PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za Marec 2008

Ljubkovanje oz “razvajajnje” partnerja ( moža, žene)

Objavil pavel dne 24.03.2008

Če odnos raste, potem si bova obadva trudila bolj zadovoljevati razne želje drug drugega in se negovati in ljubkovati. Če pa odnos ne raste, pa se še najkasneje v teh zunanjih stvareh to pozna, da je odnos hladen in mrtev. Ko tega ljubkovanja in izpolnjevanja želja ni = je ponavadi že prepozno za reševanje odnosa.

5 jezikov ljubezni je knjiga, ki govori o osnovah, kako različno dojemamo, da nas nekdo ima rad, ljubkuje, neguje.

V glavnem pa je ta prvi razred ali ABC za telebane treba v odnosu nadrgajevati. Prav z zaupanjem svojih želja partnerju, lahko njemu omogočimo, da nas razveseli, neguje in celo kreativno preseneti. Najslabša je mutavost in trmasto vztrajanje v prepričanju :” Če me ima kaj rad, bo že vedel, kaj želim!” oz. zahtevati od partnerja, da mi bere misli. Kako čarovniško!

Sicer pa me zelo moti, da se za ljubkovanje in nežnost uporablja v sodobnem jeziku beseda RAZVAJANJE, ki je absolutno nekonstruktivna, slaba, polna zla. Tako kot mladina uporablja za seksulni odnos besedo “sva ga zasrala”.

Razvajanje pomeni, da otroka ne vzgojiš, ne navadiš na trdne meje in trdne delovne navade. Svojega partnerja pa ne moreš vzgajati, niti RAZKRAJATI ( razvaditi). Dobro beseda je negovati, ljubkovati, izkazovati nežnost in pripadnost.

Jaz svojo ženo premalo ljubkujem – kot mi včasih pojamra. Velikokrat jo božam po roki ( to obužuje), ji masiran hrbet, jo pobožam po glavi in licu, ji dam poljubček, ji naredim sok iz pomaranč ali ji zmasiram podplate. Celo mala darilca sem se naučil kupovati. Pa še vedno ni dovolj dobro Sad

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Partnerski odnos, mož & žena | Brez komentarjev »

Poslanstvo igralca Gregorja Čušina

Objavil pavel dne 24.03.2008

Prebral sem intervju z igralcem Gregorjem Čušinom v reviji DiŽ.

Med drugim Čušin razlaga, zakaj so njegove monodrame – monokomedije v katerih pričuje o svoji veri ( npr. Hagada in Evangelij po Čušinu) med katoliki tako različno sprejete. Predvsem med duhovniki in pismouki je doživel velio kritik in zavračanj. Ljudje so bili “UŽALJENI” ob spremljanju njegovega teatra. Užaljenost najpogosteje doživljajo prezaščiteni otroci, ljudje.

Čušin pravi, da ti ljudje živijo PREZAŠČITENI – v vatki- med ljudmi, ki se z njihovo držo zgolj strinjajo in si nikoli ne upajo duhovnikovi drži nasprotovati in jo kritizirati ( posledica predkoncilske drže). Da pa on živi v okolju, kjer so vsi nasprotni in sovražni do drže kristjana, do njegove drže. V stanju permanentnega bojevanja. Iskanja rešitev, obramb, dvomov, razmišljanj, iskanja temelja. Ves čas mora zato iskati rešitve, prenavljati svojo vero, jo posodabljati in poglabljati. Na novo evangelizirati. Ker je v intenzivnih kontaktih, odnosih.

Iz svojih izkušenj mu lahko zgolj potrdim. Pred kratkim sem srečal dva duhovnika, ki sta pravkrar postala duhovnika in sem ju že od prej poznal. Večkrat sem imel občutek, da bežiita iz realnega življenja v duhovništvo. Sedaj imata zgolj razlog (IZGOVOR), da JAMRATA kako sta nerazumljena in “preganjana” ker sta duhovnika in ne ker sta naporna, pretirano zakomplicirana in težaška karakterja. Tudi Čušin pravi, da kako si le drznemo kristjani sanjati, da bomo v svetu sprejeti in celo nagrajevani – če pa je Jezus kot naš original ( in mi njegove slabe kopije) že trpel in bil preganjan, križan, “ker ni od tega sveta”. Kajti kdor sledi težnji, “da si ves svet pridobi, bo pogubil svoje življenje!”

