PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Sveta vojna proti tajkunom

Objavil pavel, dne 2.12.2007

Nisem privrženec menedžerskih prevzemov podjetij, sem pa velik zagovornik pravne države in tržnega gospodarstva. In zdrave pameti. In ko me postavijo pred dilemo – menedžerski odkupi ali pravna država in tržno gospodarstvo – se bom absolutno vedno postavil v bran zadnjih dveh. Zato me sedanja »sveta protitajkunska vojna« vlade precej bega, še več, spravlja me v hud strah in skrb. V strah zase kot potrošnika in za gospodarstvo kot celoto. In v skrb za duševno zdravje oblastnikov.

Naj pojasnim. Menedžerskim prevzemom ne nasprotujem zaradi populističnih egalitarnih, dušebrižniških ali zavistnih razlogov, pač pa iz dveh ekonomskih razlogov.

  1. Prvič, zaradi empirično dokazanega negativnega vpliva pretirane koncentracije lastnine v rokah menedžerjev na uspešnost poslovanja podjetij. Raziskave za razvite države in tranzicijske države pač enoznačno kažejo, da podjetja, v katerih kontrolni lastnik postanejo menedžerji, poslujejo manj uspešno kot podjetja z zunanjimi lastniki. Ker pač menedžerji brez učinkovite zunanje kontrole izčrpavajo podjetja (z izplačevanjem višjih dividend zaradi odplačila kreditov za nakup delnic in s poslovanjem s povezanimi ali družinskimi podjetji) in ker se menedžerji kot lastniki ne vedejo tako racionalno, kot če bi bili samo menedžerji (prej bi se odločali za racionalizacije poslovanja) ali samo lastniki (najeli bi bolj učinkovite menedžerje).
  2. In drugič, zaradi morebitnih predprevzemnih poslovnih mahinacij (kreativnega računovodstva) menedžerjev kot insiderjev in (običajno prenizke) prevzemne cene.

Toda menedžerski odkupi so realnost, tako v razvitem svetu kot pri nas. To je legitimni proces koncentracije lastnine. Ima pa lahko škodljive posledice za »pravičnost«. Toda pozor! Medtem ko so v razvitih državah pri menedžerskih odkupih zaskrbljeni glede tega, ali je cena, po kateri so menedžerji pridobili delnice, »pravična tržna cena« z vidika interesov drugih (manjšinskih) delničarjev, pa pri nas razsaja populistična psihoza, da se z menedžerskimi odkupi ustvarja nepravično razslojevanje v družbi. Ne, koncentracija lastnine ni problematična, je nujna zakonitost tržnega gospodarstva, ki pelje k večji učinkovitosti družbe in večji blaginji za vse. Treba pa je paziti, da koncentracija lastnine poteka javno in pregledno in da se v tem procesu ne kršijo pravice drugih udeležencev, predvsem manjšinskih lastnikov. Ključnega pomena je javnost celotnega postopka, da lahko potencialni konkurenti postavijo konkurenčno ceno, ki je običajno precej višja od tiste, ki jo ponudijo menedžerji, in s tem ponudijo manjšinskim delničarjem bolj »pravično« tržno ceno.

Tako se »problema« menedžerskih odkupov lotevajo v razvitih državah s stoletno prakso. Pri nas pa smo ta teden dobili spet značilno specifičen slovenski način »reševanja« tega problema. Namesto da bi vlada poskrbela za javnost in preglednost postopkov ter zaščito manjšinskih delničarjev (denimo s striktnim preganjanjem prakse »delniških parkirišč« pod nadzorom menedžmenta, katerim pozneje sledijo menedžerski odkupi, ki samo legalizirajo dejansko stanje), se je odločila, da bo menedžerske odkupe poskusila kratko malo preprečiti. Saj bi jih v ihti prepovedala, če ji ne bi evropska zakonodaja tega preprečevala, zato jih poskuša samo onemogočiti.

Vlada se onemogočanja menedžerskih odkupov loteva na štiri načine.

