PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Intervju: Sašo Hribar

Objavil pavel, dne 30.12.2007

Sašo Hri(-)bar, radijski in tv-voditelj 

»Toliko sem že star, da lahko rečem: Vem. Verjamem pa ne«

DELO, SP, MALIČEV Patricija, Sob 29.12.2007

 

Še preden je privolil pogovor, je zatrjeval, da za intervju nima več kot pol ure časa. Istega dne sta se namreč s punco odpravljala na dopust v Hurgado. Klepetala sva skoraj dve uri. V fotelj avle hotela nasproti Radia Slovenija se je zleknil nekaj minut po petkovi oddaji Radio Ga-ga. »Malo sem še v filingu,« je jel zatrjevati na začetku in si slekel smučarsko bundo. »Ampak dajva, dajva, punčka,« si je vzpodbudno mel roki.

Za mnoge je Sašo Hribar legenda, za druge izvrsten voditelj, humorist in imitator, za tretje puhoglavi gobezdač … Vsekakor je zanimiv in iskriv sogovornik, ki se vselej zaveda, da je humor žalostno gojiti samo zaradi njega samega. Tako kot je ustvarjanje spomenika humorju v slavo narcisizma klavrno početje. Narediti iz njega poklic, to še gre. Treba se je, kakopak, preživljati.

Kdaj so vas na RTV Slovenija nazadnje cenzurirali?

Po tolikih letih dela sem šel že skozi vse filtre. Verjetno ljudje že vedo, do kod navadno grem. Edina prednost, ki jo imam, je, da včasih odstopam od začrtane poti. Imam malce večjo toleranco, kot jo ima kdo drug. Če bi na moj način začel delati kak začetnik, bi zagotovo imel velike težave. Na podlagi izkušenj pa si lahko privoščim malce več. Bolj se spustim z vajeti. Sicer pa mislim, da sem civiliziran človek. Politično sem korekten. Iz preteklosti nimam nobenih madežev.

Seveda, ko pa ste se hrabro borili za domovino …

Za domovino sem se boril dvakrat. Prvič sem se boril za načela individuuma. To je bilo takrat, ko sem bil v šoli rezervnih oficirjev. To je zelo pomemben podatek. Takrat so na nas močno pritiskali, da bi vstopili v Zvezo komunistov. Mene so v tej šoli skušali prevzgojiti. Moj komandant je bil Tihomir Blaškić. Ga poznate?

Ne osebno. Upokojeni hrvaški general, v Haagu zaradi pomanjkanja dokazov oproščen vojnih zločinov in genocida, zdaj na svobodi …

On je letnik 1961. Takrat je bil poročnik. Šlo je za zapleteno situacijo, ampak nisem vstopil v ZK. Nisem konvertit, nimam nobenega madeža in lahko delujem mejčken bol drgač.

Torej, na radiu ne čutite cenzure?

Jaz osebno ne. In tudi če bi bila, oddaje Radio Ga-ga ne bi delal.

Se še vedno pogovarjate o prestopih na konkurenčne elektronske medije?

Ne, to so taktične poteze …

… ki jih taktično lansirate?

Ne, to pa ne. Prihajajo ponudbe. Pri oseminštiridesetih letih pač ne bom prestopal. Boril sem se tukaj in tukaj bom tudi ostal. Že Stalin je rekel: Je človek, je problem. Ni človeka, ni problema. Če si problem, se umakneš. Ugotovil sem, da sem zdaj, ko se ob prihodu in odhodu iz službe neštempljam, rešil veliko zagato … Moj direktor Vinko Vasle mi je rekel, da je to butasto, ker se povsod po svetuštempljajo, in da ne gre za indoktrinacijo, temveč za normalen potek, da se ob prihodu v službi zabeležiš. In sem si rekel, da če bom pri tem popustil, bo popustila tudi moja psiha. In sem rekel: Ne bom seštempljal. V trenutku, ko seštempljam, sem operativen. Naj grem potem v pisarno na kavo? Jaz bi seštempljal in potem šel takoj pred mikrofon.

Saj niso vsi zaposleni na radiu novinarji, spikerji ali voditelji …

Ravno to hočem povedati … Imam certifikat, da znam govoriti. Nimam pa potrdila, da znam razmišljati ali urednikovati. Jaz znam nekaj narediti z vokalom. To je to.

