampak ima sproti vsa razmišljanja in informacije strokovnjaka. Rekel ji je: ” Če danes ne bo nič, jutri zjutraj umetno sprožimo!” Tako, da sem zvečer že dal polniti baterije za svoj fotoaparat. Snemal bom predvsem minutne filmčke dojenčka. To je kasneje dosti bolj luštno gledati kot tistih par fotografij. Ravno mesec nazaj sva gledala rojstvo prvega. Bilo je čarobno čudežno. Tako lepo. Neverjetno. Nekaj najlepšega. Od takrat je vsak dan poln življenja in smeha.

Kakorkoli, pri prvem porodu je bilo tako, da ji je sredi noči stekla voda. Zbudial me je in šibala sva v porodnišnico. Tam sem eno uro napeto čakal, dokler mi ni ginekologinja okrog 3h zjutraj rekla naj grem kar domov. Kasneje me je žena iz bolnice poklicala, češ da še ni nič odprta. Šele čez 20 ur me je zopet klicala, češ naj pridem ,ker gre zares. Pa takrat se je mučila baje že 8 ur, odprta pa je bila zgolj 2 cm.

Te dva tedna več ponočujem. Sem tudi bolj nemiren in nestrpen. Žena pravi, da imam preporodno depresijo.

Upam, da bo vse dobro.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlajši sin | Brez komentarjev »

Nevidna roka med požrešnostjo in regulacijo

Objavil pavel dne 24.04.2008

Avtor članka v Financah Matej Kovač piše o sedanji recesiji, ki se s pokom nepremičninskega balona širi v Evropo in drugod po svetu.

Sprašuje se kdo naredi v recesijah inborznih zlomih več škode. Nevidna roka svobodnega trga, ki jo žene pohlep in požrešnost oz. sebičnost. In na drugi strani vidna roke države ali centralnih bank, ki socialistično posegajo na trg z regulacijo.

Cikli recesije in rasti so v gospodarstvu kot tudi v življenju civilizacije, družbe in posameznika čisto normalne stvari. Prečiščevanje. Preobrazba. Nov začetek.

Danes imamo veliko več mehanizmov, da bi ne prišlo do podobnega zloma kot leta 1929.

“Velika depresija v 20. stoletju je marsikje spodbudila avtoritarne rešitve in v splošnem nezaupanju do tržnega gospodarstva so si države ponekod poleg regulacije trgov uzurpirale še določanje ponudbe in povpraševanja.

Kolektivizmi 20. stoletja so bankrotirali moralno in ekonomsko, a vsaka kriza še vedno sproži vprašanje, koliko je sistem, ki temelji na racionalni skrbi za lastni interes posameznika, v skrajni konsekvenci na požrešnosti posameznika, res najboljši možni sistem za rast splošne blaginje.”

Zanimiva je trditev, da požrešnost posameznikov v bistvu trg regulira.

Adam Smith je z omembo “nevidne roke” želel poudariti dejstvo, da kadar posameznik skrbi za svoj ekonomski interes in si prizadeva zgolj za lastne koristi, nehote prispeva k skupni blaginji, in to pogosto celo bolj, kot če bi zavestno hotel služiti skupnemu interesu.

Na tej ugotovitvi, ki ji Smith ni dal nobenega moralnega predznaka, temelji prepričanje, da svoboden trg najbolj učinkovito določa cene dobrin ter spodbuja posameznike in podjetja, da zagotavljajo na trgu tisto blago in storitve, ki jih drugi posamezniki in podjetja najbolj potrebujejo.

To prepričanje ne zanika potrebe po nadzoru in regulaciji in po pravni varnosti udeležencev v menjavi. Prav tako ni mogoče zanikati, da, kot bi rekel Joseph Stiglitz, “nevidna roka” ne poskrbi za negativne ali pozitivne stranske posledice (eksternalije) ekonomskega delovanja in da je nebogljena, ko gre za veliko asimetrijo informacij.

Če opazujemo posledice gospodarskih kriz skozi zgodovino, vidimo, da so te čedalje bolj obvladljive in da družbe ne potisnejo več do roba prepada, kot se je to dogajalo v 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Statisti bi dejali, da je to zasluga boljše državne regulacije, občudovalci Adama Smitha pa, da so se posamezniki v skrbi za svoj interes tako izmojstrili, da se bolje odzivajo na krizne razmere.”

