PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za Februar 2008

Raziskave 4. generacije reaktorjev za fizijo v EU

Objavil pavel dne 27.02.2008

»Rezerve urana so ocenjene na 47 mio ton, po oceni IAEA to zadostuje za 85 let. Če so te ocene pravilne, pa se je treba vprašati tudi, koliko časa bo ta uran zares “živel” v okolju,« je na novembrski konferenci o jedrski energiji na Dunaju opozoril Steven Sholly z dunajskega raziskovalnega instituta, s katerim smo imeli sedaj priložnost govoriti. Sogovornik poudarja, da so odgovori na naša vprašanja odsev njegovega osebnega mnenja in njegovi pogledi niso nujno enaki mnenju Univerze na Dunaju ali Inštituta za raziskovanje tveganj, kjer je zaposlen.

img

Veliko je govora o reaktorjih IV. generacije. Kakšne so prednosti in kakšne slabosti? Ali prednosti prevagajo nad stroški razvoja tehnologij?

Prednosti konceptov 4. generacije (ne bi jih še imenoval načrti, saj je šest tipov elektrarn, ki so del generacije IV, z izjemo koncepta VHTR, v najboljšem primeru še vedno konceptualnih načrtov) naj bi bile: večja varnost, večja ekonomičnost, večja odpornost na proliferacijo in večja odpornost na »neželene učinke«. Splošna slabost (z možno izjemo koncepta VHTR) je dolga razvojna doba. Mislim, da je prvi rok, ko lahko pričakujemo uporabo načrtov 4. generacije na komercialni ravni, ob koncu 30. let 21. stoletja. To bo prepozno za dovolj velik vpliv na tako imenovano “jedrsko renesanso”, saj bodo obrati, zgrajeni v tej renesansi, večinoma tisti 3. generacije, 3+ generacije lahkovodni ter tlačni težkovodni.

Kar zadeva stroške razvoja, je moje osebno mnenje, da teh stroškov ne bi smele pokrivati vlade. Načrtovano je, da bodo elektrarne 4. generacije komercialne elektrarne, da jih bodo v profitne namene zasnovale, zgradile, prodale in upravljale korporacije. Ne vidim razloga, da bi demokratična družba z javnimi sredstvi plačevala razvoj takih projektov. Možno vlogo vlade pri takih elektrarnah vidim v določanju ciljev, ne pa tudi v financiranju. Če se jedrska industrija, ki se vedno opredeljuje kot “zrela” industrija, ne more odločiti za financiranje razvoja načrtov za reaktorje 4. generacije, zakaj bi jim potem vlade namenjale denar za nekaj, česar sami nočejo izvesti? Vedeti morate tudi, da je razvoj reaktorjev 3. in 3+ generacije večinoma potekal brez vladnih subvencij. Nekaj jih je seveda bilo, a ničesar v takem obsegu, kot se porablja in se namerava porabiti za reaktorje 4. generacije.

»Če bomo dobili 4400-5400 GW novih proizvodnih kapacitet, kot to predvideva IAEA, in bo od tega le 10 % jedrskih, iz česa bo vse ostalo? Četudi bodo s 50 % zastopani obnovljivi viri, bo še vedno 40 % termoenergetskih virov,« ste dejali na jedrski konferenci novembra lani na Dunaju. Kakšna bi bila po vašem mnenju najboljša oziroma najbolj optimalna izbira (obnovljivi viri-jedrska energija-termo energija)?

Delujem predvsem na področju jedrske tehnologije, če k njej prištejem tudi fisijo in fuzijo. V mislih nisem imel določenih deležev obnovljive, jedrske in fosilne energije v oskrbi z energijo v prihodnosti. V splošnem mislim, da je brez oplodnih reaktorjev jedrska tehnologija zaradi virov goriva omejena na vlogo “povezovalne” tehnologije – torej tehnologije, ki nas bo iz obdobja fosilnih goriv pripeljala v obdobje tehnologij obnovljivih virov in fuzije. Žal jedrsko energijo zdaj podcenjujemo in jo obravnavamo kot »pač še en način, kako zavreti vodo«, a to ni. Je pomembna oblika energije, moramo pa razumeti njene omejitve. Če jo uporabimo le kot enega od prispevkov k energetski mešanici in razpoložljive zaloge urana obravnavamo kot cikel, ki bo nekoč minil, ne da bi se močno trudili, da bi fosilna goriva nadomestili z obnovljivimi in fuzijo, potem bomo zapravili potencial jedrske energije.

Če bomo nadaljevali s sežiganjem fosilnih goriv, bomo seveda nekaj morali ukreniti glede izpustov ogljikovega dioksida in metana. Žal trenutno ne vidim resnih geoloških možnosti za sekvestracijo ogljika (in vsi načini sekvestracije ogljika, ki sem jih videl ali za njih slišal, so v osnovi geološke metode). Odkrito rečeno ta trenutek v sekvestracijo ogljika verjamem toliko kot v Božička, velikonočnega zajčka ali zobno vilo. Verjamem pa, da bi morali uvesti strog ogljikov oz. metanov davek na fosilna goriva in da bi prihodkov od davka ne bi smeli porabiti za razvoj sekvestracije ogljika, temveč za hitrejši razvoj tehnologij obnovljive energije, tehnologije fuzijske energije in drugih bolj eksotičnih možnosti, ki se bodo zdele uresničljive v prihodnjih 10 ali 20 letih – v obdobju, ki bo v smislu podnebnih sprememb odločilnega pomena.

Rezerve urana naj bi bile omejene in naj bi jih bilo še za 85 let. Menite, da bo tudi cena urana – nuklearno gorivo sedaj ne predstavlja velikega stroška v strukturi celotnih stroškov nukleark – sčasoma vplivala na nekonkurenčnost elektrarn?

Izjavo o zalogah urana, ki naj bi jih bilo za 85 let, bi morali obravnavati v kontekstu, v katerem je bila izrečena. To je napoved agencij IAEA (International Atomic Energy Agency) in NEA (Nuclear Energy Agency) o tem, koliko časa naj bi trajale zagotovljene zaloge uranove rude v višini 4,7 milijonov ton ob trenutnem povpraševanju (ki znaša okoli 66.000 ton letno). Če število 4,7 milijonov delimo s 66.000, ne dobimo 85 let, temveč 71 let. Mogoče se ocena IAEA in NEA nanaša na zaloge urana in sekundarne zaloge (ponovna obogatitev trenutno razpoložljivih ostankov iz procesa bogatenja, reciklaža jedrskega materiala, ki trenutno spada v zaloge jedrskega orožja, in uporaba rezerv urana in plutonija iz procesov ponovne obdelave in reciklaže). Če je tako, je 85 let kar primerna ocena.

Toda jasno je, da je zalog urana več kot le 4,7 milijonov ton. IAEA in NEA ocenjujeta, da je vseh zalog morda za okoli 40 milijonov ton (vključno s 4,7 milijoni zagotovljenih zalog). A v tej razliki med 4,7 in 40 milijoni je nekaj nejasnosti o tem, koliko od ocenjenih zalog je “resničnih” in jih je mogoče pridobiti s smiselnimi stroški (to so stroški, ki sta jih industrija in javnost pripravljeni plačati za električno energijo).