Torej, plačani ste za delo na domu? Za sprehajanje po grosupeljskih gozdovih?

Tako je. Zdaj imam delo na domu. Domsko vzgojo. Se vzgajam in hkrati delam.

Pa ne zaznavate nevoščljivosti kolegov, češ, mi se moramo štempljati, on pa ne …

Ne vem. Imajo isto možnost, kot jo imam jaz. Ko je bil direktor Radia Slovenija še Andrej Rot in sem se odločil, da se ne bomštempljal, sva sklenila tihi dogovor: daleč od oči, daleč od srca. To je pomenilo, da sem imel pripravniško plačo vse do leta 2003. S tem sem se strinjal. Ne vem, ali bi se na mojem mestu kdo od mojih kolegov s tem strinjal. A meni je bilo pomembno, da se neštempljam.

Ampak zdaj imate dobro plačo?

Nekaj čez tisoč evrov. Če hočem zaslužiti še kaj več, pa delam še kaj zraven.

Kaj pa?

Marsikaj. Že radijska in televizijska oddaja mi vzameta ogromno časa. Potem pa delam projekt Moja soseska, na katerega stavim v prihodnosti in se zaradi njega vlečem iz deficita v deficit. Gre za alternacijo blišču, slavi, denarju in oblasti …

(Mimo pride natakarica in toplo pozdravi sogovornika. Božično razpoloženje je v zraku. »Daj kavice, ljubica moja,« ji v obraz zažvrgoli Hribar.)

Ste komunist?

Ja, sem.

Kdaj je izšla prva edicija Komunističnega manifesta?

Ma ne vem, kdaj je izšel. 1918?

Sedi, cvek.

(krohot in potem zaskrbljeno) No, kdaj je izšel?

1848. Kako to, da v oddajo Hri-bar še niste pripeljali premiera Janeza Janše?

Hm … V osnovni šoli sem bil en razred za njim. Ko sem bil jaz v prvem, je bil on v drugem. Ampak jaz sem bil v primerjavi z njim meščan, ker sem bil iz Grosupljega, on pa je bil vozač. Iz Čušperka. Dokler nisem sam prišel na poljansko gimnazijo, kjer sem izkusil obrat za 180 stopinj. Takrat sem jaz postal vozač. Sicer pa sem hotel v oddaji imeti poslanca SDS Branka Grimsa, pa je naši novinarki rekel, da bo prišel takrat, ko bo on hotel, in v tisto oddajo, v katero bo on hotel.

Tuđman je umrl, Drnovšek se umika iz aktivne politike. Za animacijo vam bo zmanjkalo karizmatičnih osebnosti …

Vse gre naprej. Zvočna interpretacija ni nič posebnega. Toda če je kemija med zvočnim zapisom tega, kar počneš, imitacijo in osebnostjo, potem je super. Türka imamo naštudiranega do popolnosti. Na televiziji je težava denar. Liki stanejo. Če bi imeli več denarja, bi lahko naredili tisoč novih likov. Zanimivo se vam bo zdelo, da se z imitacijo novih likov ne ukvarjam več. Edina želja je, da koordiniram mlade in nadarjene kolege. Držim jih na vajeti, da ne zabluzijo. V Italiji na primer je ena pomembnejših funkcij pri oddajah tega tipa, da si v oddaji neopazen, ampak vse niti držiš v rokah. Ko sta Kobal in Verč delala Tv Poper, je bil Verč v oddaji popolnoma deficitaren, toda on je v resnici vodil celotno zadevo. Čeprav Verč nikoli ni bil ego. Pri močnih in sposobnih ustvarjalcih potrebuješ palico, da se ne razcvetijo v neumnost ali absurd. Ta koordinacija mi pobere več energije kot pa takrat, ko sem sam delal vse like. Zase sem vedel, kam bom zavozil. Imam vizijo, kam bi oddajo rad pripeljal. Po drugi strani pa jim moram dopuščati njihov ego. To je grozno, kaj imajo v sebi. Ampak to ni nič negativnega.