Izredna pa mi je tale Čušinova misel o odnosu VERNI in NEVERNI: “Neverni človek ne more razumeti vernega. Verni človek nevernega lažje razume, ker ima vsak vernik obdobja dvomov, stisk in nevere. Neverni človek pa obdobja vere nima, zato nikoli ne more razumeti vernega človeka.”

O preizkušnjah kristjana pa pravi zelo enostavno misel: “Ključ je verjetno v sprejemanju stvari. Če jih zmoreš sprejemati iz dneva v dan, potem večjih preizkušenj ni”.

O pravilih: “V Cerkvi obstajajo pravila, ki se jih moramo trdno držati. Če prekršimo eno od desetih božjih zapovedi, padejo vse. O tem bi se morali ljudje malo bolj spraševati.”

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo | Brez komentarjev »

Generacija pred 1970 ni bila prezaščitena – a je že bila razvajena

Objavil pavel dne 24.03.2008

No, ta humorističen zapis želi pokazati, kako otroci izpred 40ih let nismo bili tako hiper prezaščiteni kot današnja mladina, ki se valja v vatki in v mamilih. A če pogledamo kako malo podjetnih ljudi je in koliko jih sanja še vedno zločinski socializem, ki je svoje ovce PRETIRANO ZAŠČITIL in TOTALNO PASIVIZIRAL – potem to ne drži. 

Za svu djecu koja su rođena 40-tih, 50-tih, 60-tih i 70-tih!!

Prvo, preživjeli smo i rođeni smo normalni iako su naše majke, kad ih je boljela glava, pile samo aspirine, jele hranu iz konzervi, pušile i radile do zadnjeg dana trudnoće i nikad nisu bile testirane na dijabetes.

U to vrijeme nisu postojala upozorenja u stilu “Čuvati daleko od dohvata djece” na bočicama sa lijekovima, vratima i ormarima. Mi, kada smo imali 0-1 godina nismo nosili Pampersice. Pišali smo u krevet.

Kao djeca, vozili smo se u autima bez pojasa i zračnih jastuka i nismo morali imati kacige na glavi kad se vozimo biciklom ili na koturaljkama.

Pili smo vodu iz crijeva za zaljevanje vrta, a ne iz flašica kupljenih u velikim trgovačkim lancima. Dijelili smo flašicu Cocte s našim prijateljima i NITKO nije umro zbog toga!

Jeli smo mliječne sladolede, bijeli kruh i pravi putar, pili kole koje su i tada bile pune šećera, ali nismo bili debeli zato sto smo smo se STALNO IGRALI VANI !

Izlazili smo iz kuće ujutro i igrali se cijeli dan, sve dok se ne upale svijetla na ulici, skrivača , pikulanja, partizana i nijemaca, 1-2-3, kauboja i indijanaca,lopova i pandura, gumigumija, fantoma i svega ostalog što je samo dječja mašta bila u stanju smisliti.,

Nerijetko, nas nitko nije mogao naći po cijeli dan.

I nikad nije bilo problema…

Provodili smo cijele dane praveći trokolice (“terezine”)od otpada iz podruma, spuštali se niz ulice, zaboravljajući da nismo napravili kočnice. Nakon par padova, natučenih prstiju i modrica naučili smo kako riješiti problem.

Kupovali smo bonbone i cigarete na komade i nitko se nije žalio da je siromašan. Mi nismo imali imaginarne/virtualne prijatelje ni probleme s koncentracijom u školi. Nama nisu davali tablete protiv hiperaktivnosti. Mi nismo imali školskog psihologa i usmjerivača pa smo ipak završavali nekakve škole. Ali nama nisu prodavali drogu ispred škole…

Mi nismo imali Playstation, Nintendo, X-box, nikakve video igrice, nismo imali 99 kanala na televiziji (samo dva i to drugi tek od popodne), nismo imali video rekordere, surround sound, mobitele, kompjutere, Internet, chat rooms…….

