PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za December 2007

Srečno 2008

Objavil pavel dne 31.12.2007

Srečno, zdravo in vse dobro želim mojim bralcem v letu 2008.

Imejte se radi.

Pavel

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Dialog | Brez komentarjev »

“Starmar6″ o zgodovini Evrope

Objavil pavel dne 31.12.2007

  1. Reformacija se je zgodila znotraj KRŠČANSKE Evrope tako, kot se je pojavila Renesansa znotraj KRŠČANSKE Evrope in tudi potem Razsvetljenstvo in Humanizem. Vse znotraj KRŠČANSKE Evrope, POSTantične krščanske Evrope, ki se je začela uveljavljati kot taka tam nekje v 8.9.stoletju in kmalu postala in ostala dobrih 1000 let CENTER SVETA (civilizacijsko, kulturno, duhovno, umetniško, znanstveno, ekonomsko, vojaško, … v vseh ozirih), saj se to ni zgodilo niti v Aziji, niti v Afriki, niti v Amerikah. POSTantična Evropa v osnovi KRŠČANSKA obogatena z vsemi plemenitimi primesmi Stare Grčije, Starega Rima, Starojudovstva, pa tudi nekaj islama in drugih primesi, vendar izrazito KRŠČANSKA.

  2. Vse gornje je kulminiralo v plemeniti PRVI Francoski revoluciji leta 1789 z:

- 2.1. zreduciranjem Monarhije na simbolno raven in uvedbo Parlaments s predstavniki ljudstva - 2.2. z “ločitvijo” (ne IZločitvijo) Cerkve in Države (svetne in posvetne sfere) v duhu izvirnega Jezusovega spoznanja: “Cesarju kar je Cesarjevega, Bogu kar je Božjega”. - 2.3. uveljavitev državljanskih pravic: liberte, egalite, fraternite

  1. ŽAL se je pojavila dve leti pozneje DRUGA Francoska revolucija (nekateri temu pravijo samo “nadaljevanje” PRVE, ali DRUGI del Revolucije), ko se je pojavil “JUD” Robespier z Jacobinci in

- 3.1. v tipičnem levem – sinister stilu začel SEKATI glave, najprej Kraljeve družine in precejšnjemu številu plemstva, - 3.2. ob tem z značilno PATOLOŠKO sovražnostjo do KRŠČANSTVA še velikemu številu klerikov in požigom nekaj tisoč krščanskig cerkva

Z gornjim se je dejansko rodila sinister evropska levica, katera dejasno predstavlja začetek konca dotedanje KRŠČANSKE Evrope, Evrope kot CENTRA SVETA, saj so od takrat v EVropi šle stvari samo dolgoročno navzdol točno v sladu s temeljnimi lastnostmi SINISTER-levice, in po 100 letih je Evropa tudi navzven vidno začela zgubljati svoj primat, katerega je začela prevzemati vzpenajajoča KRŠČANSKA Amerika. Za dokončni konec primata Evrope so potem poskrbeli: - znani levičar-patološki sovražnik krščanstva naš striček JUD Lenin s perfekcionostom JUDOM Stalinom, - kmalu za njima še levičar-socialist Mussolini, in levičar”Nacional”SOCIALIST Hitler z vsemi posnemovalci v EVropi inizven nje (TITO, Mao, Pol Pot, Miloševič, …………………………………………………)

  1. In Evropa se je znašla v zgodovinski slepi nerazvojni ulici kamor jo je zapelajala sinister-levica.

  2. Kot sem dejal zgoraj je Solženicin-Putinova Rusija po dveh TRAGEDIJAH v 20.stoletju, ki so jih Rusom in Rusiji povzročili JUDJE to dojela in se sedaj uspešno uprla novim poskusom JUDOVSKIH prevar z Rusi in Rusijo. In za to gre pri sedanjem dogajanju v Rusiji.

  3. Tako kot so Rusi postali žrtve te judovske prevare s komunizmom, ki jim je bil kot judovski prevarantski projekt podtaknjem od zunaj, tako smo postali tudi mali 1,5 milijonski Slovenci na začetku 2.svetovne vojne ŽRTVE, ki so jo v Slovenijo prinesli iz tedanje SZ peščica tam izurjenih komunističnih zločincev. Slovenska prevarantska ANTIkrščanska prevara se nadaljuje že 65 in se še ni izbistrila, kar nakazuje tudi način, kako so si Slovenci izvolili novega Predsednika.

  4. KRŠČANSKA Amerika se je uspešno 200 let upirala sinister levici, kjer niso dovolili da bi se ta destruktivni levi-sinister strup “prijel” in so tudi tako postali v teh 200 letih vodilan sila sveta v vseh ozirih. Vendar v zadnjih 20 letih postaja tudi Amerika ŽRTEV iste judovske PREVARE, saj so se JUDJE najprej na njim lasten način najprej ugnezdili v vrste Demokratov in v zadnjih 20 letih sistematično še v Republikansko stranko kjer jih prej nikoli ni bilo: Projekt “neocons” (neo conseravtives) je JUDOVSKI PREVARANTSKI projekt skaterim so si popolnoma podredili tudi Republikansko stranko, kar se zelo jasno kaže zadnjih 10 let, izrazito s tem ubogim “moron-om” (bebcem ) GW Bushem in s čemer se je tudi ameriška zgodovinska krivulja obrnila NAVZDOL, tako kot se je dotedanja evropska zgodovinska krivulja zaćela obračati navzdol po uvelajvitvi JUDA Robespiera ( za kar je Evropa potrebovala zelo dolgo dolgo časa in še DANES ni dojela zakaj gre. Uspeh Solženicinove – Putinove Rusije bo tudi uspeh za celotno Evropo in bo mogoče pomagalo odpreti oči Evropejcem. Lp, M.S.

Marjan na forumu Financ


op. Pavel:

Če Marjan ne bi tako očitno preziral socialistov in s tem tudi nacional-socialistov , bi mu lahko pripisal nacizem, kajti za vse tegobe in propadanje EU in ZDA krivi Jude.

Strinjam se z njim, da je osnova VREDNOSTNI sistem, hierarhija vrednot.

To so pota civilizacij. Ko so na vrhu, ljudje postanejo razvajeni in destruktivni, s infantilnostjo iščejo zgolj užitek in ne vidijo več naprej.

Drugače pa so veliko škode Cerkvi in krščanski Evropi naredili številni deklarirani kristjani, celo papeži, škofje in reformatorji.

Hkrati pa imaš med Judi tudi kristjane in odpadnike od judovske skupnosti, zato se mi to zdi too-much, da je vse kriva ena nacionalna -verska skupina.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Socialistična Federativna Republika EU, Zgodovina | Brez komentarjev »

Šušteršič: ekonomska ocena leta 2007

Objavil pavel dne 31.12.2007

Gospodarsko leto 2007 ocenjujem kot dobro.

  1. Že drugo leto dosegamo dvomestno realno rast izvoza.
  2. Tudi rast podjetniških naložb v stroje in opremo je dvomestna.
  3. Podjetja s prav tako dvomestno stopnjo povečujejo izdatke za raziskave in razvoj.
  4. Hkrati je bilo letos odprtih približno 30 tisoč novih delovnih mest.
Vse to so rezultati, ob katerih ni možno preprosto zamahniti z roko, češ da je vse skupaj zgolj posledica zadolževanja in cestogradnje.Si inflacija res zasluži toliko pozornosti?

Letos smo največ časa namenili inflaciji. Morda neupravičeno. Preračun, kolikšna bi bila, če bi se hrana in nafta dražili enako kot lani, nam pokaže, da bi bila približno 2,5 odstotka. V primerjavi z letom 2006 se torej sploh ne bi zvišala in o njej bi govoril le malokdo.

O odločilnem vplivu hrane na inflacijo priča tudi primerjava z območjem evra. Raven cen hrane se je letos pri nas zvišala že za 11 odstotnih točk (v primerjavi s povprečjem 2005). To je za dobre štiri odstotne točke več kot na Danskem, ki se po hitrosti draženja hrane uvršča na drugo mesto. Pri vseh drugih skupinah cen je razhajanje manjše. Večji od ene odstotne točke je samo še pri gostinskih in nastanitvenih storitvah (zaokroževanje zaradi evra) ter pri stroških stanovanja (goriva in energija). Na več kot polovici področij indeksa cen pa Slovenija sploh ni država z največjim pospeškom inflacije v območju evra.

Ti podatki so dovolj nazorni, da ne bi smel nihče več govoriti, da je inflacija splošen pojav in posledica zadolževanja – če seveda nima na dlani bolj prepričljivih izračunov.

Konkurenco potrebujemo pri hrani in tudi pri nafti

Če enak zunanji šok v eni državi povzroči precej močnejše učinke, ekonomisti najprej posumimo, da je vzrok šibkost konkurence. Ta omogoči, da se večji del zvišanja vstopnih stroškov prevali na končno ceno. Medsebojna obtoževanja akterjev v verigi od kmeta do trgovca so spravila v javnost vrsto koristnih informacij, veliko bolj odločno delovanje novega varuha konkurence pa zbuja upanje, da vse skupaj ne bo brez epiloga. Ta bi se na koncu moral poznati tudi pri nižji inflaciji.

Poiskati pa bo treba tudi metodo za povečanje konkurence v trgovini s tekočimi gorivi. Ob večji konkurenci bi lahko odpravili sedanji cenovni model, po katerem cene v prodaji na drobno točno sledijo cenam na nabavnih trgih. Za distributerje to pomeni, da je njihova dejavnost manj tvegana od popoldanskega sprehoda po Tivoliju, saj jim država zagotavlja, da bodo svoje blago vedno lahko prodali po ceni, ki jim bo pokrila stroške. Za kupce pa to pomeni, da iz svojih žepov vselej pokrijejo celotno zvišanje svetovnih cen. Ob večji konkurenci pa bi del višjih vhodnih stroškov morali nadomestiti tudi distributerji z ukrepi v svojem poslovanju.

Demonizirano zadolževanje

Na svetu je malo podjetij, ljudi ali držav, ki svojih naložb ne bi financirali tudi z zadolževanjem. Zadolževanje je običajen ekonomski proces in ga ne moremo obravnavati kot spornega samega po sebi. Sploh pa državno zadolževanje ne narašča tako nebrzdano, kot bi sklepali iz splošnega ogorčenja nad njim. Javni in preprosto dostopni podatki Banke Slovenije govorijo o tem, da se je javni in javno garantirani dolg v letu 2006 povečal za pol milijarde. Letos se je najprej še povečal, nato pa spet znižal, tako da je bilo letošnje skupno povečanje po devetih mesecih samo 100 milijonov (če ne upoštevamo obveznosti Banke Slovenije do evrosistema). Država torej ni glavni krivec za rast zadolženosti, zasebni dolg narašča veliko hitreje.

Ravno tako zanimivo si je pogledati – javne in preprosto dostopne – podatke iz četrtlet-nih nacionalnih računov statističnega urada, kjer najdemo postavko “neto izposojanje”. Gre za skupno zadolževanje vseh sektorjev (ne le države) v tujini. Neto izposojanje je bilo v obdobju 1999-2001 višje od treh odstotkov BDP, nato je nekaj let nihalo okrog 2,5 odstotka, leta 2005 upadlo na 1,5 in leta 2006 na 1,2 odstotka. Po skoku v prvem letošnjem četrtletju (na 2,4) se je v naslednjih četrtletjih spet znižalo na 1,2 oziroma 0,4 odstotka. Kdor želi v teh podatkih videti pospešeno zadolževanje, ki kupuje nerealno gospodarsko rast in podžiga inflacijo, mora imeti veliko domišljije.

Fiskalna politika letos ustrezna, prihodnje leto volitve

Zadnji izračuni kažejo, da je bil javnofinančni saldo letos izravnan, zmanjšal se je tudi strukturni primanjkljaj.

To pomeni, da je bila fiskalna politika po dolgem času spet proticiklična in ni povzročala pregrevanja ali inflacije. Toda isti izračuni kažejo, da bo v letu 2008 politika spet ekspanzivna zaradi visoke rasti izdatkov. To pa je v sedanjih razmerah izrazito slabo.

Ne mislim, da bi morali fiskalno politiko močno zaostriti, saj bi s tem ob pričakovanem poslabšanju mednarodnih razmer tvegali previsoko realno ceno za hitro znižanje inflacije. Vsekakor pa bi bilo smiselno, da bi država načrtovala boljši in ne slabši saldo od letos doseženega. S tem bi obdržala dober trend in ustvarila trdnejši makroekonomski okvir, ki bi pomagal znižati inflacijo. Predvsem pa bi z napovedjo bolj omejevalne politike pridobila zaupanje. To bi bilo še kako dobrodošlo pri pozivih sindikatom, naj bodo zmerni pri plačnih zahtevah, in vsem drugim, da ni več prostora za poljubno zviševanje cen. Ljudi bi prepričala, da se inflacija res lahko začne spet zniževati.