Ko je cena za kilogram urana znašala 20 do 30 ameriških dolarjev, cena urana skoraj ni imela vpliva na ceno električne energije iz jedrskih elektrarn. Ob takšni ceni je bil izračunan prispevek goriva k skupni ceni električne energije v odstotku zelo majhen. Če je uran pri 20 do 30 dolarjih za kilogram znašal le 5 do 10 odstotkov cene električne energije in če bo cena urana poskočila na 200 do 300 za kilogram, se bo njegov prispevek k ceni električne energije znatno povišal. A če kljub temu predvidevamo, da bo na fosilna goriva uveden nekakšni ogljikov davek in da bo cena električne energije iz obnovljivih virov padala, potem bo cena električne energije iz jedrskih virov konkurenčna tudi ob povišanju cene urana na 200 do 300 dolarjev na kilogram.

Ko se bodo zaloge urana porabljale in ga bo začelo primanjkovati, se bo cena seveda povišala. To pa velja za vsak omejen vir.

Kot omenjeno so rezerve urana omejene, EU pa še s šestimi partnericami stavi na razvoj fuzije. Se strinjate s to politiko in zakaj?

Strinjam se, da bi morali fuzijo razvijati kot vir energije. A v nasprotju s trenutno politiko Evropske unije, ki predvideva komercialno uporabo malo pred ali kmalu po letu 2050, sem jaz mnenja, da bi morali program precej pospešiti. Zdi se mi, da bi morali ciljati na leto 2030. Obstajajo načini, kako to doseči, a sta zanje potrebna precejšnje povečanje sredstev in politična volja, s katero bi program preusmerili v kratki rok. To pomeni, da bi morali zelo kmalu spremeniti VII. okvirni program.

Mislim tudi, da Evropska unija ne bi smela več zapravljati evropskega denarja za razvoj jedrske fisije. To je zrela tehnologija, ki bi se morala po 60 letih podpore znati podpirati sama. Evropska sredstva za raziskave in razvoj na področju energetike bi morali usmeriti v tehnologije z dolgoročno prihodnostjo – v obnovljive vire in fuzijo.

To bi torej lahko bila rešitev za znižanje emisij toplogrednih plinov ob hkratnem zadovoljevanju vse večjih potreb po električni energiji?

Tisto, kar potrebujemo, je boleče in drago. Rešitve (uporabljati je treba množino, saj magične besede ni) vključujejo spremembe vedenja (omejevanje rasti prebivalstva, sprememba načina življenja z veliko porabo), popoln prehod od osebnih na javna prevozna sredstva, uporabo jedrskih elektrarn s fisijo kot povezovalne tehnologije ter visoke investicije v čim hitrejši in čim bolj racionalen razvoj in uporabo tehnologij obnovljive energije in jedrske fuzije.

In še: Kakšni so vaši spomini na obisk Nuklearne elektrarne Krško?

Elektrarno v Krškem sem obiskal pred več kot desetimi leti. Moj zadnji projekt v zvezi z njo je bila pomoč pri analizi akcijskega načrta za protipožarno zaščito in moje sodelovanje pri tem se je končalo pred letom 1998. V splošnem imam na elektrarno in osebje v njej pozitivne spomine. Ljudje, ki sem jih tam spoznal, so bili resni, dobro izobraženi in usposobljeni. Iskreno so se zavzemali za varnost in varno delovanje elektrarne in razlog za to je jasen: država in njeno prebivalstvo, kot tudi prebivalstvo Hrvaške, ki je solastnica, so od elektrarne odvisni za proizvodnjo električne energije. Sam obrat je bil ob mojem obisku v odličnem stanju in vzdrževanje je bilo vzorno.

Rad pa bi videl, da bi elektrarna v smislu dodatnih varnostnih standardov stopila na pot prevladujoče evropske prakse. Večina tlačnovodnih jedrskih reaktorjev v Evropi je denimo opremljenih s filtriranim ventilacijskim sistemom zadrževalnega hrama in dodatnim varnostnim sistemom, ki varuje pred zunanjimi nevarnostmi in izpadom delovanja običajnega varnostnega sistema. Ni nujno, da so te spremembe zelo drage. Za druge evropske elektrarne niso bile in ni razloga, da bi bilo za Krško kaj drugače. Po načrtu je elektrarna v veliko pogledih zelo podobna obratom v Združenih državah. Do tega sklepa sem prišel v zgodnjih do srednjih 90. letih 20. stoletja in od takrat nisem naletel na nobeno informacijo, ki bi to mnenje ovrgla.

novinarka Alenka Žumbar na portalu energetika.net

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Socialistična Federativna Republika EU, energetika | 1 komentar »

Umrl je nadškof dr. Franc Perko

Objavil pavel dne 27.02.2008

Tole refleksijo sem že drugje zapisal, pa sem potem drugi dan prebral, da je bil Perko v Ciril – Metodovem društvu, društvu rdečih duhovnikov, ki ga je ustanovila Partija, da bi komandirala cerkvene ljudi. Se pravi po domače, da so bili to rdeči duhovniki. Nekdo na forumu Financ je za to sklepal, da je Perko namenoma povzročal izjave, ki so prožil kulturni boj zadnja leta, ker je to ustrezalo njegovim rdečim gospodarjem.

Ker nekoč nisem maral preveč cerkvene hierarhje, sem pozorno zastrigel z ušesi, ko mi je nek duhovnik rekel, da pride predavat dr. Perko, ki je zelo realen in široko razgledan človek, predvsem pa ekumenski.

Bilo je to neko omizje o ekumenizmu. Ne spomnim se dobro. V glavi mi je ostal kot odločen, jasen, trden, realističen in zelo duhovit mož. V nasprotju s pokojnim Šuštarjem, ki se mi je zdel bolj medel in naiven – a vseeno blag in moder kot pokojni Šuštar. Tako kot sem bil kasneje vesel dr. Rodeta, ker mi je bližje, da človek jasno in glasno pove ka misli, namesto, da se spreneveda kot kak Rupel, menca in hinavi.

Kasneje sem izvedel, da je bil od leta 50 do 60 večkrat zaprt, v koncentracijskem taborišču, delovnem taborišču, v samici, zasliševan in mučen od Ribičiča. V zapor ga je spravila tudi duhovitost sredi sedemdesetih: “Katera je najdražja ptica v YU?” “Galeb!”, titova luksuzna ladja.

Zadnjič sem v Družini bral pismo Justina Stanovnika, ki nameni nadškofu Perku zelo občutljiv in realen pogled. Popiše njuno šolanje v Gimnaziji, potem modro izbiro papeža, da dr. Perka nastavijo na vrh Beograjske nadškofije. Stanovnik piše, da si je dr. Perko hitro zaslužil veliko tiho spoštovanje med vrstniki in med profesorji, ker je vedno stal za povedanim in je vse znal zelo tehtno in realno povedati. Justin Stanovnik ni mogel dojeti, da Perko izhaja iz partizanske družine v Suhi Krajini, kjer je komunizem imel eno največjih klavnic v Sloveniji.

Gledal sem tisto omizje o škofu Rožmanu na TV SLO1. Res je bilo obnašnje nadškofa nekoliko preveč bojevniško in popadljivo. Imel sem občutek, da ne nadzira več svojega obraza in da je zelo bolan. Tudi oči so mu res srepo bliskale. Morda se ni mogel več nadzirati – kar danes v publiki naredi večjo škodo – kot bedna vsebina.

Ko sem tisti teden v časopisu prebral bluzenje ( refleksija obnašanja nadškofa Perka na TV omizju) Spomenke Hribar, se mi je obračal želodec ob toliki pokvarjenosti.