MI SMO IMALI PRIJATELJE I MI SMO IŠLI VAN DRUŽITI SE S NJIMA !

Padali smo s drveća i plotova, znali se posijeći na staklo, slomiti zub, nogu ili ruku, potući se, ali naši roditelji nikada nisu išli na sud zbog toga ..

Igrali smo se s lukom i strijelom, pravili katapulte, palili kantice s karbidom i bacali petarde za Novu godinu i sve smo to preživjeli bez posljedica!

Išli smo biciklom ili pješke do prijateljeve kuće, zvonili na vrata ili jednostavno ulazili u njihovu kuću da se igramo i budemo zajedno!

U tramvaju smo prepuštali sjedalo starijima, trudnicama i majkama s malom djecom…

Kad smo (rijetko!) upadali u probleme sa zakonom, roditelji nisu plaćali kauciju da nas izvuku. U stvari, bili su često strožiji nego sam zakon!

Posljednjih 50 godina su bile najplodonosnije godine u povijesti čovječanstva.

Naše generacije su dale najbolje izumitelje i znanstvenike do danas.

Imali smo slobodu, pravo na greške, uspjeh i odgovornost. I naučili smo živjeti s tim !

I ti pripadaš toj generaciji?

ČESTITAM!

MOZDA ĆEŠ ŽELJETI PODIJELITI OVO S OSTALIMA KOJI SU IMALI SREĆE DA ODRASTU KAO PRAVA DJECA, PRIJE NEGO ŠTO SU DRŽAVE I VLADE POČELI ODREĐIVATI KAKO TREBA ŽIVJETI !

Možda bi bilo dobro poslati ovu poruku i vašoj djeci da vide kako su njihovi roditelji odrastali .

Da bi ste lakse čitali, ovaj mail je napisan VELIKIM SLOVIMA !!

Pozdrav generaciji. ŽIVJELI !!!

 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Humor, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, prezaščiten otrok, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok | Brez komentarjev »

Kod psihiatara

Objavil pavel dne 24.03.2008

JEDAN PAR DOĐE KOD PSIHIJATRA.

PSIHIJATAR IH UPITA: “KAKO VAM MOGU POMOĆI?” MUŠKARAC ODGOVARA: “DALI NAS MOŽETE GLEDATI DOK VODIMO LJUBAV? PSIHIJATAR JE IZNENAĐEN, ALI IPAK PRISTANE.

NAKON ŠTO JE PAR ZAVRŠIO PSIHIJATAR KAŽE: “ŽAO MI JE ALI VAŠ SEKS ME SE NIJE DOJMIO I NIJE ME PREVIŠE UZBUDIO!!” NAPLATI IM 80 EURA I ONI ODU. ALI VRATILI SU SE PONOVNO I NASTAVLJALO SE TO IZ TJEDNA U TJEDAN. DVA PUTA TJEDNO SU DOLAZILI KOD PSIHIJATRA, SEKSALI SE, PLATILI 80 EURA I OTIŠLI.

NAKON NEKOG VREMENA PSIHIJATAR IH UPITA:

“OPROSTITE NA PITANJU, ALI ŠTA VI ZAPRAVO POKUŠAVATE I ŽELITE TU PRONAĆI???” ” NIŠTA!!! ODGOVARA MUŠKARAC, ALI ONA JE UDATA I NE MOŽEMO KOD NJE, JA SAM OŽENJEN I NEMOŽEMO KOD MENE. U HOTELU HOLLIDAY INN SOBA KOŠTA200 EURA, U RADISSONU 360 EURA. KAD DOĐEMO KOD VAS IMAMO:

  1. DOBAR ALIBI
  2. KOŠTA 80 EURA
  3. ZDRAVSTVENO OSIGURANJE NAM VRAĆA 67,50EURA!!!!!!!!!!!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Humor | Brez komentarjev »

Poslavljanje, “zbogom”