Pozabljene reforme

Pravi test, koliko je gospodarstvo zaradi delno izvedenih strukturnih reform res bolj prilagodljivo in konkurenčno, bo prišel, ko se bomo prvič srečali z manj ugodnimi gospodarskimi razmerami. Te lahko nastopijo že jeseni, še zlasti, če bi se ob poslabšanju mednarodnega okolja preveč zvišale plače in s tem povzročili pritiski na stroške.

Dokončanje začetih strukturnih reform bi moralo biti hrbtenica ekonomskega programa naslednje vlade. Reforme so danes tako potrebne kot pred štirimi leti; brez njih preprosto ne bo dolgoročnega gospodarskega razvoja. Zato se mi zdi izredno slabo, da opozicija veliko več kot o reformah govori o makroekonomskih in razdelitvenih temah. Enako slabo se mi zdi, da se vrača vedno več ljudi, ki so bili štiri leta na političnem dopustu. Če bo šlo tako naprej, bomo naslednji mandat izgubili za pasivno makroekonomsko politiko in za “popravljanje krivic” v smislu vračanja moči in vpliva tistim, ki so ju nekoč že imeli.

Dr. Janez Šušteršič je profesor na fakulteti za management v Kopru in nekdanji direktor urada za makroekonomske analize in razvoj.

vir Finance

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, gospodarstvo oz. ekonomija, liberalne reforme ( PRO FREE Market) | 4 komentarjev »

Napovedi za 2008

Objavil pavel dne 30.12.2007

V Sloveniji se bo začela recesija

Recesija bo sovpadla s posledicami neizvedbe liberalnih reform, gospodarska rast bo padla, nezaposlenost se bo povečala, proračunski presežek bo izhlapel, cene hrane pa bodo še naprej rasle. Pred nami je čas brez pravljic.
Levica bo dobila novega voditelja
Na levi se bo pojavil odločen in svetovno-nazorsko klasično levo usmerjen politik, ki bo pridobil simpatije volilk in volilcev in porazil Boruta Pahorja.
Ustanovljena bo politična stranka Liberalci
Spomladi bo slovenski politični prostor obogatila stranka Liberalci. Pridružite se nam lahko s podpisom ustanovne izjave, ki jo najdete na www.liberalci.eu.
Irak bo stabilnejši
Trend upadanja nasilja v tej državi se bo nadaljeval, iraške oborožene sile pa bodo od zaveznikov uspešno prevzemale nadzor nad ozemljem svoje države.
V Sloveniji se bo pojavil najmanj en nov medij
Levica je s prevzemom vseh ključnih medijev v državi storila napako, ki se ji bo prihodnje leto maščevala.
libertarec.blogspot.com bo prešel v roke mlade generacije
…ker mladostna zagnanost pripada mladim.
vir blog Libertarec 

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, gospodarstvo oz. ekonomija, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mediji, novinarji, politika | 2 komentarjev »

Intervju: Sašo Hribar

Objavil pavel dne 30.12.2007

Sašo Hri(-)bar, radijski in tv-voditelj 

»Toliko sem že star, da lahko rečem: Vem. Verjamem pa ne«

DELO, SP, MALIČEV Patricija, Sob 29.12.2007

 

Še preden je privolil pogovor, je zatrjeval, da za intervju nima več kot pol ure časa. Istega dne sta se namreč s punco odpravljala na dopust v Hurgado. Klepetala sva skoraj dve uri. V fotelj avle hotela nasproti Radia Slovenija se je zleknil nekaj minut po petkovi oddaji Radio Ga-ga. »Malo sem še v filingu,« je jel zatrjevati na začetku in si slekel smučarsko bundo. »Ampak dajva, dajva, punčka,« si je vzpodbudno mel roki.

Za mnoge je Sašo Hribar legenda, za druge izvrsten voditelj, humorist in imitator, za tretje puhoglavi gobezdač … Vsekakor je zanimiv in iskriv sogovornik, ki se vselej zaveda, da je humor žalostno gojiti samo zaradi njega samega. Tako kot je ustvarjanje spomenika humorju v slavo narcisizma klavrno početje. Narediti iz njega poklic, to še gre. Treba se je, kakopak, preživljati.

Kdaj so vas na RTV Slovenija nazadnje cenzurirali?

Po tolikih letih dela sem šel že skozi vse filtre. Verjetno ljudje že vedo, do kod navadno grem. Edina prednost, ki jo imam, je, da včasih odstopam od začrtane poti. Imam malce večjo toleranco, kot jo ima kdo drug. Če bi na moj način začel delati kak začetnik, bi zagotovo imel velike težave. Na podlagi izkušenj pa si lahko privoščim malce več. Bolj se spustim z vajeti. Sicer pa mislim, da sem civiliziran človek. Politično sem korekten. Iz preteklosti nimam nobenih madežev.

Seveda, ko pa ste se hrabro borili za domovino …

Za domovino sem se boril dvakrat. Prvič sem se boril za načela individuuma. To je bilo takrat, ko sem bil v šoli rezervnih oficirjev. To je zelo pomemben podatek. Takrat so na nas močno pritiskali, da bi vstopili v Zvezo komunistov. Mene so v tej šoli skušali prevzgojiti. Moj komandant je bil Tihomir Blaškić. Ga poznate?

Ne osebno. Upokojeni hrvaški general, v Haagu zaradi pomanjkanja dokazov oproščen vojnih zločinov in genocida, zdaj na svobodi …

On je letnik 1961. Takrat je bil poročnik. Šlo je za zapleteno situacijo, ampak nisem vstopil v ZK. Nisem konvertit, nimam nobenega madeža in lahko delujem mejčken bol drgač.

Torej, na radiu ne čutite cenzure?

Jaz osebno ne. In tudi če bi bila, oddaje Radio Ga-ga ne bi delal.

Se še vedno pogovarjate o prestopih na konkurenčne elektronske medije?

Ne, to so taktične poteze …

… ki jih taktično lansirate?

Ne, to pa ne. Prihajajo ponudbe. Pri oseminštiridesetih letih pač ne bom prestopal. Boril sem se tukaj in tukaj bom tudi ostal. Že Stalin je rekel: Je človek, je problem. Ni človeka, ni problema. Če si problem, se umakneš. Ugotovil sem, da sem zdaj, ko se ob prihodu in odhodu iz službe neštempljam, rešil veliko zagato … Moj direktor Vinko Vasle mi je rekel, da je to butasto, ker se povsod po svetuštempljajo, in da ne gre za indoktrinacijo, temveč za normalen potek, da se ob prihodu v službi zabeležiš. In sem si rekel, da če bom pri tem popustil, bo popustila tudi moja psiha. In sem rekel: Ne bom seštempljal. V trenutku, ko seštempljam, sem operativen. Naj grem potem v pisarno na kavo? Jaz bi seštempljal in potem šel takoj pred mikrofon.

Saj niso vsi zaposleni na radiu novinarji, spikerji ali voditelji …

Ravno to hočem povedati … Imam certifikat, da znam govoriti. Nimam pa potrdila, da znam razmišljati ali urednikovati. Jaz znam nekaj narediti z vokalom. To je to.

Torej, plačani ste za delo na domu? Za sprehajanje po grosupeljskih gozdovih?

Tako je. Zdaj imam delo na domu. Domsko vzgojo. Se vzgajam in hkrati delam.

Pa ne zaznavate nevoščljivosti kolegov, češ, mi se moramo štempljati, on pa ne …

Ne vem. Imajo isto možnost, kot jo imam jaz. Ko je bil direktor Radia Slovenija še Andrej Rot in sem se odločil, da se ne bomštempljal, sva sklenila tihi dogovor: daleč od oči, daleč od srca. To je pomenilo, da sem imel pripravniško plačo vse do leta 2003. S tem sem se strinjal. Ne vem, ali bi se na mojem mestu kdo od mojih kolegov s tem strinjal. A meni je bilo pomembno, da se neštempljam.

Ampak zdaj imate dobro plačo?

Nekaj čez tisoč evrov. Če hočem zaslužiti še kaj več, pa delam še kaj zraven.

Kaj pa?

Marsikaj. Že radijska in televizijska oddaja mi vzameta ogromno časa. Potem pa delam projekt Moja soseska, na katerega stavim v prihodnosti in se zaradi njega vlečem iz deficita v deficit. Gre za alternacijo blišču, slavi, denarju in oblasti …

(Mimo pride natakarica in toplo pozdravi sogovornika. Božično razpoloženje je v zraku. »Daj kavice, ljubica moja,« ji v obraz zažvrgoli Hribar.)

Ste komunist?

Ja, sem.

Kdaj je izšla prva edicija Komunističnega manifesta?

Ma ne vem, kdaj je izšel. 1918?

Sedi, cvek.

(krohot in potem zaskrbljeno) No, kdaj je izšel?

1848. Kako to, da v oddajo Hri-bar še niste pripeljali premiera Janeza Janše?

Hm … V osnovni šoli sem bil en razred za njim. Ko sem bil jaz v prvem, je bil on v drugem. Ampak jaz sem bil v primerjavi z njim meščan, ker sem bil iz Grosupljega, on pa je bil vozač. Iz Čušperka. Dokler nisem sam prišel na poljansko gimnazijo, kjer sem izkusil obrat za 180 stopinj. Takrat sem jaz postal vozač. Sicer pa sem hotel v oddaji imeti poslanca SDS Branka Grimsa, pa je naši novinarki rekel, da bo prišel takrat, ko bo on hotel, in v tisto oddajo, v katero bo on hotel.

Tuđman je umrl, Drnovšek se umika iz aktivne politike. Za animacijo vam bo zmanjkalo karizmatičnih osebnosti …

Vse gre naprej. Zvočna interpretacija ni nič posebnega. Toda če je kemija med zvočnim zapisom tega, kar počneš, imitacijo in osebnostjo, potem je super. Türka imamo naštudiranega do popolnosti. Na televiziji je težava denar. Liki stanejo. Če bi imeli več denarja, bi lahko naredili tisoč novih likov. Zanimivo se vam bo zdelo, da se z imitacijo novih likov ne ukvarjam več. Edina želja je, da koordiniram mlade in nadarjene kolege. Držim jih na vajeti, da ne zabluzijo. V Italiji na primer je ena pomembnejših funkcij pri oddajah tega tipa, da si v oddaji neopazen, ampak vse niti držiš v rokah. Ko sta Kobal in Verč delala Tv Poper, je bil Verč v oddaji popolnoma deficitaren, toda on je v resnici vodil celotno zadevo. Čeprav Verč nikoli ni bil ego. Pri močnih in sposobnih ustvarjalcih potrebuješ palico, da se ne razcvetijo v neumnost ali absurd. Ta koordinacija mi pobere več energije kot pa takrat, ko sem sam delal vse like. Zase sem vedel, kam bom zavozil. Imam vizijo, kam bi oddajo rad pripeljal. Po drugi strani pa jim moram dopuščati njihov ego. To je grozno, kaj imajo v sebi. Ampak to ni nič negativnega.

Saj tudi za vas na televiziji pravijo, da imate tako velik ego, da skorajda ne morete skozi vrata v studio …

Ha, ha, ha. Poglej jo zdaj … Malo sem korpulenten.

Jaz tudi, pa vseeno skušam gojiti skromnost …

Skromnost je lepa čednost, ni pa koristna. Je tudi vrlina, če nimaš drugih. Ampak jaz vem, da jih imate … Zelo dobro se razumem s svojimi sodelavci. Smo prijatelji, no, nismo ravno prijatelji, ker je to pojem iz otroštva … Sem zelo korekten do njih in vsakega posebej izredno spoštujem. Celo samaritanski odnos imam do njih. Ko potrebujejo mojo pomoč, vedno priskočim. Mislim, da sem dober sodelavec.

Kaj je danes v Sloveniji politična satira?

Vsak človek, ki se ukvarja s politično satiro, upošteva dvoje: prvi parameter je lastna individualnost, ki si jo prek humorja lahko privoščiš. V končni fazi gre za situacijo, ki izstopa iz konteksta koordinat normalnega življenja, in te zaradi tega ne morejo loviti. (Začne posnemati Sandija Čolnika.) Prek zank lahko poveš resnico. To ni res. V politični satiri ni nobene resnice, je predvsem resničnost. Resničnost je politična satira. Ampak gre za resničnost, ki jo vidi nekdo, ki ima certifikat, da lahko to pove. Ali je ta politična satira na neki ravni ali na podlagi pingpong primitivizma v vicih o politikih, je že stvar posameznika. Satiriki so v resnici ljudje, ki si veliko privoščijo …

Mhm …

Tu je verjetno največji ego satirika. Ima občutek, da je on res tisti, ki lahko govori resničnost celi množici. Torej ena proti neskončno …

Od kod črpa?

Iz sebe.

Torej gledalcem vseskozi tolmačite svoj pogled na svet?