A vseeno – morda ima prav Justin Stanovnik, ki ta srep pogled pripisuje tistemu grozečemu spoznanju, da nekega obdobja ni konec – ampak, da se je začel nov krog množičnega manipuliranja in laganja javnosti z istimi lažmi, le z drugim celofanom. Znan je Perkov stavek iz omizja, ko nasprotna stran ni več govorila o dejstvih, ampak je vlekla razno razne govorice: ” Vsi imate od komunizma oprane možgane!”, ki ga je zabrusil “borcu” Janezu Stanovniku, “partijskemu” zgodovinarju Dušanu Pirjevcu, “intelektualki” dr. Spomenki Hribar in nekdanji glavni tožilki Zdenki Cerar – ko so zavajajoče, sprenevedajoče se in lažnivo obrekovali škofa Rožmana.

Justin Stanovnik v zadnji Družini predvsem piše o dr. Perku in o tem, kako je Spomenka Hribar izkoristila ta “njegov sovražni pogled” za svoje nadaljna umazana manipuliranja, za svoja nestrpna, sovražna in paranočina pisanja proti Cerkvi in desnici.

Kakšne pa so vaš izkušnje s pokojnim dr. Perkom?

Če vas zanima zelo kvaliteten intervju z njim? ne vem zakaj link ne dela: http://www.mladina.si/tednik/200351/clanek/sve-intervju–bernard_nezmah/

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina | 4 komentarjev »

Moje spoštovanje Drnovška

Objavil pavel dne 27.02.2008

Meni je žal, da je Drnovšek umrl, kot mi je žal vsakega človeka. Toda kaj več kot osnovnega spoštovanja, ki ga imam do vsakega človeka, si pri meni ni zaslužil.

Bi bil tiho, toda to kar se dogaja zadnje tri dni – me spominja na Titovo smrt in grajenje kulta osebnosti. To kar so nekateri drugi iz drugega pola politike želeli delati tudi iz JP2. Bedno mi je, da TV prenaša non stop že pet dni razne izjave njegovih znancev – ki njegovo smrt izrabljajo za samopromocijo in politični boj. Hkrati pa dobesedno vsak novinar na RTV vsakih 30 min naredi svoj kolaž o spominu na dr. Drnovška.

Brigajo me mediji – podobo o človeku si gradim sam iz detajlov. Npr. človek, ki je največ zaslužil v Sloveniji zadnjih 20 let ( in veljal za socialno pravičnega) – si ni mogel kupiti letalske karte ( 1000€) za indijskega zdravilca – temveč je porabil črni fond davkoplačevalskega denarja? Druga stvar je razsipnost z davkoplačevalskim denarjem. Tretja stvar: koliko je on za reveže daroval iz svojega žepa?

Nek prijatelj iz vrha cerkve je bil navdušen nad Drnovškom, ko je le ta lani obiskoval samostane in cerkvene dostojanstvenike in z njimi debatiral o krščanski duhovnosti. Mene Drnovškove izjave o duhovnosti niso prepričale. A tu mu gre vsaj priznati, da je ustavljal kulturni boj, to destruktivno agresivnost temelječo na latentnem sovraštvu pri politikih -bolnikih.

Še vedno se znotraj skupine duhovnih ljudi močno krešejo mnenje ali je bil Drnovšek duhovni iskalec – ali zgolj zelo prestrašena oseba – kot bi bil vsak, ki bi zvedel za smrtno bolezen.

Drnovšek je bil eden bolj desnih socialistov. Pro-ameriški. Pro-liberalni ( odtod ga 99% LDS: Rop, Gaber, “liberalna akademija” itd. ni maralo, tudi Kučan ne . So se pač vsi šli simbiozo oz. soparazitstvo. Eden od drugega so imeli strašanske koristi. Zatorej, ker je bil njihov – ga mediji NIKOLI niso napadali, kritizirali.

Drnovšek voditelj? Ah, kje! Ni imel vizije. Zasmehoval je vizijo. Tudi odločal se je pretirano počasi. Ne samo, da je dobro poslušal in zelo trezno razločeval – temveč je že mencal, težko se je odločal. Šele ko je tujina pritisnila – je Drnovšek pritisnil ( EU, NATO, privatizacija LEKa, Uninona, Banke Koper itd.).

Toda nobenih resnih liberalnih reforem ni izpeljal. Nekateri ekonomisti pravijo, da je bil Drnovšek pristaš vlaganj tujega kapitala in je bil zato v hudem konfliktu s Kučanom, ki pa sta ga uspešno prikrivala pred javnostjo.

Golobič velja kot Drnovškov prijatelj, toda zakaj se mu je Drnovšek odrekel in ga ni postavil z mandatarja ( takrat je Golobiču padel rilec na tla in se je pobral iz LDS kot kak užaljen otrok) – temveč je postavil nesposobnega in agresivnega Ropa. Kako neumna izbira! (Golobič pa bi bil otročja izbira – ne samo neumna. Ali levičarji res nimajo strokovnega kadra za mandatarja?) . Ali pa Drnovšek ni imel možnosti te izbire in je izbiral Kučan?

Ves čas se je zavzemal za status quo. Pred volitvami je podkupoval javni sektor (birokrati so ga v glavnem volili!) z mnogo previsokimi plačami in s tem razsul javne finance. Tudi pokojninski sistem je ostal razsut. Vsi mlajši od 40 let – se lahko pod nosom obrišemo za penzije višje od 100€ na mesec. Drnovšek je imel pod sabo daleč najbolj pokvarjene ljudi v Sloveniji ( “povej mi s kom se družiš in povem ti kdo si!”). V medije mu je Golobič nastavil popolnoma podrejene ljudi za urednike in glavne akterje.

Drnovšek je ohranil oz. utrdil monopole. Pomagal je birokratom, da so postali tajkuni. Še celo samo enega obsojenega – je izpustil. Drnovšek je zmagal vsake volitve – ker je obljubljal status quo – da ne bo nič naredil. Zato so Drnovška vedno volili samo NAJBOLJ KONZERVATIVNI, prestrašeni ljudje obeh polov.

Seveda je Drnovšku za priznati doktorat. V časih, ko je bilo družboslovje zelo okuženo s socialističnim blebetanjem in blefiranjem. Toda ali kdo ve s kakšnimi naslovi in pri katerih profesorjih je diplomiral, magistriral in doktoriral? Tudi 8 jezikov je baje dobro govoril. Slišal sem ga govoriti samo angleško. Povprečno, a za politike izvrstno.

Meni je deloval kot zelo vase zaprt človek, hladen, zgolj racionalen in preračunljiv. Potuhnjen. Ne maram takih ljudi, zelo so mi antipatični. Zelo “kraljevsko” oblastiželen. Sebičen. Ves čas je želel biti voditelj. Povsod.

. Edino dobro dejanje v zadnjem letu je bilo po mojem to, da je podelil dr. Janezu Ruglju državno odlikovanje. Pa še to verjetno zgolj zaradi smrtne bolezni Ruglja – kot zaradi zavedanja velikega dela slednjega.

Lani pa sta se mi zdeli dve dobri dejanji:

  1. Darfur ( kjer se je kot Don Kihot brez šans vpletel v svetovno diplomacijo)
  2. Priznanje Kosova kot neodvisne države
V politiki ne smeš biti sentimentalen. Ne kot politik, ne kot volilec.

Jaz presojam – nikakor pa ne morem soditi. Jaz vem za delčke dejanj, Bog pa vidi v srce. Bog bo tisti, ki ga bo odrešil ( ne obsodil – ker jaz verjamem, da vsak človek sam sebe obsodi v svoji svobodi in na njej temelječih odločitvah). Zgornji sestavek kritik in pohval sem napisal zaradi dveh razlogov:

  1. agresivno grajenje kulta osebnosti ( Mladina ga ni zastonj imenovala “ljubljeni vodja” – tako kot severni korejci imenujejo svoje partijskega boga). Sploh si iz ljudi in materiala delajo bogove zgolj ateisti.