Objavil pavel dne 24.03.2008

Ni duhovne rasti in odraščanja, ne da bi se naučili poslavljati od ljudi, navad, stanj, prijetnosti. Šibek človek je suženj svojih navad, razvad. Težko se poslavljam od prijetnih stvari, od prijetnih ljudi. Še celo od slabih stvari ali dogodkov se ne moremo posloviti. Še danes lahko v Rusiji vidimo nostalgike, ki želijo, da se nazadnjaški, konzervativni stalinizem vrne nazaj. Prav tako v Sloveniji se ljudje zelo težko poslavljajo od nazadnjaškega, konzervativnega SOCIALIZMA.

več na Duhovna misel iz e-Uvid-a

‘Zbogom’ je močna beseda. Danes jo malo uporabljamo ali pa jo nadomestimo z ‘živijo’ in ‘nasvidenje’. Je prva beseda, ki jo otrok izreče z življenjem, ko se poslovi od maternice. ‘Zbogom’ pomeni slovo, razdaljo, ločitev in spremembo. Do vsega tega pa nosimo v sebi globok odpor.

Naš ‘zbogom’ je zato lahko zelo boleč, lahko pa je vesel ali indiferenten.

Veselo slovo osvobaja: je ‘zbogom’ določenemu vidiku življenja, ki nas je težil, zasužnjeval in nam morda povzročal bolečino.

Obstajata še realistični in bežeči ‘zbogom’. Realistično slovo nam narekuje osebnostna rast, naša izbira ali pa sam življenjski proces.

‘Zbogom’, ki je posledica bežanja, pa kaže, da se človek ne uspe soočiti z notranjo ali zunanjo stvarnostjo in se zrelo odzvati. Hoče pobegniti, da bi se skril pred stvarnostjo. Zato je besedo ‘zbogom’ zelo težko zares izreči. Ko jo izrečemo, nekaj sedanjega postane preteklost, zgodovina. Heraklit je rekel, da vse teče. To pomeni, da je naše življenje kakor reka, ki se nenehno poslavlja od svojega izvira, vasi, obal, mostov, gora, pokrajin in ljudi. Če hočemo rasti in obstati v procesu življenja, je ‘zbogom’ nujno potreben. Vsak dan znova se moramo učiti poslavljanja od idej in občutij, ki so morda oživljale in spodbujale naše srce v določenem življenjskem obdobju, potem pa so ga začele dušiti. Posloviti se moramo od navezanosti na osebe, dogodke, naloge, vloge in celo predstave. Če ne znamo reči ‘zbogom’, naše življenje postane kakor mlakuža. Naša življenjska moč se ustavi. Sprememba in medsebojna izmenjava z drugimi se prekine. Zgodovina vsakega človeka je nenehno poslavljanje. Brati in razumeti svojo zgodovino pomeni sprejemati vse trenutke poslavljanja, vsak ‘zbogom’, ki je zaključil določeno poglavje življenja in odprl novo. Smrt je izkušnja zadnjega slovesa, zadnjega ‘zbogom’. V tem trenutku nam ‘zbogom’ omogoča, da živimo v sedanjosti, da smo pristni. Življenje samo nas postopoma nauči in našemu srcu omogoči dozoreti, rasti v svobodi, realizmu, moči in upanju tudi za zadnje slovo. Nasprotje poslavljanja je otrplost, negibnost, odvisnost, grabljenje trenutka, ki nam uhaja. Če si ne moremo predstavljati samega sebe brez določenega človeka, brez določene stvari ali okoliščine, to pomeni, da smo se zaprli v določeno obdobje svojega življenja, ki bi ga morali že zapustiti in prerasti. S tem škodujemo sebi in drugim. Vsakodnevno poslavljanje je težko. Zdi se nam, da bomo imeli večje ‘koristi’, če ne rečemo ‘zbogom’. Delne dobrine, ki zadovoljijo le določeno razsežnost našega življenja in osebnosti, zaustavijo in otežujejo pa celoten razvoj, nas zlahka odvrnejo od celostne rasti in poslavljanja. Zlahka se znotraj sebe zatečemo v domišljijo zemeljskega raja. To pomeni, da nič več ne hodimo, da smo obstali. Hoja namreč na vsakem koraku zahteva ‘zbogom’. Ko ga izrečemo, nekaj ‘našega umre’, malega ali velikega: misel, občutje, navzočnost. Zato je težko reči ‘zbogom’.