Saj tudi za vas na televiziji pravijo, da imate tako velik ego, da skorajda ne morete skozi vrata v studio …

Ha, ha, ha. Poglej jo zdaj … Malo sem korpulenten.

Jaz tudi, pa vseeno skušam gojiti skromnost …

Skromnost je lepa čednost, ni pa koristna. Je tudi vrlina, če nimaš drugih. Ampak jaz vem, da jih imate … Zelo dobro se razumem s svojimi sodelavci. Smo prijatelji, no, nismo ravno prijatelji, ker je to pojem iz otroštva … Sem zelo korekten do njih in vsakega posebej izredno spoštujem. Celo samaritanski odnos imam do njih. Ko potrebujejo mojo pomoč, vedno priskočim. Mislim, da sem dober sodelavec.

Kaj je danes v Sloveniji politična satira?

Vsak človek, ki se ukvarja s politično satiro, upošteva dvoje: prvi parameter je lastna individualnost, ki si jo prek humorja lahko privoščiš. V končni fazi gre za situacijo, ki izstopa iz konteksta koordinat normalnega življenja, in te zaradi tega ne morejo loviti. (Začne posnemati Sandija Čolnika.) Prek zank lahko poveš resnico. To ni res. V politični satiri ni nobene resnice, je predvsem resničnost. Resničnost je politična satira. Ampak gre za resničnost, ki jo vidi nekdo, ki ima certifikat, da lahko to pove. Ali je ta politična satira na neki ravni ali na podlagi pingpong primitivizma v vicih o politikih, je že stvar posameznika. Satiriki so v resnici ljudje, ki si veliko privoščijo …

Mhm …

Tu je verjetno največji ego satirika. Ima občutek, da je on res tisti, ki lahko govori resničnost celi množici. Torej ena proti neskončno …

Od kod črpa?

Iz sebe.

Torej gledalcem vseskozi tolmačite svoj pogled na svet?

Točno tako. To je pogled satirika na svet. Če zdaj grem v gozd, je moja resnica o gozdu, da ptički pojejo meni. Če bi šla midva skupaj, bi se držala za rokice, bi bila moja resnica, da bi se nama lunca smehljala, drevesa bi se priklanjala in piš vetra bi se spravil samo za naju …

Zakaj pa zdaj dvojina? Ne maram gozdov in nisem satirik.

Zato, ker si jaz te reči tako predstavljam. Saj vem, da bi vi doživeli čisto drugače. Sicer pa je resničnost v gozdu tudi ta, da je tam več nasilne in prirodne smrti. S tem, da je nasilne smrti bistveno več. In če satirik lahko dela razmerje med resnico in resničnostjo, je to, draga Patricija, čisti individualizem. Čisti egocentrizem. Nič drugega. Velikokrat se tepem po glavi in si govorim, kdo pa misliš, da si. Včasih se pripravim celo do tega, da sejo državnega zbora gledam ves dan. Trpim kot svinja. Zadnjič sem jo gledal od osmih zjutraj do šestih zvečer.

Mazohizem?

Ne zato, da slišim, kaj bodo povedali. Gledam zato, da doživim emocionalni potencial. Ali jezo ali čudenje. Da si vse to potem drznem povedati.

Analizirate retoriko posameznih poslank in poslancev?

Točno tako. Zelo dobro vem, koliko časa kdo potrebuje, da pove neko dejstvo, koliko časa nekdo olepšuje. Ena poslanka zelo lepo pove: »Če bomo sprejeli zakon, ki nam dovoljuje, da v tem trenutku, ko vsi vemo, da je življenje, če ga vzamemo kot tako …« Retorično je izjemno sposobna, da v izborni, lepi slovenščini ne pove nič. Drugače od popolnoma direktnega Zmaga Jelinčiča in celotne SNS ali pa zelo analitičnega Milana M. Cvikla do izjemno korektnega Mirana Potrča.

Kdo pa ni dober retorik?

Pri nekaterih se natančno vidi, da ne razmišljajo, da ne znajo govoriti ali logično oblikovati stavkov. Še zlasti mi gredo na živce tisti, ki berejo z listov …

Ali je kdo, politik ali oseba iz javnega življenja, če govoriva o imitaciji, neulovljiv?