  2. osladni, patetični ( smrt je za večino ljudi še vedno prehudi tabu), pretirani ( slovenski Gandhi, “takega politika še nismo imeli in ga nikoli ne bomo imeli kot je bil JD”) slavospevi – skregani z resničnostjo ( čeprav dopuščan, da marsikdo resnično tako v srcu iskreno čuti kar govori)

Nikakor se ne bi strinjal s tem, da se je spreobrnil. Po kakšnih njegovih dejanjih to veste? Morda sem preveč subjektiven – toda ko sem se jaz spreobračal – sem bil deležen toliko milosti, toliko energije ( podobno stanju zaljubljenosti) – da sem nekatere stvari svojega obnašanja in mišljenja v trenutku zamenjal in trajno zamenjal. Potem pa so prišla leta suhote, suše, praznine, pomanjkanja lepih občutkov. Takrat se je začenjala rast ob duhovnem voditelju. Tukaj pa smo imeli primer človeka, ki je bil celo življenje zagrizen materialist. Potem pa ga je obupen strah ( metastaze leta 2001) gnal vsepovsod. In v trenutku je on postal duhovni voditelj cele Slovenije. Ustanovil je društvo, katerega voditelj je bil. Šel je na svetovni parket – da bi svetovne politike učil pameti. Doma je pisal knjige, kjer je v glavnem delal refleksije Martina Kojca in še drugih psihološko – duhovnih – ezoteričnih avtorjev. Ne moremo reči, da je človek, ki ga je zelo strah – že kar avtomatično iskalec.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mediji, novinarji, politika | 1 komentar »

Družina in življenje

Objavil pavel dne 27.02.2008

Da ne bo samo reklamiranje o www.diz.si , bi bilo fino, da tisti, ki se udeležujemo srečanj zakoncev v zakonskih skupinah na temelju DiŽ, kakšne svoje vtise povemo. Meni je še vedno najpomembnejše v zakonski skupini to, koliko so pari sposobni odpreti resničnost ( iskrenost, pristnost) svojih zakonskih in družinskih odnosov.

Ali je to le cerkveno poštirkano leporečenje, le nek sram, ki ga prekrivajo s posladkanimi besedami ( da ne bi izpadli preveč drugačni, slabi, ali celo preveč dobri)- ali si upajo kaj konkretnega izpostaviti. Pa je čisto vseeno, kakšen program, duhovnost, je v ozadju.

Prednost DiŽ vidim v rdeči niti za vsako leto in vsako srečanje. Mi letos delamo na SAMOPODOBI – kako si zakonca v tem pomagava.

Zadnjič smo predelali par odlomkov iz Stare zaveze, mislim, da sem bral o Ruth, ki je paberkovala.

Potem sledi domača naloga. Do naslednjega meseca, si morava z ženo eden drugemu napisati ljubezensko pismo, kjer morava uporabiti par komunikacijskih modulov.

Osnova zakonske skupine je zame ta, da vsak mesec o eni temi spregovorimo. Potem pa še marsikaj sama doma obdelava - kar naj bi bila prioriteta zakonske skupine – se pravi najino delo na najinem odnosu.

Prednost DiŽ so:

  1. rdeča nit
  2.  pripravljen program, okostje srečanja
  3.  duhovni odlomki iz SP – duhovni del
  4.  psihološki odlomki, znanje: tehnike reševanja konfliktov, načini komunikacij, samopodobe itd.
Slaobst DiŽ pa vidim
  1. poamerikaniziranosti teksta ( čeprav sem nad večino kar prihaja iz ZDA navdušen), to razvlečenost, če odprete kakšno psihološko ameriško knjigo, pa bi bilo dovolj 5 bistvenih listov prebrati, ne pa 100 strani nakladanja “za butce”, dummies.
  2. vpletanje new age ( kvazi) duhovnosti: ravno zadnjič me je zmotila razlaga SP odlomkov z besedami “pozitivno” in “negativno”. Da ne rečem, da potem spet nekje govori o negativnih čustvih itd. Ma ja, ful smo že prepojeni s tem new age-om. Sem na glas vprašal, kje v SP pismu piše o besedi pozitivno ali negativno.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Zakonska skupina DiŽ | Brez komentarjev »

Public enemy: “Zares” ( Golobič) politični servis Pivovarne Laško

Objavil pavel dne 27.02.2008

Je Golobič Drnovškov ali Kučanov politični dedič?

Ob smrti Janeza Drnovška, dolgoletnega predsednika LDS, se odpira pomembno tranzicijsko vprašanje: je stranka Gregorja Golobiča Zares naslednica Drnovškove ali Kučanove politične dediščine? Ob Drnovškovi smrti lahko brez sprenevedanja zapišemo, da sta bila Drnovšek in Kučan skozi celotno tranzicijo velika politična tekmeca, ki sta se najbolj razšla ob vprašanju razvojne vloge tujega kapitala v slovenskem gospodarstvu in nasploh večji odprtosti Slovenije do globaliziranega sveta.

Politika kot servis kapitala

Za razumevanje političnega, medijskega in zlasti kapitalskega ozadja letošnjega volilnega leta, v katerem bo zelo pomembno vlogo odigrala tudi Golobičeva stranka Zares, se je treba vrniti v začetek leta 2004, ko smo imeli zadnje parlamentarne volitve. Pred natanko štirimi leti, 19. februarja 2004, je v klubu Socius potekal medijsko odmeven pogovor z enim od vodilnih odvetnikov Stojanom Zdolškom. Rdeča nit pogovora je bila prepletenost gospodarstva in politike, pogovor pa je bil povzet v dveh Delovih člankih s podobnima naslovoma: Politika servis gospodarstva (20. februar 2004) in Politika bo servis gospodarstva (24. februar 2004).

Odvetnik Zdolšek se je pred štirimi leti v klubu Socius vpisal v korporativno zgodovino tranzicijske Slovenije s temi besedami: “Čez nekaj let bo politika postala servis kapitala. ” Kot dolgoletni odvetnik Pivovarne Laško je Zdolšek ravno na primeru pivovarske vojne med InBev (nekdanji Interbrew) in Pivovarno Laško za ljubljanski Union razkril odločilen pomen političnega lobiranja pri lastniški koncentraciji velikega korporativnega kapitala: “Ta pivovarska zgodba je primer, ki kaže, da v Sloveniji ni nobenega večjega prevzema brez politike in močnih lobiranj. Dokler je bil predsednik vlade Janez Drnovšek, smo bili v defenzivi, šele z nastopom Toneta Ropa je Interbrew izgubil krila in se je celotno dogajanje preselilo na parkete sodnih dvoran.”

Slovenija po meri Pivovarne Laško

Po pisanju Dela je odvetnik Zdolšek februarja 2004 napovedal, da se bodo z vstopom v EU kapitalski centri odločanja umaknili iz Slovenije in da bo se bodo v gospodarstvu zgodili še nekateri pomembni prevzemi naših “blue chipov”. Ob tem se je zavzel, da ostanejo banke in pomembna podjetja, denimo Mercator, v slovenskih rokah. Arhivirana Delova članka opozarjata, da je Zdolšek že pred štirimi leti razkril tudi svojo prihodnjo vlogo pri zagovarjanju interesov Pivovarne Laško: “Prišli bodo tudi prijatelji sodišč, to so odvetniške hiše in pravniki velikih korporacij z jasnim namenom – da bodo zagovarjali njihove interese.”

