PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 25.03.2008

Žegen velikonočne hrane

Objavil pavel dne 25.03.2008

Mi smo kot družina šli v drugo k temu obredu, ker smo mislili, da je to dobro narediti po tradiciji. Smešno je, kako se človek, ki je zunaj tradicije, potem zaradi iskanja smisla zmedeno in počasi vrača in išče vse možne načine, da to tradicijo osmisli.

Letos je p. Cestnik na Nikodemovih večerih govoril, da bi žegnanje lahko Cerkev mirno odpravila (UKINILA) in s tem bolj radikalno in kritično presenetila ostalo neverno javnost. To sem prvič slišal. Letos sem že imel dvome ali še gremo ali ne več. Vendar me je firbec ponovne preizkušnje potegnil, da dejanje letos spet ponovimo. Pri mami sem naročil potico, pirhe, meso, hren, prato. Za dva se res ne splača vsega tega delati.

Bistvo vstajenskih praznikov je, da se vsak človek v svojem srcu v miru sreča z logiko vstajenja ( telesnega, psihičnega, duhovnega = odnos z Bogom) ali celostnega) in prerojevanja (rasti):

  1. osebni PORAZ ( Jezusovi učenci so bili neverni, imeli so slab spomin, vero so si razlagali drugače kot jih je Jezus učil, zatajili so ga, pobegnili so, bili so nespametni in počasnega mišljenja)
  2. SPREJETJE neizogibnega trpljenja,
  3. smrt ( uničenje),
  4. tesnoba brezupa ( in iskanje smisla smrti), razpad smisla, dvomi, panika, nesmiselnost, tesnoba, strahovi, jeza, žalost
  5. in VSTAJENJE.
Da človek lahko v miru med prazniki ponotranji to logiko, da sprejme Kristusovo rešitev in se po njej ravna v svojih življenjskih padcih ( malih smrtih) in vstajenjih. Ne pa da se nemirno in aktivistično ukvarja s tisočerimi zunanjimi stvarmi – ki so znak vraževerja, poganstva.Ker je žegnanje ostanek POGANSTVA, vraževerja, ki ga Cerkev nikoli ni mogla temeljito odpraviti, zato ga je potem skušala zgolj na zunaj preoblikovati. Mu dodati svoje simbole.

Ko sem gledal TV o žegnanju in šegah, se nisem mogel znebiti, da je vse skupaj več ali manj eno samo poganstvo. Nekako sem že sklenil, da je bilo to moje zadnje žegnanje. Brez zveze zgolj tradicija zaradi same tradicije. Ritual brez vsebine. Brez smiselne in pomembne vsebine. Zgolj zaradi forme. Ali še huje: kult hrane, kult čaščenja trebuha in ugodja – kar pa je antipol krščanstvu. Ne, hvala!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, vraževerje ali praznoverje | 1 komentar »

Umivanje pokakane ritke

Objavil pavel dne 25.03.2008

No, tudi to je postala vsakdanja rutina. Točno to, kar me je bilo malce strah. Ali bo moj želodec zdržal umivanje tuje riti? Vsaj kot otrok sem se temu čudil. Nekoč sem slišal teto pripovedovati, da ona ni mogla svoje hčerke previjati, ker so se ji njeni izločki tako zelo gnusili.

Zadnje čase včasih poslušam ženino sestro, ki dela v domu ostarelih in jim menja plenice. Kako le lahko to dela?

Danes sem poslušal prijatelja in njegovo punco, ki sta šla solidarnostno pomagati p. Vitalu Vidru, SJ, na duhovne vaje za zakonce. Tam sta pazila na majhne otroke, kjer je bilo nujno tudi vsako uro kakšnega malčka previti. Da so se starši lahko v miru posvetili medsebojnimi pogovorom, napotkom patra Vidra in molitvi ob odlomkih SP, ki zakonce spodbuja k pogovoru o določenem vidiku njunega odnosa.

Nazaj: sploh ni tako hudo previjati novorojenčka. Njegov drekec na začetku zaradi dojenja sploh ne smrdi tako kot kasneje, ko začenja jesti mesne stvari in prihaja do procesa gnitja v črevesju.

Skratka danes skoraj vsak dan, ko otroka zavohava, da je kakal – malega odvlečem v kopalnico. Med pogovarjanjem z njim razgrnem tepih na mrzlih ploščicah, ga postavim nanj. Mu sezujem copatke, slečem majčko, hlačke, žabe, body in previdno odprem pleničko, da iz ritke ne pade na tla kakšen kosmič drekca. Potem malega postavim v tuš kabino. V trenutku skrbno zavijem plenico, da ne bo kasneje kaj ven padlo. Nato nag smuknem v tuš kabino.

Otroka postavim v kot kabine, da gleda ploščice in mi kaže hrbet. Da stoji v razkoraku. Najprej z vročo vodo segrejem ploščice, da je v kabini toplo. Potem nastavim primerno temperaturo tuša in tušno slušalko postavim v pozicijo curka. S tem najprej očistim strjene dele blata iz njegove kože, na ritki in spredaj pri modih in lulčku. Redko se zgodi, da je blato na pasnem delu hrbta že tako sprijeto, da gre težko dol. Po parih sekundah očistim njegovo kožo še z roko.

Nato sledi namiljenenje od vratu navzdol (2x tedensko pa tudi glave) in nato še splakovanje. Mali se je že naučil na široko stati in med tuširanjem blazno uživa. Včasih že pove Vooaaa ali MmaaA ( vroča ali mrzla). Malce ga je včasih strah, kadar mu voda steče iz glave čez obraz.

Potem ga zavijem v brisačo kot štruco kruha v prtiček in pokličem ženo: ” M., kje si?” Mali to parkrat ponovi za mano. Žena pride in ga odnese v dnevno sobo na kavč, kjer mu da gor plenico in ga obleče. Medtem se še jaz stuširam.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Starejši sin | 5 komentarjev »