PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 14.01.2008

Pritisk na EU, da liberalizira trg energije

Objavil pavel dne 14.01.2008

Razvoj večjega pritiska liberalizacije EU je v glavnem spodbujan s tremi motorji:

  1. CENE ENERGENTOV: zaradi monopolistov v EU državah so cene energentov za prebivalce kar 40% večje od cen v ZDA. To za sabo potegne neučinkovitost EU gospodarstva na svetovnem trgu in s tem izgubo delovnih mest in slabšanja standarda prebivalcev
  2. Zanesljivost oskrbe z energijo: z odprtjem EES po Evropi bi spodbudili dolgoročno trgovino z elektriko
  3. Okoljski problemi: ostajajo stare elektrarne, ki močno onesnažujejo in po drugi strani ta monopol ne spodbuja ( še bolje rečeno: celo ovira na vse mogoče načine) podjetniškega vstopa v OVE in v URE.
vir dokument COGEN The Future of CHP Market in EU

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Amerika, Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, gospodarstvo oz. ekonomija, liberalne reforme ( PRO FREE Market), stranka LIBERALCI | 3 komentarjev »

Pahor v političnem kupleraju ( koga vzeti v koalicijo?)

Objavil pavel dne 14.01.2008

Nekaj mesecev pred parlamentarnimi volitvami se zdi, da so razmere na političnem trgu na moč podobne tistim iz leta 2004 – vodilna stranka vladajoče koalicije je v popolnem zatonu, vse stranke koalicije, opozicije in z njimi celotno volilno telo vedo, da se ji prihodnji mandat vse bolj izmika, gospodarstveniki bežijo od nje, medtem ko vodilna stranka opozicije vse bolj pridobiva zmagovalno samozavest. Še več, podobno kot Janša leta 2004 danes Pahor in krog njegovih najtesnejših sodelavcev velikopotezno razlagajo,

  1. da je treba dati več poudarka tržnemu gospodarstvu,
  2. zasebni pobudi,
  3. da podjetništvo in konkurenca odpirata nova delovna mesta,
  4. da je slovensko gospodarstvo davčno preobremenjeno in
  5. da je zadnji čas za umik države iz gospodarstva,
  6. liberalizacijo in
  7. večjo produktivnost.

Dobro, recimo, da je Pahor res željan sprememb in da si njegov krog resnično želi premika iz otopelosti, v katero sta nas pripeljali rdeča in črno-rdeča tovarišija. Toda, ali je to, glede na mogoče koalicije in interesne skupine, sploh realno? Koalicijska igra

Naravno zaledje oziroma potencialni koalicijski partnerji Pahorjeve SD so LDS, Zares, Desus in poslanci, združeni okoli Saša Pečeta. Kaj bi ta koalicija pomenila za Pahorja? Prvič, Desus mu lahko prinaša samo škodo. Gre za množico ljudi, ki so se do zdaj še vedno izkazali kot najmanj realistični in najbolj požrešni koalicijski partner, katerega glavni moto je, da tudi če vsa država obuboža zaradi veljavnega pokojninskega sistema, je ta še vedno najboljši. Še več, če bi mogli, potem bi svoje volivce z veseljem podkupili tako, da bi obljubili povprečno mesečno pokojnino v višini deset tisoč evrov. Podobno, kot so v kali zadušili načrtovano reformo pokojninskega sistema pod Janšo, ne bo nobenih težav uprizoriti iste smešnice Pahorju in ga peljati na rob fiskalnega zloma. Pečetovi nacionalisti? Glede na to, da so okoli njih vedno nastajale govorice, da so prekupčevalci z glasovi, ki jih poganja le kapitalski interes posameznih skupin iskalcev rent, in da so vse močnejše govorice, da so razgnali SNS samo zato, ker je njihovim levičarskim sponzorjem SNS postala prevelika konkurenca, si lahko Pahor samo želi, da se ti politični špekulanti niti na daleč ne bi približali njegovi koaliciji. LDS? LDS, ki se odkrito oglašuje kot stranka interesnih skupin in stranka, ki z veseljem v ospredje pošilja like, ki kar brez sramu in odkrito povedo, da so tam samo zato, da po zmagi zakonodajo spremenijo tako, da bodo dobili banko ali pa da bo privatizacija stekla na njim ljub način, da se bo spregledalo, da imajo monopol, kartel ali kaj podobnega, ali pa, da brezskrbno poslujejo z največjimi morilci in diktatorji v Evropi …, je stranka, ki bi se je moral bati vsak prihodnji mandatar. Tu je seveda še Zares, ki naj bi nastal iz zgroženosti nad koruptivnostjo Kacinove in še prej Ropove LDS. Paradoksno pa je, da to pravičniško stranko vodi prav človek, ki je zaradi svojega slovesa o domnevni koruptivnosti leta 2004 na političnem trgu razgnal LDS v prafaktorje. Bi si normalen mandatar res želel sodelovanja z nekom, ki se ga je včasih klicalo prvi gauleiter Slovenije?