Večinoma smo jih vse ponucali. Radi bi naredili Jelinčiča, toda pri njem gre za mešanico japijevskega dialekta s pravilno slovenščino in hkrati še z ljubljanščino. Pri imitaciji nam delajo težave tiste javne osebnosti, ki imajo stranske loke, ki te vlečejo na različne konce. Danilo Slivnik lahko zelo hitro potegne na Đurota. Imata podobno frekvenco glasu. Glasovni ustroj Milana Kučana je zelo blizu tistemu Sandija Čolnika. To imitatorje lahko vrže iz tira.

Zakaj pa likov ne poparčkate ali jih spustite v ljubezenske avanture in prešuštva?

To še vse pride. Hri-bar je vseeno malo bolj sofisticirana in konservativna oddaja kot Radio Ga-ga. Danes je na Radiu Ga-ga, potem ko so padle meje, Svetlana Makarovič ponudila dr. Francetu Rodetu cigareto za rešitev slovenskega naroda in za ljubezen med Radiem Slovenija in Televizijo Slovenija. Meje so se rušile, samo radijski delavec Luki je izkoristil priložnost in posilil avstrijskega carinika Baumgartnerja in Jörga Haiderja. Poškodoval ju je tako močno, da sta morala na urgenco. Tega na Hri-barju ne bi naredil. Ne gre za samocenzuro, le raven je malce višja kot na Radiu Ga-ga.

Kakšna je gledanost oddaje Hri-bar?

Glede na pozno uro predvajanja je dovolj dobra gledanost. V končni fazi me številke sploh ne zanimajo. No, malce me zanimajo. Dobil sem podatek, da je Montyja Pythona gledal samo odstotek pa še nekaj Britancev. Takrat, ko so ga predvajali, še nisem imel videorekorderja. Potrudil sem se in dobil posnetek. Taki gledalci bi bili tudi meni všeč. Ne pa tisti, ki z daljincemšaltajo in potem rečejo, no, bom pa še to malo pogledal.

Mislite, da ima Hri-bar iste gledalce kot oddaja Na zdravje?

Od kod vam zdaj to? Me provocirate? Bi me radi spravili v zadrego? Mi poskušate povedati, kdo smo in kaj smo? Bi me radi razjezili?

Lepo počasi. Še vedno sva v gozdu …

Seveda. In jaz, romantik, vam bom nasedel …

Torej, kaj pravijo podatki – gre za iste gledalce ali ne?

Ne bi vedel. Tega profila gledanosti ne delamo. Nimamo profila po izobrazbeni strukturi niti ne po opredelitvah, kaj sicer gledajo. Mislim, da naše gledalke in gledalci niso isti kot gledalci oddaje Na zdravje. Veste, sicer pa gre meni intelektualizem v humorju na živce. Ali pa to, da je treba skeč razumeti. (zelo glasno) S skečem se je treba sprijazniti in dopustiti možnost, da ta zadeva takšna je!

Vse je v redu. Ni treba delati teatra, ni kamer.

Hotel sem samo povedati, da razlike med primitivnim in intelektualnim humorjem ni. Gre za kemijo podajanja. Pri ameriških stand-up komedijantih so nekatere stvari tako primitivne, da bi težko verjeli. A če je kemija tistega, ki podaja, sprejemljiva, lahko štos sprejmeš. Če pa vam govori nekdo, ki spominja na vaškega bebca, lahko slišano začutite kot odvod čisto vseh možnih funkcij.

Ste vedno na preži?

To je pravo vprašanje! Sem. Pri nastajanju oddaje Radio Ga-ga fantje nikdar ne vedo, kako bomo začeli. Potem navržem neko temo in speljemo. In si mislim: mater smo džeki! Nato pa ugotovim, da sem pravzaprav ves čas razmišljal o tej temi. Toda to je že globoko v podzavesti, da se mi kristalizira med vožnjo iz Višnje Gore v Ljubljano.

Drži, da ste imeli doma izjemno strogo vzgojo?

Ja. Z očetove strani zagotovo. Bila je vojaška, aksiomatična in ni dopuščala izrečnosti. Bil sem drugačen.

Kaj pomeni aksiomatična?

