PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 12.04.2008

Slovenski črnci ali rasizem v Sloveniji

Objavil pavel dne 12.04.2008

“Jezuit Anthonny De Mello razmišlja: Človek je sam sebi najhujši ječar. Do mnenja drugih ljudi je mogoče biti kritičen. Zahtevam drugih se je mogoče upreti. V samega sebe, svoja mnenja in prepričanja pa je zelo težko posvetiti z očiščujočo lučjo ustvarjalnega dvoma.

Če jih naravnost vprašate, vam bo večina ljudi odgovorila, da sta Clintonova in Obama sposobna biti predsednik države. Ampak eno je védenje, drugo prepričanje. Kot je rad ponovil moj profesor filozofije: vsi vemo, da bomo umrli. Pa res verjamem v to? Ali je moje ravnanje zaznamovano z mojim védenjem?” je insert članka Petra Laha v Financah.

Avtor Peter Lah ugotavlja ali so Američani že sposobni voliti žensko ali črna – glede na dolgotrajne družbene stereotipe. Nekoč se črnca ni smelo voliti. Niti ženske. Večina je imela to prepoved. Danes večina Američanov nima več te prepovedi.

( op. Pavel: No, glede ZDA bo zelo tesno. Osebno si želim, da bi zmagal republikanec, McCain mi je čisto OK. Če bi bil Obama republikanec, bi bil zagotovo za. Tudi, če bi bila ženska republikanka, bi bil zagotovo zanjo. Za Clintonovo pa nisem, ker mi je osebno antipatična, možača. )

Kaj pa v Sloveniji? Kakšne so tukaj prepovedi, ki jih upošteva množica? Tukaj se avtor Peter Lah ustavi in zaključi članek.

Ne upa si javno nadaljevati in pokazati na RASISTIČNOST Slovencev oz. tudi državljanov Slovenije, tudi južnih bratov.

Kakšne so v Sloveniji že desetletja RASISTIČNE meje, prepovedi? Kdo je že po defaultu izločen kot politik, ki ga večina ne bo izvolila?

Kristjan?

Katolik?

Desničar? ( za desničarja se predstavlja človeka, ki je nestrpen do manjšin, sovražen do tujcev – kar zame že ni odločujoč kriterij – saj sem sam strpen do manjšin in tujcev)

Liberalec? ( govorim o resničnih liberalci, ne o socialističnih anarhistih tipa LDS in ZARES.)

Kdo je v Sloveniji edino lahko izvoljiv človek? Koga bo množica s 51% zagotovo podprla?

  1. Človeka s socialističnim mišljenjem ( država mora poskrbeti za človeka, država mora voditi večino firm, šolstvo mora biti državno, prav tako zdravstvo). Ki ima ves čas retoriko nastavljeno na parole in gesla: “SOLIDARNO DRŽAVO”, “ENAKOST DRŽAVLJANOV”, SOCIALNO ENAKOST”. In straši pred “NESTRPNOSTJO DO TUJCEV”, ” POVEČEVANJEM NEENAKOSTI”, “SOCIALNIMI RAZLIKAMI”, “KAPITALOM”, “KAPITALIZMOM”, “ZDA”, “NATO”, “NEOLIBERALIZMOM”, “TEKMOVALNO DRUŽBO”.
  2. Človeka z nacionalističnim mišljenjem ( “nacionalni interesi so” …”Uprimo se tujcem!” “Tujci so zlo!” “Tuj kapital je za nas škodljiv!” Tuje izkušnje za nas niso sprejemljive, mi mora narediti sistem bolj modificiran za našo družbo!”). S tem, da so tujci mišljeni zahodnjaki, bogataši, kapitalisti, liberalci. Nikakor pa ne Jugoslovani in Balkanci. To se je zgodilo v Ljubljani, kjer so ljudje večinsko izvolili Srba Zorana Jankovića. Tistih ostalih 30% pa niso bili vsi nacionalisti sovražni do Balkancev ( menim, da jih je bilo zaradi tega kriterija zgolj 10% proti Jankoviću, temveč predvsem liberalci in desničarji, ki se borimo proti socializmu in njegovemu monopolnemu enoumju in rasizmu).
Torej slovenski predsednik je lahko samo nacional -socialist, slovenski Hitler ( ki ne sme sovražiti ne Židov in komunistov, mora pa sovražiti Američane in katolike).

Moram priznati, da šele sedaj veliko bolj natančno razumem o čem govori zgodovinar dr. Jože Dežman, ko pripoveduje, kako je bil komunističen režim v Sloveniji ves čas RASISITIČEN do drugače mislečih in do drugače verujočih.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Anthony de Mello_SJ, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, dr. Peter Lah | 16 komentarjev »

Igranje na igralih

Objavil pavel dne 12.04.2008

Na igralih je tako vživet, da bi lahko zraven časopis bral pa ne bi imel problemov nekaj ur.

Najraje pleza na tobogan. Po 6ih stopnicah pride na vrh stolpa, potem se prebija po premikajoči brvi iz tramov na verigah do vrha drsalnice in se nato spusti iz 2 metrov visokega tobogana.

