PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 29.01.2008

Kozerija o SLS tajkunih: leto 2034

Objavil pavel dne 29.01.2008

Uredniška antiutopična kozerija:

Preženimo še zadnje “trgonostalgike”!
Dragi sodržavljani, danes, 29. januarja 2034, mineva natančno deset let, odkar si je Slovenija zmagovito izklesala pot iz ječe EU in sklenila dolgoročno zavezništvo s Hrvaško. Družini Šrot in Todorić sta nas tedaj z zgodovinskim sporazumom rešili pred grabežljivci iz EU, katerih navidezni otroški liberalizem in naivne misli o globalizaciji so med drugim razklali obubožano Belgijo na dva dela, Veliko Britanijo na še več nasprotujočih si enot in privedli nekoč tako mogočno Nemčijo na rob eksistenčnega minimuma. Da ne govorimo o Italiji, ki se še vedno utaplja v smeteh.

Danes, dragi sodržavljanke in sodržavljani, ob uvedbi strožjih carinskih dajatev in ukrepih za zavarovanje zahodnih mej pred smetmi, si lahko čestitamo. Imamo svoj centralni nacionalni holding, ki mu iz spoštovanja do zgodovine pravimo pijačarski in ki ga modro vodi slovenski veliki gospodarstvenik in politik Mirko Celjski. Hvala bogu se je pod modrim vodstvom slovenskih gospodarskih patriotov, voditeljev holdinga, že pred mnogimi leti začela oblikovati domoljubna misel, kako pod eno streho združiti slovenske pijače, finance, trgovino, gradbeniško, medijsko, komunikacijsko in drugo industrijo. Koliko litrov slovenskega soka je lahko Slovenec spil pred 20 leti? Tako rekoč nič. Danes z domačimi cetisovskimi vrednostnimi boni omogočamo, da ga naši otroci lahko spijejo tudi do desetkrat več. Koliko hiš ima lahko Slovenec? Toliko, kolikor jih potrebuje! Koliko slovenskega mesa lahko poje? Potem, ko smo ničvredne evre nadomestili z grofovskimi lipami, kolikor zmore. In hvala vsem, da so iz naših logov pregnali dekadentno ameriško televizijo.

Vse to so dosežki patriotske gospodarske misli. Če ta ne bi pred mnogimi leti krenila po svoji zmagoviti poti, bi globalni grabežljivi koncerni tudi danes pili kri slovenskemu človeku. Spomnimo se samo norosti, ko smo potovali v danes obubožano tujino in izkoriščevalcem omogočali, da so doma uživali slovensko akumulacijo, trdo prigarano. Danes, dragi sodržavljanke in sodržavljani, ni več tako.

A še nekaj jih je med nami, pravzaprav niso med nami, gre za notranje sovražnike, ki si drznejo hvaliti recimo konkurenco. Tudi zadnje ostanke “trgonostalgikov” je treba izkoreniniti. Le komu kot izrodkom se namreč lahko toži po časih, ko si moral drago plačati za navidezno izobilje. Danes smo enakopravni in končno se uresničuje tisočletni sen slovenske pravične družbe. Modri voditelji zvesto stopajo po stopinjah Milana Kučana in Janeza Janše, ki sta omogočila preporod gospodarske patriotske misli. Služijo ljudstvu in vso akumulacijo slovenskega naroda umno razporejajo v korist vseh nas, ne nekaterih privilegiranih posameznikov. Če bi danes vladala otroška bolezen globalizacije in liberalizma, ne bi denimo imeli na voljo brezplačnih storitev Slovenskega gradbenika. Ta je svojo zmagovito pot začel na piedestalu Cestnega podjetja Maribor, ki sta ga pred davnimi leti v bran vzela heroja slovenske domoljubne gospodarske misli – legendarna župana Bojan Šrot in Franc Kangler. Dragi sodržavljanke in sodržavljani, spomnimo se še na pogumen podpis sporazuma iz leta 2010 med državljanoma Mirkom Tušem in Boškom Šrotom, ki je bil temeljni kamen slovenskega gospodarskega preporoditeljskega gibanja. Če ga ne bi bilo, se danes, ob odkrivanju spomenika ob 20. rojstnem dnevu Slovenske avtarkične stranke, verjetno ne bi mogli zbrati na trgu Erjavčeve Slave ob mogočnem Plahutnikovem drevoredu.