To je pomenilo, na primer, da je bila ura pet in me je oče strogo pogledal in sem moral domov. Narobe je lahko bilo to, da sem igral nogomet ali košarko ali pa sedel na kanti in bral. Njegov pogled je pomenil: Gor! Mama je bila bolj boemski tip. Ko očeta ni bilo doma, sva vzela kitaro v roke inšopala Simona&Garfunkla do nezavesti.

Še zmeraj brenkate?

Ne. Ne več.

Nekoč ste rekli, da živite stresno življenje, da nimate prijateljev, temveč le kolege, da je za vami dolgoletno popivanje, triletno klošarjenje …

Šlo je za iskanje. Bil sem pod strašnim pritiskom, ko sem zapustil osnovno šolo. Takrat sem imel izrazit čredni nagon. Z osnovno šolo sem bil zlit. Rad sem imel vsako učilnico posebej, vsakega učitelja posebej, rad sem imel vonj telovadnice, vonj kleti in garderobe, vonj črnih telovadnih copat. Rad sem hodil gledat Kekca, Desant na Drvar… Bil sem ovčica, ki so jo črede in pastirji lahko peljali, kamor so hoteli. V srednji šoli sem se popolnoma distanciral od množic. Sošolci iz gimnazije mi niso bili všeč. Nič mi ni bilo všeč. Strahotno sem pogrešal prijatelje iz otroštva. Oni pa so dobili nove prijatelje. Težko sem naredil emocionalni preskok, da so se zdaj moji prijateljčki družili z drugimi fanti iz Litostroja ali z gimnazije Vič. Ves čas gimnazije sem hodil na igrišče pred osnovno šolo igrat košarko in sem si našel nekoliko mlajše kolege. Z njimi sem ga potem biksal. Veliko sem treniral, takrat smo imeli v Grosupljem svoj karate klub.

Imate črni pas?

Ne, nimam. Imam rjavega. Takrat bi moral iti polagat izpit zanj v Beograd, pa je bilo predrago. Veliko sem tekmoval. Hotel sem povedati, da sem izgubil stik z resničnostjo. Moja resnica so bili Koščakov hrib, trubadurji, popotniki, mislil sem, da je Moulin Rouge v Sloveniji, da so klošarji takšni, kot jih vidiš pri Dickensu … Hotel sem raziskati ta svet. Privlačil me je. Ko sem se oblekel v očetov star plašč, v staro belo srajco in škornje in šel na železniško postajo, sem potreboval veliko časa, da sem spoznal, da tam ni nič. Metalo me je iz ene skrajnosti v drugo. Za en dan mi ni žal. Popivanje se mi je zdelo nekaj lepega. Nisem mogel razumeti, da je to lahko problem. Seveda je potem nastal problem, ker sem ga tako dolgo sral.

Kaj ste pili?

Vse. Lahko vam povem, da smo tako veliko pili, da smo lahko zjutraj pili samo še kuhano vino. Vse ostalo bi izbruhali. A na to imam lepe spomine. Res pa je, da sem po osnovni šoli izgubil stik s prijatelji in množicami. Prvi pogovori o ljubezni in seksu in o tem, da bomo košarkarski prvaki in da bomo policaji, učitelji, matematiki, fiziki … Ko se je to razblinilo in ko sem spoznal svet štirih parametrov, slave, moči, denarja in oblasti, in ko sem uvidel, da so ti lahko iskreni prijatelji tudi iskreni ali neiskreni sovražniki, sem vzpostavil distanco. In še vedno jo imam. Ko bom čez dobro leto dni praznoval petdeset let – nedolgo sem razmišljal o tem –, pravzaprav ni nobenega prijatelja, ki bi ga lahko povabil na rojstni dan …

Zdaj si pa nabirate točke naklonjenosti …

Ne, ne. Zelo resno vam to pripovedujem. Trenutno se družim samo s kolegi iz oddaje Radio Ga-ga: z Marjanom Šarcem, Juretom Godlerjem, Tilnom Artačem. Od mene so vsi mlajši za najmanj petindvajset let. Z njimi se družim zato, ker mi veliko dajo in jaz dam veliko njim. Je simbioza in imamo se fajn.

No, potem ste pa že prijatelji.