Veliko levičarskih politikov želi populistično izkoristiti trenutke recesije in se ponujajo tako kot Hitler, Mussolini in Chavez kot zaupanja vredni REŠITELJI. Ponujajo roko države, ki bo regulirala trg. Pravično regulirala trg. Toda v bistvu je roka države v bistvu NOGA države, ki naredi še več škode na trgu in v gospodarstvo kot pa sama recesija po sebi – če bi jo pustili, da se samoregulira na trgu s pomočjo igralcev na trgu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Matej Kovač, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, ZDA, borza, trg | Brez komentarjev »

Jezus ni Robin Hood! Nobeden od njiju pa ni socialist!

Objavil pavel dne 24.04.2008

Se še spomnite otroškega junaka Robina Hooda kako je po Sherwoodskem gozdu ropal pokvarjene bogataše. In kako smo navijali zanj, ker je bil pozitivec.

Pozitivec je bil, ker so nam bogataše predstavili kot pokvarjence. Kot zatiralce. Kot nesposobne ljudi, ki so se prilastili dvora, oblasti – po tem, ko je kralj šel na pomoč v sveto deželo. Na koncu se je kralj vrnil in odpadnikom iz gozda se ni bilo več potrebno skrivati v gozdu in ropati bogatašev. Sprejeli so oblast kralja in njegov red.

Večkrat sem že slišal parolo socialistov, ” da je bil Jezus prvi socialist!” “Da je Jezus oznanjal, da je bogastvo škodljivo in da so bogati ljudje že v osnovi pogubljeni.”

” Češ lažje je kameli skozi šivankino uho kot bogatašu v nebesa!” Problem pri herezijah pa je vedno ta, da se iz SP vzame en ozek izsek in se ga fanatično napihne – ne da bi gledali celoto sporočila. Zakaj bi bilo potrebno bogataše satanizirati? Sploh v pravni in tržno-kapitalistični državi so bogataši najbolj sposoben del družbe: tako delavno, kot z znanjem in podjetništvom najbolj uspešna elita – ki je motor NAPREDKA CELE DRUŽBE. Če družba bogataše ( podjetnike) ubije, izžene, sovraži in omejuje – potem drsi v vedno večjo bedo socializma, v samomor.

Problem socialistov med kristjani je ta, da velikokrat vidijo napake in probleme v krščanski religiji. A skoraj nikoli v socialistični religiji.

Mislim, da je socializem nastajal kot protiudar katolicizmu, a hkrati tudi kot romantično gibanje, polno sanjavosti. Infantilno gibanje ( prezaščiteni in razvajeni osebki si želijo denarja brez napora in dela). Zato je med socialisti dosti več salonskih socialistov kot lumpenproletariata. Več birokratov, kot lumpenproletarcev. In nenazadnje je socializem ogromno kopiral cerkveni ustroj. Predvsem vse zablode Cerkve ( bohotna birokracija, nedostopnost, manipuliranje z množicami, fevdalizem, visoki in dušeči davki so sprožili protestantizem).

Te herezije zelo dobro opiše Umberto Eco v romanu Ime rože. Meni se zdi analiza tedanjega časa dokaj precizna. Ker hkrati tudi upošteva tisti čas, ne kot sedanji kumrovški FDVjevci, ki pretekle razmere sodijo iz udobnega fotelja v 21.stl. Veliko frančiškanskih in podobnih gibanj kot odgovor na bogatenje cerkvene hierarhije in cerkvene fevdalce, v ihti po pravičnosti in enakosti. A tudi velik delež jih je prestopilo mejo krščanskega odnosa. Z nasiljem, s sataniziranjem in mržnjo do bogatih, z ubijanjem in ropanjem.

Liberalizem ponuja cerkvam, da živijo svoje, svobodno življenje. Jih ne preganja. Toda ne dovoli jim, da bi se napajale iz državnih financ. Razen, če se napajajo iz t.i. posebnega davka, kjer državljani lahko izbiramo prejemnika delčka naših davkov. V Sloveniji pa arhaični socialisti še vedno vidijo sovražnika v Cerkvi. Prav tako kvazi liberalci iz LDS in ZARES, ki se obnašajo zares socialistično, birokratsko, pogoltno, sebično in sovražno.

Zadnjič sem bral zgodbo o Pavlu iz Tarza. Izvedel sem, da so Judje izobraževali svoje učitelje vere tudi v obrti, da so se le ti potem lahko svobodno sami sebe preživljali. To je podobno kot z našimi umetniki. Še ne 100 let nazaj so najboljši umetniki financirali svojo umetnost iz nekega primarnega poklica in dela ( npr. zidar, tesar, tkalec). Danes pa se vsaj v Sloveniji večina eminentnih umetnikov bogato financira iz državnega proračuna, parazitsko, birokratsko, sebično in dvoru hvaležno.

