PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Kozerija o SLS tajkunih: leto 2034

Objavil pavel, dne 29.01.2008

Uredniška antiutopična kozerija:

Preženimo še zadnje “trgonostalgike”!
Dragi sodržavljani, danes, 29. januarja 2034, mineva natančno deset let, odkar si je Slovenija zmagovito izklesala pot iz ječe EU in sklenila dolgoročno zavezništvo s Hrvaško. Družini Šrot in Todorić sta nas tedaj z zgodovinskim sporazumom rešili pred grabežljivci iz EU, katerih navidezni otroški liberalizem in naivne misli o globalizaciji so med drugim razklali obubožano Belgijo na dva dela, Veliko Britanijo na še več nasprotujočih si enot in privedli nekoč tako mogočno Nemčijo na rob eksistenčnega minimuma. Da ne govorimo o Italiji, ki se še vedno utaplja v smeteh.

Danes, dragi sodržavljanke in sodržavljani, ob uvedbi strožjih carinskih dajatev in ukrepih za zavarovanje zahodnih mej pred smetmi, si lahko čestitamo. Imamo svoj centralni nacionalni holding, ki mu iz spoštovanja do zgodovine pravimo pijačarski in ki ga modro vodi slovenski veliki gospodarstvenik in politik Mirko Celjski. Hvala bogu se je pod modrim vodstvom slovenskih gospodarskih patriotov, voditeljev holdinga, že pred mnogimi leti začela oblikovati domoljubna misel, kako pod eno streho združiti slovenske pijače, finance, trgovino, gradbeniško, medijsko, komunikacijsko in drugo industrijo. Koliko litrov slovenskega soka je lahko Slovenec spil pred 20 leti? Tako rekoč nič. Danes z domačimi cetisovskimi vrednostnimi boni omogočamo, da ga naši otroci lahko spijejo tudi do desetkrat več. Koliko hiš ima lahko Slovenec? Toliko, kolikor jih potrebuje! Koliko slovenskega mesa lahko poje? Potem, ko smo ničvredne evre nadomestili z grofovskimi lipami, kolikor zmore. In hvala vsem, da so iz naših logov pregnali dekadentno ameriško televizijo.

Vse to so dosežki patriotske gospodarske misli. Če ta ne bi pred mnogimi leti krenila po svoji zmagoviti poti, bi globalni grabežljivi koncerni tudi danes pili kri slovenskemu človeku. Spomnimo se samo norosti, ko smo potovali v danes obubožano tujino in izkoriščevalcem omogočali, da so doma uživali slovensko akumulacijo, trdo prigarano. Danes, dragi sodržavljanke in sodržavljani, ni več tako.

A še nekaj jih je med nami, pravzaprav niso med nami, gre za notranje sovražnike, ki si drznejo hvaliti recimo konkurenco. Tudi zadnje ostanke “trgonostalgikov” je treba izkoreniniti. Le komu kot izrodkom se namreč lahko toži po časih, ko si moral drago plačati za navidezno izobilje. Danes smo enakopravni in končno se uresničuje tisočletni sen slovenske pravične družbe. Modri voditelji zvesto stopajo po stopinjah Milana Kučana in Janeza Janše, ki sta omogočila preporod gospodarske patriotske misli. Služijo ljudstvu in vso akumulacijo slovenskega naroda umno razporejajo v korist vseh nas, ne nekaterih privilegiranih posameznikov. Če bi danes vladala otroška bolezen globalizacije in liberalizma, ne bi denimo imeli na voljo brezplačnih storitev Slovenskega gradbenika. Ta je svojo zmagovito pot začel na piedestalu Cestnega podjetja Maribor, ki sta ga pred davnimi leti v bran vzela heroja slovenske domoljubne gospodarske misli – legendarna župana Bojan Šrot in Franc Kangler. Dragi sodržavljanke in sodržavljani, spomnimo se še na pogumen podpis sporazuma iz leta 2010 med državljanoma Mirkom Tušem in Boškom Šrotom, ki je bil temeljni kamen slovenskega gospodarskega preporoditeljskega gibanja. Če ga ne bi bilo, se danes, ob odkrivanju spomenika ob 20. rojstnem dnevu Slovenske avtarkične stranke, verjetno ne bi mogli zbrati na trgu Erjavčeve Slave ob mogočnem Plahutnikovem drevoredu.

Reka gospodarskega patriotizma je naša reka in mi vemo, kam teče. Nikomur ne bomo dovolili, da jo usmerja po svoje. Nikdar in nikoli.

urednik Financ: Peter Frankl

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.