Načelo užitka nas sili, da zgrabimo tisto, kar nas zadovolji. Sili nas, da se naselimo v to, kar nam daje prijetne občutke. Načelo stvarnosti pa nas, če to hočemo ali ne, vodi skozi slovo od vseh prijetnih in neprijetnih vidikov poti, zato da bi rasli in bili sposobni odgovoriti na nove izzive, ki nam jih prinaša stvarnost. Učiti se posloviti pomeni biti to, kar resnično smo. Rdeča luč, da še vedno živimo nekje v preteklosti in ne zmoremo reči ‘zbogom’ sta zamera in zagrenjenost. Obeh se osvobodimo tako, da rečemo ‘zbogom’ določeni bolečini, svoji mali pravici po maščevanju, s katerim smo si dopovedovali, da smo žrtve in zato upravičeno agresivni. Živeti sedaj pomeni, da smo preteklosti rekli ‘zbogom’ in je zato danes prvi dan našega preostalega življenja. Le tako lahko odgovarjamo na to, kar se danes dogaja. “Pedagogika sedanjosti je naše telo” (Eric Berne, ustanovitelj TA). S pametjo se lahko izgubljamo v preteklih domotožjih in sanjah o prihodnosti ter se tako izognemo resničnemu stiku s tem, kar smo tukaj in sedaj. Telo pa se temu ne more izogniti. In prav ta resnični stik tukaj in sedaj je odločilen za našo osebnost in njeno prihodnost. ‘Zbogom’ povzroči tudi negotovost.

Ljudska modrost pravi: “boljše je zlo, ki ga poznam, kakor pa dobro, ki ga moram še spoznati”. Storimo vse, da bi imeli občutek gotovosti, v resnici pa moramo sprejeti negotovost, ne od nje bežati.

Ko se poslovimo od gotovosti, se odpremo življenju. S tem sprejmemo tveganje. Moder je tisti, ki sobiva s svojo negotovostjo, ne da bi ji dal oblast nad seboj. Jecljajoči ali odločno izrečeni ‘zbogom’, nas odpre in nam omogoči, da postane negotovost naša sopotnica, ne pa vladarica. Končno ‘zbogom’ povzroči v nas določeno stopnjo praznine in samote: v glavi, srcu, dogajanju in odnosih. A prav ta praznina nam omogoča, da se umaknemo sami zase, da pridemo v stik s svojo stvarnostjo, da rastemo naprej, se učimo in dozorevamo. Šele to nam omogoči, da odgovorno izgovorimo ‘zbogom’.

Samoto nam dela znosno tudi mreža človeških odnosov, ki pomaga, ker lahko svoj ‘zbogom’ živimo v družbi z drugimi, ki se tudi učijo nenehne notranje svobode in večne veličine. Če hočemo reči ‘zbogom’, moramo biti večji od tega, od česar se poslavljamo. Potrebujemo ljubezen, da se lahko v njeni moči vedno znova poslovimo od vsega in odpremo za novo. Pri tem bomo vedno čutili določeno praznino. A če jo bomo v moči Ljubezni upali in znali nositi, bo postala moč za rast v upanju na oaze, ki nam sredi puščave omogočajo preživeti in z veseljem živeti.

Sv. Ignacij Lojolski je to skrivnost izrazil nekako takole: “Bog nam daj svojo obilno milost, da bomo njegovo sveto voljo vedno iskali, čutili, spoznavali, sprejemali in jo v celoti uresničevali”. Zato nas v eksamnu vsak dan povabi, da se mu zahvaljujemo, se poslovimo od dobrega in slabega ter odpremo njegovi nenehni in neskončni ustvarjalni skrbi za vsakega izmed nas.

.

