PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Podpiramo omare, ne politikov

Objavil pavel, dne 7.02.2008

Jaz seveda vem, da so čez nekaj mesecev volitve. Povsem mi je tudi jasno, da ko so volitve, ni in ne more biti nič bolj pomembnega od politike. So interpelacije, je državnozborska razprava o inflaciji, je razkritje državnih skrivnosti, ministri ga biksajo, stranke razpadajo, so obračuni, je ideologija. Kar je zelo udobno. Ker če ne bi bilo politike, bi bilo treba delati biznis. (Seveda je tudi politika svoje vrste biznis, a tokrat ne govorim o tem.) Težje je narediti in prodati omaro kot politično floskulo. Težje je narediti in prodati omaro, kot razkriti dokumente in najti krivca za razkritje. Težko je delati biznis.

Zato bom zelo presenečena, če bo Janezu Janši oziroma vladi uspelo izpeljati še kakšen resen posel, ki ne bi bil izrazito vezan na klientelne interese. Da ne bo pomote, tudi to, da se ne zgodi noben posel, je izrazito vezano na klientelne interese. Samo drugih ljudi.

Recimo prodaja Telekoma. Slovenci večinoma nočejo, da se “slovenski biseri” prodajajo tujcem. Ker je to politično oportuno stališče, ga na ves glas propagira večina politike, posebej pa zdaj Desus in SLS. Janez Janša bi tako bil nor, če bi šel prodajat Telekom, izgubil bo del volilnega telesa. Razen če mu je za to vseeno in ima pri prodaji povsem klientelni interes. Presenečena bom, če bo drugače. Da ne bo pomote, tudi SLS in Desus imata čisti klientelni interes – če ne bo prodal Janša, bo ostalo zanje. Telekom kot podjetje pa se ves ta čas ukvarja s politiko, namesto da bi delali biznis. Kakšna bo cena tega, ni pomembno, plačali jo bomo tako državljani. Ne Šrot, ne Erjavec, ne Janša ali Pahor. Preprosto je delati politiko z denarjem drugih ljudi.

Podobno je z Zavarovalnico Triglav. Ta se z lastninjenjem, s politiko, z razčiščevanjem domnevno klientelnih poslov v svojih hčerinskih družbah oziroma v svojih naložbah, kot je zdaj Gradis IPGI, z nastavljanjem primernih kadrov, z “rudarjenjem” za politiko ukvarja že več kot deset let. Namesto da bi tržne deleže v svojih južnih podjetjih poskušala spraviti na zavidljive ravni, namesto da bi prodajala zavarovanja, namesto da bi delala svoj biznis torej. Če bi imela pravega lastnika, ne pa državo, bi jih biznis zanimal vsaj enako kot politika, ne pa, da jih zdaj biznis očitno sploh ne zanima.

Enako Elan. Ali lahko, prosim, že dobimo lastnika, ki bo znal prodati te super smuči? In ali je lahko to nekdo, ki bo prinesel denar (če takšen seveda sploh še obstaja), ne pa da bo politično ali klientelno ustrezen? Ker je preprosto zafurat nekaj, za kar ti ni bilo treba plačati.

Čeprav za vse velike privatizacijske projekte velja, da jih vodi politika, in ne biznis, imamo hvala bogu tisoče takih, ki od politike niso odvisni. Tisoče majhnih, srednjih, od politike skritih in pred njo varnih podjetij in obrtnikov. Takih denimo, ki prodajajo omare: pa ne Šrotu, ne Janši, ne Pahorju. Ti prodajajo tudi ali predvsem v tujini in jih zanima samo to, kako bodo ob pravem času svojemu britanskemu kupcu izdelali, pripeljali in zmontirali pohištvo za verigo hotelov. In zaslužili.

Te prav brigajo “velike” politične zgodbe, razen da se nasmehnejo kot pri kakšni TV-limonadi. Te prav briga, kaj nam naroča Amerika. Zanima jih, kdo jim lahko da nižje davke, kdo jim lahko omogoči prijazno podjetniško okolje, kdo jih lahko naredi bogatejše. In v Financah navijamo za te. Ne za Šrota, ne za Pahorja, ne za Janšo.

Simona Toplak, novinarka Financ

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.