Današnji dogodki kažejo, da so se Zdolškove napovedi izpred štirih let uresničile skorajda v celoti: Pivovarna Laško je maja 2005 prevzela ljubljanski Union in postala monopolistični simbol tranzicijske Slovenije, ki uteleša skrajni ekonomski nacionalizem, zaprtost do tujega kapitala in na slošno nenaklonjenost globaliziranemu svetu. Belgijski InBev, za katerega je po Zdolškovem zatrjevanju politično lobiral pokojni Drnovšek, se je po izgubljeni pivovarski vojni umaknil iz Slovenije, Pivovarna Laško je slavila, Mercator pa je ostal v slovenskih rokah – konkretno v rokah Pivovarne Laško.

Slovenija po meri nacionalnega interesa

V Financah smo lani maja v kolumni Šrotova pivska družina (št. 101/2007) podrobno opisali zgodovino nastanka Šrotovega pijačarsko-medijsko-trgovskega imperija. Zapisali smo: “Da bi razumeli današnjo in prihodnjo kapitalsko podobo politično vse bolj vplivne štajerske družine okoli Pivovarne Laško in njenega prvega moža Šrota, se je treba vrniti v leto 2001, ko je tedanja Drnovškova vlada sprejela vladni program o prodaji dveh ključnih državnih bank NLB in NKBM. Delna privatizacija NLB pod okriljem belgijske KBC, ki ji je javno najbolj goreče nasprotoval prvi forumovec Kučan, je bila izvedena leta 2002, medtem ko je bila privatizacija mariborske bančno-zavarovalniške skupine NKBM ustavljena zaradi močnega političnega lobiranja različnih interesnih skupin.”

Ravno v času sprejemanja privatizacijskega programa Drnovškove vlade o NLB in NKBM leta 2001 se je takratni predsednik države Kučan udeležil slovesne akademije ob desetletnici Probanke in se prvič neposredno javno vpletel v privatizacijo državnih bank. Takrat je Kučan ostro nasprotoval Drnovškovi privatizacijski pobudi o večji odprtosti Slovenije do tujega kapitala in postavil tudi idejne temelje Foruma 21 o zaščiti nacionalnega interesa v gospodarstvu.

Protidrnovškova koalicija nacionalnih interesov

Jeseni leta 2001, nekaj mesecev po prelomnem Kučanovem govoru v Probanki, je izbruhnil tudi veliki prevzemni spopad med belgijskim InBev (nekdanji Interbrew) in Pivovarno Laško za ljubljanski Union. Da je bila pivovarska vojna med InBev in Pivovarno Laško le nadaljevanje političnega spopada med Drnovškovim in Kučanovim konceptom gospodarskega razvoja, je potrdila tudi poznejša ustanovitev Kučanovega Foruma 21, kjer so se zbrali pomembni igralci v protidrnovškovi koaliciji nacionalnih interesov: nekdanji prvi mož štajerske pivovarne Tone Turnšek, nekdanji direktor Gorenja Jože Stanič, direktorica Probanke Romana Pajenk, prvi mož Perutnine Ptuj Roman Glaser, glavni lastnik in menedžer Autocommercea Herman Rigelnik in drugi.

Z Drnovškovim umikom z mesta predsednika vlade konec leta 2002 in Ropovim prevzemom premierskega položaja je Kučanova koalicija nacionalnih interesov dobila krila (po odvetniku Zdolšku) in dokončno porazila Drnovškov koncept gospodarskega razvoja na dveh velikih kapitalskih frontah: Pivovarna Laško je v prevzemni vojni za Union premagala InBev, ustavljena pa je bila tudi privatizacija NLB.

Golobič zares s Kučanom

Gregor Golobič je kot dolgoletni generalni sekretar LDS veljal za enega najtesnejših Drnovškovih zaupnikov. Z Drnovškom sta vodila LDS in razne velike koalicije skoraj cela devetdeseta leta. Po volilnem porazu leta 2004 in razpadu LDS se je Golobič lani znova vrnil v politiko z ustanovitvijo stranke Zares. Vendar se pri vnovični vrnitvi v politično areno ni obrnil na svojega dolgoletnega političnega “očeta” Drnovška, ampak na njegovega dolgoletnega političnega rivala Kučana.

Golobičevo politično vrnitev sta lani jeseni odločilno zaznamovala dva dogodka. Prvi je bil odkrito Kučanovo politično simpatiziranje z Golobičevo Zares, ko je Kučan v velikem intervjuju za Dnevnikov Objektiv v odgovoru na vprašanje, ali ga pred parlamentarnimi volitvami 2008 mika vrnitev v strankarsko areno, dejal: “Res. Zares me mika.” Politični analitiki so enotno napovedali, da je Kučan s tem napovedal tudi jesensko politično aktiviranje v Golobičevi stranki in kapitalsko podporo Foruma 21 Zares.

Golobič zares z Delom

Drugi pomemben dogodek, povezan z Golobičevo politično vrnitvijo, je njegov vnovičen medijski prodor v časopisno hišo Delo. Lani septembra ga je zaznamoval odmeven politični portret v Sobotni prilogi Dela z naslovom Gregor Golobič (Delo, 29. september 2007). Od takrat so se na Delu, ki ga lastniško obvladuje Šrotova Pivovarno Laško, odprla vrata številnim pomembnim političnim igralcem Golobičeve Zares. Omenimo le velik intervju s filozofom Slavojem Žižkom v Sobotni prilogi Dela (To, za kar v življenju zares gre, ničemur ne služi, 29. december 2007). Žižek velja za enega najtesnejših Golobičevih političnih sopotnikov.

Pri Golobičevem političnem vstopu v Delo ne gre spregledati tudi lobistične vloge pomembnega politika Zaresa Mateja Lahovnika, ki ga je Pivovarna Laško že marca 2004 predlagala za svojega predstavnika v nadzornem svetu istega Dela. Ker je bil Lahovnik pozneje “kadriran” za Ropovega ministra za gospodarstvo, je Pivovarna Laško preklicala predlog o Lahovnikovem nadzorovanju Dela.

Zares politični servis Pivovarne Laško

Današnji pravni zastopnik kapitalskih interesov Pivovarne Laško in podpredsednik nadzornega sveta Dela Stojan Zdolšek je februarja 2004 glede prepletenosti kapitala in politike napovedal: “Čez nekaj let bo politika postala servis kapitala.”

Če Zdolškove besede izpred štirih let prevedemo v aktualni politično-kapitalski jezik letošnjega volilnega leta, dobimo sporočilo, da vstop Golobičeve Zares v časopisno hišo Delo ne bi bil možen, če med Šrotovo Pivovarno Laško in Golobičevo stranko ne bi bil dosežen dogovor, da bo Zares postala politični servis kapitala Pivovarne Laško. Tu je še Kučanovo odkrito politično simpatiziranje z Zares, ki Golobičevo stranko dodatno oddaljuje od Drnovškove politične dediščine. Prav Pivovarna Laško in Kučanov Forum 21 utelešata ideologijo ekstremnega ekonomskega nacionalizma, ki je skozi pivovarsko vojno in privatizacijo bank najbolj porazila Drnovškov razvojni koncept o večji odprtosti Slovenije do tujega kapitala.

Slovenija brez Drnovškovega dediča

Podpisani je februarja 2006 v Financah v kolumni Grobar pravne države (št. 25/2007) ob tedanji Drnovškovi šokantni pomilostitvi nekdanjega direktorja Hita Danila Kovačiča opozoril, da je imela tranzicijska Slovenija v obdobju Drnovškove vladavine največji primanjkljaj na področju neučinkovitega delovanja ustanov pravne države v procesu primarne akumulacije družbenega (državnega) kapitala.