Potem pleza po vrveh spletenih v mrežo. Pride do višine dveh metrov. Za njim pa sem jaz lovilec, ki se boji, če bo zatajil trenutek, ko se bo mali nehote spustil.

Rad tudi teče skozi cev v hribčku.

Večino časa pa uživa na peskovniku. Tam se igra z lopatami, potičkami, grabljicami, lončki, tovornjaki, bagerji. Rad ogovarja druge otroke ali jim ponudi svoje igrače oz. igrače, ki so del igrišča. Problem pa so otroci, ki so nekaj mesecev starejši in zelo skopuško olastninijo tuje stvari, ne želijo deliti, niti posojati. Včasih posežem, kadar mu kak otrok iztrga edino igračo iz rok med igranjem in naš mali začne besno in globoko razočarano jokati. Taki otroci imajo pravi užitek drugim otrokom vzeti igračo, čez čas pa se je naveličajo, ko opazijo pri drugem otroku nov plen.

O lastninnjenju igrač in o posojanju ( solidarnosti) se spomnim besed prof. Praperja: da je otroku pomembno dovoljevati, da se na igračo naveže, da si jo poosebi oz. olastnini in da ga ni primerno predčasno navajati na deljenje igrač oz. na solidarnost. Kajti s tem olastninjenjem igrač otrok razvija odgovornost do svojih stvari. V tem obdobju se uči svoje stvari negovati. Ljudje, ki nimajo svoje lastnine – so ljudje, ki imajo neodgovoren odnos do vsake lastnine. To pa še kako dobro poznamo iz socialistične Jugoslavije.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Starejši sin, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem | Brez komentarjev »

Voda

Objavil pavel dne 12.04.2008

Sedaj že zelo razločno reče VODA. Kdar gremo čez most, ko je žejen, ko se tuširava. VODA.

Pri tuširanju tako uživa, da dovoli že nekaj sekundno tuširanje po glavi brez protestiranja.

Včasih je že po sekundi ali dveh zagnal paniko in začel z jokom protestirati.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Starejši sin | Brez komentarjev »

Depresivno obdobje

Objavil pavel dne 12.04.2008

Sploh ne opažam, da so moji znanci ali kolegi depesivni. Meni se zdijo vsi dobre volje.

Morda se v sami taki družbi gibljem, kjer imamo vsi veliko gibanja v naravi. Hkrati pa tudi veliko delamo in imamo veliko ciljev, tako da se ni časa smiliti samemu sebi ( kot sem to delal v srednji šoli in na faksu, kjer mi je ostajalo ogromno časa). Po drugi strani pa sem srečen v zakonu in v svoji družini – tako, da je to še ena opora. Največja opora pa mi je že nekaj časa vera v Boga. Tu se vse začne in vse konča. Po mojih izkušnjah.

Če mi bo Bog poslal tako preizkušnjo kot svetopisemskemu Jobu, upam, da mu bom ostal zvest.

 

XY Napisal/-a:morda je “krivo” le zimsko vreme, kot je že kokica omenila. ve se namreč, da je zima res bolj depresivna kot poletje in da so ljudje boljše volje, ko posije sonce. letos se mi zdi to še bolj izrazito kot ponavadi, saj sem lani že ob takšnem času sama kar skakala okoli evforična, letos pa ni tako. me veseli, če živiš med ljudmi, ki so dobre volje pavel. moji prijatelji in družina imajo dobra in tudi slabša obdobja, tako kot pač vsi ljudje, le da se mi zdi, da je ta “zimski” val letos še posebno močan oz. sinhroniziran. Sploh nisem odgovarjal na kak post, zgolj sem povedal kako jaz doživljam in premagujem depresijo.

Sonce ( vitamin D in nekateri hormoni) + svež zrak in gibanje so najbolj učinkovit kratkotrajni obliž. Dolgoročni in koreniti zdravilci pa so antidpresivi in kvalitetna psihoterapija.

Seveda so dobri in slabši trenutki in bebasto je govoriti, da je “nekdo ves čas dobre volje”. Tudi depresija ni stvar enega dneva ali tedna. je stvar daljšega obdobja. Ponavadi rečejo psihologi, da so vzrok črne, nekonstuktivne, ali kot ti praviš: NEGATIVNE misli, ki so vzrok za neprijetna ( ti jim rečeš NEGATIVNA) čustva. Vse to pa potem vpliva na (NEGATIVNO) obnašanje osebe. (Negativno) Obnašanje pa spet doda impulz mislim in krog spirale v destrukcijo je zaključen in pospešeno vodi v točko absolutne NEGATIVNOSTI. To je dobro kdaj izkustiti – da je potem želja po presekanju teh vzorcev večja, prav tako volja da do tega nikoli več ne pride.

Preberi si knjigo MOČ POZITIVNEGA MIŠLJENJA ( Norman Vincent Peale).Švicarji so rekli, da pomaga, da se preseliš v gorsko kočo in cel dan sekaš drva.

Pa še to: evforija je samo (na zunaj) antipol dolgotrajne žalosti in je tudi znak DEPRESIJE, ki se uradno imenuje: MANIČNO ( evforije) – DEPRESIVNA motnja (oz. BOLEZEN če je hujša in dolgotrajnejša in celovitejša).

