PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Razvajeni starši ==> zanemarjen otrok

Objavil pavel, dne 13.12.2007

Po eni od raziskav v Angliji, je 90% mamic udarilo svojega otroka -dojenčka že v  obdobju, ko dojenček še ni doesegel eno leto starosti. Tepejo dojenčke?

Seveda ne “vzgojijo” zanemarjenih otrok samo razvajenci, temveč lahko tudi prezaposleni starši, ali kronično bolni starši itd. A omejil se bom na to varianto, ki je trenutno najpogostejša v razvitem svetu, morda še bolj v tranzicijskih socialističnih državah. Vemo, da je vsaj 50% parov ločenih, večina pa jih danes živi na koruzi, kjer se je lažje izgubiti. Če pogledamo razhod vseh parov, je morda že blizu 95%. Npr. zgollj sam sem imel najmanj 10 punc preden sem se poročil.

Kaj je zanemarjen otrok? To je otrok brez zadostne NEGE, VARNOSTI, LJUBEZNI. Kasneje pa brez LOGIČNIH POJASNIL kako svet, življenje, družba, oseba, odnosi itd. DELUJEJO. Skratka to ni skrbno voden otrok. Veliko otrok nima psihično in duhovno PRISOTNEGA očeta, zato so prikrajšani za očetovski, moški lik. Za pogum, tveganje, podjetništvo, borbo.

Razvajenost opažam pri sebi, pri ženi in pri večini svojih vrstnikov. Da ne rečem tudi pri starejših, npr. pri mojem očetu in njegovi generaciji. Zadnjič sem recimo 3. uro znorel. Malega nisva več vzela sredi noči v najino posteljo, ampak sem ga polagal nazaj v ležeče stanje, on pa je vstajal in tulil. Prvo uro sem bil potrpežljiv in notranje miren. Drugo uro sem se že v sebi kar zelo boril, a na zunaj sem ohranjal trdnost in mir. Tretjo uro pa sem bil že besen in sem na malega parkrat zarjul. V krajših trenutkih sem čutil do njega sovraštvo, kajti zdelo se mi je, da je žleht, da naju namenoma zeza.

Večkrat podobno opažam pri ženi. Ko pride utrujena domov in ji mali želi ukrasti nekaj pozornosti s manjšimi izpadi, ona nenadoma močno zavpije nanj. Večkrat sem ji že rekel, naj mu postavlja meje postopoma, da ni potrebno takoj iti z najhujšim orožjem. Drugo bi bilo, če bi se otrok znašel na robu balkona brez ograje, na robu potoka, na robu ceste. Takrat je prav, da vklopimo največji alarm, kajti gre za življenje. Drugače pa naj bi starš znal alarm, kazen in zahtevo stopnjevati. Recimo vsaj na deset stopenj. Ne pa binarno. Ignoranca in potem izbruh.

Zanemarjen otrok je lačen VARNOSTI, mirnega sožitja v družbi, smernic ( zahtev), topline, nege, ljubeznivosti. Za otroka so to POTREBE, kajti brez tega se bo razvil v patološko osebnost oz. ne bo preživel.

Vprašanje pri vzgoji je čigave ŽELJE se bolj upoštevajo? Želje otroka ali želje starša.

Razvajeni starši so bili od svojih staršev ” naučeni”, da so oni sami vedno prvi. Le kako bodo taki ljudje sedaj sprejemali otroka, ki nima samo želja, ampak nujne potrebe. Resnici na ljubo, večina razvajencev noče imeti lastnih otrok ravno zaradi razvajenosti, sebičnosti, egocentričnosti in narcisoidnosti. Razvajenec se ne zna soočiti niti s svojo FRUSTRACIJO, kaj šele z otrokovo. Hvala Bogu ti ljudje učinkovito uporabljajo kontracepcijo saj nočejo imeti otrok. Zanje realno niso sposobni poskrbeti, ker še zase niso v celoti zmožni skrbeti ( npr. živijo pri starših, imajo državne službe ali pa dobivajo državne doklade – parazitirajo nekoga: starše ali državo). Če pa že imajo otroka, pa imajo ponavadi zgolj enega.