Alternative ali brez koga Pahor ne more

Denimo, da Pahor ugotovi, da je Desus ogromna cokla, in namesto njega v koalicijo povabi SLS. Koga s tem pridobi? Stranko desnih kameleonov, katerih glasovi so vedno na voljo, samo dovolj velike koncesije je treba ponuditi njihovim monopolističnim botrom. Upokojenci, monopolisti, karkoli, važno, da se jih kupi z našim denarjem … Toda resnica je, da brez SLS Pahor ne more, predvsem zaradi povezave z enim največjih kapitalistov v državi, ki se lahko vedno izkaže kot odlična pomoč pri privatizaciji (kako dobri in zanesljivi privatizacijski partnerji so, lahko pove Janez Janša), in seveda zaradi dejstva, da prek povezanih oseb obvladujejo skoraj vso medijsko sceno.

Samo popolni norec bi se upal odpovedati takemu konglomeratu kapitala in medijev (če ne verjamete, vprašajte osamljenega zdajšnjega premiera). Podobno je z Zares, ki povezuje medijske štrene, pa tudi nekaj kapitalskih, da o LDS niti ne govorimo. Pahorju, ki medtem ni našel resnega zaledja v kapitalu, je zato imperativ pridobiti LDS z vsemi njihovimi kapitalskimi povezavami, sicer bo njegovo vladanje jalovo pisanje zakonov, ki se jim bo smejal vsak občinski obrtnik, član Zares, SLS ali LDS. Kakšna pa bo cena takšne koalicije, pa seveda najbolje vesta moja kolega, kolumnista Financ in frontmana LDS Katarina Kresal in Matjaž Gantar. A to sploh še ni vse. Pahorja čaka še ena zelo grenka pilula, in sicer socialni svet. Ne samo, da tam sedijo kapitalske interesne skupine, zbrane okoli LDS in Zares (ja, nekdanji Forum 21 je spet dobil zagon), ampak tudi sindikati, rdeča udarniška zaslomba SD. Če Pahor resno misli z reformami in gospodarskimi spremembami, bo vanj dobesedno skočil najbolj militanten del njegovega lastnega volilnega telesa.

  1. Olajšanje davčnega bremena?
  2. Povečanje fleksibilnosti na trgu dela?
  3. Liberalizacija in večja konkurenčnost?

Ne, tega si Pahor ne upa predlagati Semoliču.

Kaj to pomeni? Če Pahor ne naklada, ko govori o reformah, če ni brezmejno naiven, potem je ravnokar vzgojil koalicijo, ki ga bo zmlela v prah. Skratka, naredil je traparijo. Na njegovem političnem uspehu sta se tako pobrali dve stranki, ki se lažno predstavljata za levičarski (eni je padlo na pamet, da je celo liberalna! Res ne vem, kako si vi zamišljate liberalizem, gospa Kresal!) in ki bi dejansko, po naravnem toku stvari, morali postati obskurni združenji, ne pa to, kar sta danes – močni politično-gospodarski figuri. Še več, njihova relativna politična moč, ki jo je ustvaril samo Pahor, je privabila interesne skupine, ki bodo prihodnjo koalicijo toliko zavrle, da bo vlada slej ko prej odpovedala. Zdaj razumete, zakaj primerjava z letom 2004? Zato, ker je tudi Janša naredil enako napako – s seboj je v vlado pripeljal povampirjene interesne skupine, ki so na koncu prevzele prav to vlado.