Do njih čutim naklonjenost in toplino in rad bi jim pomagal. Zdaj imam ogromno nastopov, pa dajem angažmaje raje mlajšim. Oni to potrebujejo. Ampak ne morejo biti moji prijatelji, ker niso moja generacija. Med seboj se drugače pogovarjajo kot z mano. Pri teh letih se ne morem enačiti z njimi. Znam pa se jim prilagoditi. (narejeno jezno in žalostno) Ne bom se delal, da sem star toliko kot oni.

Vse življenje je ena sama aproksimacija …

Je, ampak k čemu?

K idealom in smrti.

Ja, to je to. Ampak bolj k smrti. Za prvo polovico vem, kakšna je bila in koliko je trajala, za drugo pa ne vem … Ampak veste, tudi ne da se mi več. Ne da se mi več, da bi po košarki popival in se menil, ali je ta in ta kelnerca dobra. Niti se mi ne da pogovarjati o filozofiji vse od jonskih naravoslovcev dalje. Ne-da-se-mi! Rad se pogovarjam s tamalimi. Naredimo dobro oddajo in to je to.

Še preden sva začela intervju, ste mi zagotavljali, da ste prdec …

Ker to je tako. Kaj pa mislite, da ste vi?

Patricija.

To je podoba, ki ste si jo sami ustvarili o sebi.

Mislim, da bi nama zdaj že lahko prinesli kavo, kajne?

(Kmalu zatem pride mimo mladenič, mu seže v roko in pove, kako zadovoljen je s službo v hotelu. Hribar pove, da je bil nekoč njegov smučarski trener.)

Ljudje si o sebi ustvarimo tri različne podobe: prva je podoba definicije tega, kar si … (kriči)

Poskusiva malce tišje, bo šlo?

(potiho) Druga podoba je podoba samega sebe med tistim, kar si in kar bi rad bil, in tretja med tistim, kar si, in tistim, kakor te drugi vidijo. Jaz bi pa rad bil to, kar sem. Razumete? Zadnjič sem v uvodu oddaje Hri-bar povedal o sistemu hierarhičnosti. Ne hodim več na prireditve. Potem sem se iskreno vprašal, zakaj vendar sem hodil pred desetimi leti? In sem prišel do banalnega odgovora: Ker sem rad jedel in pil. Še zdaj se vidim, kako mi je s krožnika visel zrezek, pršut, divjačinska omaka pa knedel… Žrl sem kot svinja. Prišel sem še do spoznanja hierarhičnosti, ki se na takšnih prireditvah neprestano vzpostavlja.

Kakšna?

Nekdo se s teboj pogovarja in reče: Živjo, Sašo, kako si? Dolgo te nismo videli … Potem pa čez tvojo glavo nekomu reče: O, dober dan! V tistem trenutku je presodil, da je nekdo drug bolj pomemben kot ti. To se nenehno dogaja. Potem pa sem v Festivalni dvorani znorel in sem jih vse poslal k vragu. Ne maram takih ljudi!

Nekoč ste rekli, da z devetdeset odstotki Slovencev nimate nič skupnega …

Nimam …

… umrli bi za domovino in za svoje oddaje …

Ne, ne bi umrl.

No, tako ste takrat rekli v enem od intervjujev. In prideva do diskrepance, ker v tej domovini, za katero bi vi umrli, živijo prav ti isti Slovenci, s katerimi domnevno nimate nič skupnega.

V vojski smo prisegli, da bomo, če bo treba, umrli za domovino. General Montgomery – ali je to bil Patton – pa je rekel: Zakaj bi umrl za domovino? Naj sovražnik umre za domovino. Ko sem leta 1991 šel na volitve, sem se zavestno določil, da bom volil Slovenijo. Potem nikdar več nisem šel volit. Takrat sem volil sebe. Meni ne bi bilo treba iti na Medvedjek …

Pa ste šli?

Na vojnem odseku so rekli, naj grem, na radiu pa so tudi rekli, naj bom v službi, češ da je dobro, da ostane v službi kakšen bolj optimističen. Odločil sem se, da grem na Medvedjek.

Kaj vas je gnalo?

Prvinski nagon. Kaj lososa žene po reki navzgor, da potem crkne?

Ste vi losos?

Mene je gnala genetika. Genetski zapis je bil takrat še tako močan, da sem se v to spustil.