Vsak sodobni duhovnik in kristjan danes ugotavlja, da je Cerkvi pri oznanjevanju vere instucionalnost zelo škodila. Predvsem sprega z oblastjo in lastnino. Zadnja stoletja pa je cerkvena formacija postala kar del birokratskega aparata. To jo je polenilo in izpridilo. Kar se kaže tudi v hitrem upadanju števila vernikov. Dejansko birokrat ne more nikogar navdušiti za svoje življenje, razen socialistov, ki isto iščejo nek sesek države, da bi lahko zastonj in brez skrbi in dela živeli na račun delavnih ljudi.

Po drugi strani pa so institucije nujne, če pride do večje množice ljudi, če se skupnost širi. Toda naj ne bodo te institucije birokratsko zlizane z državno birokracijo in davki – temveč naj bodo to podjetja. Podjetje je eno največjih odkritij naše civilizacije zadnjih 300 let. Ker se še oblikuje kot živo bitje, da bi bilo organizacijsko čimbolj učinkovito in dinamično. Odtod imajo ameriške protestantske cerkve veliko več uspeha na celini Južne Amerike ( primer Brazilije in slumov) kot Cerkev.

Višek je bilo podkupovanje socialista in fašista Mussolinija, ter počasno izsiljevanje Hitlerja, nato pa tudi Tita – ko se je velik del duhovnikov zlimal z oblastjo. So mar zato postali duhovniki, da imajo dosmrtno ekonomsko preskrbljenost?

Torej pričakujem, da bo Cerkev začela še bolj iskati vzorce prvih krščanskih skupnosti. Nekateri bodo živeli v skupnostih s skupno lastnino – toda po svobodni volji – ne kot so socializmi zapovedali in PRISLILI VEČINO. Hkrati pa bo tudi našla nove vzorce kot odgovor na znamenja sodobnega časa. Predvsem podjetništva, globalizacije, kapitalizma in svobodnega trga Cerkev ne sme ignorirati ali celo satanizirati, kar delajo po Evropi najbolj nazadnjaški socialisti – izjema so laburisti v Angliji. Zgolj liberalizem je počasi transformiral vazalski fevdalizem ali polsužensjtvo v svobodno družbo, svobodnih oseb, ki imajo enake pravice in dolžnosti in MOŽNOST IZBIRE.

Torej: Robin Hood ni bil socialist, on je bil samo upornik v določenem trenutku, ko si je nesposbna klika na nelegalen način prigrabila oblast in premoženje ter izjemno grdo ravnala z delavci – kar prejšnji gospodar, ki je ZNAL DELATI in gospodariti- ni počel. Kajti potem je Robin Hood sprejel red. Medtem, ko anarhisti drvijo v anarhijo. Želijo živeti lagodno in udobno na račun drugih. Paraziti. Zlorabljajo besedo solidarnost. In to zelo nagravžno.

Tudi Jezus ni bil socialist. Velikokrat je pravil zgodbe o talentih. Kako jih je treba podjetno izkoristiti, pomnožiti. Prav tako je pravil zgodbe o gospodarjih, o dobrih in o slabih gospodarjih. Tudi kako ima gospodar pravico, da po svoji volji plačuje delavce – ne glede na njihovo negodovanje iz zavisti.

Kar danes pomeni socializem, je predvsem razvajenost in prezaščitenost množic, ki iščejo infantilno zgolj ugodje ( užitek, lahek način) in se za vsako ceno na hitro izogibajo frustracij. Za to so neodgovorni, ne znajo ustvarjati, niti sebe preživljati. Najprej so pijavke staršev, potem pa še države. Nasilje, agresija, nestrpnost, ropanje, manipuliranje, laganje in parazitiranje so njihove glavne dejavnosti poleg romantičnosti, sanjarjenja in idealiziranja.Fanatično verujejo v svojo idejo, o tem kako so dobri in pravični. Prava religija je to.

Po drugi strani pa tudi stara zaveza govori o meni zelo simpatičnemu možaku z imenom Job. Ki je imel vedno na prvem mestu zdrav in spoštljiv odnos z Bogom. Iz tega je izviral njegov podjetni uspeh na vseh področjih. Nazadnje je tudi s svojim premoženjem lepo in solidarno skrbel za nekaj revežev. Sveto Pismo pravi, da se je vse pozlatilo – česar koli se je lotil.

Tudi pri današnjih najboljših podjetnikih, ki so preživeli že nekaj brodolomov, vidimo, da je osnova njihovega uspeha predvsem duhovna trdnost, močna vera, vizionarstvo in kreativnost ( poleg pridnosti, pameti in garanja).