Točno tako. To je pogled satirika na svet. Če zdaj grem v gozd, je moja resnica o gozdu, da ptički pojejo meni. Če bi šla midva skupaj, bi se držala za rokice, bi bila moja resnica, da bi se nama lunca smehljala, drevesa bi se priklanjala in piš vetra bi se spravil samo za naju …

Zakaj pa zdaj dvojina? Ne maram gozdov in nisem satirik.

Zato, ker si jaz te reči tako predstavljam. Saj vem, da bi vi doživeli čisto drugače. Sicer pa je resničnost v gozdu tudi ta, da je tam več nasilne in prirodne smrti. S tem, da je nasilne smrti bistveno več. In če satirik lahko dela razmerje med resnico in resničnostjo, je to, draga Patricija, čisti individualizem. Čisti egocentrizem. Nič drugega. Velikokrat se tepem po glavi in si govorim, kdo pa misliš, da si. Včasih se pripravim celo do tega, da sejo državnega zbora gledam ves dan. Trpim kot svinja. Zadnjič sem jo gledal od osmih zjutraj do šestih zvečer.

Mazohizem?

Ne zato, da slišim, kaj bodo povedali. Gledam zato, da doživim emocionalni potencial. Ali jezo ali čudenje. Da si vse to potem drznem povedati.

Analizirate retoriko posameznih poslank in poslancev?

Točno tako. Zelo dobro vem, koliko časa kdo potrebuje, da pove neko dejstvo, koliko časa nekdo olepšuje. Ena poslanka zelo lepo pove: »Če bomo sprejeli zakon, ki nam dovoljuje, da v tem trenutku, ko vsi vemo, da je življenje, če ga vzamemo kot tako …« Retorično je izjemno sposobna, da v izborni, lepi slovenščini ne pove nič. Drugače od popolnoma direktnega Zmaga Jelinčiča in celotne SNS ali pa zelo analitičnega Milana M. Cvikla do izjemno korektnega Mirana Potrča.

Kdo pa ni dober retorik?

Pri nekaterih se natančno vidi, da ne razmišljajo, da ne znajo govoriti ali logično oblikovati stavkov. Še zlasti mi gredo na živce tisti, ki berejo z listov …

Ali je kdo, politik ali oseba iz javnega življenja, če govoriva o imitaciji, neulovljiv?

Večinoma smo jih vse ponucali. Radi bi naredili Jelinčiča, toda pri njem gre za mešanico japijevskega dialekta s pravilno slovenščino in hkrati še z ljubljanščino. Pri imitaciji nam delajo težave tiste javne osebnosti, ki imajo stranske loke, ki te vlečejo na različne konce. Danilo Slivnik lahko zelo hitro potegne na Đurota. Imata podobno frekvenco glasu. Glasovni ustroj Milana Kučana je zelo blizu tistemu Sandija Čolnika. To imitatorje lahko vrže iz tira.

Zakaj pa likov ne poparčkate ali jih spustite v ljubezenske avanture in prešuštva?

To še vse pride. Hri-bar je vseeno malo bolj sofisticirana in konservativna oddaja kot Radio Ga-ga. Danes je na Radiu Ga-ga, potem ko so padle meje, Svetlana Makarovič ponudila dr. Francetu Rodetu cigareto za rešitev slovenskega naroda in za ljubezen med Radiem Slovenija in Televizijo Slovenija. Meje so se rušile, samo radijski delavec Luki je izkoristil priložnost in posilil avstrijskega carinika Baumgartnerja in Jörga Haiderja. Poškodoval ju je tako močno, da sta morala na urgenco. Tega na Hri-barju ne bi naredil. Ne gre za samocenzuro, le raven je malce višja kot na Radiu Ga-ga.

Kakšna je gledanost oddaje Hri-bar?

Glede na pozno uro predvajanja je dovolj dobra gledanost. V končni fazi me številke sploh ne zanimajo. No, malce me zanimajo. Dobil sem podatek, da je Montyja Pythona gledal samo odstotek pa še nekaj Britancev. Takrat, ko so ga predvajali, še nisem imel videorekorderja. Potrudil sem se in dobil posnetek. Taki gledalci bi bili tudi meni všeč. Ne pa tisti, ki z daljincemšaltajo in potem rečejo, no, bom pa še to malo pogledal.

Mislite, da ima Hri-bar iste gledalce kot oddaja Na zdravje?

Od kod vam zdaj to? Me provocirate? Bi me radi spravili v zadrego? Mi poskušate povedati, kdo smo in kaj smo? Bi me radi razjezili?

Lepo počasi. Še vedno sva v gozdu …

Seveda. In jaz, romantik, vam bom nasedel …

Torej, kaj pravijo podatki – gre za iste gledalce ali ne?

Ne bi vedel. Tega profila gledanosti ne delamo. Nimamo profila po izobrazbeni strukturi niti ne po opredelitvah, kaj sicer gledajo. Mislim, da naše gledalke in gledalci niso isti kot gledalci oddaje Na zdravje. Veste, sicer pa gre meni intelektualizem v humorju na živce. Ali pa to, da je treba skeč razumeti. (zelo glasno) S skečem se je treba sprijazniti in dopustiti možnost, da ta zadeva takšna je!

Vse je v redu. Ni treba delati teatra, ni kamer.

Hotel sem samo povedati, da razlike med primitivnim in intelektualnim humorjem ni. Gre za kemijo podajanja. Pri ameriških stand-up komedijantih so nekatere stvari tako primitivne, da bi težko verjeli. A če je kemija tistega, ki podaja, sprejemljiva, lahko štos sprejmeš. Če pa vam govori nekdo, ki spominja na vaškega bebca, lahko slišano začutite kot odvod čisto vseh možnih funkcij.

Ste vedno na preži?

To je pravo vprašanje! Sem. Pri nastajanju oddaje Radio Ga-ga fantje nikdar ne vedo, kako bomo začeli. Potem navržem neko temo in speljemo. In si mislim: mater smo džeki! Nato pa ugotovim, da sem pravzaprav ves čas razmišljal o tej temi. Toda to je že globoko v podzavesti, da se mi kristalizira med vožnjo iz Višnje Gore v Ljubljano.

Drži, da ste imeli doma izjemno strogo vzgojo?

Ja. Z očetove strani zagotovo. Bila je vojaška, aksiomatična in ni dopuščala izrečnosti. Bil sem drugačen.

Kaj pomeni aksiomatična?

To je pomenilo, na primer, da je bila ura pet in me je oče strogo pogledal in sem moral domov. Narobe je lahko bilo to, da sem igral nogomet ali košarko ali pa sedel na kanti in bral. Njegov pogled je pomenil: Gor! Mama je bila bolj boemski tip. Ko očeta ni bilo doma, sva vzela kitaro v roke inšopala Simona&Garfunkla do nezavesti.

Še zmeraj brenkate?

Ne. Ne več.

Nekoč ste rekli, da živite stresno življenje, da nimate prijateljev, temveč le kolege, da je za vami dolgoletno popivanje, triletno klošarjenje …

Šlo je za iskanje. Bil sem pod strašnim pritiskom, ko sem zapustil osnovno šolo. Takrat sem imel izrazit čredni nagon. Z osnovno šolo sem bil zlit. Rad sem imel vsako učilnico posebej, vsakega učitelja posebej, rad sem imel vonj telovadnice, vonj kleti in garderobe, vonj črnih telovadnih copat. Rad sem hodil gledat Kekca, Desant na Drvar… Bil sem ovčica, ki so jo črede in pastirji lahko peljali, kamor so hoteli. V srednji šoli sem se popolnoma distanciral od množic. Sošolci iz gimnazije mi niso bili všeč. Nič mi ni bilo všeč. Strahotno sem pogrešal prijatelje iz otroštva. Oni pa so dobili nove prijatelje. Težko sem naredil emocionalni preskok, da so se zdaj moji prijateljčki družili z drugimi fanti iz Litostroja ali z gimnazije Vič. Ves čas gimnazije sem hodil na igrišče pred osnovno šolo igrat košarko in sem si našel nekoliko mlajše kolege. Z njimi sem ga potem biksal. Veliko sem treniral, takrat smo imeli v Grosupljem svoj karate klub.

Imate črni pas?

Ne, nimam. Imam rjavega. Takrat bi moral iti polagat izpit zanj v Beograd, pa je bilo predrago. Veliko sem tekmoval. Hotel sem povedati, da sem izgubil stik z resničnostjo. Moja resnica so bili Koščakov hrib, trubadurji, popotniki, mislil sem, da je Moulin Rouge v Sloveniji, da so klošarji takšni, kot jih vidiš pri Dickensu … Hotel sem raziskati ta svet. Privlačil me je. Ko sem se oblekel v očetov star plašč, v staro belo srajco in škornje in šel na železniško postajo, sem potreboval veliko časa, da sem spoznal, da tam ni nič. Metalo me je iz ene skrajnosti v drugo. Za en dan mi ni žal. Popivanje se mi je zdelo nekaj lepega. Nisem mogel razumeti, da je to lahko problem. Seveda je potem nastal problem, ker sem ga tako dolgo sral.

Kaj ste pili?

Vse. Lahko vam povem, da smo tako veliko pili, da smo lahko zjutraj pili samo še kuhano vino. Vse ostalo bi izbruhali. A na to imam lepe spomine. Res pa je, da sem po osnovni šoli izgubil stik s prijatelji in množicami. Prvi pogovori o ljubezni in seksu in o tem, da bomo košarkarski prvaki in da bomo policaji, učitelji, matematiki, fiziki … Ko se je to razblinilo in ko sem spoznal svet štirih parametrov, slave, moči, denarja in oblasti, in ko sem uvidel, da so ti lahko iskreni prijatelji tudi iskreni ali neiskreni sovražniki, sem vzpostavil distanco. In še vedno jo imam. Ko bom čez dobro leto dni praznoval petdeset let – nedolgo sem razmišljal o tem –, pravzaprav ni nobenega prijatelja, ki bi ga lahko povabil na rojstni dan …

Zdaj si pa nabirate točke naklonjenosti …

Ne, ne. Zelo resno vam to pripovedujem. Trenutno se družim samo s kolegi iz oddaje Radio Ga-ga: z Marjanom Šarcem, Juretom Godlerjem, Tilnom Artačem. Od mene so vsi mlajši za najmanj petindvajset let. Z njimi se družim zato, ker mi veliko dajo in jaz dam veliko njim. Je simbioza in imamo se fajn.

No, potem ste pa že prijatelji.

Do njih čutim naklonjenost in toplino in rad bi jim pomagal. Zdaj imam ogromno nastopov, pa dajem angažmaje raje mlajšim. Oni to potrebujejo. Ampak ne morejo biti moji prijatelji, ker niso moja generacija. Med seboj se drugače pogovarjajo kot z mano. Pri teh letih se ne morem enačiti z njimi. Znam pa se jim prilagoditi. (narejeno jezno in žalostno) Ne bom se delal, da sem star toliko kot oni.

Vse življenje je ena sama aproksimacija …

Je, ampak k čemu?

K idealom in smrti.

Ja, to je to. Ampak bolj k smrti. Za prvo polovico vem, kakšna je bila in koliko je trajala, za drugo pa ne vem … Ampak veste, tudi ne da se mi več. Ne da se mi več, da bi po košarki popival in se menil, ali je ta in ta kelnerca dobra. Niti se mi ne da pogovarjati o filozofiji vse od jonskih naravoslovcev dalje. Ne-da-se-mi! Rad se pogovarjam s tamalimi. Naredimo dobro oddajo in to je to.

Še preden sva začela intervju, ste mi zagotavljali, da ste prdec …

Ker to je tako. Kaj pa mislite, da ste vi?

Patricija.

To je podoba, ki ste si jo sami ustvarili o sebi.

Mislim, da bi nama zdaj že lahko prinesli kavo, kajne?

(Kmalu zatem pride mimo mladenič, mu seže v roko in pove, kako zadovoljen je s službo v hotelu. Hribar pove, da je bil nekoč njegov smučarski trener.)

Ljudje si o sebi ustvarimo tri različne podobe: prva je podoba definicije tega, kar si … (kriči)

Poskusiva malce tišje, bo šlo?

(potiho) Druga podoba je podoba samega sebe med tistim, kar si in kar bi rad bil, in tretja med tistim, kar si, in tistim, kakor te drugi vidijo. Jaz bi pa rad bil to, kar sem. Razumete? Zadnjič sem v uvodu oddaje Hri-bar povedal o sistemu hierarhičnosti. Ne hodim več na prireditve. Potem sem se iskreno vprašal, zakaj vendar sem hodil pred desetimi leti? In sem prišel do banalnega odgovora: Ker sem rad jedel in pil. Še zdaj se vidim, kako mi je s krožnika visel zrezek, pršut, divjačinska omaka pa knedel… Žrl sem kot svinja. Prišel sem še do spoznanja hierarhičnosti, ki se na takšnih prireditvah neprestano vzpostavlja.

Kakšna?

Nekdo se s teboj pogovarja in reče: Živjo, Sašo, kako si? Dolgo te nismo videli … Potem pa čez tvojo glavo nekomu reče: O, dober dan! V tistem trenutku je presodil, da je nekdo drug bolj pomemben kot ti. To se nenehno dogaja. Potem pa sem v Festivalni dvorani znorel in sem jih vse poslal k vragu. Ne maram takih ljudi!