Na drugi strani ostaja dejstvo, da je bil Drnovšek eden od redkih slovenskih politikov, ki je zagovarjal večjo razvojno odprtost do tujega kapitala in nasploh do globaliziranega sveta. Golobičeva Zares zato ni Drnovškov politični dedič, ampak politična kontinuiteta Kučanove ideologije ekonomskega nacionalizma in politični servis kapitala Pivovarne Laško.

Stanislav Kovač je ekonomist.

v Financah

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Stanislav Kovač, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, liberalne reforme ( PRO FREE Market), politika | 1 komentar »

Rezultati Drnovškovega obdobja

Objavil pavel dne 25.02.2008

Rezultati?

Bankrotiral je naš pokojninski sistem. Ko ga je dobil v roke smo vanj doplačevali 3 milijarde, danes jih doplačujemo dvesto in se ga nihče ne upa dotakniti.

Razsul nam je proračun. Dobil ga je v plusu, pustil v minusu. Zaradi masivnih dvigov predvolilnih plač.

Vsak mandat je zviševal davke.

Vsako leto njegove vladavine so rasle cene stanovanj.

Podaljšal nam je delovno dobo.

Zvišal nam je prispevke za pokojnine.

Znižal nam je bodoče pokojnine.

Vzpostavil je monopole.

Omogočil je rdeče tajkune z aktivnim razsuvanjem pravne države (in pomilostil edinega kdaj obtoženega).

Nadziral je medije, tam ohranjal “zdrave sile”, ki so potem izvajalie in naročale medijske umore in katerih grozljivi propagandi smo priča danes.

Lahko rečemo, da so bili vpleteni tudi drugi – Golobič, Cerarjeva, Rop, Cvikl, Kanduti in drugi. Da ni kriv le Janez Drnovšek. Toda on je politik z najdaljšim stažem in največjim vplivom. Ne more biti “nedolžen” po nobenem normalnem kriteriju.

Drnovšek je sinonim za gradualizem, za ekonomski ksenofobizem, za razvojno zaostajanje, za glomazno državno regulacijo, za konfiskacijske davke, za brezperspektivnost mladih in za status quo, ki je kratkoročno koristil njegovim volilcem in oboževalcem, dolgoročno pa zdaj -ko se stvar sesuva- grozijo naokrog, da bo vojna, če ne bo “pravičnosti” (kot si jo predstavljajo).

Vsaka njegova vlada je bila vlada arbitraže. Med najbolj vokalnimi in agresivnimi interesnimi skupinami. Drnovšek nikoli ni vodil. Vedno je le arbitriral. V koristi tistih, ki so imeli medijsko moč in v škodo tistih, ki se niso mogli braniti. Bil je prvi, ki je ugotovil, da se da s proračunskim denarjem kupovati volilne glasova. To je njegova destruktivna politična dediščina.

Ni bil državnik. Še manj humanist. Na volitvah je zmagoval, ker je obljubljal, da ne bo nič naredil. Da ne bo nič spremenil. In to obljubo je držal. Tragično je, da bodo Drnovškovo dediščino na svojih plečih najbolj občutili tisti pod 40 let. Še bolj tragično je, da bodo račune plačevali tisti, ki ga nikoli niso volili.

p.s. V EU smo vstopili skupaj z našimi vzhodnimi tekmicami, pred katerimi smo imeli ob padcu komunizma desetletja prednosti. Ne pred njimi. Če je to Drnovškov veliki uspeh to pomeni, da so imele prav vse vzhodne države še večje “velikane 21 stoletja”, saj so v EU vstopili skupaj z nami – kljub desetletjem prednosti, ki smo jo imeli pred njimi.

Tomaž, forum Financ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Tomaž Štih, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, gospodarstvo oz. ekonomija, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mediji, novinarji, politika | 2 komentarjev »

Liberalnost vs. konzervativnost, 2.

Objavil pavel dne 22.02.2008

Če privzamemo, da so levo, desno in liberalno tri različne usmeritve lahko razlike hitro opaziš na nekaj ključnih temah.

gospodarsto: KON: pustiti pri miru (ker se tako ohranja status quo in ker tako pratkično najbolje deluje)

SOC: “pravično” preurediti, da naša volilna baza dobi več denarja

LIB: pustiti pri miru (ker je tako v družbi največ svobode in ker tako praktično najbolje deluje)

pozitivna diskriminacija: KON: je ne izvajati (ker se tako ohranja obstoječa razmerja moči)

SOC: jo izvajati

LIB: je ne izvajati (ker posega v svobodo diskriminiranih)

splav: KON: ne

SOC: odločitev ženske (in država naj plača)

LIB: odločitev ženske (ki naj v večini primerov tudi račun plača sama)

II. svet. vojna: KON: domobranci so bili odpor proti revoluciji

SOC: partizani so predstavljali narod, domobranci so bili kolaboratorji

LIB: vsi, ki niso imeli mandata vlade v londonu so bili uporniki ali kolaboratorji, edina legitimna vojska je bila modra garda

socialna država: KON: lažje gre kamela skozi oko šivanke…

SOC: čimvečja in vzpostavljena zaradi pravičnejše družbe, naj čimbolj dohodkovno izenačuje ljudi

LIB: čimbolj učinkovita, vzpostavljena zaradi interesov plačnikov, naj odpravlja revščino, različnost nas bogati

konkurenca: KON: nacionalni interes, krščanski negativen odnos do potrošništva

SOC: socialistični negativen odnos do potrošništva, vse ne more biti prepuščeno tekmi, država mora voditi podjetja

LIB: čimveč, tembolje, naj bo zdrava (z ekonomskega stališča, kar se da meriti)

kultura: KON: nacionalno bogastvo, treba podpirati

SOC: ključni politični delavci, ki imajo velik vpliv v družbi, treba podpirati

LIB: razen najdragocenejših (za narod pomembnih – deloma merljivo z eksternalijami, deloma široko soglasje) stvari vse na trg

odgovornost in svoboščine: KON: visoka odgovornost posameznika, malo svoboščin

SOC: posamezniki so ovce, naj ne nosijo odgovornosti, nosi naj jo kolektiv (t.j. drugi posmezniki, ki slučajno niso ovce), posamezniki naj imajo veliko svoboščin in ugodnosti (družbenih privilegijev, ki jih plačajo drugi)

LIB: visoka odgovornost posameznika, ogromno svoboščin, le najnujnejše ugodnosti (ki koristijo njihovim plačnikom)

prostovoljni odnosi med ljudmi: KON: so v redu, če so krščanski

SOC: ne smejo dogajati, odnose med ljudmi ureja avantgarda (to smo mi), še posebej v primerih menjav dobrin; nikoli pa v primeru istospolnih, romov, manj izobraženih priseljencev iz nerazvitih okolij in določenih drugih skupin, ki so pod našo izrecno zaščito…ker nas v 99% volijo na vsaki volitvah…

LIB: ok.

načelo samolastništva: KON: nikakor, ker človek pripada bogu

SOC: ne, ker bodo ubogi masivno prodajali svoja ledvica

LIB: ok

To bi bile nekatere razlike…v praksi je v ZDA po Reaganu in v UK po Thatcherjevi prišlo do modernizacije konservativcev, ki so od liberalcev prevzeli številne vrednote in tako je prišlo do neke vrste on and off zavezništev med tema skupinama. Nekateri liberalci so (predvsem pred II. vojno in v 70) sprejeli socialistične vrednote in tako je prišlo do zmede, ki velja še danes (da se imajo včasih socialistii čisto resno za liberalce, to je problem, ki je v Sloveniji še posebej akuten)…Treba pa je vedeti tudi, da vrag pogosto tiči v detajlih. Lahko se nekdo razglaša za liberalca, ki da je za trg, ampak se mu ustavi pri vseh ključnih (mejnih) zadevah – šola, zdravstvo – in je v resnci bližje socializmu. To je trend, ki se dogaja danes. Npr. Zares se je nekaj časa razglašal za nekakšne liberalce (celo lobirajo za vstop v polevljenje liberalne medn. institucije), toda doslej so njihove iniciative vključevale: 1) zapiranje ljudi od 2 do 5 let zaradi tega, kar izrečejo, 2) dodatno trošenje državnega denarja, 3) pozive k prepovedim na podlagi vračevstva (moratorij na GMO), ipd… Skratka politike, ki bi jih uvrstil v social- populizem in torej na levo.