  1. Prvič, z dopolnitvijo zakona o bančništvu, kjer naj bi se krediti, zavarovani z delnicami podjetja, ki je prevzemna tarča, šteli kot posojila brez zavarovanja. To pomeni, da bi morale banke bodisi zahtevati dodatna zavarovanja ali pa povečati rezervacije za ta posojila, a to bi seveda znižalo kapitalsko ustreznost banke.
  2. Drugič, s spremembo zakona o prevzemih na način, da bo moral prevzemnik Agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP) za odobritev prevzemne ponudbe dokazati, da plačilo vrednostnih papirjev, na katere se nanaša prevzemna ponudba, ni zavarovano z zastavo vrednostnih papirjev podjetja, ki ga prevzema.
  3. Tretjič, s spremembami zakona o gospodarskih družbah, ki naj bi preprečile, da bi ciljna družba prevzemnikom dajala predujme ali posojila za pridobitev delnic, in z odvzemom glasovalnih pravic, če se ugotovi, da je posel fiktiven ali da so za kredit za nakup delnic zastavljene te delnice.
  4. In četrtič, z razmišljanjem o davčnem primežu, pri čemer se obresti za poplačilo kreditov za nakup delnic ne bi več štele v strošek poslovanja, ki zmanjšuje davčno osnovo za kapitalski dobiček.

Morda je na prvi pogled videti, da se vlada onemogočanja menedžerskih prevzemov loteva pravno korektno in sistematično, se jih pa v bistvu loteva zelo nerodno in naivno. Vladni ukrepi namreč menedžerskih odkupov ne bodo preprečili, bodo pa povzročili veliko kolateralno škodo domačim bankam. Od vseh štirih napovedanih ukrepov je namreč smiseln samo tretji, ki preprečuje netransparentno in nedovoljeno financiranje med tarčo in prevzemnikom ter razne fiktivne posle. Prvi ukrep bo povzročil preprosto to, da bodo menedžerji kredite pač raje najemali v tujini, ker bodo za naše banke tovrstni krediti preveč rizični. Drugi ukrep je nesmiseln, saj bo ATVP težko ugotavljala izvor denarja za prevzem podjetja, kadar bo ta denar prišel iz tujine. Spet bodo zacvetela razna »parkirišča«. Četrti ukrep pa je enako nesmiseln, saj podjetjem prepoveduje običajno poslovno prakso vštevanja obrestnih odhodkov v stroške podjetja. Gre torej bolj kot ne za papirnato protitajkunsko vojno s skorajda ničelnimi učinki na dinamiko menedžerskih odkupov ter merljivo poslovno škodo domačim bankam.

Toda bolj od te nepotrebne, neumne in otročje papirnate protitajkunske vojne me je strah rušenja temeljev pravne države in tržnega gospodarstva. Vlada namreč s prvima dvema ukrepoma omejuje možnost posameznikom prostega razpolaganja s svojo lastnino. Kot da bi vam vlada preprečevala, da prodate svoj avto ali kot da bi vam vlada preprečevala, da za zavarovanje kredita za nakup nepremičnine zastavite pri banki to nepremičnino (hipotekarni kredit). Omejevanje pravice do razpolaganja s svojo lastnino je tipični zgodnji komunistični ukrep, ki ruši temeljna načela pravne države in seveda tudi tržnega gospodarstva. Zato sta oba ukrepa zrela za ustavno presojo.

Mene je strah, da bo ta vlada s svojo »po domače« razumljeno pravnodržavno logiko šla še naprej. Letošnje negativne izkušnje pri ameriških hipotekarnih kreditih in iz njih izvedenih drugorazrednih hipotekarnih obveznic utegnejo naši vladi rabiti za opozorilo, kako nevarna so hipotekarna zavarovanja za stabilnost bančnega sistema, ko pride do zloma trga nepremičnin. Bo torej vlada kmalu prepovedala tudi hipotekarne kredite pri nakupu nepremičnin?

Ta vlada ima očitno preveč časa, ker ji ob zapravljanju časa in energije za razne zaupnice ostaja presežek energije še za tovrstne neumne domislice. Tudi prejšnja vlada je v zadnjem letu mandata zapravljala čas za očitne neumnosti in gospodarstvu škodljivi aktivizem. Spomnimo se samo nesrečne davčne reforme iz 2004, ki nam je vsem neznosno otežila življenje in v beg v tujino prisilila domači kapital. Ta vlada pa zdaj sili menedžerje v najemanje kreditov v tujini, morda bo v podobno najemanje kreditov v tujini prisilila tudi fizične osebe pri hipotekarnih kreditih za nepremičnine. S tem škoduje samo slovenskim bankam, ki bodo nenadoma ob posel, tuja konkurenca pa bo zacvetela.

Ima ta vlada sploh še pilota oziroma je pilot čisto zdrav? Res me je zaskrbelo.

dr. Jože P. Damijan

Ekonomska fakulteta v Ljubljani

 

(op. Pavel: tale članek se mi zdi v ekonomskem delu izvrsten. Uvod in zaključek pa sta neprofesionalna: ne vem, ali je to še vedno otročje sovraštvo in zamera JJu, ali pa mu časopisi brez pluvanja po JJ članka sploh ne bi objavili)

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.