PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

(Ne-)nasilna komunikacija v družini

Objavil pavel, dne 30.12.2007

Dokler kriviš druge, ne moreš najti poti iz nasilja

Delo, Ned 30.12.2007

 

Predolgi ženin jezik. Otrokov jok. V hladilniku je zmanjkalo piva. Preslabo prišit gumb na srajci. V službi je vse narobe. Žena je iskala prepir, zato si je zaslužila klofuto … Moški ponavadi za nasilje poiščejo zunanji vzrok, vzroke za svoje neuspehe pa pripišejo ljudem okrog sebe. Zato so za vse krive partnerke in vsaka tretja ali četrta »pada po stopnicah« in se »zaletava v vrata«, sem pa moramo prišteti tudi psihično, spolno, ekonomsko nasilje. Po nekaterih podatkih žrtve trpijo v povprečju pet let, preden zberejo toliko poguma, da spregovorijo.

Kdo so torej moški, ki se doma psihično ali fizično znašajo nad družino? Robert Miklavčič, ki na Društvu za nenasilno komunikacijo dobra tri leta vodi trening socialnih veščin za moške, povzročitelje nasilja, pravi, da nimajo skupnih značilnosti. Nasilni so tako mladeniči kot osiveli možje, z različno izobrazbo, prihajajo iz vseh družbenih slojev in ne samo iz nasilnih družin, kjer je bil oče glava družine z neomejeno avtoriteto in močjo, da je odločal o vsem. Skupno jim je samo eno: moč poskušajo dobiti tako, da jo z nasiljem vzamejo nekomu drugemu. Moški, ki se ne počutijo uspešni, si hočejo z nasiljem utrditi položaj doma. Nasilje si torej privoščijo tam, kjer si ga lahko, s tem pa nemalokrat pravzaprav skrivajo svojo nemoč ali slabo samopodobo.

 

Miklavčič, ki se je sam uspešno spopadel s svojim nasilnim vedenjem, ve, kako težko je moškim, ki povzročajo nasilje, poiskati pomoč, saj valijo odgovornost na partnerko. »To je tudi prvi korak: samemu sebi moraš priznati, da si delal narobe, in prevzeti odgovornost,« razlaga Miklavčič, »dokler kriviš druge, ne moreš najti poti iz nasilja.« Nekaj moških poišče pomoč samih, nekaj jih na društvo napotijo centri za socialno delo, tožilstvo in sodišča. Po uvodnem pogovoru se dvanajst skupinskih srečanj seveda ne začne z znamenitim stavkom, ki ga poznamo iz ameriških filmov: Sem Janez Novak in pretepam ženo. Na srečanjih, na katerih moški ostanejo anonimni, zvedo, kakšna je dinamika nasilnega vedenja, spoznavajo svoje potrebe, učijo se, kako ravnati drugače, kot so njihovi starši, kako izražati čustva na sprejemljiv način, skupaj z Miklavčičem razmišljajo o nasilju nad ženskami, o mitu o romantični ljubezni, razumevanju čustev, enakopravnem partnerstvu, reševanju konfliktov …

 

Kot vedno znova poudarja Miklavčič, za nasilje ni opravičila in izgovorov. »Nasilje je kaznivo, zanj je odgovoren tisti, ki ga povzroča. Nasilnež dvigne roko sam, nihče drug mu je ne premakne. Zato se mora naučiti samokontrole. Če se lahko kontroliramo v neprijetnih situacijah v službi ali ko nas ustavi policist in nas kaznuje zaradi prehitre vožnje, se lahko kontroliramo tudi doma oziroma v partnerskem odnosu. Ko začutiš, da v tebi kipi jeza, odidi iz prostora in se ohladi, ne pa da sprostiš napetost z udarcem. Udarec ne reši nič, za sabo pa potegne hude posledice,« iz tedna v teden na srečanjih ponavlja Miklavčič. V zadnjih treh letih in pol je skupinska srečanja obiskovalo okrog 80 moških. Na leto organizirajo tri sklope predavanj, v katere se lahko moški vključijo kadar koli. Seveda je trening socialnih veščin šele prvi korak, da nasilnež odpre oči, zato jim društvo za nenasilno komunikacijo ponuja tudi individualna srečanja.

Včasih se nasilneži izgovarjajo, da je bilo nasilje v njihovi družini nekaj normalnega in da so bili nasilneži v otroštvu tudi sami žrtve nasilje. »Zdaj ste sami odgovorni za to, kar počnete, ne vaši starši,« jim odgovarja Miklavčič. »Nasilje ni bolezen, ampak naučeno vedenje, zato ga lahko spremenimo. Nenasilne komunikacije se namreč da naučiti.«

Olga Cvetek

 

op. Pavel: kaj pa nasilne ženske, kam se pa te lahko obrnejo. Tudi teh je namreč vedno več!

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.