Vaje za učenje poslavljanja

  1. .Zavedaj se svoje telesne drže in napetosti, ki jih doživljaš ta trenutek v telesu. Povabi svoje telo, da se v ritmu globokega vdiha in izdiha sprosti. Vprašaj svoje telo: “Kako si ta hip?” Telo ti bo povedalo kako je v današnjem dnevu. Ko se zaveš odgovora, si prikliči v spomin tri priložnosti v svojem življenju, ko ti je uspelo zares reči ‘zbogom’, se posloviti od preteklosti in se v sedanjosti odpreti prihodnosti. Spomni se trenutkov, ki so te ob poslavljanju napolnjevali z globokim mirom.
  2. Nato pomisli od katerih ljudi, izkušenj in okoliščin tvojega sedanjega življenja bi se moral posloviti in jim reči ‘zbogom’, če bi se hotel počutiti v sozvočju s samim seboj. Kje in zaradi kakšnih koristi ti je najtežje reči ‘zbogom’? Globoko dihaj. Zavedaj se, da je Bog tvoja moč, in da se zato zmoreš odgovorno posloviti od tega kar te ovira v rasti in celostnemu dozorevanju – sreči.
  3. Po vaji zavedanja telesa se spomni na ‘zbogom’, ki so ga drugi rekli tebi in ti je povzročil bolečino. Morda te je bolj bolela tvoja razlaga in razumevanje tega, kar ti je drugi rekel z besedo ali dejanji? Zavedaj se, da si veliko večji od tistega ‘zbogom’, ki je bil izrečen le nekemu delu tvoje osebnosti ali pa podobi, ki jo je v tistem trenutku drugi človek imel o tebi. Sebe glej kot veliko večjega od tistega trenutka. Tvoje celotno življenje je veliko večje od tistega ‘zbogom’. Tvoja ustvarjalnost in sposobnost spremembe, tvoje globoke vrednote in notranja moč, se zaradi tega ne morejo podreti, razen če ti to dovoliš. Lahko živiš naprej in tiste zavrnitve ali slovesa, ki te je tako zabolel, ne absolutiziraš. Dovolj moči imaš, da greš naprej in v sebi zajameš iz tega, kar si za Boga.
  4. Sprosti se. Zavedaj se telesa in občutij. V ritmu dihanja se zavedaj, da imaš na dnu svojega bitja pristen ‘zbogom’. Lahko se odločiš, da ga boš vsadil v določeno razsežnost ali dogajanje svojega sedanjega življenja in boš tako bolj svoboden in bolj živ. Počasi izgovarjaj ‘zbogom’ prav v tisti dogodek ali odnos. Poslovi se od ovire in ji reci ‘zbogom’. Zahvali se Bogu, da se lahko poslavljaš in si nenehno odprt za polnost življenja, ki ti jo je obljubil in jo okušaš prav v trenutku, ko se posloviš od sedanjega in sprejmeš to kar ti podarja za prihodnost.
Povzel p. Viljem Lovše dr., SJ.

Vir Garcia-Monge, Jose Antonio (1997): Treinta palabras para la madurez. Desclee De Brouwer, Bilbao, 37–42.

.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v duhovna misel | Brez komentarjev »

Dogovorna ekonomija vs. tekmovalnost

Objavil pavel dne 18.03.2008

mimoidoci je napisal(a):

Če govorimo o Sloveniji, je težko organizirati kakršenkoli konkurenčen trg. Slovenec se raje dogovori kot konkurira. Raje si dobiček deli, kot da bi slabšega od sebe poskušal uničiti. A ni to lepo in socialno. Konec koncev smo tudi v ustavo zapisali, da smo socialna država, ne pa družba znanja, razvoja in konkurenčnosti. A ni to prelepo. Torej čemu razvoj in konkurenčni boj, če se da vse tako lepo zmenit. Da stvari tečejo ustaljeno, brez prepirov, brez nepotrebnih in težko merljivih učinkov od investicij v razvoj in podobnih štosov. Zakaj bi razvijali za drag denar. Za to so drugi na svetu, taki ki imajo znanje. Pri nas ne rabimo znanja. Kako ga bomo pa odkrivali in merili? Pa ne more biti ravno direktorjev nečak najbolj pameten. Službo pa vseeno rabi.