Nekoč ste rekli, da z devetdeset odstotki Slovencev nimate nič skupnega …

Nimam …

… umrli bi za domovino in za svoje oddaje …

Ne, ne bi umrl.

No, tako ste takrat rekli v enem od intervjujev. In prideva do diskrepance, ker v tej domovini, za katero bi vi umrli, živijo prav ti isti Slovenci, s katerimi domnevno nimate nič skupnega.

V vojski smo prisegli, da bomo, če bo treba, umrli za domovino. General Montgomery – ali je to bil Patton – pa je rekel: Zakaj bi umrl za domovino? Naj sovražnik umre za domovino. Ko sem leta 1991 šel na volitve, sem se zavestno določil, da bom volil Slovenijo. Potem nikdar več nisem šel volit. Takrat sem volil sebe. Meni ne bi bilo treba iti na Medvedjek …

Pa ste šli?

Na vojnem odseku so rekli, naj grem, na radiu pa so tudi rekli, naj bom v službi, češ da je dobro, da ostane v službi kakšen bolj optimističen. Odločil sem se, da grem na Medvedjek.

Kaj vas je gnalo?

Prvinski nagon. Kaj lososa žene po reki navzgor, da potem crkne?

Ste vi losos?

Mene je gnala genetika. Genetski zapis je bil takrat še tako močan, da sem se v to spustil.

Kako opravite, ker gre pri oddaji Hri-bar vseeno tudi za politično satiro, z ideologijio? Zdi se, da v studio pride več ljudi z leve sredine?

Odprti smo za vse. Res pa je, da opozicija potrebuje veliko več reklame kot desnica. Oni se grebejo. V določenem trenutku so pripravljeni požreti vse – samo da pridejo. Bi vi prišli v mojo oddajo?

Ne vem, o čem bi se pogovarjala.

No, tako mi odgovarjajo tudi desničarji.

Nisem ne desničar ne medijski človek.

Saj v tem je tudi ves čar. Niste medijska osebnost, ste pa pametna ženska.

(vsesplošen krohot)

Mislite, da potrebujem mis Slovenije, da bi mi govorila o svetovnem nazoru ali državnem proračunu?

Glede na to, da jih pogoste vabite, bi to že držalo.

Vem. In to je groza. Z urednikom Bojanom Krajncem imava velikokrat dileme glede tega. Skrivnost najinega delovanja je tudi v tem, da je treba »tudi kako rit dat gor«. Jaz pa pravim, zakaj ne bi imeli za gosta kleparja ali strojnika ali fizika. Pa mi urednik reče: Gledanost bo padla. In naredila sva poskus. V oddajo smo povabili nekaj gostov na mojo željo – in gledanost je dejansko padla. Žal je v Sloveniji tako, da če imaš najlepšo sosedo, bi ljudje v nočnih urah kar nekako prisluhnili, kaj bo povedala o slovenskem proračunu. Mislite, da meni ni zoprno, da v oddaji sedijo na pol nage babe.

Ampak ste tako širokosrčni. Potem še kamermana povabite, naj snema prve plane dekolteja. In potem se z njo sedem minut menite o oprsjih …

Ja, kaj pa naj? Saj vendar ločim med enim sogovornikom in drugim. Vsakomur dam tisto, o čemer najlaže govori. Spustiš se na raven, na kateri sogovornik retorično največ lahko pove.

Zakaj ne marate Tomaža Pandurja?

To sploh ni res! Kdo pravi, da ga ne maram?!

Zakaj ste v TLP-ju utemeljevali, da so njegove predstave nateg?

Videl sem samo eno predstavo Sto minut. Po treh minutah sem šel ven.

Ja in?

Bral sem knjigo Hazarski besednjak in sem jo prebral nekajkrat. Zahtevno branje. Potem pa sem v oddaji videl odlomke iz predstave in sem videl, da igralci ne vedo, za kaj gre …

Glede na to, da niste videli celotne predstave, je malce nevljudno zatrjevati, da igralci niso vedeli, kaj igrajo, mar ne?

Po svoje sem si predstavljal, da lahko na podlagi tega – naj povem še en primer –, kar sem videl v predstavi Poslednji poljub Reneja Descartesa, ki jo je režiral Matjaž Berger. Po predstavi sem stopil do njega in se pozanimal o tem, kar sem gledal. To je težka filozofija, namenjena seminarcem ali ljudem na simpoziju, ki lahko razpravljajo o ontologiji Descartesa, o metafiziki in o relativnostni teoriji, ker je za performansom tekla relativnostna teorija Alberta Einsteina. Na odru pa so bili telovadci, ki so izvajali gibe po Leonu Štuklju. Nič nisem razumel, ker je igralka govorila v latinščini. Nihče ni razumel popolnoma nič.

Tisti, ki se je učil latinščine, je razumel.

Zanima me, koliko jih je bilo v dvorani, polni slovenskih znanih osebnosti, ki so razumele, kar je govorila. Nihče v dvorani ni razumel niti infinitezimalnega računa – to lahko razumejo samo tisti, ki so študirali fiziko. In to teoretsko fiziko. Po predstavi Hazarski besednjak sem spraševal znane Slovence, kaj so doživeli ob tej predstavi. Bolje, da vam ne povem. Kaj so odnesli? »Ko’k je bla dobra tista scena. Pa un pa un. Pa konji.« Še danes se mi zdi bedno tudi, da je Vinko Globokar dobil Prešernovo nagrado. In to, da je Janez Matičič dobil Prešernovo nagrado. Jaz ne morem soditi, ker eksperimentalne glasbe 20. stoletja ne poznam …

Potem pa ne sodite. Pojdite vase in pri sebi tudi ostanite.

(kričoč) Kateri ljudje hodijo na veselice Lojzeta Slaka?

Ne vem.

Tisti, ki o njem ogromno vedo. Poznajo tudi razliko med Slakom in Avsenikom. Vedo, kdaj bo prišla klobasa na mizo, koliko bo gorčice in kdaj bodo lahko kelnerco prijeli za rit, čeprav je žena zraven.

Za zadnjice lahko grabite tudi na klasičnih koncertih …

V Slovenski filharmoniji sem naredil hud eksperiment. Jure Godler je napisal simfonijo v štirih stavkih. On je dirigiral, Tilen Artač je igral solo na čelu. Potem pa sem Jureta nasral, da je tri ure in pol recitiral Hamleta v angleščini. On je recitiral, ljudje pa so jedli. Pomešal sem se med goste in jim govoril, poglejte, Hamleta recitira … Oni pa: Ja, super. Niso dojeli, da recitira Hamleta. Če pa že so, niso dojeli veličastnosti tega. Razumete?

Da … Če se prav spomnim, vas je nekdanji predsednik v oddaji Hri-bar spravil v zadrego…

Ja, me je. Čeprav je tudi sam naredil nekaj lapsusov. V sebi sem čutil, da bi ga lahko spravil v zadrego, po drugi strani pa sem se bremzal, ker mi je bilo jasno, da ne morem parirati nekomu, ki ima močno karizmo.

Kakšno?

Je nedotakljiv. Začutiš posebne vrste kemijo, vibracije … Za vsako zadevo, ki mi jo je rekel, sem malo počakal. Dal sem mu vedeti, da bi lahko repliciral, pa nisem.

Kar mučno vas je bilo gledati v neprijetni situaciji.

Zelo zoprno sem se počutil. Morda je hotel biti duhovit. Morda mu je to tudi uspelo. Tudi takrat, ko sem imel za gosta Jonasa, je naredil popoln performans.

Kaj se je zgodilo?

Kot voditelj si lahko zelo suveren. Toda če se nekdo odloči, te lahko tako banalno zjebe, da si sploh ne morete predstavljati. Ko je Jonas nekoč gostil nekega srbskega igralca ali hrvaškega … Reciva, da ste vi gostja v moji oddaji. Pred nama je kamera in vi me ignorirate. Gledate v kamero, vstanete in govorite ljudem. Jaz odpadem. Nima več kaj početi. Nekaj podobnega je Ali En naredil Bojanu Krajncu. Pred oddajo sta se normalno pogovarjala. Med oddajo ga je Ali En gledal v oči in ni spregovoril niti besede. Ni odgovoril niti na eno vprašanje. To me je spomnilo na otroško igrico, ko ti je nekdo nekaj rekel, pa si rekel, ja, kaj si pa ti … In to se je lahko nadaljevalo v nedogled. Nekaj podobnega se ti lahko zgodi v oddaji. Takrat ko je Jonas odigral, sem ugotovil, da sem normalen voditelj in sem normalno vodil oddajo naprej.

Vam je kdaj po oddajah nerodno?

Ne. Vse, kar izgovorim, jemljem nase. Je neke vrste narcisoidnost. Egotrip.

Verjamete televiziji?

Jaz ne verjamem nobeni stvari več. Joj, kar naprej govorim – jaz. Toliko sem že star, da lahko rečem: Vem. Verjamem pa ne.

Kaj pa radiu?

Vse je lastna odločitev. Svoje mnenje si ustvarjam sam. Zame je lepši vrabec, ki čivka na mojem drevesu, kot pa vse televizijske oddaje skupaj.

Imate hišo na robu gozda?

Imam hiško na 580 metrih nadmorske višine. To je višina, s katero sem nad ljubljansko meglo. Hotel sem gledati proti jugu. In ker je zemlja malce nagnjena, imam ves čas sonce. In tretji pogoj, ki sem si ga izpolnil, je, da je za hišo hrib, na vrhu katerega je ravnina.

V katero smer se vrti nebo?

V levo, kakopak.

Patricija Maličev foto Mavric Pivk

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Humor, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, inženirji družbe, modne družbene smernice, mediji, novinarji, politika | Brez komentarjev »

o pravnikih v SLO in o spoštovanju privatne lastnine

Objavil pavel dne 30.12.2007

enfrice je napisal(a): Najbolj sta Slovenijo od prava potegnila stran dva pravnika, Kučan in Bučar, tako da izgleda, da pravi problem Slovenije ni na sodiščih, amapk, podobno kot na EF ekonomija, je roblem prava v Sloveniji Pravna fakulteta. Tam jim ni jasno, kaj to pravo je, sicer bi diplomanti prejeli ustrezno znanje. Tako pa se večina slovenskih pravnikov ukvarja z legalizacijo na črno zgrajenih garaž, sosedskimi sporu za dva metra po dolžini in meter po širini in pravnim pokritjem položaja okradenosti lastnikov. Tako pač je to, če pravo učijo tisti, katere so učili, da je privatna lastnina nekaj slabega. Enfrice.

Klap! Klap! Klap! Klap! Kakopak!.

P.S.

V USA , državi piemontu spoštovanja individualnih svoboščin, človekovih pravic in znotraj tega tudi zasebne lastnine, velja načelo “No trespassing!”. Do not trespass motherfucker, or I’ll shoot you dead! Legally! In to je boljša preventiva od česarkoli drugega.

Ne zato, ker bi ameriški zakonodajalci bili kaj bolj krvoločni od bavconske komunajzarske kamarilje, ki je ob koncu vojne poklala nekaj sto tisoč ljudi, pač pa zato, ker nekdo, ki zaloti lopova v stanovanju ob 3.30 zjutraj, med obrambo od roparja, ne razmišlja o laptopu po katerega je ropar prišel, pač pa o zaščiti življenja svojega otroka, ki ga bo ropar hladnokrvno ubil, da prikrije svoje dejanje.

V USA pri ustrelitvi takega pizdeka ne boš [ob psihičnih težavah] imel pravnih težav, v Sloveniji pa lahko končaš v zaporu. Ker si rešil svoje in življenja svojih najbližjih. Če bo ropar recimo neoborožen. Česar ti v temi ne vidiš, ker so bojda ponoči vse mačke črne. Ali pa če ropar, do trenutka, ko ga ponesreči kar smrtno zadeneš z baseball palico, še ne bo uspel v tvoji kuhinji najti primernega noža za klanje.

V komunistični đamahiriji Slovenistan je pravna ureditev, ki zaničuje pomen zasebne lastnine, namerno takšna. To je del velike bavconsko-bučarsko-kućanakofske KKK doktrine, nastale nekega jutra, ko je KKK odbor, besen in s [krvavordečo] peno na ustih izrekel zgodovinske besede: “Hočejo kapitalizem in zasebno lastnino. E zdaj bodo videli kapitalizem in zasebno lastnino mater jim, pizdekofsko!”

In, evo, imamo “kapitalizem”, državni, z uravnilovko, in lastnino, ki je bodisi preko države, bodisi preko rdečih komunajzarskioh šrot-tajkunof pod kontrolo komunistekof. Kako že se to razlikuje od komunističnega državnega kapitalizma, ljubkovalno imenovanega – slovenistanski socijalizem – inkarnacija prva?