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, liberalne reforme ( PRO FREE Market) | 2 komentarjev »

Česa Janši ne bomo odpustili?

Objavil pavel dne 23.04.2008

Štiri stvari:

 1. Nerazumevanje pravne države ( sodniki mešajo neodvisnost z neodgovornostjo)

2.  Nerazumevanje privatizacije: privatizacija je podobno kot prihvatizacija 

3. Nerazumevanje kaj je vloga moderne države, ki ni megalomanska socialistična država

4. Neizvajanje reform 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Uroš Urbas | Brez komentarjev »

100 najbogatejših Slovencev za leto 2007

Objavil pavel dne 23.04.2008

Finance so objavile leta 2008 spisek najbogatejših Slovencev. Sigurno je to druga polovica Slovencev, ki je premoženje prijavila. Imamo pa verjetno vsaj še sto ( nekdanjih in sedanjih politikov), ki imajo neprijavljeno premoženje oz. premoženje naloženo preko slamnatih lastnikov.

Vesel bi bil, če bi bil vsak drugi Slovenec podjetnik, vsak tretji je tako že penzijonist, ostali pa so otroci in invalidi.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, denar oz. kapital, gospodarstvo oz. ekonomija, podjetništvo oz. mikroekonomija | Brez komentarjev »

VEČ davkov ni enako VEČ socialne države

Objavil pavel dne 21.04.2008

depersin je napisal(a): Tale program SD-ja, me kvečjemu prepričuje, da je SDS-ova oziroma Janševa vlada naredila nekaj zelo dobrega in da je bolje voliti desnico (razen SLS) kot levico. Janševa vlada je spremenila slovensko razmišljanje. Pod Ropom in Drnovškom smo vedno poslušali, kako smo premalo socialni, o davkih pa nič, kot, da nam denar pada z neba. Če so potrebovali več sociale, so pa povišali davke. Danes so ljudje končno začeli razmišljati o davkih in o tem, da socialo plačamo. Tudi Pahorjevi socialisti so začeli uporabljati isto retoriko – da je davke treba zniževati. Glavna napaka, ki pa jo SD dela (če odštejemo, da ljudem ni zaupati), je pa, da ponujajo olajšave namesto splošno znižanje davkov.

Veš kaj je ultimativna tragedija? To,da si ti nasedel, da imamo “socijalo”, da smo “socijalan država” in da takrat ko plačujemo več davkov to ima kakšne zveze z “več socijale”.

Gabijo se mi tako tisti, ki ta agitprop zaradi svojih izprijenih ciljev in namenov širijo, kot tudi tisti, ki takšno zatohlo smrdljivo demagogijo potem kupite in jo ponavljate in proliferirate. Pravzaprav se mi vaša nepremišljenost gabi bolj kot komunajzarjev demagogija. Fuj in bljak.

P.S. Kakšni socijalisti bog te nima rad. Tam ni ne socijalistov ne levičarjev, tam so zgolj in samo komu-fašisti. Partitokratska kamarilja, ki hlasta po oblasti zaradi oblasti in je za visoke davke, veliko Skupnoskledo™ in uravnilovko, zgolj med kanonfutrom, seveda, zato, ker je takšni državi lažje vladati, kot državi svobodnih, neodvisnih ljudi, ki plačujejp minimalno državo z minimalnimi davki in prispevki.

Komunajzer agitprop je Slovenistanu podtaknil, da naši visoki davki pomenijo, da imamo socijalno državo in celo več, da je za sicijalno državo nujo treba eno skuopino odvisno zaposlenih davčno diskriminirati. Četudi je socijalne države v resnici zelo malo, se navkljub temu to uporablja kot alibi za davčno diskriminiranje določene skupine v družbi, in davčno-prispevkovno ugonabljanje bolj ali manj vseh odvisno zaposlenih.

P.P.S. Skratka, Satan je zmagal tisti trenutek, ko je svet prepričal, da ga ni. Kakšna je razlika med Kučanom danes in Kučanom leta 1980? A danes da je socijalist? Zakaj oz. na temelju česa že to trdiš?

LP shaman

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, davki, politika | 2 komentarjev »

Levičarsko podjetništvo ali SD “alternativa” – že videno

Objavil pavel dne 21.04.2008

savs je napisal(a): Podjetja, ki izplačujejo trenutno minimalno plačo (večinoma proizvodnja), lahko potem kar zapremo. Kaj je bolje, 550€ ali 0€? Bodo šivilje doma šivale?

Ko v pragozdu staro ali kako drugače onemoglo drevo zagoni doli na tla, ga narava razgradi v naravni gnoj. Na temelju tega dogajanja pa zrastejo nova drevesa.