V osnovi je vsak tisto, kar dela in ne tisto, za kar se razglaša. V Sloveniji je večina strank levih, ker je večina njihove volilne baze zrasla v levem totalitarnem sistemu (kjer so fizično likvidirali drugačno razmišljanje) in verjame v nekakšne razredne boje, ipd…

Lp, Tomaž na forumu Financ

popravil(a) tstih: 2008-02-21 09:24:01

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Tomaž Štih, liberalne reforme ( PRO FREE Market), politika, stranka LIBERALCI | 1 komentar »

Liberalnost vs. konzervativnost

Objavil pavel dne 22.02.2008

Salto,

Včeraj sem sprejel odločitev drastično zmanjšati sedenje nasplošno, v okvirju tega zlasti sedenje pred računalnikom in potemtakem tudi posedanje f totem sajberbufeti. Logično to pomeni, predvsem to, da ne bom več toliko pisal, oz. če smo natančni, koketiram celo z mislijo, da sploh več ne bi pisal, pač pa bi občasno malo pokukal kaj pišete nekateri, katerih misel cenim.

Seveda šele potem, ko Franklstein poštima programje totega sajberbufeta, da človek ima pregled nad tem kaj je že prebral, ker drugače preprosto ne zmorem niti brati, saj je na koncu dneva, ko jaz grem pokukati f toti sajberbufet, toliko sporočil, da se mi brez tovrstne navigacije, preprosto ne ljubi prebijati skozi takšno džunglo.

Danes je bil prvi dan abstinencije, in ko sem prišel domov, sem si ogledal le zadnjo od več kot 12 strani sporočil, ki ste jih forumaši naklofali tekom mojega prvega dne abstinencije.

Tako sem zasledil toti tvoj neposredni poziv meni, da se izjasnim v zvezi s temi, za človeštvo sila pomembnimi definicijami. Zavedajoč se svoje odgovornosti do človeštva, in krucijalnosti mojega prispevka v času, ko Slovenistan stoji pred grozečo nevarnostjo politične kataklizme volinega leta, se evo pred božjim obličjem svetega Gustlna, odločim začasno prekiniti abstinenco in ti ustreči.

Če dovoliš, bi najprej izkoristil blodnje totega amaterskega komunajzarskega agitpropofca mataja in s komentarjem le teh vzpostavil sidrišča za toti znanstveni ekspoze.

Gremo po vrsti: El matajo pravi, da desni za vse druge menijo da imajo od komunajzarjev oprane možgane. Levi pa seveda takih grehov nimajo. Ker so modri, strpni, pametni, demokratični in seveda napredni. Nooot!

Vidiš ta matajeva blodnja ni tako naivna, kot je na prvi pogled videti. Namreč, on je v resnici poizkusil prodati kar nekaj komunajzarskih laži: (1)da komunajzarji niso nikdar v zgodovini pobili 350 taužent ljudi, ki so jih percipirali za potencijalne politične nasprotnike, ki jim je buržoazija in cerkev oprala možgane; (2) da so na svetu zgolj levi in desni; (3) da so SLO komunajzarji oz. marsofci levi; (4) da domenvni desni prav vsem Slovencem očitajo komunajzarsko opranost možganov, namesto resnice, da se to govori samo za mataja in v totalu še kakih 30% Slovenistancev; (5) Da so komunajzarji oz. levi napredni.

El matajo v svojem šarlatanskem agitpropofskem laprdariju nadaljuje z arogantno umazano lažjo, da leve oz. komunajzarje ne zanima “svetovni nazor in mentalno stanje” nas drugih, torej nas normalnih ljudi.

Namesto komentarja bom zgolj še enkrat spomnil, da so komunajzarji najprej pobili 350 taužent onih, za katere so menili da so domnevno njihovi potencijalni politični nasprotniki, ker z njimi niso delili svetovnega nazora. Nadaljevali so s 45-letnim terorjem nad vsemi, ki niso delili njihovega svetovnega nazora . Tudi nad nami , ki smo bili rojeni daleč za točko, ko so komunajzarji nasilno vzpostavili svojo teroristično oblast.

Potem so nadaljevali tudi zadnjih 16 let in vse tiste, ki po njihovih računicah najbrž nismo v njihovi politični falangi in jih ne volimo, kaznovali z drakonskimi uravnilovskimi davki, ter nas zaradi tega, ker ne glasujemo za njih in ne delimo njih nazorov grobo ropajo, ter hkrati označujejo z rumenim fašističnim trakom na katerem piše : “sebične bogate svinje med delofci”, ki hočejo “razslojiti” in vnesti nemir med 99% SLO prebivalcev, pohlevnih sužnjev in tlačanov komunajzarskih fevdalnih oblasti in komunajzarskih tajkunov rdečih baronov tranzicije, znanih tudi pod imenom “večji šrot od šrotof”.

El matajio v svojem obupu in zavedajoč se umazanije oz. zasluzanosti lastnega duha in početja, onim drugim, ki jih on imenuje “desni”, v maniri barbarskih plemen pripiše retardiranost, ter zatrdi, da oni menijo, da je za vse težave kriv Kučan oz njegova skrivna zarotniška organizacija. Cilj je seveda osmešiti “ne-leve” in hkrati zatrditi, da temu ni tako. Zatrditi, da so komunisti izginili skupaj z dinozavri zaradi tega, ker je v Jukatan puknil oni kozmični kamen.

Moj komentar na pričujočo eskapado tipičnega slovenistanskega komunajzarja je naslednji:

Slovenistan je zblojen politični prostor v katerem vlada totalna pojmovna in vrednostna zmeda, v katerem Satan hodi naokoli in se ljudstvu prodaja za Jezusa, v katerem nič ne nosi pravega imena in prave definicije, skratka Slovenistan je politični prostor sestavljen iz neznane temne snovi, ki kot kakšna nevinda črna luknja z ogromno maso ukrivlja ne le prostor sam, pač pa v tem prostoru najdemo zgolj ene vrste materijo – miskoncepcijo na temelju komunajzarskega agitpropa in pohlevnosti politično apatičnih in že zdavnaj pacificiranih Slovenistancef, kateri redno padejo v sevdah, če jim na dušo zapiha pasat egalitaristične retorike, ki po prostoru raznaša osladen vonj uravnilovskega jasmina.

Ti si želel dobiti mnenje o pojmih konzervativec in liberalec . Moja štartna asumpcija je, da sta ti teoretični definiciji obeh pojmov jasni, da si na netu našel in prebral vse standardne definicije obeh pojmov, zato se s tem ne bom ukvarjal.

Preden ti povem kakšna je moja definicija obeh pojmov, te moram opozoriti, da pojem konzervativec nosi v sebi zahtevo, da se v politčnem prostoru, oz. v prostoru vrednot in doktrin poprej definira takoimenovani point of origin oz. referenčno sidrišče v konkretnem političnem prostoru. Torej, ko bom govoril o pojmu konzervativec bom izhajal iz referenčne točke, ki je zasidrana oz. se nahaja v slovenistanskem političnem prostoru in ne kateremkoli prostoru.