Naj spomnim: Tudi tam f toti inkarnaciji prvi, je vsa lastnina bila bodisi neposredno državna, bodisi “družbena”, vsekakor so jo pa pod palcem oz. pod kontrolo imeli ,…se še spomnite kateri?…ja, ja, prav se spomnite – taisti današnji komunajzarji. Nov je le komunajzarski podmladek, komsomolci, ki so po naravi stvari, kot ponosni sukcesorji že bili porinjeni v stroj, da se učijo korakati za velike KKK ideje, za obrambo vrednot temne koljaške preteklosti in svetle komunajzarske prihodnosti.

Takrat je to bila partijska nomenklaturna kamarilja. Danes je to partijska partitokratska kamarilja in “zaradi kapitalizma, ki so ga zahtevali neki tam neodgovorni, desničaski, črni, klerikajzlski, belogardistični, buržoazni, kolaborantski, nehvaležni pizdeki”, še na hitro formirana, partijska tajkunska kamarilja in partijska klijentelistično-podmizno-koruptivno-benefitorska kamarilja.

Ni pomembno katera podvrsta kamarilje ima lastnino pod kontrolo, važno je, da so to Naši™ partijski pizdeki, ali partijskim pizdekom prijazni pizdeki. Ki zavoljo velikega cilja, sicer z gnusom posedujejo veliko premoženje, a istočasno, kot protiutež imajo “veselje do socijalnega kapitala”, ki jim blaži duševne bolečine, ker so eto morali, po sili razmer in proti lastni volji, postati premožni in posedovati ogabno zasebno lastnino.

Zato bodo po upokojitvi v lastnih hotelih namerno delali na recepciji. In s tem kljubovali desničarskim bogatim prašičem med delafci. Ki se požrešno zavzemajo za davke nižje od 70%. Mater jim buržoazno. Mislim, totim bogatim prašičem med delafci. Gabijo se mi, pizdeki požrešni, ki ne razumejo velikega svetega cilja.

Na drugi strani, a si predstavljate tovariša tajkuna, kako simpatično ignorira dejstvo, da v Slovenistanu, Švici, na Cipru, v Vijetnamu, na Kitajskem ima 140 meljonof ojrof, in vendarle dela na recepciji svojega hotela. Brez plače. Pro bono takorekoč.

Mene to tako gane, da mi kar solzice pridejo. Nekontrolirano! Najpre na levo oko seveda! Takoj zatem mi pa od vzburjenja kar stopi. In tudi oneta mi pri tem nese bolj v levo, seveda. Če se pa hkrati spomnim, kakšno veselje do socijalnega kapitala toti tovariš ima, pa me čisto zlomi in se nekontrolirnao a ganjeno in hlipajoče zjokam.

In seveda ta naša inakrnacija druga, ima pravni sistem in low enforcement, ki žrtvam zločinov, žrtvam ropov milenija, ropov stoletja, ropov desetletja, ropov par-letne gradnje zlatih tunelov, ropov leta, ropov enega projekta, itd.. na vsakem koraku dopoveduje, da “organi” tu ne morejo nič, da so naredili tudi KKK komisije razne, sestavljene iz najboljših nogometnioh sodnikov, in oni tudi ne morejo nič.

Da so za Pluta seveda vedeli, da rad žrtvam pušča kri, ampak, da oni nič ne morejo, dokler vsaj še eno ne zakolje in ga oni ravno pri dejanju zalotijo. Kar je nemogoče, ker ga nimajo na temelju česa zalezovati. In tudi, ko jo je zaklal in so ga nejevoljno, a zaradi pritiskov na organe zaprli, si je revež, zaradi hiper-sposobnosti naših organof, uspel soditi kar sam. Ker je nekega jutra ugotovil, da jebeš tako življenje, če toliko let ne bo mogel nobene zaklati.

Glede zasebne lastnine so tovariši Bifše-Sedanji™, kakopak sistematično, lepo z užitkom, dosledno in kot britev natančno implementirali zakonodajo, ki pravi – fuck off, vi anti-komunistični pizdeki, ki bi radi imeli zasebno lastnino. Vaša stanovanja, vaša dvorišča, vaše njive, hoste, itd… to je vse Naše™ in od vseh nas. Le vi si domišljate, da je vaše. Vaše babnce niso vaše one so Plutove. Vi pa le sanjajte naprej pizdeki kanonfutrski!

In takšni, kot je naš agent 021 tu f sajberbufeti doživljajo neznansko veliko zadovoljstvo, takorekoč serijske orgazme, ko napišejo, (opravičujem se za eventuelno nepreciznost, ker povzemam po spominu!) ” …kar zbirajte in grmadite zasebno lastnino, vi prašiči bogati med delafci, upam, da vaš tehnični varovalni sistemi bo vzdržal in vaša zasebna varnostna služba zadosti močna, ko vam bodo naši™ v naslednjem hugochavez-elcomandantefidel-kkk revolucionarne-prihvatizacijskem izbruhu prišli lastnino [spet] odvzeti”.

To sporočilo sem, ne vedno eksplicite, ma vseeno povsem artikulirano, slišal kar nekajkrat, vedno prihajajoč iz ust tekomimenovane “levičarske slovenske inteligence”. Češ, pubeci, uravnilovka in tretma zasebne lastnine v zakonih nista slučajni. Dojemite že enkrat, ponujena sistemska rešitev, ki bi jo morali dešifrirati sami je, da ničesar ne posedujete. Ničesar onkraj in izven “iz-rok-v-usta” mantre.

Imejte lepo, tako kot v prvi inkarnaciji slovenistanskega socijalizma, povprečno slovenistansko plačo, bodite lepo pridni člani ofčjega tropa od države in komunajzarske nadvlade odvisnih tlačanov, bodite lepo, temeljem svete slovenistanske uravnilovke, pridno enaki v bedi, pa ne boste imeli lastninsko-premoženjskih skrbi, ker nobene pomembne zasebne lastnine ne bo treba ščititi in varovati. Ker jo enostavno ne bo moglo biti. Zato smo se mi v KKK oz. F21 konec koncef borili.

P.P.S.

Jaz temu in takšnemu pravnemu sistemu rečem – komunajzarske prvine, globoko in načrtno infiltrirane v vseh aspektih družbenega sistema. In ravno te prvine bo nekega dne treba za vedno odpraviti. Vse do odprave, bomo pač navadna komunajzarska đamahirija, implementirana na matriki nominalno normalne družbene ureditve, bomo torej đamahirija, namesto [demokratična] Republika Slovenija s parlmentarno demokracijo in zares zasebno lastnino spoštujoča država in družba.

LP shaman,

na forumu Financ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, liberalne reforme ( PRO FREE Market), podjetništvo oz. mikroekonomija, politika | Brez komentarjev »

S. Žižek: »To, za kar v življenju zares gre, ničemur ne služi«

Objavil pavel dne 30.12.2007

Pavel: Moja refleskija intervjuja;

Žižek vsekakor prinaša svežino pogleda na stvari okrog nas in v nas. Meni je zanimiv, včasih mi da misliti, a hkrati nič več.

Všeč mi je njegova misel, da danes verujemo več kot včasih. Sodobne Sodobne močne religije:

  1. ekologija
  2. zdravje
  3. večna mladost
  4. socialna pravičnost, država ( socializem)
  5. vraževerje, praznoverje ( magično mišljenje, pogasnka verstva,čaranje, trkanje na les itd)
  6. znanost ( scientizem)
Da verujemo v ekologijo in v zdravje. Pozabi omeniti verovanje v državo, družbeno pravičnost ( socializem), pa tudi v vraževerje in v znanost ( scientizem).

Zame je populist in manipulator, saj se igra s simboli, vrednotami, a jih nikjer ne zna dobro argumentirati, jih obrazložiti in stati za tem kar pove. Temveč ves čas preskakuje iz enega v drugo, vzvišeno, cinično in zelo populistično. S tem je neulovljiv. S tem je samozadosten, hkrati pa je povprečnemu oboževalcu tudi zadostno nenaporen, kajti za diskurz, za razlago je potreben napor uma, tega pa je danes zmožno vedno manj ljudi, sploh v premisivni, razvajeni Sloveniji.

Žižek je s svojim načinom razmišljanja tudi zagovornik moralnega relativizma, hkrati pa tudi subtilno s svojo kritiko in zavzemanjem še naprej podpira mehki socializem oz. ohranja, konzervira to zlo, oz. kar pri nas imamo, s tem, da vse, ki želimo to stanje spremeniti in tudi vse načine, zasmehuje in relativizira.

Žižek ni filozof, ker ne pojasnjuje stvari, jih ne razlaga, jih ne analizira v globino – tudi logike ne uporablja. Uporablja pa samo uživaško – kvazilogično skakanje iz enega simbola v drugega, obrate, šoke itd. Populist. Žižek je bolj ideolog, ki generira ideje in simbole. Še bolj pa je guru, ki vleče za sabo množice vernikov, ne samo vernikov, celo fanatikov. To mu uspeva zelo populistično, saj uporablja mehanizme kot rumeni tisk in mediji. Ne uporablja logike, temveč ljudem všečno, če ne užitka polno “čaranje”, kar lahko dojema vsak bebec. Odtod Žižka častijo predvsem polizobraženi levičarski malomeščani, po božje ga častijo.

Žižek je definitivno levičar, celo skrajni levičar. Tudi tuje elitne univerze mu dajejo svojo tržno nišo samo skozi to logiko: ajde, poglejmo še kaj se dogaja v glavah skrajnim levičarjem.

Žižku je težko kaj dokazati, ker je apriori, namenoma, izmuzljiv, ker nobene stvari ne trdi 100%. Če pa jo že trdi, pa se hitro izmakne. Ene parkrat sem ga že ujel, da je pred leti trdil eno, danes pa trdi nasprotno. To je ena stvar, ki me moti. Namenoma hoče biti izmuzljiv, ker se boji soočenja, dialoga. Zato že apriori “drugega” osmeši: “Vsakdo pač najde v mojem delu, kar tam išče oziroma kar je sposoben videti.”, poniža, cinično relativizira in mu skuša razelektriti kritiko njegovega mišljenja, dela, obnašanja. To pa mi že deluje zelo psihopatsko obnašanje v stilu ” za vsa moja dejanja so krivi drugi!”

Druga stvar, ki me moti pa je, da ni pristen, iskren. Prej mi sporoča, da želi ljudi manipulirati, voditi, zavajati. Primer so njegove nekvalitetne analize slovenske politike, kjer relativizira dejanja levice, ostro kaznuje dejanja desnice ( najmanj kot napake), ter namenoma noče videti očitnega, kot da bi branil določeni lobi oz. njegovo obstoječo moč in prevlado. Je demagog. Včasih je pri svojem izmikanju nespreten kot majhen otrok, ki smo ga ujeli pri kraji.

Tretja stvar: njemu so vzor nemški idealistični filozofi. Idealizem, romantika, socializem – izguba tal pod nogami, izguba zdrave pameti, izguba realnosti.

Četrtič: zaničlivost do Slovencev: kot da je on kaj več, če že zaničuje. To je sindrom narcisoidnosti, velikih frustracij.

Petič: včasih so preskoki tako otročje neumni – da ne vem kdo halucinira, oz. ali s tem osvaja bebce? : primer Mona Lisa v intervjuju.

Primer: enkrat je komunist. Zakaj? Ker želi kapitalistom pokrasti lastnino, jo dati revnim, kapitaliste pa poklati!???? Hkrati se spreneveda, da ne podpira terorističnih dejanj. Dobro vemo, da so levičarji pri nas s simpatijami oz. privoščljivostjo gledali na napad AlKaide na WTC dvojčka. Prav tako ves čas opravičujejo terorizem samomorilskih fanatikov na vse možne načine.

Potem pa se zavzema za krščanstvo, kar naenkrat?

A vseeno je dobro zabeležiti njegov intervju. Sicer je avtorica intervjuja pisala zelo podložniško hvalospeve svojemu guruju.

Intervju: Slavoj Žižek

»To, za kar v življenju zares gre, ničemur ne služi«

Delo, Sobotna priloga, KREČIČ Jela, Sob 29.12.2007

Filozof dr. Slavoj Žižek je skoraj bolj kot doma znan in cenjen po svetu. Za svoj politični angažma v Sloveniji pred dvema desetletjema pravi, da ga globoko obžaluje, pravzaprav se ga kar sramuje: »Zapravljal sem čas, tako da si v nasprotju s tistimi, ki danes tekmujejo za svojo vlogo pri demokratizaciji in osamosvojitvi, jaz želim, da bi moje ime povsem izginilo iz te godlje.«

Zdaj je aktiven predvsem v tujini. Njegove knjige, ki jih piše v angleščini, so sproti prevedene v glavne svetovne jezike in dosegajo po več kot deset ponatisov. V vodilnih svetovnih časnikih, kot so The New York Times, Guardian, Die Zeit, Le Monde idr., redno objavlja kolumne. Je urednik štirih knjižnih zbirk: Short Circuits pri MIT Press, Insurrections pri Columbia University Press, SIC pri Duke University Press in Wo es war pri Verso Books. Je eden redkih živečih filozofov, čigar delu je posvečena digitalna revija International Journal of Zizek Studies. O njem je izšlo na tujem več kot deset knjig. Poleg tega o Žižku snemajo filme. Na njegova predavanja prihaja množica ljudi; v Buenos Airesu so po njem poimenovali disko, ki s tem imenom sporoča, da tako kot Žižek v svojih predavanjih preskakuje s teme na temo, oni preskakujejo z ene vrste glasbe na drugo.