Moj nasvet Pahorju je sledeč – naredi še en zasuk in ustvari veliko koalicijo z SDS. Ne zato, ker bi bil Janša tako čudovit koalicijski partner, ampak zato, da se enkrat za vselej otresemo sleparjev, ki ustanavljajo in prevzemajo stranke, in to samo zato, da preprodajajo glasove in zagotavljajo interese skupin iskalcev rent. Če tega ne boš naredil, te bodo, tako kot so Janšo požrli njegovi, požrli tvoji demoni. In ime jim bo – Šrot, Kresal, Senica, Škrabec, Golobič, Kučan, Semolič … Ne domišljaj si, da lahko nadigraš te mojstre nategovanja, ker si boš sicer podobno kot Janša polomil zobe.

 

Rado Pezdir je ekonomist. Finance

Rado Pezdir je klasično liberalni ekonomist

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, liberalne reforme ( PRO FREE Market), politika, stranka LIBERALCI | 1 komentar »

Dražja hrana in biogoriva

Objavil pavel dne 14.01.2008

Bo vožnja z avtom tekmovala s pridelavo hrane?

DELO, FT, Pon 14.01.2008

 

Evropska unija, ki že nekaj let pospešeno promovira uporabo obnovljivih in alternativnih virov energije, želi pravzaprav ubiti dve muhi na en mah –

  1. zmanjšati odvisnost stare celine od uvoženih virov energije (predvsem nafte in plina) in
  2. izpuste toplogrednih plinov, s čimer bi pripomogli k obvladovanju podnebnih sprememb.
Na mednarodni konferenci, ki jo je pred kratkim v Ljubljani pripravil inštitut ISS, pa so nekateri predavatelji opozorili ne samo na to, da bo oba cilja težko doseči, ampak da si lahko v nekaterih točkah celo nasprotujeta.

Evropska unija porabi približno 1,8 milijarde ton naftnega ekvivalenta primarne energije, od tega je več kot polovico uvozi. Ker je zalog klasičnih virov energije (nafte, plina, premoga) v Evropi čedalje manj, se je ta odvisnost v desetletju od leta 1994 do 2005 povečala s 43 na 53 odstotkov. Najbolj je EU odvisna od uvoza nafte – uvozimo je več kot 80 odstotkov, v povprečju pa pokriva dobro tretjino potreb.

Še nekoliko bolj resne so razmere v Sloveniji, ki uvozi 52 odstotkov primarne energije, pri tem pa pravzaprav vso nafto in plin, je poudarila Marta Svoljšak iz slovenske naftne družbe Petrol.

Za svet in Evropo velja, da poraba energije narašča, do leta 2050 pa se utegne podvojiti. Glavnina pričakovane rasti je povezana s povečanjem prebivalstva in razvojem gospodarstev v državah, ki danes veljajo za manj razvite (Kitajska, Indija). Analitiki v energetskem sektorju so prepričani, da bodo vsaj do konca tega stoletja večino potreb po energiji še naprej pokrivali ogljikovodiki (torej nafta in plin), vendar se bo tudi tekmovanje za dostop do njih povečalo, meni Stefan Liebing iz naftne družbe Shell.

Nasprotujoče si zahteve direktiv

V teh okoliščinah poskuša EU odvisnost od uvoza energije zmanjšati tudi s pospeševanjem uporabe biogoriv (ko na primer govorimo o prometu, ki je med gospodarskimi sektorji največji porabnik energije, in to v celoti iz fosilnih virov),tako naj bi pripomogli tudi k zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov.

»Žal ugotavljamo, da sicer smiselni cilji v različnih direktivah niso usklajeni, predvsem jih bo v praksi težko uresničiti brez posledic na drugih področjih, recimo v pridelavi hrane,« je menil Harald Schnieder iz združenja naftnih družb Europia. Zapletena razmerja je ponazoril takole: direktiva o biogorivih predvideva, da se bo do leta 2020 delež biogoriv (biodizla in etanola) v pogonskih gorivih povečal na deset odstotkov, direktiva o kakovosti goriv pa cilj določa drugače – kot desetodstotno znižanje emisij toplogrednih plinov.