Po drugi strani pa ni nujno, da imaš to. Danes je zelo moderno že samo čustvo neprijetnosti ( žalost) označiti kot DEPRA. Samo pač zelo preobčutljiva in prezaščitena družba.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, dobro vzgojen otrok, motnje in bolezni, slabo vzgojen otrok, vzgoja samega sebe, zdravje | 1 komentar »

Kako odpustiti?

Objavil pavel dne 12.04.2008

XY Napisal/-a:Ne razumem pa tega, da praviš, da ne zmoreš nekomu, ki te je prizadel pogledati v oči?! Zakaj?

V oči ne upajo pogledati tisti, ki se sebe sramujejo in odreagirajo ponavadi za hrbtom ( potuhnjeni ljudje). Tako, da je to zanimiv obrat, da je “žrtev” tista, ki se sramuje “tujih” zločinov.

Dejstvo je, da se v odnosih ves čas bolj ali manj ranjujemo. Hote ali nehote. Nehote bolj tisti, ki sebe slabo poznajo. Hote pa tisti, ki se bolje poznajo. Lahko je zadaj ogroženost, lahko zavist, lahko prestiž, ponavadi želja po moči ( šibka samopodoba!)lahko je tisoče razlogov.

Če me nekdo prizadene ali rani – se skušam zanašati na svoj občutek o realnosti – koliko je to res, koliko me ta človek pozna, koliko mi je pomemben, koliko ga spoštujem.

XY Napisal/-a:Najbolje bi bilo tako, da človek že v osnovi ne bi bil preveč zamerljiv oz. občutljiv.
Prva stopnja : Zaenkrat sem se naučil slednjega: ali to res na mene leti, ali je to neka njegova zaciklanost. Velikokrat samo ljudje, ki so zelo ranjeni in malo delajo na sebi hočejo mene kot kot igralca vključiti v svoje scenarije, režije – da njim ni potrebno problemov reševati – temveč samo ugodno ponavljati. Večkrat vidim, kako je zame lahko škodljiva nanašalnost. Velikokrat sem samo naključni pešec v zgodbi.Primer: ženski, ki je bila žrtev nasilja ne pokažem lažnega sočutja, zato me v svojih možganih poenači s storilcem nasilja in v trenutku sem jaz njen sovražnik. Proti namišljenemu sovražniku se je lažje boriti – ker se proti resničnemu ni znala. Njena rana je po 20ih letih še vedno odprta in nepozdravljena. To se mene ne tiče. Te projekcije na svoji življenjski poti dela iz dneva v dan naključnim ljudem, ki jo v detajlih spominjajo na storilca.

Očutljivost ni isto kot zamerljivost. Pretirana občutljivost pa pomeni, da odreagiram preveč burno na dane dražljaje, zato so ponavadi “ti over-občutljivci” vzrok teh scen in nesporazumov. Zamerljivi ljudje imajo velike probleme z lastno vrednostjo, spoštovanjem sebe in svojo samopodobo. Zato soustvarjajo situacije v katerih so prizadeti.

XY Napisal/-a:Zelo dobro bi bilo, če bi človek stvarno in razumsko presodil in bi nenehno imel v svoji glavi, da je težava v tistem, ki ti je gorje povzročil. Tista oseba, ki te močno prizadane je zapadla v neke težave ali pa te ne spoštuje dovolj.
Super. To je pri meni druga stopnja. Ko vem, da se puščica, ki me je prizadela tiče ravno mene – grem na Luno in situaciju skušam od daleč in logično iz več vidikov pogledati. Razumsko presojati.Iz kakšnega interesa je to storil. Lahko je interes nevtralen, lahko dobronameren, lahko pa je zloben

Tretja stopnja pa zahteva še več truda: to je, da razumsko sklenem, da bom zadevo čimprej zaprl, pomiril, se dogovoril ali pa jo pozabil – kajti zamera in ranjenost ( maščevalnost, sovražnost) uničujeta predvsem mene!

Četrta stopnja: vključim tudi Boga v ta proces, ki nam naroča, da “ljubimo svoje sovražnike” – se pravi, da smo dobronamerni in dobro delavni do ljudi s katerimi je težko. To pomeni velikokrat jim odpuščati in težke stvari jim odpuščati. Tu je potrebno Boga prositi za pomoč, ker je težko razumeti in še težje dobro odločitev sprejemati, da ne govorim o delanju dobrih dejanj.

Najtežje je odpustiti ljudem, ki so mi zares blizu in so mi zato lahko zadali tudi najglobje udarce ( oče, mama, brat, sestra, prijatelj, partner, otrok). Toda iz vsake smole lahko napravim zdravilno smolo. Skratka ravno tu se skriva bogastvo iz katerega lahko prerodimo sebe in naše odnose. Brez ranjevanja, prizadetosti in odpuščanja smo samo dolgočasni in nekreativni roboti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Partnerski odnos, mož & žena, vzgoja samega sebe, čustva | 3 komentarjev »