PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 19.01.2008

Pohod socialne demagogije

Objavil pavel dne 19.01.2008

Pohod socialne demagogije

DELO, Pet 18.01.2008

Visoka inflacija, usihajoča blaginja prebivalstva in za konec januarja napovedani stavkovni val so znamenja, da se Slovenija pogreza v resno politično-ekonomsko krizo. Namesto osrediščenosti na uspešno predsedovanje Evropski uniji in dokončanje umika države iz gospodarstva se mora vlada v zadnjem letu mandata ukvarjati z orkestriranimi napadi opozicije, sindikatov in medijev. Skupni imenovalec kritik je recidiv socialne demagogije, ki se kaže v rastočem protikapitalističnem sentimentu, pozivih k udejanjanju socialne pravičnosti, čaščenju socialne države in zahtevah po zaustavitvi privatizacije. Pojav inflacije je tako socialistom vseh strank zgolj izgovor za vrnitev na t. i. tretjo pot, ko poskušajo podobno kot Oskar Lange s svojo tezo o konvergenci sistemov ohraniti »najboljše« iz obeh svetov, socializma in kapitalizma.

Žalibog je tovrstni socialistični retoriki podlegla tudi vlada in zaradi bližajočih se volitev predlagala 40-odstotni dvig otroških dodatkov in sporno spremembo zakona o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom. Ta predvideva nerazumno izenačitev usklajevanja nekaterih izdatkov Zpiza (na primer varstveni dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo, dodatki k pokojninam, pridobljenim v drugih republikah ipd.), ki so po svoji naravi socialni transferji s pokojninami. Namesto obljubljenega predržavljenja Slovenije v smeri na pravni državi utemeljenega tržnega gospodarstva bo mandat vlade izzvenel v krepitvi socialne države.

Mit socialne države

Pisci slovenske ustave so Slovenijo v drugem členu opredelili kot pravno in socialno državo. Pri tem se jim je zapisal tipičen contradictio in adiecto, država, ki je pravna in zagotavlja enakost pred zakonom, pač ne more biti socialna. Cinik v tem ob odsotnosti pravne države na Slovenskem ne bo videl večjega problema. A že francoski klasični liberalec Frédéric Bastiat je socialno državo definiral kot veliko izmišljotino, utemeljeno na nietzschejanskem etičnem obratu, da lahko svoj jaz uresničujem zgolj na račun drugega jaza. Slovenska socialna država ni utemeljena na sočutnosti, ampak se je izrodila v instrument izenačevanja dohodkov, temelječ na nevoščljivosti.

Zagovorniki socialne države se pogosto sklicujejo na moralni imperativ solidarnosti, a žal ta imperativ udejanjajo z denarjem drugih. Ti izboljševalci sveta izhajajo iz t. i. Millove zablode, zmote, ki neoklasično ekonomijo zaznamuje že od sredine 19. stoletja, da sta fazi proizvodnje in razdelitve v kapitalizmu ločeni. Proizvodna faza da je v polju ekonomije, medtem ko so odločitve o razdelitvi stvar političnega procesa. Pri tem izhajajo iz napačne podmene, da način razdelitve ne vpliva na proizvodnjo. Gre za nerazumevanje kapitalizma, v katerem sta obe fazi združeni in v katerem pomenijo arbitrarni politični posegi v razdelitev izkrivljanja v proizvodnji.

Politiki bi se morali zavedati, da z obilnimi socialnimi transferji ne razdeljujejo božje mane, ampak da je to težko zasluženi denar davkoplačevalcev. S podeljevanjem »socialnih pravic« sicer širijo pozitivno svobodo prejemnikov, a hkrati posegajo v negativno svobodo plačnikov, to pa vodi v konfliktnost odnosa med pravno in socialno državo.Socialna država tudi ne more biti zdravilo za domnevne razdelitvene nepravičnosti v kapitalizmu.