Težav, iz katerih izvira neskladje, je kar nekaj. Predvsem v Evropi izrazito narašča uporaba dizla, pada pa uporaba bencina. Obeh vrst goriva za pogon avtomobilov so v enaki količini prodali leta 1998, zdaj pa porabimo kar 75 odstotkov več dizla kot bencina. Čeprav so s stališča končnega uporabnika dizelski motorji privlačni, saj na prevoženi kilometer porabijo manj goriva, pa se pri proizvodnji in končni porabi dizla sprosti več toplogrednih plinov. Dodatna težava je, da iz surove nafte ni mogoče izdelovati samo dizla – vsaj ne s tehnologijo, ki danes prevladuje v evropskih rafinerijah. Zato se stara celina spopada s stalnimi presežki bencina, ki ga izvaža v ZDA (38 milijonov ton letno), in primanjkljaji dizla, ki ga uvaža z območja nekdanje SZ (24 milijonov ton letno). Glede na priljubljenost, ki so jo dosegli učinkoviti dizelski motorji novih generacij v osebnih avtomobilih, se bo gibanje nadaljevalo, tako da v naftni industriji pričakujejo, da bo leta 2020 povpraševanje po dizlu za več kot dvakrat presegalo povpraševanje po bencinu.

V Evropi pridelanih biogoriv ne bo dovolj

»Upoštevajoč te smernice bi zmanjšanje izpustov CO2 za deset odstotkov zahtevalo 16-odstotni delež biogoriv v pogonskem gorivu. To pa je tako tehnološka težava za proizvajalce motorjev z notranjim izgorevanjem kot kmetijski problem,« je povedal Schnieder. Po izračunu Europie lahko namreč evropsko kmetijstvo do leta 2020 zagotovi le slabo tretjino potrebnega biogoriva (če ne želimo ogroziti proizvodnje hrane), preostanek pa bo treba uvažati. Glede na podnebne pogoje v državah, ki so potencialne izvoznice biogoriv (predvsem Latinska Amerika), bo večino uvoza sestavljal etanol (za vmešavanje v bencin), količina biodizla (za vmešavanje v dizel) pa naj bi bila bolj ali manj omejena na to, kar zmoremo pridelati v Evropi. To lahko po eni od simulacij Europie pomeni, da bo leta 2020 v bencin vmešanega do 60 odstotkov etanola.

»Današnje generacije bencinskih motorjev zelo verjetno ne morejo uporabljati mešanic z več kot desetimi odstotki etanola, več etanola v bencinu pa zahteva nove motorje in novo infrastrukturo za distribucijo goriva. Nastopi problem kure in jajca,« je opozoril Schnieder. Z dodajanjem alkohola nastane tudi problem vsebnosti kisika v gorivu, kar povzroča težave z drugimi nezaželenimi plini iz avtomobilskega izpuha – na primer z ozonom in dušikovimi oksidi. Podobno velja tudi za dizelske motorje, ki niso prilagojeni za uporabo več kot sedem- do desetodstotnih mešanic z biodizlom. Tu so še posebno problematični tehnološko najnaprednejši motorji s filtri za trdne delce, saj niso prilagojeni za strukturo izpuha biodizla. Po presoji združenja evropskih naftni družb tako obeh ciljev (povečanje porabe biogoriv in zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov) ne bo mogoče doseči hkrati, če bodo zahteve še naprej usmerjene na prometni sektor.

Izkušnje iz Kolumbije

Medtem pa imajo na drugem koncu sveta, v Latinski Ameriki, precej več praktičnih izkušenj z dodajanjem biogoriv, res pa je, da so drugačne tudi zahteve po kakovosti izpušnih plinov. V Kolumbiji velja, da mora ves dizel že letos vsebovati pet odstotkov biodizla (v EU je zahtevano 5,75 odstotka biogoriv v vseh gorivih do 2010), do leta 2012 pa se bo delež dvignil na 20 odstotkov. Bencin bo moral letos vsebovati deset odstotkov etanola, do leta 2015 pa 25 odstotkov, je pojasnil Rablo Reyes iz kolumbijskega centra za strateške latinskoameriške študije.

Kolumbija namerava s tako optimističnim uvajanjem biogoriv po letu 2015 zagotoviti samozadostnost pri oskrbi s pogonskimi gorivi (njihova proizvodnja nafte namreč že več kot desetletje upada), prav tako pa pričakuje njihov izvoz. Do leta 2020 nameravajo za pridelavo poljščin za biogoriva (predvsem sladkornega trsa in palmovega olja) nameniti 318.000 hektarov oziroma 14 odstotkov vse obdelovalne zemlje. Ta dejavnost naj bi na kolumbijskem podeželju odprla skoraj 900.000 neposrednih in posrednih delovnih mest, ki bi pomagala preživljati malo manj kot štiri milijone državljanov. Tako je promocija biogoriv tudi del vladnega programa za omejevanje pridelave koke, ki je na številnih revnih podeželskih območjih Kolumbije glavna kmetijska kultura.