Kako opravite, ker gre pri oddaji Hri-bar vseeno tudi za politično satiro, z ideologijio? Zdi se, da v studio pride več ljudi z leve sredine?

Odprti smo za vse. Res pa je, da opozicija potrebuje veliko več reklame kot desnica. Oni se grebejo. V določenem trenutku so pripravljeni požreti vse – samo da pridejo. Bi vi prišli v mojo oddajo?

Ne vem, o čem bi se pogovarjala.

No, tako mi odgovarjajo tudi desničarji.

Nisem ne desničar ne medijski človek.

Saj v tem je tudi ves čar. Niste medijska osebnost, ste pa pametna ženska.

(vsesplošen krohot)

Mislite, da potrebujem mis Slovenije, da bi mi govorila o svetovnem nazoru ali državnem proračunu?

Glede na to, da jih pogoste vabite, bi to že držalo.

Vem. In to je groza. Z urednikom Bojanom Krajncem imava velikokrat dileme glede tega. Skrivnost najinega delovanja je tudi v tem, da je treba »tudi kako rit dat gor«. Jaz pa pravim, zakaj ne bi imeli za gosta kleparja ali strojnika ali fizika. Pa mi urednik reče: Gledanost bo padla. In naredila sva poskus. V oddajo smo povabili nekaj gostov na mojo željo – in gledanost je dejansko padla. Žal je v Sloveniji tako, da če imaš najlepšo sosedo, bi ljudje v nočnih urah kar nekako prisluhnili, kaj bo povedala o slovenskem proračunu. Mislite, da meni ni zoprno, da v oddaji sedijo na pol nage babe.

Ampak ste tako širokosrčni. Potem še kamermana povabite, naj snema prve plane dekolteja. In potem se z njo sedem minut menite o oprsjih …

Ja, kaj pa naj? Saj vendar ločim med enim sogovornikom in drugim. Vsakomur dam tisto, o čemer najlaže govori. Spustiš se na raven, na kateri sogovornik retorično največ lahko pove.

Zakaj ne marate Tomaža Pandurja?

To sploh ni res! Kdo pravi, da ga ne maram?!

Zakaj ste v TLP-ju utemeljevali, da so njegove predstave nateg?

Videl sem samo eno predstavo Sto minut. Po treh minutah sem šel ven.

Ja in?

Bral sem knjigo Hazarski besednjak in sem jo prebral nekajkrat. Zahtevno branje. Potem pa sem v oddaji videl odlomke iz predstave in sem videl, da igralci ne vedo, za kaj gre …

Glede na to, da niste videli celotne predstave, je malce nevljudno zatrjevati, da igralci niso vedeli, kaj igrajo, mar ne?

Po svoje sem si predstavljal, da lahko na podlagi tega – naj povem še en primer –, kar sem videl v predstavi Poslednji poljub Reneja Descartesa, ki jo je režiral Matjaž Berger. Po predstavi sem stopil do njega in se pozanimal o tem, kar sem gledal. To je težka filozofija, namenjena seminarcem ali ljudem na simpoziju, ki lahko razpravljajo o ontologiji Descartesa, o metafiziki in o relativnostni teoriji, ker je za performansom tekla relativnostna teorija Alberta Einsteina. Na odru pa so bili telovadci, ki so izvajali gibe po Leonu Štuklju. Nič nisem razumel, ker je igralka govorila v latinščini. Nihče ni razumel popolnoma nič.

Tisti, ki se je učil latinščine, je razumel.

Zanima me, koliko jih je bilo v dvorani, polni slovenskih znanih osebnosti, ki so razumele, kar je govorila. Nihče v dvorani ni razumel niti infinitezimalnega računa – to lahko razumejo samo tisti, ki so študirali fiziko. In to teoretsko fiziko. Po predstavi Hazarski besednjak sem spraševal znane Slovence, kaj so doživeli ob tej predstavi. Bolje, da vam ne povem. Kaj so odnesli? »Ko’k je bla dobra tista scena. Pa un pa un. Pa konji.« Še danes se mi zdi bedno tudi, da je Vinko Globokar dobil Prešernovo nagrado. In to, da je Janez Matičič dobil Prešernovo nagrado. Jaz ne morem soditi, ker eksperimentalne glasbe 20. stoletja ne poznam …

Potem pa ne sodite. Pojdite vase in pri sebi tudi ostanite.