In Urad za varstvo konkurence? Ma naj bo, saj nikomur nič noče. ATVP in Banka Slovenije? Ma naj bodo, saj to so le papirnati regulatorji trgov. In prijazni, neskončno prijazni.

No in potem se zgodi, da se dogovorijo odvetniki in notarji. Zmenijo se še trgovci, bančniki, gradbinci in energetiki. Monopolistom se še meniti ni potrebno. Morda le za malo protekcije pri državnih birokratih. Saj ne bo opaziti. No ja, za inflacijo bo kriva vlada.

Ampak potem pa še zdravniki ščitijo svoje napake in svoje interese, pa borzniki si postanejo enotni da obstaja na kapitalskih trgih samo ena smer – navzgor in da je glavna svetovna regija razvoja Balkan?! Delnic lahko tudi zmanjka. Jebemti, tudi novinarji imajo kar naenkrat blazno hitro mobilizacijsko odzivnost, če je treba kakšno pizdarijo v svet poslat. Pa diplomati. No samo njih je zmenjenih le leva polovica. Sam jebemti sindikati se tudi lahko kadarkoli na cesto spravijo. Pa vzamejo s seboj še tovornjakarje. Jebemti, vsi se lahko tako hitro zmenijo, kaj je prav in kako je treba. Še glasbeniki so skupaj izgubili okus.

Samo ena stvar nas jebe. Tu pa konsenza ni in ga verjetno nikdar ne bo. Jebemu mater nobenga ni več živega, ki bi nam lahko točno povedal, kaj se je dogajalo pred 65 leti. Koga so ustrelili in zakaj? Komu so kaj vzeli, da mu vrnemo. Kdo je bil pozitivec in kdo ne. Kaj je huje; goreč kolaborant ali politkomisarski fanatik? E tu se pa ne moremo zmenit.

In to je odkrila tudi politika. Poglejte, jeseni bodo vsi strankarski programi enaki, le odnos do zgodovine bo različen. In zopet bomo lahko volili le zgodovinsko opredeljenost in odnos do spomenikov. Takih in drugačnih. Jebeš znanje, narod ki nima zgodovine je mrtev.

mimoidoči na forumu Financ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, mediji, novinarji, politika, stranka LIBERALCI | 2 komentarjev »

Hlapci oligarhov v “stranki” ZAR€$

Objavil pavel dne 17.03.2008

ekonomist Stanislav Kovač, Finance, piše o treh hlapcih, ki se konvertitsko obnašajo glede na to kako jih oligarhi plačujejo za marketing:

  1. Lahovnik enkrat podpira stroko, drugič oligarhe

  2. Golobič je v primeru Pivovarne Laško in Union zaril Drnovšku nož v hrbet, ga izdal, delal po nalogu Pivovarne Laško

  3. Biščak je dejal, da je Lahovnikovo strokovno mnenje enako prečrtanemu dolarju. Kasneje pa s taistim Lahkovnikom ustanovi stranko ZAR€$.

http://www.finance.si/207659

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, mediji, novinarji, politika | 4 komentarjev »

Shamanove davčne reforme

Objavil pavel dne 15.03.2008

Parametri in neuralgične točke so pravzaprav nekoliko bolj številne in kompleksne:

  1. Davčni prag za davke na prihodke iz dela – Moral bi biti vsaj 12 taužent ojrof.
  2. Davčna lestvica na prihodke iz dela: Morali bi imeti EDS v višini maksimalno 8% (Nad tistim pragom omenjenim pod 1. Ali bi za prihodke iz dela morala davčna stopnja biti celo 0%(NIČ).
  3. Davčna lestvica na druge prihodke, ki sestavljajo hibridni davek dohodnino bi prav tako morala biti nadomeščena z EDS, ta stopnja pa ne bi smela presegati 20%.
  4. Obvezni prispevki za zdravstvo bi morali biti omejeni navzgor na trikratnik najnižjega, ali celo ukinjeni. Nadomestila bi jih klasična zavarovanja, ki bi si jih vsak sam izbiral in plačeval.
  5. Obvezni pokojninski prispevki bi morali biti ukinjeni ali omejeni na maksimalni znesek maksimalne pokojnine. Primer: če je maksimalna neto pokojnina 2000 EUR, potem nihče ne bi smel plačati več kot 2000 EUR prispevka. Lahko bi pa seveda bil ta obvezni prispevek tudi veliko nižji. Recimo 30% od najvišje pokojnine.