Tako je tudi v normalnih ekonomijah. Podjetja katerih “business case” več ne funkcionira oz. ne obstaja, v bistvu niso več podjetja in je prav, da izginejo. To je tudi z zakonom sakncionirano, zato vse kapitalistične družbe poznajo zaščitni ukrep bankrota. (Tudi osebnega bankrota fizične osebe!)

Na trgu neodvisno od propada nekega podjetja, nenehno nastajajo nova podjetja, ali pa se zaradi propada enega izboljša položaj drugih podjetij v isti branži ki potemtakem načeloma prevzamejo na trgu nastalo prosto delovno silo.

Zato je moj odgovor tebi, da si postavil(a) nepravilno vprašanje. Pravo vprašanje ni, ali je bolje nič EUR kot 500 EUR. Pravo vprašanje je, ali podjetje, ki ni sposobno ustvariti niti toliko keša, da delovno silo plača korektno , ima pravico in kredibiliteto za svoj nadaljni obstaj.

Odgovor je:  N e   n i m a!

Pravzaprav tako podjetje niti ni podjetje. Je zgolj privid podjetja. Kolektivna utvara!

“Podjetniki”, ki so lastniki takega “podjetja”, so pa bodisi patetični retardo luzerji, ki si delajo utvaro o tem, da so poslovneži, ki vedo kaj počno, bodisi navadne bleferske in prevarantske barabe.

Samo v komunajzer Bluzistanih lahko nivo miskoncepcije v gospodarstvu in politki doseže tako visok nivo, da se spozabijo in spregledajo kaj je temeljni razloga za obstoj podjetja: Da lastniki/investitorji lahko zaslužijo profit na vloženi kapital. To in nič drugega! Razen kadar gre za namerno neprofitno podjetje, ki lačnim otrokom biafre pomaga preživeti recimo.

Hkrati pa delojemalce – odvisno zaposlene, ki v podjetjih delajo/ustvarjajo in za svoje delo prejemajo kompenzacijo v penezih, sploh niti malo ne zanimajo nesposobnost ali kakršnekoli že druge težave delodajalca. Oni preprosto dolgoročno ne morejo obstati brez korektne kompenzacije za svoje delo. Zato je njim trkati na duše, češ razumite vendar bedo lastnika in malo potrpite brez plač, ultimativna blasfemija in nevzdržen nonsens.

V končni konsekvenci bo investitor tako podjetje zaprl, delojemalc pa zamenjal.

No, v komunistični đamahirji Slovenistan, kjer namesto trga delovne sile, rula miza vitezof socijalnih alkimistov dogovorne ekonomije, kjer je 160 taužent ljudi zaposlenih v javnem sektorju, še mnogo več pa visi na Slupnoskledi™, kjer sta država, ki ji vladajo zdaj ti zdaj oni skupnoskledarski, ter uravnilovki zavezani politiki, …torej, kjer sta taka država in rdeči tajkuni delodajalci večini delojemalcev, so pa vsa ta razmerja in relacije na trgu delovne sile, seveda povsem popačene, zlagane ali kako drugače zjebane.

LP shaman

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Shamanove umetniško mojstrske črtice, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mediji, novinarji | Brez komentarjev »

Časopis Večer je tako kot časopis Delo v rokah politične stranke ZARES?

Objavil pavel dne 21.04.2008

Zgleda, da je tudi časopis Večer v rokah stranke ZARES kot piše Ana Jud na svojem blogu. Ta pa naj bi bila v rokah pivovarjev iz Laškega. Torej Delo je že nekaj let v lasti Laškega.

Časopis Dnevnik, ki je najbolj rdečkarski v rdeči deželici pod Alpami, pa je v lasti podjetnika Petana, ki je bil dolgo v zakulisju LDS, danes je morda že preskočil v bolj perspektivni ZARES. Torej vsi večji časopisi so menda v rokah ene politične stranke – enega gospodarskega kroga. Mar to ni fevdalizem?

Kakšen kapitalizem neki. Ni ne državnega kapitalizma, ne pravega kapitalizma. Vse je v rokah male skupinice ljudi. Potem je nekaj prisklednih birokratov zelo dobro plačano za umazane usluge. Vsi ostali pa smo slabo plačani delafci kot pravi Shaman, od uspešnih, pametnih, pridnih, do tistih manj uspešnih, lenih, neumnih. Vsi pa smo IZKORIŠČANI delafci totega socialističnega fevdalizma v Sloveniji.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, inženirji družbe, modne družbene smernice, mediji, novinarji, politika | 1 komentar »