Razvajeni starši imajo vsepovsod preveč nakopičenih problemov. V prvo se kažejo v službi ( preskrbeti se samostojno v življenju). Še bolj pa se kažejo ti problemi v pomanjkanju kvalitetnih prijateljskih odnosov in v partnerskih odnosov. Velikokrat partnerskega odnosa sploh ne znajo vzpostaviti, če pa že pa ni celovit in ostaja zgolj na hipnem seksualnem nivoju, dokler se erotična strast ne spreobrne v sovraštvo. Če pa že vzpostavijo partnerski odnos pa imajo VELIKE probleme obdržati ta parnterski odnos. To se kaže v tem, da jim veze hitro razpadejo, promiskuitetno življenje.

Takega razvajenega starša zelo zmoti jok dojenčka, ki zgolj sporoča, da potrebuje NEGO odgovornega starša. Ne samo, da mu povzroči nelagodje, ampak ga razbesni. Ima probleme ljubiti otroka. Težave ima pri brepogojni ljubezni do otroka. Ljubezen pomeni odločitev za delanje dobrega. Tako ostaja infantilna mama ali infantilni oče, ki ima otroka rad le takrat kadar je le ta “priden”, kadar pa joka, pa ga sovraži.

Tak starš na otroka velikokrat vpije in ga tudi pretepa. Še večkrat pa ga ignorira oz. podkupuje z denarjem in igračami, oz. materialom.

Pot starša iz razvajenosti v ljubečo odgovornost je izredno dolga in naporna ( približno taka kot narkomana v komuni – konec koncev je večina narkomanov razvajenih otrok). Predvsem se mora začeti soočati s problemi in jih reševati. Zdržati nelagodje, frustracijo. S tem si bo počasi dvignil prag tolerance ( ne bo se impulzivno razburjal in imel impulzivne izbruhe čustev in nasilja nad otrokom). Naučiti se bo moral otroku brezpogojno delati dobro kot osebi. Naučiti se bo moral kritizirati zgolj otrokov obnašanje, hkrati pa ga znati tudi pohvaliti. Naučiti se bo moral otroka voditi, mu postavljati cilje ( zahteve), pojasnejevati logiko v življenjskih situacijah, se ukvarjati z otrokom, mu namenjati del svojega časa, se igrati z njim. Naučiti se bo moral nehati bežati v sanjski svet, v svet ugodja, idealov, utopij, idealizmov.

Na žalost taisti ljudje ne želijo vstopiti v terapevtski odnos zaradi narcisoidnosti. Učenje je delo, oni pa so navajeni bežati frustracijam, naporu. “Hvatajo krivine, izbegavajo”.

  • Share/Bookmark

3 odgovorov v “Razvajeni starši ==> zanemarjen otrok”

  1. vvooodnarka vvooodnarka pravi:

    Opažanje pri tebi in ženi, drži , nimata samo vidva ta problem. Ni nastal danes. Ljudje smo iz časov jam podedovali tudi živalsko obnašanje, ki pride do izraza, ko posameznik s svojimi močmi, ki jih čuti, da pojenjajo, da ne bo zdržal pritiskom, ki so čedalje hujši in močnejši gre v napad -izbruh jeze. Borba za kapital, ki je potreben za nakup hrane, a je poskrbljeno tako, da veči del kapitala posesajo položnice in od tu se nezavedno v kosti naseli tista negotovost in vzkipljivost, ko si v stalni pripravljenosti za dirko s časom -kapitalom, prezahtevnim in prehitrim tempom,… ob vsaki priliki, če kdo pokaže kriv prst.

  2. mustang pravi:

    Razumevanje problema je prvi korak k reševanju le-tega. Vso srečo!

  3. Muki Muki pravi:

    Ni nujno, da je jeza do nemirnega otroka posledica neke razvajenosti staršev in njihovih frustracij. Treba je vedeti, da rojstvo otroka v partnerski odnos prinese velike spremembe in vpliva na funcioniranje para. Če je par mlad in relativno nezrel, kar seveda ne pomeni razvajen in frustriran, in gre povrhu še za prvega otroka, se mi zdi dokaj normalno, da prihaja do občasne nervoze zaradi otrokove nemirnosti in posledično slabe vesti zaradi lastne reakcije. V primeru, da je otrok “neplaniran” se zna zadeva še malce potencirati. Zadeve pa se običajno kmalu, najkasneje po 1,5 letu konsolidirajo in šele takrat bi lahko realno ocenjevali starševski odnos do otroka – seveda v primerih, ko dejansko ne govorimo o ekstremnih in vsakodnevnih pretiranih reakcijah staršev. Predvidevam, da je otrok dejansko vajin prvi. Pri drugem-če ga bosta kdaj imela- pa bo vse popolnoma drugače.

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.