Damjan Viršek

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Amerika, Indija, Kitajska, Rusija, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, ekologija, energetika, makroekonomija | 1 komentar »

Vzgojni predmeti v šoli

Objavil pavel dne 14.01.2008

Vzgojni predmeti v vzgojnem konceptu šole

Delo, Kroflič, Pon 14.01.2008

 

Žolčne razprave o pomenu in vsebinskem okviru vzgojnih predmetov oziroma dejavnosti, ki naj bi pomagale preseči vzgojno-disciplinske probleme v šoli, pričajo bolj o nepoznavanju osnovnih načel delovanja vzgojnih dejavnikov v instituciji kot pa o strokovno kompetentnem razpravljanju o možnostih, ki jih ima šola za vzpostavljanje potrebne discipline in oblikovanje moralnosti otrok in mladostnikov. Še vedno je aktualno približno sto let staro opozorilo enega od pionirjev moderne ameriške pedagogike, Johna Deweya, da šole za to, da bi dosegale ustrezne rezultate tudi na vzgojnem področju, ne potrebujejo posebnih vzgojnih predmetov, v kolikor lahko učitelji dokažejo, da vzgajajo vsak trenutek v dnevu, pet dni v tednu. Dewey je bil kot mnogi teoretiki vzgoje pred njim prepričan, da vzgoja izhaja iz mnogih vsakodnevnih izkušenj, kot posledica življenja v šoli, a je bolj natančno opozoril na še eno značilnost: vsaka vzgojna izkušnja namreč ni v pedagoškem smislu sprejemljiva, hkrati s tem pa se moramo zavedati, da mora »življenje v šoli« zagotavljati, da se učiteljev karakter, šolska kultura in ideali, metode poučevanja in posredovane vsebine poučevanja združijo v vitalno celoto z učenčevim/dijakovim karakterjem, saj lahko le tako postanejo učinkoviti in vsebinsko ustrezni dejavniki oblikovanja morale.

V Deweyevem opozorilu sta zaobseženi dve resnici, ki sta v nadaljnjem razvoju šolstva zaznamovali iskanje ustreznih rešitev v vzgoji. Najprej je tu opozorilo, da lahko ustrezni vzgojni učinki izhajajo iz poučevanja katere koli učne snovi in iz drugih elementov življenja šole. Hkrati pa Dewey opozarja, da takšni posredni vzgojni učinki niso samoumevne posledice pouka. Ali bo na primer učitelj naravoslovja ob razlagi evolucijske teorije ali teorij o nastanku vesolja občutljivo pojasnil, da prevladujoči znanstveni modeli nimajo odgovora na eno temeljnih eksistencialnih vprašanj človeštva, namreč ali je prva materija in življenje nastalo kot posledica božanske odločitve/kreacije ali kako drugače ter s tem tako religiozno kot sekularno usmerjenim učencem/dijakom odprl možnosti za osebno sprejetje znanstveno utemeljenih teorij, ni samoumevno dejstvo. Ali bo učitelj zgodovine primerno izpostavil pozitiven pomen islama ter boleč spomin na genocidne politike v osrčju Evropske kulture (na primer politike holokavsta do Judov in Romov), prav tako ne. Ali bomo oblikovanje šolskega reda zasnovali na dogovoru med učitelji in učenci oziroma dijaki v okviru šolske in razredne skupnosti o ravnanjih, ki jih šola podpira oziroma zavrača, namesto da država ali vodstvo šole določa podrobne pravilnike in hišne rede o pravicah in dolžnostih? In ali bomo šolski prostor oblikovali kot življenjski prostor, ki mladim ne omogoča le doseganje visokih ravni znanja in kompetenc, ampak tudi druženje, oblikovanje avtohtone mladinske kulture, zanimive obšolske dejavnosti in zabavo ter šolo spreminja v enega kulturnih centrov lokalnega okolja? Da ne govorimo o še bolj subtilnih vprašanjih, kot je odpravljanje strahu in predsodkov ter pripoznanje drugačnosti (glede na kulturno izročilo, spolno usmeritev, sposobnosti, hendikepiranost, socialno poreklo, barvo kože itn.) kot vrednote, ki jih lahko opredelimo kot temelj etične usmeritve današnjega časa ter strpnosti in medkulturnega dialoga. Vse to so usmeritve, ki jih šolski prostor omogoča, ne pa tudi zagotavlja.

