PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 14.12.2007

Dialog ZDA -Kitajska, koristi

Objavil pavel dne 14.12.2007

Septembra lani sta ameriški predsednik George W. Bush in kitajski predsednik Hu Jintao v priznanje pomenu in zapletenosti ameriško-kitajskih gospodarskih odnosov začela »strateški gospodarski dialog« (SGD) med državama. Njun namen ni bil nadomestiti mnogih dotedanjih gospodarskih dialogov, temveč ustanoviti forum na najvišji ravni, ki bo celosten in strateški. Forum, ki bo z reševanjem neodložljivih problemov vzpostavil zaupanje na obeh straneh.

SGD se je temu cilju precej približal. ZDA in Kitajska imata tesnejše odnose in sta vzpostavila konstruktivne komunikacijske kanale, ki jih prej ni bilo. Te inovacije vzdržujejo gospodarske odnose med državama v ravnotežju celo v obdobjih napetosti. Okvir za pogovore na visoki ravni imamo, zato lahko dvignemo telefonsko slušalko in se pogovarjamo, in to možnost tudi s pridom uporabljamo.

Srečanje tega foruma je posvečeno petim področjem: poštenemu trgovanju in varnosti izdelkov; uravnoteženemu gospodarskemu razvoju z reformami finančnega sektorja vred; energetski učinkovitosti in zanesljivosti preskrbe; okoljskemu trajnostnemu razvoju in dvostranskim naložbam. Srečanje bo v občutljivem času, ko najvišje politične položaje na Kitajskem prevzema nova skupina voditeljev in je bil dnevni red razširjen z varnostjo hrane in drugih izdelkov, energetsko učinkovitostjo in varnostjo preskrbe pa ekološkim trajnostnim razvojem. Reševanje teh problemov bo imelo velike posledice za gospodarske vezi.

Porabniki morajo zaupati, da so izdelki, ki jih kupujejo, varni, ne glede na to, ali so izdelani doma ali na tujem. Obvladovanje problemov varnosti hrane in drugih izdelkov, ki se ga bo morala Kitajska lotiti, bo imelo dolgoročne posledice za trgovinske odnose, vzdržnost kitajske strategije rasti in njeno nadaljnjo integracijo v svetovni trgovinski sistem. Ameriške in kitajske vladne agencije poskušajo skupaj reševati te probleme.

Za večjo energetsko učinkovitost in zanesljivo preskrbo potrebujeta obe državi tudi tržne cene, tehnologijo, inovacije in razpršenost energetskih virov. Najbolj produktivna področja sodelovanja med državama so globalno partnerstvo za jedrsko energijo, razvijanje čistega premoga in revizija industrijske učinkovitosti.

Spodbujamo tudi aktivno sodelovanje Kitajske pri razvijanju načrta za zmanjšanje toplogrednih plinov po letu 2012. Vesel sem bil, ko sem ugotovil, da je velika kitajska energetska družba Shanghai Electric javno podprla zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov.

O prožnejši politiki menjalnega tečaja juana

Eden od hudih problemov, pomembnih za ZDA, Kitajsko in svetovno gospodarstvo je premik k prožnejši politiki menjalnega tečaja juana. Kitajska to politiko spreminja, kar je korak k menjalnemu tečaju, ki bi ga določal trg. Lani se je vrednost juana povečala za šest odstotkov, a prilagajanje je prepočasno, da bi lahko zmanjšalo kitajski trgovinski presežek, njeno notranje neravnotežje ali pritisk tujih deviznih trgov.

Bolj prilagodljiva valuta je pomembna zlasti sedaj, ko se na Kitajskem povečujejo inflacijska tveganja. Večja prilagodljivost bi kitajski centralni banki omogočila, da bi z denarno politiko povečala stabilnost financ in cen. Premier Wen Jiabao je pred kratkim poudaril, da mora Kitajska zdaj odločno ukrepati, če hoče obvladati naraščajočo inflacijo, čedalje večji nepremičninski balon in pregreto gospodarstvo. Te stvari skrbijo tudi nas.

V ameriško-kitajskih odnosih je postal menjalni tečaj juana simbol za splošni strah pred kitajsko konkurenco. Globalizacija napreduje in ekonomije se med seboj tesneje povezujejo, zato je strah pred tujo konkurenco, ki grozi v obliki tujih izdelkov ali naložb, spodbudil gospodarski nacionalizem in protekcionistične ukrepe.

Američani smo o teh problemih že razpravljali. Pred dvajsetimi leti nas je bilo strah, da nam bo na gospodarskem področju vodilni položaj odvzela Japonska. Strah je bil neutemeljen in je z današnjega stališča videti popolnoma zgrešen.