Privid socialne pravičnosti

Uporaba sintagme socialne pravičnosti v kapitalizmu je semantična prevara, utemeljena na zgrešeni socialni ontologiji. V tržnem gospodarstvu ni subjekta, ki bi ex ante določal razdelitvene deleže v skladu z določenim socialnim načrtom. Cenovni mehanizem je brezoseben, spontan red, končni rezultat razdelitve pa nenameravana posledica delovanja tisočev kupcev in proizvajalcev. Poljubno vsiljevanje razdelitvenega vzorca v skladu z ideali socialne pravičnosti pomeni odrekanje katalaktični naravi cenovnega mehanizma in s tem njegovo redukcijo v centralnoplanski sistem.

Pravičnost v kapitalizmu je lahko samo komutativna oziroma proceduralna. V takšni zastavitvi pa o pravičnosti ne moremo govoriti na podlagi rezultatov, ampak zgolj na podlagi spoštovanja pravil igre. Podobno kot v nogometu ne zmaga vedno boljša ekipa, tudi kapitalizem vselej ne razdeljuje v skladu z meritokratskimi načeli. Za izpolnjevanje proceduralne pravičnosti pa morata biti izpolnjena dva pogoja, pravična pridobitev lastninskih pravic udeležencev tržne igre in za vse enaka pravila igre. Resnici na ljubo sta v Sloveniji oba pogoja kršena. Večina v procesu lastninskega preoblikovanja pridobljenih lastninskih pravic kapitalistov je nelegitimnih, z vladavino prava zagotovljena enakost pred zakonom pa utvara.

Ugotovitev, da je krizo legitimnosti slovenskega kapitalizma mogoče rešiti s krepitvijo socialne države, je značilen logični non sequitur. Stranpoti slovenskega kapitalizma so zgolj simptom, bolezen je odpoved delovanja države. Priča smo paradoksalni situaciji, ko poskuša država z nedelovanjem pravne države povzročene anomalije kapitalizma odpravljati s krepitvijo socialne funkcije. Pot v pravično družbo ne more biti tlakovana s povečevanjem prerazdeljevanja, ampak z naslonitvijo na klasično-liberalni model države, ki naj po Johnu Locku skrbi za varovanje življenja, svobode in zasebne lastnine. A ker so vrednote Slovencev po petih desetletjih komunizma tako zaznamovane z egalitarizmom in nevoščljivostjo, da niso moralni inhibitor prerazdeljevanju dohodka, imajo na populistični retoriki socialne države temelječi politični programi svetlo prihodnost.

In tovarišija ostaja

Triletno vladanje Janeza Janše je bilo zaznamovano z zatiskanjem oči pred glavnim problemom Slovenije, odsotnostjo pravne države, in izgovarjanjem na neodvisnost sodstva. Pravosodje, ki je bilo v komunizmu sestavni del represivnega aparata totalitarne države, je v tranziciji odigralo svojo »neodvisno vlogo« in tovarišiji omogočilo »legalno« in »transparentno« izvedbo prvotne akumulacije družbenega kapitala. Usodna napaka sedanje vlade je bila, da je kratko malo prevzela na klientelizmu temelječi način vladanja, ki ga je v dvanajstletni vladavini do popolnosti vzpostavila LDS, in utvara o mogoči kohabitaciji s tovarišijo, ki si je ob besedičenju o socialni pravičnosti obilno napolnila žepe. Ironično je, da tovarišija ravno v mandatu sedanje vlade končuje procese centralizacije in koncentracije kapitala, ki ji omogoča vrnitev v njen naravni habitat, stranke kontinuitete.

Žal kaže, da nam jesenske parlamentarne volitve ne bodo prinesle odrešitve in vzpostavitve pravne države. Upoštevaje politično amnezijo volilnega telesa bodo oblast po svoji n-ti levitvi zopet dobile stranke, ki so to državo zavozile v razvojno slepo ulico.

mag. Bernard Brščič

Ekonomska fakulteta v Ljubljani

Bernard Brščič je klasični liberalni ekonomist

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, gospodarstvo oz. ekonomija, liberalne reforme ( PRO FREE Market), politika, stranka LIBERALCI | 14 komentarjev »