Lahko bi šli tako naprej še na druge davke. Skratka ni tako preprosto, kot ti namiguješ. Ni zgolj davčni prag tisti, ki je pomemben.

LP shaman

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Shamanove umetniško mojstrske črtice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), stranka LIBERALCI | Brez komentarjev »

Moderne, lesene, skeletne hiše z organsko izolacijo

Objavil pavel dne 15.03.2008

http://www.ekoprodukt.si/

  • Share/Bookmark

Objavljeno v gradbeništvo | Brez komentarjev »

Hinavščina levičarjev Slovenije

Objavil pavel dne 15.03.2008

Čedalje bolj razumem Mića in njegove reakcije na množice funkcionalno nepismenih, ki derejo na plano in demonstrirajo kako niso niti pol kurca razumeli, kaj je Mićo napisal.

Za tebe maestro, evo malo pristnega prevoda iz sicer zelo poljudnega jezika Mićovega teksta v trivijalno enostavni jezik častilcev trivijalnega in inteligenci žaljivega partijskega agitpropa: Mićo ni debatiral o tem ali je prav da Ronaldinho na prostem trgu zasluži 100 milijonov EUR, niti tega ne ali je prav, da dr. kemije v Krki dela za usranih 36 tisoč EUR neto letno. Mićo ni govoril o njih tržni vrednosti kaj šele o tem ali je to prav ali ni.

Mićo je zgolj konstatiral, da je zblojeni butalski plebs Komunistične Đamahirije Slovenistan najmanj toliko hinavski, kolikor je selektiven v svoji neskončni nevoščljivosti.

Butalski plebs KĐS s peno na ustih in s tresočimi rokami, ter krvavivmi očmi besno laja na Janšo, ker je “bogatim prašičem med delofci”, torej enemu delu kanonfutrskega sloja, domnevno dal za 5 klobas in eno kišto pira davčnih odpustkov, revnim prešičem med delofci pa zgolj pol klobase in en per.

In vsa ta histerija zgolj zato, da ne bi slučajno prišlo do bognedaj kakšnega “razslojevanja” med delofskimi bogatimi in revnimi prašiči, oz. ker je nekdo rahlo premaknil kazalec v smeri znižanja nenormalne davčne diskriminacije in v zgodovini človeštva še nikjer zabeleženega davčnega in prispevkovnega državno-reketarskega nasilja nad ozko skupino , ki jo toti plebs, sledeč sporočilom komunajzarskega agitpropa, rad imenuje “bogati prašiči med delofci”.

Hkrati pa taisti hinavski in drugače patološko fovšljivi, ter egalitarizmu totalno zavezani plebs, povsem normalno prenaša bogatstvo Helene Blagne (ki ni sporno!) in Ronaldihna (Ki je še manj sporno!), da niti ne omenjam plebsovega oboževanja in s solzico v očeh občudovanja premoženja tovariša Jankovića (Ki je sicer še kako sporno!), kajti tovarišu Jankoviću je dovoljeno biti premožen, ker on ima “veselje do socijalnega kapitala” in, ker ga je partijski agitprop pozicioniral med svetnike oz. posvečene tajkune.

Skratka, MM je, česar ti nisi opazil, komentiral hinavskost , egalitaristično selektivnost in dvojna merila plebsa in ne spornost ali nespornost tržno doseženih vrednosti plačil nogometašev in pevcev.

LP shaman, forum Financ

popravil(a) shaman: 2008-03-14 15:26:20

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Shamanove umetniško mojstrske črtice, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem | Brez komentarjev »