Ker je naivno verjeti, da se vodstva in strokovni kolektivi šol zavedajo svoje odgovornosti do doseganja vzgojnih ciljev in kljub pritiskom na doseganje odličnosti na izobraževalnem področju vzgojni dimenziji zagotavljajo dovolj časa in osebne angažiranosti, danes večina urejenih šolskih sistemov v programe delovanja šol vključuje tudi posebne vzgojne predmete oziroma dejavnosti, hkrati pa razmišlja o sistemih učinkovite preventivne dejavnosti ter nadzora kot oblik preprečevanja hujših odklonskih pojavov, kot so nasilje, samodestruktivno vedenje (alkoholizem, droge) in podobno.

Ker so vzgojni predmeti le eden od možnih vzgojnih dejavnikov šole, je potrebno

  1. cilje in dejavnosti v okviru teh predmetov uskladiti z vzgojnimi učinki drugih dejavnikov,
  2. kot so izobraževalni predmeti,
  3. konsistentno ravnanje učitelja,
  4. izbira ustreznega stila komunikacije,
  5. participatorno delovanje organizacijskih struktur na šoli, kot sta razredna in šolska skupnost,
  6. dejavnosti v okviru posebnih projektov za zagotavljanje varnosti,
  7. dejavno sodelovanje šole v prosocialnih in ekoloških prizadevanjih v lokalnem okolju ipd.
Zato kljub še tako dobri zasnovi učnih načrtov vzgojnih predmetov in še tako kakovostnim izvajalcem šola potrebuje širši vzgojni koncept, ki bo podobno kot v medpredmetnem usklajevanju in povezovanja pouka zagotovil usklajen pozitiven vpliv naštete množice dejavnosti, ki jih ponuja šola. Vsebine v okviru predmetov etika in družba oziroma državljanska vzgoja, ki izpostavljajo pozitiven pomen parlamentarne demokracije kot oblike politične kulture, ne morejo imeti prepričljivega vpliva na vrednote učencev oziroma dijakov, v kolikor šola ne vzpostavi kulture dogovarjanja v razredni in šolski skupnosti, če omenim le najbolj preprost primer usklajevanja vzgojnih dejavnikov.

Vprašanje vsebinske usmerjenosti vzgojnih predmetov (v državljansko ali domovinsko vzgojo, etiko, pomen religiozne usmerjenosti za oblikovanje morale, prostovoljno delo itn.) ni povezano le s starostjo učencev oziroma dijakov ter drugimi objektivnimi strokovnimi odločitvami, ampak je tudi stvar arbitrarne odločitve, seveda ob upoštevanju skupnih vrednotnih usmeritev, o katerih obstaja vsaj v evropskem prostoru visoka stopnja konsenza. Kljub temu, da sem sam zagovornik dejavnosti in vsebin,

  • ki so usmerjene v zmožnosti strpnega dogovarjanja,
  • ki daje v vsakem odnosu prednost spoštovanju in zagotavljanju dostojanstva sogovornika,
  • etičnega razsojanja,
  • prepoznavanja zgodovinskega in aktualnega pometa temeljnih civilizacijskih vrednot (pravičnosti in solidarnosti, strpnosti, demokracije, človekovih pravic in varovanja okolja),
  •  prepoznavanja oblik družbene diskriminacije in
  • možnosti zaščite pred nelegitimnimi družbenimi pritiski,
  • in doživetja pomena, ki ga ima kulturni dialog in
  • občutek osebne vključenosti v socialno okolje za oblikovanje lastne identitete in iskanje osebnega smisla,
  • se hkrati zavedam, da so za doseganje teh dimenzij vzgoje na voljo različne vsebinske in metodične usmeritve.

Ena največjih nevarnosti vlaganja velike energije in upanja v učinkovitost vzgojnih predmetov, ki jo potrjujejo tudi domače raziskave, je v tem, da se učitelji drugih (»izobraževanih«) predmetov ne čutijo več odgovorne za doseganje vzgojnih ciljev, saj naj bi bilo za to poskrbljeno pri urah vzgojnih predmetov, medtem ko so učitelji vzgojnih predmetov (ki so ocenjevani po istih načelih kot drugi šolski predmeti) usmerjeni predvsem v informativno razsežnost poučevanja.