Na vprašanje, ali držijo govorice, da živi med Ljubljano in Buenos Airesom, odgovori: »Ne vem, od kod nora misel, da sem se preselil v Buenos Aires. Rekel sem samo, da se bom umaknil iz Slovenije, in to sem tudi storil – zdaj delujem v Angliji, ZDA in Franciji, domov se vračam le zaradi družinskih razlogov in prijateljskih vezi. Ideja o Buenos Airesu lahko pade na pamet samo nekomu, ki je tako ujet v slovenske pritlehne travme, da je njegov svet sestavljen iz Slovenije in Argentine.«

Kako razlagate svoj mednarodni prodor?

V istem smislu, v katerem je Milošević zaslužen za slovensko osamosvojitev, sem jaz globoko hvaležen stari komunistični oblasti. Leta 1973 kot nemarksist nisem dobil službe, bil sem štiri leta brezposeln in končno pristal na Inštitutu za sociologijo. Ker mi doma ni bilo omogočeno delo na področju filozofije, sem se usmeril na tuje. Če bi mi leta 1973 dali službo na fakulteti v Ljubljani, bi zdaj bil butasti ostareli lokalni profesor. Temu Hegel pravi zvijačnost uma.

Nekateri vaš uspeh povezujejo s tem, da filozofijo predstavljate na popularen način, s primeri iz popularne kulture in politike …

Vsakdo pač najde v mojem delu, kar tam išče oziroma kar je sposoben videti. Če nekdo v mojem delu vidi le nizanje zgodb iz popularne kulture, ne pa – če naj ostanem pri kulturi – študij Richarda Wagnerja, Henryja Jamesa itn., potem s tem pove več o sebi kot o mojem delu.

Katere slovenske filozofe berete?

Samo najožji krog svojih tesnih sodelavcev, predvsem Alenko Zupančič in Mladena Dolarja, s katerima tvorimo nekakšno partijsko trojko.(op. Pavel: tako skrajno omejen je???)

Kako reagirate, ko vas na predavanjih vprašajo kaj o Sloveniji, o slovenski kulturi, jeziku?

Zmerom rad poudarim lepoto našega jezika in njegove skrite modrosti. Primer, s katerem rad postrežem, je nasmeh Mone Lise: ker smo na križišču narodnih kultur in si grde besede sposojamo od tujcev, vemo, da »mona« v pogovorni italijanščini pomeni ženski spolni organ; in ker »lisa« (ki se izgovori »liza«) v slovenščini takoj asociira glagol »lizati«, za nas ni nobene skrivnosti, od kod nasmešek Mone Lise …

Imate kakšen komentar na notranjepolitične dogodke v Sloveniji?

Doslej smo se, če se je kaj zgodilo v gospodarstvu, spraševali, katera politika je zadaj, ali je to Kučanov klan ali Janša. Tega, kar se zdaj dogaja z mediji, pa ne moremo pripisati neki politični opciji, temveč je treba pogledati, kateri kapitalski interesi so zadaj. Napaka Janše je v tem, da išče politične botre ekonomskih blokov. Sprašuje se, ali je tisti nesrečnik Šrot iz Pivovarne Laško v resnici SLS ali SD. To je napačno vprašanje. Ne gre za to, da bi neke sile kontinuitete prevzemale medije. Dosegli smo stopnjo, ko imamo velike ekonomske bloke, ki iščejo politični vpliv. V tem, da tajkuni prevzemajo medije, vidim znamenje normalne kapitalistične korumpiranosti.

V slavnem vesternu Butch Cassidy in Sundance Kid je Butch obseden s šerifom Joejem Leforsom, ki razbojniški par neizprosno preganja in zmerom nosi bel klobuk. Ko proti koncu filma pobegneta v Bolivijo in ju tam v lokalni gostilni obkoli armada, reče Butch Sundanceu: »Dobro, da nisem nikjer videl belega klobuka. Za trenutek sem pomislil, da sva v resnih težavah!« Nato razbojnika planeta ven s povlečenimi pištolami in sta takoj pokošena s stotinami nabojev. Janša je kot Butch tako obseden s svojim Joejem Leforsom – »silami kontinuitete« –, da ne opazi veliko močnejših ekonomskih sil, ki ga uporabljajo, mu pa zares ne zaupajo. Tine Hribar je že nekajkrat upravičeno opozoril na Katoliško cerkev kot mater vseh ideološko-ekonomskih tajkunov pri nas. Zato se bo Janši prav lahko zgodilo, da bo nekoč kot Butch zadovoljno zavzdihnil: »Težave so mimo, ni več sil kontinuitete!« Takoj zatem pa ga bo pokosilo …

Je torej po vašem mnenju svobodno, neodvisno novinarstvo iluzija?

V Angliji se je za časa Blaira govorilo, da je Murdoch neimenovani član vlade: preden je Blair sprejel kakršnokoli bistveno odločitev, se je šel z njim posvetovat. Bomo torej rekli, da Anglija nima svobode tiska, ko pa Murdoch obvladuje ključne medije in jim vsiljuje jasno politično linijo? To je kapitalistična normalnost. Po prvih francoskih volitvah, na katerih je Mitterrand zmagal, je letel glavni urednik tednika L’express, ker desnemu lastniku ni bila všeč risba Mitterrandovega nasprotnika Giscarda d’Estaigna na naslovnici, prikazujoč ga kot preveč ostarelega. Neodvisno novinarstvo torej obstaja, a v zelo jasnih mejah.

Je cela vrsta tabu tem, ki niso direktno prepovedane, se jih pa ne spodobi omenjati. Nedavno me je Nouvel Observateur povabil, da dam izjavo ob polemiki o Alainu Badiouju in antisemitizmu. V svojem tekstu sem uporabil besedno zvezo »sionistični antisemitizem«, s katero sem hotel zajeti način, kako sionisti, Židje, ki popolnoma podpirajo državo Izrael, napadajo Žide, ki so kritični do sionističnega projekta. Sionistični antisemitizem ponavlja klišeje, ki so jih včasih evropske nacionalne države uporabljale proti Židom. Takoj mi je bilo rečeno, da je besedna zveza »sionistični antisemitizem« neobjavljiva. Drug primer: leta 2001 sem v Nemčiji organiziral kolokvij o Leninu. Do takrat sem se skoraj vsak teden pojavljal v nemških medijih, Die Süddeutsche Zeitung, Die Zeit idr., potem pa sem za pet let tako rekoč izginil – in šele zadnji dve leti se vračam.

Je bil problematičen Lenin?

Lenin v povezavi z enajstim septembrom. Naenkrat sem popolnoma mitično začel veljati za nekoga, ki je pokazal simpatije do teroristov, kar je bil popoln nonsens. Neki Jörg Lau je v reviji Merkur objavil velik napad name, in ne glede na vse moje zveze in poznanstva v nemškem tisku nikjer nisem mogel objaviti kratkega odgovora, čeprav sem v njem zgolj opozoril na direktne potvorbe mojih citatov – kar sem omenil kot stališče, od katerega se je treba strogo ograditi, mi je Lau podtaknil kot moje lastno mnenje. Ne vem, ali je pri nas situacija bistveno slabša. Smo torej zares del Evrope, v dobrem in v slabem – to, nad čemer se Janša tako zgraža, ni rezultat podtalnega vpliva sil kontinuitete, ampak normalna logika demokratične Evrope.

Prostor se torej zapira?

Prostor se zapira, in to ne le v postkomunističnih vzhodnih državah. Evropski liberalci radi hinavsko obsojajo Kitajsko, češ da zaradi nedemokratične orientalnosti noče priznati, kako mora s kapitalizmom prej ali slej priti demokracija. Mislim, da so zadeve veliko bolj žalostne: uspešen azijski model avtoritarnega kapitalizma kaže, da prihajamo v dobo, ko bo ta morda tudi ekonomsko bolj učinkovit kot liberalni kapitalizem. Ni čudno, da ta model postaja vse bolj privlačen za avtoritarne režime tretjega sveta. Naravno zavezništvo med kapitalizmom in demokracijo se krha.

Kako v tej spremenjeni svetovni konstelaciji vidite Huga Cháveza?

Karkoli se mu že očita (in marsikaj, kar je naredil, je treba obsoditi), priznati mu je treba, da je napravil nekaj edinstvenega: namreč to, da je izključene, ki jih danes najdemo povsod od Azije do ZDA – množice tistih, ki so formalno državljani, a izključeni iz političnega občestva in civilne družbe –, dejansko vključil v politični proces. V preostalih državah vlada humanitarno sočutje, češ, joj, tam otroci nimajo zdravil, vzgoje, pomagajmo jim, namesto da bi jih poskušali organizirati, mobilizirati. Če se to ne bo sistematično delalo, se napoveduje globalna državljanska vojna. Nekateri, kot Immanuel Wallerstein, to že predvidevajo. Občasne nemire, denimo, požiganje avtov v Franciji, berejo kot znamenje prihajajoče državljanske vojne med staroselci držav in neintegriranimi oziroma izključenimi.

Kakšen pa je položaj Združenih držav Amerike v današnjem svetu?

Amerika je svojo vlogo odigrala. Strinjam se s Tonijem Negrijem, da Amerika ni zmogla biti imperij. Napadla je nerazviti Afganistan, že Iraka ne more kontrolirati, ko so problemi malo bolj občutljivi, kot na primer v Severni Koreji, pa ne more nič. Se spomnite starega vodila ekologije: misli globalno, deluj lokalno? Amerika na žalost misli lokalno, deluje pa globalno. To ni bilo nujno – z neko bolj spretno politiko bi lahko igrala vlogo univerzalnega policaja. Amerika je imela svojo možnost, a jo je zapravila. Zdaj se oblikuje multicentrični svet, katerega pravila pa še niso jasna. Zato živimo v bolj nevarnem svetu, kot se mogoče zdi.

Kaj v vsem tem pomeni enajsti september?

Jemati ga je treba kot protipol padca berlinskega zidu leta 1989. Ponavadi se reče: leta devetdeset je bilo konec utopij. Mislim, da so bila prava utopija devetdeseta, češ, zdaj smo našli formulo: globalni kapitalizem z liberalno demokracijo. Če je konec osemdesetih postal simbol padec berlinskega zidu, so zdaj simboli novi zidovi, ki rasejo vsepovsod: ZDA-Mehika, Izrael-Palestina, EU kot trdnjava proti tretjemu svetu … Paradoks je v tem, da bolj ko trg cirkulacije blaga postaja globalen, bolj se na nivoju cirkulacije ljudi oblikujejo novi zidovi, ne le med državami, ampak tudi znotraj njih.

Kakšne so možne posledice te nove konstelacije?

Žalostne. Jürgen Habermas je pravilno poudaril, da je brez nekega splošnega družbenega pakta demokracije konec: mora obstajati neka patetična univerzalna identifikacija. Demokracija predpostavlja pakt, ki je običajno zelo ciničen: de facto večina volivcev hoče, da jim nekdo pove, kako naj volijo, a implicitno. V tem pogledu je demokracija univerzaliziran model konstitucionalne monarhije. Problem takšnih monarhij je, kako ne preveč ponižati kralja. Vsi vedo, da kralj dejansko ne odloča, mora pa izgledati, kot da odloča. V demokraciji smo vsi kralji, ki računamo na neki vladajoči sloj ekspertov, ki naj zares odloči. To je temeljna hipokrizija, ki je ne bi preprosto obsodil, ker imamo v njenem okviru še vedno veliko realnih osebnih svoboščin. A ne imeti iluzij. Vse delujoče demokracije bazirajo na tem, da ljudje minimalno zaupajo neki eliti ali elitam, da jim bodo dale rešitve. Krize demokracije so po mojem v glavnem krize elit. Z drugimi besedami, ko ljudje ne zaupajo eliti, ko mislijo, da je na njih, da odločijo, je to paradoksalno konec demokracije.

Pred kratkim ste v London Review of Books objavili tekst Odpor je predaja, v katerem kritizirate levičarske proteste proti kapitalizmu. Kaj je problem teh strategij?