Reka gospodarskega patriotizma je naša reka in mi vemo, kam teče. Nikomur ne bomo dovolili, da jo usmerja po svoje. Nikdar in nikoli.

urednik Financ: Peter Frankl

  • Share/Bookmark

Objavljeno v MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, liberalne reforme ( PRO FREE Market), makroekonomija, mediji, novinarji, politika, stranka LIBERALCI | Brez komentarjev »

Socialistični paternalizem: vsa živina mora biti v istem kolhozu

Objavil pavel dne 29.01.2008

Ekonomisti in gospodarski komentatorji navajajo v podporo privatizaciji Telekoma številne razloge:

  1. zasebni lastniki so načeloma učinkovitejši od državnih uradnikov,
  2. s privatizacijo se zmanjša konflikt interesov med državo – regulatorjem trga telekomunikacij – in državo – lastnikom največjega operaterja -,
  3. odlaganje ali odpoved prodaje bi še dodatno zmanjšala možnost, da država in drugi lastniki Telekoma dobijo za svoje delnice spodobno kupnino.
Kot se za ekonomiste in gospodarske komentatorje spodobi, je argumentacija utemeljena utilitaristično:
  1. zasebni lastnik,
  2. dobra kupnina,
  3. boljša regulacija,
  4. cenejše storitve.
  5. Skupno vsem tem koristim je, da se bodo, razen kupnine, morda pokazale nekoč v prihodnosti, več let za tem, ko se bo sama privatizacija izvedla.
Slovenski arhetip dobrega gospodarja

A tudi nasprotniki prodaje utemeljujejo svoje ugovore na svojevrstnem utilitarizmu, ki je sicer slabše podprt z ekonomsko empirijo, se pa z lahkoto opre na nekatere zgodovinsko pogojene vzorce razmišljanja.

  1. Ko se prodaja državno premoženje, se prodaja nekaj, kar je naše, nekaj kar smo zgradili mi ali naši očetje in dedje. (op. pretiran nacionalizem, konzervativizem)
  2. To, da doslej od našega “solastništva” državnega premoženja še nismo imeli koristi, je krivica, a ta krivica se lahko enkrat v prihodnosti popravi.
  3. Občutek, prikrajšanosti ob morebitni privatizaciji še dodatno krepi ukoreninjen predsodek, ki smo ga podedovali od naših kmečkih prednikov, da je kupnina v denarju načeloma manj vredna kot prodano blago.
  4. Zgodovinska ljudska izkušnja uči, da dober gospodar zapusti dedičem živino, hlev, hišo in njive, slab gospodar pa dolgove. Da bi kdo potomcem zapustil denar ali celo kakšne bolj sofisticirane oblike finančnega premoženja, tega v zgodovinskem spominu Slovencev ni.
  5. V takem stanju duha je kupnina vedno prenizka in kupci/snubci nikoli dovolj dobri, branilci nacionalnega interesa pa lahko svojim političnim podpornikom obljubljajo prihodnje koristi hranjenja družinske srebrnine. Podjetje naj se ne prodaja, saj je uspešno, ima velik tržni delež in zakaj bi se odpovedovali prihodnjim dobičkom …
Čeprav se bodo ekonomisti nad to domačijsko argumentacijo zmrdovali, je ne gre zanemariti, saj ima realno politično zaslombo in moč, in ker je privatizacija politično dejanje, je politična moč edino, kar šteje pri dokončni odločitvi. Pravilnost enih ali drugih argumentov se bo namreč pokazala dolgoročno, v času, ki je mnogo daljši, kot je razpolovna doba politične kariere posameznega politika.

Privatizacija je stvar ideologije

Nobena privatizacija se ne more izogniti ekonomski, politični in javni presoji koristi in stroškov. A celo v primerih, ko bi bila ekonomska stroka enotna glede prevlade koristi nad stroški, to še ni zagotovilo, da tako analizo sprejmeta politika in javnost.

V privatizacijskih razprtijah se, po mojem mnenju, žal pozablja na ideološki vidik. Morda zato, ker si ljudje domišljajo, da so ideologije mrtve, ker ne verjamejo v moč idej, ali pa posamezni akterji zaradi prevladujoče skrbi za politično korektnost skrivajo svojo ideologijo pod plaščem “nepristranske” strokovnosti.

Kaj so naloge države?

Kaj so prvenstvene naloge države, je namreč ideološko vprašanje.