Amerika je še vedno vodilna na svetu po življenjskem standardu, produktivnosti in inovacijah. Gospodarska rast Kitajske in njeno vključevanje v svetovno gospodarstvo daje Ameriki še več priložnosti za rast in uspeh. Največje tveganje tako za blaginjo Amerike kakor Kitajske bi bilo, če bi rast Kitajske zastala in če bi se nehala vključevati v svetovno gospodarstvo ali pa bi svoje reforme uresničevala prepočasi.

Gospodarski nacionalizem se širi tudi na Kitajskem. Nekateri Kitajci sumijo, da je prizadevanje ZDA za revalvacijo juana in liberalizacijo finančnega trga v resnici poskus pridobiti prednosti pri trgovanju in omogočiti dobiček ameriškim podjetjem, hkrati pa upočasniti kitajsko gospodarsko ekspanzijo. Zmotno mislijo, da je dvig vrednosti jena sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja povzročil krizo japonskega gospodarstva v devetdesetih letih. Zdaj vemo, da so gospodarske težave Japonske povzročili rast, nato pa zlom velikanskega nepremičninskega balona in neuspeh monetarne politike pri preprečevanju deflacije, ko se je balon razpočil.

Omejitve tujega lastništva Kitajsko drago stanejo

Finančna liberalizacija ne bo prinesla škode, ki bi jo tuja podjetja povzročila kitajskemu gospodarstvu. Tujci bi s svojim delovanjem v kitajskem finančnem sektorju prinesli znanje, s katerim bi uvedli bolj učinkovito varčevalno orodje, obvladovali tveganja in bolje razporedili kapital. To znanje, ki je najdragocenejša dobrina, ki jo ima globalno konkurenčna finančna institucija, pa bi lahko vlagatelji uporabili le, če bi mogli nadzorovati delovanje podjetij, v katerih imajo lastniški delež. Zato omejitve lastništva za tuje investitorje v kitajske finančne institucije kitajsko gospodarstvo drago stanejo.

Na Kitajskem so tudi takšni, ki dokazujejo, da je ameriško vztrajanje pri varnosti hrane in izdelkov del strategije, s katero bi omejili kitajski izvoz in zmanjšali dvostranski trgovinski primanjklaj. Ta argument ne temelji na dejstvih. Številne druge države, na primer članice Evropske unije, imajo enake skrbi kakor mi.

Tuje naložbe, ki jih je Kitajska sprejela, so precej prispevale k rasti njene proizvodnje in izvozne konkurenčnosti. Zdaj pa bi nekateri na Kitajskem radi zaostrili omejitve za tuje naložbe, da bi zavarovali domačo industrijo. Tudi ZDA čutijo podoben pritisk, čeprav smo eno najbolj odprtih gospodarstev na svetu. A nobena država ne more zavarovati svoje poti k blaginji. Protekcionizem škoduje razvoju kitajske industrije in prizadevanju, da bi naše trgovske vezi postale močnejše.

Zavzemam se za ohranitev odprtosti gospodarstva, ker je to dobro za Ameriko in njene delavce. A odkrito rečeno, bi se bilo za to laže zavzemati, če bi se ameriška javnost in kongres lahko prepričala, da Kitajska s svojimi reformami in večjo dostopnostjo svojega trga misli resno.

SGD je dragoceno orodje v boju proti protekcionističnemu mišljenju. V tem in drugih dvostranskih dialogih so ZDA pokazale, da pozdravljajo in spodbujajo razvoj uspešne in stabilne Kitajske. Podprli smo vstop Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo, Medameriško razvojno banko in projektno skupino za finančno ukrepanje (Financial Action Task Force). Podprli smo večje glasovalne pravice Kitajske in drugih hitro rastočih držav v Mednarodnem denarnem skladu in Svetovni banki. Kitajska vlada pa mora spoznati, da večja možnost sodelovanja Kitajski sicer omogoča, da bolje brani svoje interese, prinaša pa tudi večjo odgovornost.

Sporazumi, ki smo jih doslej sklenili, so kakor miljniki, ki kažejo napredek na poti v skupno gospodarsko blaginjo. Čeprav napredek ni tako hiter, kakor bi hoteli, pa miljniki kažejo pot k nadaljnjim koristim tako za Američane kot Kitajce. Vrnitev zaradi kratkoročnih političnih koristi bi ogrozila dolgoročne strateške interese obeh držav.

© Project Syndicate/The Asia Society, 2007 www.project-syndicate.org

Henry M. Paulson

ameriški finančni minister

Delo, 14.12. 2007, Gostujoče pero

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Amerika, Kitajska, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, liberalne reforme ( PRO FREE Market), politika | Brez komentarjev »