(kričoč) Kateri ljudje hodijo na veselice Lojzeta Slaka?

Ne vem.

Tisti, ki o njem ogromno vedo. Poznajo tudi razliko med Slakom in Avsenikom. Vedo, kdaj bo prišla klobasa na mizo, koliko bo gorčice in kdaj bodo lahko kelnerco prijeli za rit, čeprav je žena zraven.

Za zadnjice lahko grabite tudi na klasičnih koncertih …

V Slovenski filharmoniji sem naredil hud eksperiment. Jure Godler je napisal simfonijo v štirih stavkih. On je dirigiral, Tilen Artač je igral solo na čelu. Potem pa sem Jureta nasral, da je tri ure in pol recitiral Hamleta v angleščini. On je recitiral, ljudje pa so jedli. Pomešal sem se med goste in jim govoril, poglejte, Hamleta recitira … Oni pa: Ja, super. Niso dojeli, da recitira Hamleta. Če pa že so, niso dojeli veličastnosti tega. Razumete?

Da … Če se prav spomnim, vas je nekdanji predsednik v oddaji Hri-bar spravil v zadrego…

Ja, me je. Čeprav je tudi sam naredil nekaj lapsusov. V sebi sem čutil, da bi ga lahko spravil v zadrego, po drugi strani pa sem se bremzal, ker mi je bilo jasno, da ne morem parirati nekomu, ki ima močno karizmo.

Kakšno?

Je nedotakljiv. Začutiš posebne vrste kemijo, vibracije … Za vsako zadevo, ki mi jo je rekel, sem malo počakal. Dal sem mu vedeti, da bi lahko repliciral, pa nisem.

Kar mučno vas je bilo gledati v neprijetni situaciji.

Zelo zoprno sem se počutil. Morda je hotel biti duhovit. Morda mu je to tudi uspelo. Tudi takrat, ko sem imel za gosta Jonasa, je naredil popoln performans.

Kaj se je zgodilo?

Kot voditelj si lahko zelo suveren. Toda če se nekdo odloči, te lahko tako banalno zjebe, da si sploh ne morete predstavljati. Ko je Jonas nekoč gostil nekega srbskega igralca ali hrvaškega … Reciva, da ste vi gostja v moji oddaji. Pred nama je kamera in vi me ignorirate. Gledate v kamero, vstanete in govorite ljudem. Jaz odpadem. Nima več kaj početi. Nekaj podobnega je Ali En naredil Bojanu Krajncu. Pred oddajo sta se normalno pogovarjala. Med oddajo ga je Ali En gledal v oči in ni spregovoril niti besede. Ni odgovoril niti na eno vprašanje. To me je spomnilo na otroško igrico, ko ti je nekdo nekaj rekel, pa si rekel, ja, kaj si pa ti … In to se je lahko nadaljevalo v nedogled. Nekaj podobnega se ti lahko zgodi v oddaji. Takrat ko je Jonas odigral, sem ugotovil, da sem normalen voditelj in sem normalno vodil oddajo naprej.

Vam je kdaj po oddajah nerodno?

Ne. Vse, kar izgovorim, jemljem nase. Je neke vrste narcisoidnost. Egotrip.

Verjamete televiziji?

Jaz ne verjamem nobeni stvari več. Joj, kar naprej govorim – jaz. Toliko sem že star, da lahko rečem: Vem. Verjamem pa ne.

Kaj pa radiu?

Vse je lastna odločitev. Svoje mnenje si ustvarjam sam. Zame je lepši vrabec, ki čivka na mojem drevesu, kot pa vse televizijske oddaje skupaj.

Imate hišo na robu gozda?

Imam hiško na 580 metrih nadmorske višine. To je višina, s katero sem nad ljubljansko meglo. Hotel sem gledati proti jugu. In ker je zemlja malce nagnjena, imam ves čas sonce. In tretji pogoj, ki sem si ga izpolnil, je, da je za hišo hrib, na vrhu katerega je ravnina.

V katero smer se vrti nebo?

V levo, kakopak.

Patricija Maličev foto Mavric Pivk

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.