  1. Ali naj država zagotavlja storitve, ki bi jih brez težav zagotavljali zasebniki?
  2. Ali naj telekomunikacijske storitve, zavarovalniške storitve in druge finančne storitve zagotavljajo državna podjetja?
  3. Podjetja, ki jih bodo vodili upravljavci in nadzorniki trenutno vladajoče opcije?
  4. Ali naj se državni aparat osredotoči predvsem na zagotavljanje pravne varnosti, regulacijo trga in izvajanje tistih dejavnosti, ki jih zasebniki ne morejo izvajati, ali pa želimo imeti še naprej paternalistično državo, ki bo odgovorna in pristojna za vse, a povsod prekratka, neučinkovita in zaviralka podjetniške pobude.
Če bo v Sloveniji prevladala paternalistična miselnost, da naj bo vsa živina v državnem kolhozu, potem bo za vsako vlado vsaka privatizacija politična napaka.

Če pa bo prevladalo mnenje, da naj se živina iz državnega hleva proda na zasebne kmetije, na katerih bodo, o groza, sem in tja gospodarili tudi tujci, potem bo morala vsakokratna vlada pojasnjevati javnosti, zakaj je v določeni gospodarski družbi sploh še lastnik in zakaj še ni izvedla privatizacije.

Pri vsaki posamezni privatizaciji bi morala paziti ne le na višino kupnine in prihodnje delovanje privatiziranega podjetja, ampak tudi na verodostojnost države kot prodajalke do sedanjih in prihodnjih kupcev.

Možnost privatizacije, koristna spodbuda

Zdaj so zagovorniki vsemogočne in za vse pristojne države pri nas v naletu in morda tudi v prevladi. A tudi če bi bil trend nasproten, bi na marsikaterem področju še bili tehtni razlogi za kontrolno državno lastništvo. Nekje je morda državno lastništvo edina možna oblika potrebne regulacije dejavnosti, drugje morda sploh ni zasebnikov, ki bi v zdajšnjih razmerah opravljali določeno nujno potrebno storitev, spet drugje država administrativno ni sposobna izvesti privatizacije. A tudi v teh primerih je ravnanje države kot lastnika odvisno od prevladujočega mnenja v družbi o temeljnih nalogah države.

  1. Če je privatizacija realna opcija, pa čeprav še daleč za obzorjem, je to spodbuda za upravljavce, da so bolj učinkoviti in da se primerjajo z zasebnim sektorjem.
  2. Če pa privatizacija dejavnosti ni niti teoretična možnost, potem pa je za upravljavce državnega podjetja kohabitacija s političnimi elitami bolj pomembna kot večja učinkovitost podjetji, ki jih vodijo.
Matej Kovač je direktor za tuje trge v podjetju IUS Software, Finance

klasični ekonomski liberalec

  • Share/Bookmark

Objavljeno v MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mediji, novinarji, politika, stranka LIBERALCI | 1 komentar »

Italija gor, Nemčija dol

Objavil pavel dne 29.01.2008

Prodi je izgubil. 55% Italijanov noče voliti socialistov in bo glasovalo za napredek. Dovolj imajo bede, kaosa. Tipičen zadnji primer je mesto= smetišče Neapelj.

Drug primer pa je Nemčija, kjer kanclerka Merklova in njena “konzervativna” stranka ni izvedla LIBERALNIH reform, ampak se prilagaja konzervativnim socialistom. Še huje je, da so v Nemčiji mnenjski voditelji, inženirji duš javnosti uspeli navdušiti večino Nemcev za socializem. Tako kar 55% pravi, da je socializem dober model. Včerja je v Hessnu kandidat CDU komaj obdržal zmago pred SDP in je izguvil kar 20% glasov glede na 4 leta nazaj, ko je zmagal z absolutno večino. Kaj to pomeni za Evropo? Novi populizem, novi socialist tipa Hitler?, nova vsesplošna beda, nove evropske vojne?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mediji, novinarji, politika, stranka LIBERALCI | Brez komentarjev »

Index of Economic Freedom

Objavil pavel dne 29.01.2008

VPLIV EKONOMSKE SVOBODE NA GOSPODARSKO UČINKOVITOST

Index of Economic Freedom, ki ga izdajata Heritage Foundation in Wall Street Journal, je Slovenijo ocenil kot 60,6 odstotno svobodno gospodarstvo ter jo s tem med 157. državami uvrstil na 75. mesto na svetu.

Slovenija bistveno zaostaja po:

- obsegu državne potrošnje,

- višini davkov in

- rigidnosti trga delovne sile.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, davki, gospodarstvo oz. ekonomija, javne investicije v osnovno infrastrukturo, liberalne reforme ( PRO FREE Market), makroekonomija, podjetništvo oz. mikroekonomija, stranka LIBERALCI | Brez komentarjev »