V tekstu orišem sedem, osem variant levice danes in pokažem, kje ne delujejo. Levica še vedno ni premislila svoje krize in to skuša zakriti z moralizatorskim samozadovoljstvom. Moti me logika »odpora«, kjer se nemoč ponuditi dejansko alternativo ureditvi, ki obstaja, proda kot moralistični uspeh: ne zanima me oblast, govorim pa iz pozicije resnice, od koder lahko delim lekcije oblasti. Ali ni malo preveč enostavno in udobno se postaviti zunaj oblasti in definirati levo politiko kot bombardiranje države z nemogočimi zahtevami? Največ, kar lahko danes levica realistično ponudi, je tretja pot – globalni kapitalizem s človeškim obrazom, tako kot se je včasih reklo socializem s človeškim obrazom. Edino resno vprašanje je, ali je levica samo to, kar ni nič nečastnega, ali pa si še upamo razmišljati o tem, da je problem v kapitalizmu in liberalni demokraciji. Mislim, da formula, ki se nam danes ponuja, globalni kapitalizem z liberalno demokracijo, ni tista, ki bo lahko rešila antagonizme, ki se zarisujejo, zato sem še vedno marksist in komunist.

Kateri so ti antagonizmi?

Trije in eden. Najprej so tu

  1. problem ekologije (zunanje narave),
  2. biogenetike (naše notranje narave) in
  3. intelektualne lastnine (naše skupne simbolne »druge narave«).
  4. V vseh treh primerih imamo opraviti s skupno substanco človeštva – ali ni genomska baza človeštva naša skupna genetska substanca? Ali niso jezik in kultura naša skupna duhovna substanca?
V vseh treh primerih zadenemo ob mejo privatne lastnine: če se na teh področjih do konca uveljavi načelo privatne lastnine, lahko to človeštvo plača s totalno materialno ali duhovno katastrofo. In potem je tu četrti, ključni antagonizem: rastoča logika apartheida, stotine milijonov, ki so sistemsko izključeni iz participacije v javni sferi. Že več kot milijarda ljudi živi v sivi sferi slamov. Tu smo spet pri senci globalne državljanske vojne.

Kakšna je vloga filozofije v tem kontekstu?

Od filozofije ne smemo pričakovati tistega, česar ne more dati. Filozofija ne more dati rešitev, lahko pa – kar je lahko še bolj pomembno – pomaga na pravi način zastaviti problem. Pogosto je način, kako percipiramo neki problem, del problema. Temu smo včasih rekli ideologija: ideologija formulira problem in ga s tem že potvori. Dober primer je ekologija. Že osnovni način, kako ponavadi percipiramo ekologijo, je problematičen: kot da obstoji narava kot organsko ravnotežje, homeostatična reprodukcija, ki jo poruši človek s svojim hubrisom … Če je v čem lekcija darvinizma, je v tem, da narave v pomenu naravnega ravnotežja, ki ga človek poruši, ni. Moramo se zavedati, da ni nobene poti nazaj k naravnemu ravnotežju, nimamo se k čemu vrniti.

Ena od enigem danes je, kako vsi sprejemamo, da smo v ekološki krizi, hkrati pa nekako nič nočemo oziroma ne moremo narediti. Zadnji dogodki na Baliju so lep primer tega: velik uspeh srečanja je bil, da so se dogovorili, kako se bodo še naprej dogovarjali … Tu vidim primer fetišističnega zanikanja: »Saj dobro vem, pa vendar …« Dobro vemo, pa vendar res ne verjamemo – zakaj? Ker smo še preveč vpeti v naravo, ker smo organsko povezani z njo, si ne moremo predstavljati, kaj naj bi pomenila ekološka katastrofa. Ko nam nekdo reče, da grozi katastrofa, vemo, da je to res, a mu ne verjamemo, saj ko gremo ven in vidimo sonce, drevje itd., ne moremo verjeti, da lahko vse to propade. Zato je moj sklep paradoksalen. Če kaj potrebujemo, da bi se soočili z ekološko krizo, je to še večja odtujitev od narave. Zato vrnitev k bolj pristnemu, kmečko čutečemu odnosu do narave krizo zgolj poglablja.

Ekologija dejansko vse bolj postaja novi opij za ljudstvo kot nadomestek religije. Ko religiozno sveto zgublja absolutno avtoriteto, ekologija ponudi naravo kot tisto transcendenco, ki je ne moremo obvladati in nam postavlja absolutne meje.

Je mogoče to povezati s prevladujočim zdravstvenim diskurzom, z obsedenostjo z našim videzom ipd.?

Vsekakor. Procese, ki smo jih včasih dojemali kot normalne elemente staranja, danes dojemamo kot nekaj patološkega. Danes prevladujoči zdravstveni diskurz temelji na tihi nepriznani predpostavki: smrt je bolezen, če zares zdravo živiš, praktično ne boš umrl. To je eden lepih primerov utopije danes – utopije, investirane v zdravstveni diskurz.

Če se vrneva k filozofiji; kako odgovarjate na pogosti očitek, češ, vi filozofi delujete v svoji sferi, ki nič ne pripomore v družbi?

Filozofija je še premalo avtonomna: vse prehitro se pusti zapeljati, da sprejme problem, kot je dan v ideologiji neke družbe, in ga potem poskuša pomagati rešiti. Danes je bolj kot kdaj prej aktualno Kantovo razlikovanje med privatno in javno uporabo uma. O privatni uporabi uma govorimo takrat, ko je um v službi nekega vnaprej določenega okvira, ko mora delati za neko dobro družbe. Zato po Kantu tudi teologija, pravo, medicina itd. sodijo k privatni uporabi uma. Javna uporaba uma pa nastopi tedaj, ko zavzamem popolnoma »izkoreninjeno« pozicijo in sledim logiki misli do konca, ne glede na to, kakšne so konsekvence za družbeno Dobro. V vseh modernih družbah se krepi prisila k privatni uporabi uma. Cilj reform izobraževanja je povečati družbeno uporabnost, zato je bolonjska reforma najvišja stopnja tega, čemur smo včasih rekli usmerjeno izobraževanje. Problem usmerjenega izobraževanja je v tem, da od tebe nekaj hočejo in ti hkrati že predpišejo osnovni okvir razmišljanja. Pri nas je glavni filozofski zastopnik privatne uporabe uma Tine Hribar, ki vse presoja s stališča relevantnosti za slovensko državo. Tak pristop a priori izključuje filozofijo, ki je neke vrste »potreba po nepotrebnem«. Filozofija lahko kaj da le, če se ji pusti ta nepotrebnost.

To, da ne služi ničemur?

Natanko tako. Na vprašanje navadnih ljudi, čemu filozofija služi, za kaj jo rabimo, filozofija odgovori tako, da postavi pod vprašaj sam pojem uporabnosti. Kaj sploh pomeni »biti uporaben«? To ni nevtralen pojem, pač pa je pojem, ki je smiseln le znotraj okvira sodobne kapitalsko-tehnične civilizacije, obsedene s kontrolo in produktivnostjo. Podobno je z drugimi pojmi. Kaj lahko filozofija prispeva v boju za toleranco? Nič, razen tega, da problematizira sam pojem tolerance. Zamisliti se je treba nad dejstvom, da danes rasizem avtomatično gledamo kot problem tolerance oziroma intolerance, kar nikakor ni samoumevno. Martin Luther King, nemara največji borec proti rasizmu dvajsetega stoletja, nikoli ni govoril o toleranci. Zanj rasizem ni problem tolerance, ampak problem zakonskih pravic, ekonomskega izkoriščanja itd. Rasizem postane problem tolerance šele v sedanji postpolitični družbi, ko prihaja do pospešene kulturalizacije politike: ker so sfere ekonomije in državne uprave vse bolj depolitizirane, dojete kot stvar racionalnega upravljanja in utilitarnih dogovorov, se vsi konflikti, ki se jih tako ne da rešiti, prevedejo v kulturne konflikte, v »spopade civilizacij«.

Kakšno uteho v teh konfliktih lahko ponudi vera?

Tudi tu moramo storiti isti obrat in se najprej vprašati, kaj sploh pomeni vera danes. Je sploh res, da danes verujemo manj kot nekoč? Moja teza je, da verujemo bolj kot kdaj prej, le da verujemo prek drugega. Sami smo cinični skeptiki, vendar pri tem zmerom zaupamo, da je nekdo drug, ki bo veroval za nas, tako kot starši, ki veselo prešuštvujejo, se kregajo itd., vendar za vsako ceno ohranjajo masko čistosti za svoje otroke.

Vsi poznamo stari vic o norcu, ki so ga pozdravili blodne misli, da je koruzno zrno, in ga spustili iz bolnišnice. Toda takoj je pritekel nazaj, ker je srečal piščanca in se je bal, da ga bo ta pojedel. Na zdravnikovo vprašanje, česa se le boji, saj zdaj ve, da je človek in ne zrno, odgovori: »Jaz zdaj to že vem, toda ali to ve tudi piščanec?« Vsi potrebujemo piščanca, ki za nas, namesto nas, ne bo vedel, ampak bo ohranil naivno čistost vere. Ali ni bil tak piščanec Tito v zadnjih letih svojega življenja? Danes vemo, da se je nomenklaturni vrh okoli njega najkasneje sredi sedemdesetih let že zavedal globine gospodarske krize, vendar so z divjim zadolževanjem izbruh krize odlagali, da bi Tito umrl srečen, da piščanec ne bi vedel …

Tako deluje cinizem danes. Ko je znanec obiskal Nielsa Bohra v njegovi podeželski hiši in videl nad vrati podkev, ga je začuden vprašal, ali verjame v praznoverje, da podkev prepreči vstop zlim duhovom. Bohr mu je odvrnil: »Seveda ne. Imam pa jo nad vrati, ker so mi rekli, da deluje, tudi če ne verjameš vanjo.« Take so stvari danes: nihče zares ne verjame v demokracijo, vladavino zakona itd., a vse to prakticiramo, ker nekako predpostavljamo, da zadeva deluje, tudi če vanjo ne verjamemo.

Da bi razumeli vse te paradokse, ki so naša realnost, torej potrebujemo filozofijo?

Da, bolj kot kadarkoli. Doslej smo se lahko pri iskanju etičnih koordinat zanesli na tradicijo. Z biogenetiko, ekologijo itd. pa prihajamo do dilem, kjer tradicionalni odgovori ne zadoščajo, niso zadostni kompas. Tukaj potrebujemo nove koordinate. Kolektivne odločitve, ki jih moramo vsi sprejemati o posledicah znanstvenih odkritij (do kod dopustiti posege v genom ipd.), zahtevajo od vseh nas, da se na neki ravni obnašamo kot filozofi. Zato sem bolj kot kadarkoli optimist za svoj posel.

Kako pa je z uporabnostjo znanosti?

Znanost v svoji najbolj avtentični dimenziji ne služi ničemur, je čisto veselje nad odkritjem, je vednost, ki je sama sebi namen. Ironija je v tem, da so vsi najbolj uporabni produkti znanosti ponavadi rezultat nečesa, kar prvotno ni bilo zamišljeno kot uporabno. To, za kar v življenju zares gre, ničemur ne služi. A spet je preenostavno reči, da je nauk v tem, da se moramo izključiti iz produktivnega pogona in znati uživati mir vsakdana. Vse tovrstne relaksacije so že del pogona. Na Japonskem so začeli že leta 1947 organizirati zen budistične meditacije za menedžerje, ker so ugotovili, da meditacijska distanca pripomore k njihovi učinkovitosti. Paradoks je danes v tem, da je morda najteže narediti nekaj, kar ničemur ne služi.

Pred kratkim je Društvo za teoretsko psihoanalizo izdalo vašo knjigo Nasilje. Lahko v luči glavnih tez te knjige komentirate pri nas še vedno prisotno debato, kateri režim je bil hujši, stalinizem ali nacizem?

Zame je stalinizem še vedno velika enigma. Najbolj zadrte antikomunistične knjige so na neki način prekratke: paradoksno ga slikajo premalo črno. Poglejte z oskarjem nagrajeni filmŽivljenje drugih: ker minister hoče spati z ženo pisatelja, nadenj pošlje obveščevalno službo, da bi odkrila kak disidentski madež … Kaj takega bi se lahko zgodilo tudi na Zahodu – osebni sovražnik izkoristi svojo močno pozicijo, da ti kaj podtakne. Groza Vzhodne Nemčije je bila v tem, da so ti – če si bil uspešen pisatelj – prisluškovali v vsakem primeru, tudi če ti ni noben pokvarjenec v nomenklaturi hotel kaj slabega. Kateri sistem je torej hujši? Če bi mi nekdo pristavil pištolo na čelo in me to vprašal, bi rekel, da je to nacizem. Stalinizem namreč ne naturalizira krivde tako kot nacizem. Naj se sliši še tako morbidno, režimskim zapornikom je priznaval status svobodnih moralnih subjektov, ki so morali prevzeti odgovornost za svoje dozdevno izdajstvo. V nacizmu se krivda naturalizira: kriv si, že če si Žid, nič ni treba dokazovati, kriv si za to, kar si, ne za to, kar storiš ali misliš. (op. kriv s, ker si razredni sovražnik!)

Pogostokrat je merilo za to, kateri je bil hujši, število žrtev.

