PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Človeška neumnost in svoboda

Objavil pavel, dne 2.12.2007

Človeška neumnost in svoboda

 
 
 
22.4.2007 Vse bolj se mi dozdeva, da je s tem našim svetom nekaj hudo, hudo narobe. Le poglejte: . *Ko se razvname debata o porokah istospolnih partnerjev, mi o prednostih, lepotah in svetosti zakona pridiga: kdo? Koruzniki in ločenci! . *O ubogih živalih, ki jih na farmah pitajo zgolj zato, da si človek poteši svoj krvavi apetit, in o tem, da zapoved Ne ubijaj! velja tudi za živali, poslušam iz ust bledoličnih gospodičen, ki me v isti sapi poučijo tudi o legalizaciji evtanazije in pravici žensk, da same odločajo o svojem telesu (kako lepo prebeljen izraz za splav, kaj?!). . *O svobodi govora in tiska, o strašnih pritiskih na medije, o kratenju človekovih pravic največ, seveda, vedo mlečnozobi novinarji rumenih tabloidov, katerih edino vodilo in merilo pri delu je prodaja in dvig naklade. . *Dobrodelna organizacija priredi dobrodelni koncert, na katerem zbirajo sredstva za pomoč, vsi udeleženci in nastopajoči se odrečejo honorarjem v korist ustanove, pa se koncert kljub temu konča v minusu!!! . *Kako, kdaj (in vse bolj tudi zakaj) naj verujem v Boga, pa tako ali tako že desetletja največ vedo in tudi ne skoparijo z nasveti – zapriseženi ateisti. . In še in še bi lahko našteval. Pa človek, vsega hudega vajen, ponižno skloni svojo katoliško glavo in, zavoljo ljubega miru in seveda v »božjo slavo«, potrpi. Ampak tudi potrpljenje ima svoje meje! Zdaj so se pojavili še samozvani popevkarji, ki se zaradi svojih butasto perverznih oziroma perverzno butastih, s tremi akordi opremljenih pesmic, ki se (glej no pa res!) po naključju celo rimajo, imajo za umetnike; in pa skoraj še najstnice, ki jim na kraj pameti ne pade, da bi študirale ali delale, pač pa so se naravne ali z odpravljenim celulitom in silikonsko naphane, sprehodile skozi kako TV-oddajo ali šov in se tako ali drugače razgalile. No, ti in te pa zdaj vedo, kako naj vzgajam svoje otroke! Narobe svet! . Za povrh pa se občasno pojavi še kdo, ki bi oddaje in ljudi, o katerih pišem, kar prepovedal. »Da ne bodo več zastrupljali naše mladine …« Če bi hotel na ta način zavarovati svoje otroke, potem bi moral prepovedati še marsikaj in zapreti še marsikoga. Potem bi bilo morda najbolje stesati barko, vanjo vkrcati svojo družino in prositi Boga za dež! Še bolj kot zgoraj omenjeni »vedeži« me razburijo starši, ki ne prevzemajo odgovornosti, ampak le tožijo nad sistemom, računalniki, mobiteli, modo, vrstniki … Ne jokaj, da tvoj otrok jé samo »fast food« – raje skuhaj kosilo! Človeška neumnost je del stvarstva in bo izginila, ko bo izginil človek. Poleg neumrljive duše je svobodna volja največji božji dar človeku. In svoboda je v možnosti izbire: dobrega ali slabega. Ne morem s preprogo oviti vsega sveta, da si moj otrok ne bo ranil nog, lahko pa mu nadenem copate. Naučiti otroka pravilno izbirati je konec koncev namen vzgajanja, ne pa izbrati namesto njega. Ko bom otroka učil plavati, ga ne bom kar vrgel v vodo, ampak mu bom ponudil pomoč: rokavčke, obroč, predvsem pa roko in oporo. .. In moj dragi starševski kolega! Ne pozabi, da si tudi ti otrok in da ti Oče v pomoč vedno ponuja svojo roko in oporo. Včasih pa tudi rokavčke! Gregor Čušin, Družina
  • Share/Bookmark

2 odgovorov v “Človeška neumnost in svoboda”

  1. 1danica 1danica pravi:

    Nikakor ne ugotovim, komu je to v prvi vrsti namenjeno, se pa z marsičem strinjam. Z vsem ne. A svet je, kakršen je. Včasih, ko nad čim že čisto obupam, se mi zgodi kaj lepega in naenkrat spoznam par prav prijetno normalnih ljudi, ki so celo prijazni in pošteni. Čisto resno mislim in to je dobra podlaga za optimizem, ko izgleda vse narobe. Glede vzgoje otrok pa to: prišla sem do tega, da - nekateri starši (kar večina, najbrž) vložijo ogromno energije v njihovo vzgojo. A ker se je tempo življenja (delovni časi, npr.) v zadnjih 15-ih letih neznansko spremenil, je tudi njim veliko teže; - drugim ni vseeno, ampak se jim zlepa ne zdi kaj tako hudo, kot to vidijo ljudje okoli njih (ki pa pri tem nimajo besede) - nekaterim je hudo, pa preprosto ne znajo delati bolje. In najbolj “problematičnih” otrok pravzaprav ni toliko, le izstopajo zelo in ob njih vsi drugi lahko postanejo neopazni.

    Zgledi na TV in podobno pa z nekim pametnim pogovorom in komentarjem vendarle nekoliko zbledijo.

    Ni mi važno, da bi otroci slišali samo, kar se meni zdi prav, ampak da se naučijo prepoznavati nepomembnosti, traparije in tisto, kar je narobe, skratka, da znajo misliti s svojo glavo.

    Srečno in mirne živce!!

  2. pavel pravi:

    očitno je tale članek namenjen mislečim bralcem Družine. Hvala ti za komentar.

    Obupati je čisto normalno. Važno je, da se poberem, da začnem znova, morda kaj spremenim.

    Mislim, da je problematičnih ( tako razvajenih kot zlorabljenih in zanemarjenih) vedno več. Res pa opazimo samo tiste agresivne. Zadnjih 20 let je uradna politika namenoma zanemarjala vzgojo, tako da je bila glede tega slabša kot komunistična politika, ki je imela vsaj red. Ta red je bil pretiran, avtoritaren, potem pa je prišlo obdobje druge skrajnosti: permisivnost, anarhija, zbirokratiziranost vsakega koraka LP

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.