PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Brepogojna ljubezen v vzgoji otroka

Objavil pavel, dne 25.01.2008

PT Gestalt smeri B. Žorž meče v en koš razvajene otroke in prezaščitene otroke. Po svoje so vsi revčki kasneje v življenju, ker se morajo vsega učiti skoraj z nule pri 30ih. A je tudi razlika.

Pri prezaščitenih je tako kot ti zgoraj pišeš. Starši se bojijo za otroka pretirano, zato ga na raznih področjih življenja obsedeno varujejo, ščitijo – namesto da bi mu odpirali počasi svobodo ( večjo odgovornost in samostojnost). Lahko pa mu postavljajo tako zahteve kot kazni. Odrasli prezaščiteni otroci so v kakšnih društvih proti mučenju živali, proti nasilju, salonski socialisti itd. Živijo v imaginarni vatki. Pretirano “smili” ( pretirano pomilovanje) se mu dobesedno vse kar v realnem svetu srečuje. To blodno obnašanje pri sebi še nagradi, da je pretirano občutljiv oz. sočuten, empatičen.

Ravno zato mora odgovoren starš otroka navajati na vedno večjo svobodo ( samostojnost, odgovornost). Da otroci po smrti staršev ne bodo pri 30ih in več ostali na plečih države, na državnem sesku, joški. Dejstvo je, da zahodni ( predvsem anglo-ameriški svet) že stoletja otroke vzgaja za podjetnost, odgovornost, večjo osebno svobodo, za tekmovalnost, za delovnost, za znanje.

Medtem, ko je socialistični svet svoje državljane naredil za pasivne otroke: za prezaščitene, razvajene, uporniške ali pa pretirano ubogljive otroke. Nobeden od njih se v svobodi ne zmore znajti. Nobeden od njih v realnem svetu ne preživi. Odtod vsi ti po socialistično zdaj zahtevajo, da zanje povsod skrbi DRŽAVA.

. Pri razvajenih otrocih pa je problem, ker starši ne postavljajo višjih zahtev ( ne vztrajajo pri njih v doslednosti) in ker otroka ne kaznujejo kadar prestopa postavljene meje. Zato otrok ostane na infantilni stopnji iskanja ugodja v življenju in bežanja pred neugodjem.

Torej je pri razvajenih otrocih spet osnovni problem starš.

Dostikrat so to starši, ki to delajo zaradi svojega “filozofskega” prepričanja:

” Moj otrok pa že ne bo trpel tako kot jaz, temveč bo bolj srečen!”

Ker noro drvijo iz ene skrajnosti v drugo. Kajti ti odrasli so bili vzgojeni v pretirano avtoritarni vzgoji, kjer je manjkalo brezpogojne ljubezni, = pohval osebe ne glede ali je ta otrok naredil kaj dobro ali ne. Temveč zgolj pohvala, ko je “bil priden” ( pogojna pohvala – ki je tudi nujno potrebno orodje vzgoje) – ali pa še to ne.

Torej primanjkljaj pohval ” Če ga hvališ, se bo spridil!” (drugi “filozofski” vzrok)

Tretji “filozofski” vzrok pa je tudi miselnost, da je “frustracija (za) otroka nekaj zločinskega”. Najbrž je jasno, da so vsi zgornji “filozofski” vzroki velike zablode.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.