Našteti argumenti pričajo o pomenu vzgojnih predmetov v okviru celovitega vzgojnega koncepta šole, kakor tudi o pasteh njihovega načrtovanja. Tudi zato je glavnina strokovnjakov na kongresu Zveze pedagoških društev Slovenije aprila 2007 načelno podprla prizadevanja za oblikovanje vzgojnih načrtov šol. Ne zato, ker bi menili, da se šole že doslej niso prizadevale za dosego vzgojnih ciljev, ali da dosedanja zakonska ureditev ni omogočala konceptualizacije vzgoje na ravni šole. Podprli smo jih zato, da bi vzgojno dimenzijo pedagoškega poslanstva podkrepili z bolj strokovnimi in usklajenimi pristopi, za kar pa je bolj kot sprememba predpisov potrebna jasna spodbuda prosvetne politike in financiranje ustrezne strokovne pomoči. Tako kot bo Evropska unija padla brez dejavnega prizadevanja za oblikovanje skupne kulture na načelih inkluzivnosti in medkulturnega dialoga, si tudi boljših vzgojnih rezultatov ne gre obetati le ob pomoči zakonske prisile in ideoloških apelih h krepitvi ustreznih vrednot in discipliniranega upoštevanja predpisov.

Dr. Robi Kroflič Filozofska fakulteta v Ljubljani

robi.kroflic@guest.arnes.si

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vzgoja, šolstvo | 1 komentar »

90% delo, trud in le 10% talent

Objavil pavel dne 14.01.2008

“Genialnost je sestavljena iz 90% dela, truda in zgolj iz 10% talenta.”

Thomas Alva Edison, izumitelj žarnice in DC omrežja

Edison je desetletje odkrival žarnico. Naredil je na tisoče, morda miljon poskusov, preden je uspel z žarnico z ogljikovo nitko, ki pa je gorela zgolj nekaj minut preden je pregorela.

Edison je tudi prvi postavil DC omrežje. Vzel je 440V DC generator ( ki ga je izumil Nemec Werner Siemens, znanstvenik in uspešen podjetnik) . Okrog leta 1870 je vzel svoje žarnice in razsvetlil okrog 300m ulice v NYC.

Imel je velik problem. Zaradi premajhne napetosti je imel v kablih zelo velik DC tok. Zaradi njega so bili padci napetosti na vodnikih ogromni, tako, da je vsaka naslednja žarnica dobivala manjšo napetost, pa čeprav bi vzporedno vezana morala imeti enako napetost. Skratka ogromno energije je zaradi nizke napetosti izgubil na vodih.

Edison je bil večino življenja v tekmovanju z Nikolo Teslo, ki pa je že eskaliralo v vojno. Tesla je zagovarjal AC omrežje in centralizirano omrežje (velika elektrarna napaja vse omrežje), Edison pa je zagovarjal DC omrežja in decentralizirana- distribuirana omrežja.

Še ena velika pozitivna lastnost Edisona je PODJETNOST. Edison je znal svoje izume in svoje delo spraviti v denar v razliki z naivnim Teslom, ki so ga industrialci z lahkoto naplahtali,  izkoristili, ker je bil zelo čudaški in nepodjeten.

Edisona navajajo v večih psiholoških in duhovnih knjigah kot človeka, ki je

  1. imel cilje v življenju
  2. je delal zanje ( od 5 zjutraj do 9h zvečer s pavzami za obroke)
  3. je uspeval in propadal
  4. a je ves čas imel ZELO VELIKO notranje zadovoljstvo, notranji mir, notranje veselje
  5. ki je živel zelo dolgo, menda blizu 100 let.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vzgoja, citati, energetika | Brez komentarjev »

Slovenci vs. Srbi ( vzgoja, kulturna različnost)

Objavil pavel dne 14.01.2008

Kratki film z intervjujem dr. Zorana Milivojevića (učitelj in terapevt TA modalitete) o tem kakšni smo Slovenci in kakšni so Srbi. Predvsem kaj delamo v vzgoji, da se to odraža v našem obnašanju, vrednotenju, mišljenju in kulturi. Zoran govori srbsko, čeprav mu gre čisto dobro slovensko – a vseeno mu je lažje predavati v materinem jeziku, ker je lahko bolj precizen v besedah. Poslušal sem ga že v angleščini – a je še slabše kot v slovenščini. ;)

Torej potrudi se in ne bo ti žal.

http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,154/

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, TA, Vzgoja, dr. Zoran Milivojević | Brez komentarjev »