Pojem liberalca po drugi strani je lahko razlagan kot univerzalen.

Za postavitev scene želim povedati še to, da osebno nikdar nisem razumel zakaj se je v politiki tako dolgo ohranila delitev na levo in desno, oz. čemu tolikšna simplifikacija in enodimenzionalnost, saj se kompleksen tridimenzionalni politični kozmos skuša trivijalizirati in razlagati s pomočjo premice, ki vendarle vnaša toliko nepotrebnih in nepraktičnih limitov, da je nemogoče v takšen “prostor” vmeščati vsega bogatstva razlik, ki se pojavljajo med političnimi dejavniki moderne politične scene.

Moja teorija je, da je politični prostor tridimenzionalni svet podoben kozmosu, v katerem vsako točko opišemo s šestimi koordinatami, sedma koordinata je pa izhodiščna točka iz katere opazujemo ta prostor.

Vem sliši se komplicirano, zato za potrebe te debate predlagam da se začasno dogovorimo za kroglo kot tridimenzionalni model, ki naj bo prezentacija slovenistanskega političnega prostora.

V tem smislu, kot ekvivalent tistega, kar je v povdarjeno trivijaliziranemu modelu političnega prostora v katerem se po premici gibljemo med dvema poloma skrajno “levega” in skrajno “desnege”, sta na moji krogli južni in severni tečaj geometrična interpretacija skrajno levega in skrajno desnega.

Seveda sta oba tečaja pod ledom in življenju oz. svobodi neprijazna kraja. Ekvatorijalni pas blage klime je, nasprotno “levem” in “desnem” tečaju skrajnosti, okolje svobode, okolje kjer se tare flore in faune, kjer cvete tisoč vrtov, kjer je celo leto zeleno.

To območje je območje liberalizma, svobodnega trga, svobodne tržne inicijative, osebnih svoboščin in podobno. Ekvatorijalni pas krogle je torej habitat oz. ekosistem politicusof in volilcev, ki se jim reče liberalci in njihovi podporniki. Oni so edina prava sredina političnega prostora Slovenistana.

Na našo kroglo oz. politični planet vpliva in ga s svojo energijo obliva zvezda svobode pod imenom Alfa Democratia , ki za razliko od odnosa Sonce-Zemlja, nikoli ne posije na tečaja, ki sta potemtakem v večnem ledu in temi .

Tam v cestarstvu večne teme imajo habitat demoni iz skupine Udbas Assasines Vittorius Nobless, Kutchannis Communismus, Clericus Erkaceus, ipd.

Ko pa govorimo o “konzervativnem” v Slovenistanu, je seveda iz Lune vidno, da tudi topogledno v Slovenistanu vlada ena sama zblojenost. Namreč tisti, ki pri nas želijo konzervirati oz. večno ohranjati komunajzarsko kontinuiteto , ki za alibi uporabljajo retoriko gradualizma , ki so v sistemu obdržali “tekovine komunistične revolucije” , ki so na matriko kapitalizma reimplementirali državni kapitalizem oz. razvpiti socijalizem , skratka z eno besedo, tisti, ki so v Slovenistanu konzervativci se samopoimenujejo “ levičarji ” in so de facto oni isti komunisti, ki so 45 let držali cel prostor v temi.

Glede na to, da recimo v eni Britaniji vektorji konzerviranja kažejo v smereh kot so ohranjanje monarhije, ohranjanje obstoječih in še iz fevdalizma vzpostavljenih anahronističnih razmerij, in kjer se levosučne ima za nasprotje konzervativnemu, torej se jih potemtakem ima za modernejše in na nek način tiste, ki si prizadevajo za napredek v smislu moderniziranja odnosov in vnašanje izboljšav, sprememb v zastarele in okostenele še v davnem fevdalizmu vzpostavljene definicije in razmerja, ki so videti nekam “outdated”.

To nas pripelje na konec tega ekspozeja – edini resnično napredni so seveda liberalci, ker naši samopoimenovani levosučni so v mikrokozmomosu Slovenistanskega političnega prostora, de facto, in z Lune vidno jebeni čistokrvni, prvoverni konzervativci.

Prav tako so naši domnevno desnosučni (moja teorija je, da vsi naši skrajneži živijo na severnem komunajzarskem tečaju, oz. da takoimenovanih desnih sploh ni!) , po sledi njihovega zagovarjanja recimo erkacejevskih fevdalnih pravic, in komunajzarskega skupnoskledarjenja, kot “tekovine revolucije”, prav tako konzervativni in nemoderni, oz. nenapredni.

Da o kreaturah iz skupine Udbas Assasines Vittorius Nobless niti ne govorim, saj gre za osebke, ki zagovarjajo celo tako nazadnjaške teorije, kot je teorija o übermensch-ih in arijski nad-rasi. Kreature, ki na temelju trivijalnega živalskega principa ekstazičnega špricanja sperme med paritveno seanso samca in samice homo sapiens sapiensa, sami sebi pripisujejo zasluge epskih razsežnostih, ker jih je eto špricnilo ravno v vagino Slovenistanke. Dasiravno niti sama Slovenistanka ni vedno 100% prepričana, a jih je zares špricnilo iz falusa arijskega Slovenistanca, ali jih je mogoče špricnilo iz falusa narcisoidnega polizanega dalmatinskega “galeba”, ker zagotovo ve zgolj to, da se je pripetilo enkrat avgusta, ali morda celo julija.

Liberalci so pa po moji definiciji samo tisti ljudje, ki veliki princip svobode nikdar in pod nobenimi izgovori ne zatavšajo za smrdljivi politični pragmatizem. Politiki, ki so resnični liberalci nikdar ne tekmujejo za všečnost volilcem. Niti na volitvah ne. In sicer zato, ker po definiciji pravi libralec nikdar ne zasleduje sprevržene mantre “obstati na oblasti”, ali bognedaj cementiranju svojega položaja na oblasti, podmiznega kupovanja še enega oblastnega mandata s pomočjo klijentelistično naropanega davkoplačevalskega denarja in podobno.

Tudi temeljem te definicije nihče od sedanjih politikov in političnih organizacij v slovenistanskemu parlamentu ni liberalec.

Torej stari moj, takšna ti je situacija s konzervatifci in liberlaci f Kranjcef. Grem spat.

LP shaman

popravil(a) shaman: 2008-02-21 01:17:13

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Shamanove umetniško mojstrske črtice, politika, stranka LIBERALCI | Brez komentarjev »

Cilj – pot ali izgovori

Objavil pavel dne 19.02.2008

Kdor hoče nekaj narediti, že najde pot;
kdor noče nič narediti, najde izgovor.

(arabski pregovor)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v citati | Brez komentarjev »

Češka uvedla enotno davčno stopnjo 15%

Objavil pavel dne 16.02.2008

Češka je pod vladavino klasičnega liberalca Vaslava Klausa uvedla 6 let za Slovaško in Estonijo EDS. Sčasoma želijo spustiti 15% v 12% stopnjo davka.

Z EDS želijo razbremeniti gospodarstvo in spodbuditi ljudi k delu, podjetnosti in ustvarjalnosti. Predvsem pa želijo privabiti tuje investitorje, tuj kapital , ki bo omogočil odporanje novih delovnih mest, izobraževanje delavcev in višje plače uspešnim delavcem na vseh hierarhičnih nivojih.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, davki, liberalne reforme ( PRO FREE Market), makroekonomija, stranka LIBERALCI | 1 komentar »