Treba se je vprašati, kaj štejemo. Kaj pa žrtve kolonializma, žrtve verskih vojn in ekonomskih kriz? (op. Pavel: popolno etično relativiziranje za namenom opravičevanja komunizma). Navadno se reče, da to ni bilo del načrtne politike, medtem ko se v komunističnem režimu lahko žrtve pripiše državi oziroma partiji.( op. Pavel: pa ne zgolj to, ampak je treba poudariti, da je bilo pobijanje cilj in program delovanja teh diktatorskih partij) Toda treba je videti pobijanja, ki so del t. i. objektivne logike sistema. Sicer pa sem svoje stališče do povojnih žrtev že pred več kot desetletjem jasno opredelil v kratkem programskem zapisu za LDS, ki pa ga je – kakšna ironija – objavila zgolj Demokracija (takrat še štirinajstdnevni časopis).

V Nasilju kritizirate prav to sistemsko nasilje, ki se vam zdi bolj problematično kot subjektivno. Za kaj gre?

Pred kakšnimi petnajstimi leti je George Soros, osebno nedvomno dober človek ( op. Pavel: Soros je levičar!), s finančnimi špekulacijami povzročil, da so milijoni v Aziji ostali brez dela. Nihče ni rekel, ustrelite te ljudi, a posledica ene borzne transakcije je bila prav v tem, da so tisoči umrli v bedi. To brezosebno nasilje je treba videti, ta prepad (in hkrati povsem abstraktno vez) med nekom, ki sedi v ohlajeni pisarni v New Yorku in se gre špekulacije prek računalniškega ekrana, in tisoči uničenih življenj.

Takšno abstraktno nasilje, kjer žrtev ne more niti prepoznati napadalca, grozljivo rani človeka …

Tako je! Catherine Malabou je v svojem delu Novi ranjenci postavila tezo, da imamo danes novo obliko psihopatologije na globalni ravni – »žive mrtvece«, avtistične travmatizirance. Katastrofa, ki vdre od zunaj, od alzheimerjeve bolezni do lakote, potresov, vojn in posilstev, povzroči, da se osebnost zruši oziroma človek preživi kot živa lupina, nezmožen angažmaja v svetu – zanj se horizont smisla izbriše. To je enigmatična podoba nove subjektivnosti, emblem patologije 21. stoletja. Moja teza pa je, da je s tem pridrla na dan neka poteza, ki od vsega začetka definira subjektivnost: subjekt je po definiciji živi mrtvec. Zdaj se ukvarjam s temelji subjektivnosti. Pripravljam novo knjigo, ki bo posvečena nemškemu idealizmu, ki je zame še vedno nepresegljivi horizont filozofije. Čas je za vrnitev k čisti filozofiji.

Da, toda h kateri? Pri nas in drugod obstajajo različne filozofske struje, od derridajevcev, lacanovcev do heideggerjancev in analitičnih filozofov. Naj zastavim zelo naivno vprašanje: kako vemo, katera od teh je prava? Zdi se, da je vsaka od njih zaprta vase, uporablja svoj filozofski aparat, pretendira na »svojo resnico« …

Tu vas moram razočarati: ne moremo se postaviti na zunanjo pozicijo, primerjati različne filozofske pristope in tako oceniti, kateri bolj ustreza realnosti. Filozofija je namreč prav vednost o tem, kaj za nas je »realnost«, kaj velja za smiselno, kaj šteje kot dokaz itn. Tako tudi ne moremo primerjati filozofij glede na to, koliko prispevajo k dobremu, k napredku, k svobodi itn., saj vsaka filozofija poda svoj kriterij tega, kaj je Dobro, napredek, svoboda. Vsaka prava filozofija tako nosi v sebi kriterije resničnosti in vsaka odločitev za filozofijo je absolutno imanentna. Ko razumeš, da to nikakor ne pomeni relativizma resnic, si zares znotraj filozofije.

Jela Krečič foto Matej Družnik

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Religija, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, inženirji družbe, modne družbene smernice, politika | 1 komentar »

(Ne-)nasilna komunikacija v družini

Objavil pavel dne 30.12.2007

Dokler kriviš druge, ne moreš najti poti iz nasilja

Delo, Ned 30.12.2007

 

Predolgi ženin jezik. Otrokov jok. V hladilniku je zmanjkalo piva. Preslabo prišit gumb na srajci. V službi je vse narobe. Žena je iskala prepir, zato si je zaslužila klofuto … Moški ponavadi za nasilje poiščejo zunanji vzrok, vzroke za svoje neuspehe pa pripišejo ljudem okrog sebe. Zato so za vse krive partnerke in vsaka tretja ali četrta »pada po stopnicah« in se »zaletava v vrata«, sem pa moramo prišteti tudi psihično, spolno, ekonomsko nasilje. Po nekaterih podatkih žrtve trpijo v povprečju pet let, preden zberejo toliko poguma, da spregovorijo.

Kdo so torej moški, ki se doma psihično ali fizično znašajo nad družino? Robert Miklavčič, ki na Društvu za nenasilno komunikacijo dobra tri leta vodi trening socialnih veščin za moške, povzročitelje nasilja, pravi, da nimajo skupnih značilnosti. Nasilni so tako mladeniči kot osiveli možje, z različno izobrazbo, prihajajo iz vseh družbenih slojev in ne samo iz nasilnih družin, kjer je bil oče glava družine z neomejeno avtoriteto in močjo, da je odločal o vsem. Skupno jim je samo eno: moč poskušajo dobiti tako, da jo z nasiljem vzamejo nekomu drugemu. Moški, ki se ne počutijo uspešni, si hočejo z nasiljem utrditi položaj doma. Nasilje si torej privoščijo tam, kjer si ga lahko, s tem pa nemalokrat pravzaprav skrivajo svojo nemoč ali slabo samopodobo.

 

Miklavčič, ki se je sam uspešno spopadel s svojim nasilnim vedenjem, ve, kako težko je moškim, ki povzročajo nasilje, poiskati pomoč, saj valijo odgovornost na partnerko. »To je tudi prvi korak: samemu sebi moraš priznati, da si delal narobe, in prevzeti odgovornost,« razlaga Miklavčič, »dokler kriviš druge, ne moreš najti poti iz nasilja.« Nekaj moških poišče pomoč samih, nekaj jih na društvo napotijo centri za socialno delo, tožilstvo in sodišča. Po uvodnem pogovoru se dvanajst skupinskih srečanj seveda ne začne z znamenitim stavkom, ki ga poznamo iz ameriških filmov: Sem Janez Novak in pretepam ženo. Na srečanjih, na katerih moški ostanejo anonimni, zvedo, kakšna je dinamika nasilnega vedenja, spoznavajo svoje potrebe, učijo se, kako ravnati drugače, kot so njihovi starši, kako izražati čustva na sprejemljiv način, skupaj z Miklavčičem razmišljajo o nasilju nad ženskami, o mitu o romantični ljubezni, razumevanju čustev, enakopravnem partnerstvu, reševanju konfliktov …

 

Kot vedno znova poudarja Miklavčič, za nasilje ni opravičila in izgovorov. »Nasilje je kaznivo, zanj je odgovoren tisti, ki ga povzroča. Nasilnež dvigne roko sam, nihče drug mu je ne premakne. Zato se mora naučiti samokontrole. Če se lahko kontroliramo v neprijetnih situacijah v službi ali ko nas ustavi policist in nas kaznuje zaradi prehitre vožnje, se lahko kontroliramo tudi doma oziroma v partnerskem odnosu. Ko začutiš, da v tebi kipi jeza, odidi iz prostora in se ohladi, ne pa da sprostiš napetost z udarcem. Udarec ne reši nič, za sabo pa potegne hude posledice,« iz tedna v teden na srečanjih ponavlja Miklavčič. V zadnjih treh letih in pol je skupinska srečanja obiskovalo okrog 80 moških. Na leto organizirajo tri sklope predavanj, v katere se lahko moški vključijo kadar koli. Seveda je trening socialnih veščin šele prvi korak, da nasilnež odpre oči, zato jim društvo za nenasilno komunikacijo ponuja tudi individualna srečanja.

Včasih se nasilneži izgovarjajo, da je bilo nasilje v njihovi družini nekaj normalnega in da so bili nasilneži v otroštvu tudi sami žrtve nasilje. »Zdaj ste sami odgovorni za to, kar počnete, ne vaši starši,« jim odgovarja Miklavčič. »Nasilje ni bolezen, ampak naučeno vedenje, zato ga lahko spremenimo. Nenasilne komunikacije se namreč da naučiti.«

Olga Cvetek

 

op. Pavel: kaj pa nasilne ženske, kam se pa te lahko obrnejo. Tudi teh je namreč vedno več!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Partnerski odnos, mož & žena, TA | Brez komentarjev »

Tesla električni avtomobil

Objavil pavel dne 30.12.2007

američani izdelujejo Tesla roadster

http://www.teslamotors.com/efficiency/chargingandbatteries.php

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Amerika, ekologija, energetika, podjetništvo oz. mikroekonomija, tehnologija in znanost | Brez komentarjev »

Socializem po JJ

Objavil pavel dne 30.12.2007

Janez Janša se poskuša dobrikati socialistični duši Slovenca.

Janez Janša je zgled sodobnega socialističnega politika: razume prerazdeljevanje, je vse prej kot vnet zagovornik trga in zasebne lastnine, deluje predvsem populistično. On je razsodnik, kdo bo lahko kaj in koliko imel. Primer: NKBM – delnica je v nekaj dneh s 27 evrov skočila na 42, med dobro poučenimi vlagatelji pa so pri nakupu delnic zmagali prijatelji iz KD. Včeraj je pokazal, da se želi volivcem dobrikati. Dal je zgled, kako se neodgovorno vodi državo. Poglejmo včerajšnje vladne dosežke:

Vlada se je odločila za “ljudsko privatizacijo” Zavarovalnice Triglav. Sicer bo z njo še malo počakala, kajti sladek okus po velikih donosih pri NKBM mora biti čim bliže volitvam. Odločila pa se je tudi za rušenje lastnih ukrepov, in sicer za Drobničevo poenoteno usklajevanje socialnih transferov. Prejemniki najnižjih dohodkov bodo imeli po novem nižjo oziroma posebno splošno olajšavo, prejemniki najnižjih pokojnin pa bodo prejemali višji varstveni dodatek.

Da bo plačilo varovanja otrok, razen za prvega, če jih je več hkrati v vrtcih, odslej prevzela država, je čista demagogija, pri čemer vlada ne pove, koliko bo to stalo davkoplačevalce. Ali kdo od ministrov res verjame, da se bodo starši odločali za več otrok, če bo država plačala njihovo varstvo?

Hvaljenje, da je vlada zaslužna za povečanje rodnosti, je čisto metanje peska v oči. Izbruh rojstev je pričakovan tudi v prihodnjem letu in verjetno tudi v letu 2009, kajti generacija x, ki je odlašala z rojstvi, je zdaj v sredini tridesetih let in biološka ura tiktaka. Povečanje rojstev nima povezave s socialno-ekonomsko politiko vlade.

Družina Strojan je včeraj zamenjala svoje nezazidljivo zemljišče za zazidljivo v Rojah pri Ljubljani. Kako bo Janša dokazal, da to ni kratenje enakosti pred zakonom, si ne predstavljam. Razumel pa bom dolenjske kmete, če bodo hoteli zamenjati svoje njive z zemljišči v Ljubljani.

Včerajšnji odziv premiera, da ni želel prevzeti Dela. Ali mu – glede na kadrovske premike in uredniške spremembe, ki so se zgodili lani – verjamete?

Kaj pa, če Janez Janša ni le populist, ampak je populist in tudi luciden strateg? Kaj če je njegov namen (pod)kupiti volivce in s socialnimi transferi razsuti prihodnje proračune, zdajšnji je celo v presežku, s čimer bi zagrenil mandat svojemu nasledniku? Ta teza bi morda še vzdržala, če bi Janša ob tem še privatiziral državne deleže. A počne ravno nasprotno, kotacijo Triglava je prestavil, imam pa neki nelagoden občutek, da vlada 4. januarja niti Telekoma ne bo prodala.

Današnji Janez Janša nima nič skupnega s tistim Janezom Janšo, ki je poleti 2004 zagovarjal neke povsem druge vrednote.

Uroš Urbas, Finance

(op.Pavel: tukaj mi Urbas bolj deluje neprimerno bolj socialist kot pa liberalec. Zakaj?

Liberalec analizira dejanja, ki jih dopušča svobodnemu človeku. Ta dejanja razčlenjuje na pozitivna in negativna. Skuša jih čimbolje utemeljiti. Bolje jih utemelji, bolj realno – tembolj pameten je.

Urbas pa deluje kot povprečen malomeščanski socialist, ki je besen na vsako vlado, vladarja, državo, zgolj zato – ker le ta ne izpolnjuje njegovih idealov. A idealov ne more nihče zapolniti, zato so socialisti ves čas zafrustrirani, kritizerski, negativistični, nevoščljivi, prezirljivi in sovražni. Predvsem pa nekonstruktivni.)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, politika | Brez komentarjev »