PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Potuha v vzgoji

Objavil pavel, dne 29.11.2007

Poti dozorevanjaPotuha v vzgoji

Delo, Ona, Tor 27.11.2007

Vsak dan smo starši razpeti med svojo ljubeznijo do otroka in zahtevami vzgoje. Vsi se zavedamo, da brez truda in odrekanja ne more odrasti, toda v isti sapi mu že opravičujemo njegova dejanja (op. Pavel: permisivna vzgoja, nedoslednost, popuščanje, nekompetetnost, netrdnost v sebi) , ki bi jih moral že zdavnaj obvladati in opraviti.

Zame je potuha ena od najtežje rešljivih vzgojnih nalog, saj je pokrita z našo »navidezno ljubeznijo«. Opazujem predšolske otroke v vrtcih, kako znajo samostojno

  1. jesti,
  2. se obleči,
  3. pospravljati igrače,
  4. se zmeniti okoli igrač,
  5. pomagati mlajšim,
  6. poslušati na besedo,
  7. se umiti,
  8. opraviti na stranišču,
  9. se pripraviti na počitek in
  10. še bi lahko naštevali.
Isti otroci pa nato doma ne funkcionirajo, celo nasprotno, dajejo vtis nebogljenih, občutljivih malčkov, starši pa izgubljajo potrpežljivost.(op. Pavel: simptomi razvajenosti. Razvajenost vodi v zasvojenost, odvisnost)

Poslušam tudi učitelje, ki podobno opažajo v šolah. Potem se srečamo s starši in ti povedo, da imajo veliko težav. Bolj ko se trudijo biti dobri in ustrežljivi do otroka, manj so uspešni pri vzgoji.

Začne se že zelo zgodaj, ko si večinoma mame »prisvojijo« otroka. Očetje se nekaj časa trudijo v bitki za svojo vlogo, vendar očitno zelo hitro odnehajo. Večina težav, ki nastane v predšolskem obdobju v povezavi s hranjenjem, spanjem, oblačenjem, izvira ravno iz položajev, ko so bili očetje odrinjeni v svoji vzgojni vlogi. (op.Pavel: vsa čast pogumni avtorici, ki je dregnila v matriarhat oz. v slovenske turbo feministke, ki so v družinah najpogostejše, še pogostejše pa v enostarševskih družinah, igrajo igro: Žrtev – Preganjalec, si zasužnijo otroka in ga uporabijo za lastno igračo, zdravilo proti osamljenosti in nihilizmu). Kakor hitro so želeli malo zaostriti, pospešiti kakšno vzgojno načelo, se je vmešala mama, ki je »hotela s prijaznostjo« doseči isto. V začetku mogoče otrok še nasede na njeno prigovarjanje: »Daj, naredi zdaj to, da ne bo očka mislil, da ti ne bo treba,« potem pa je pozitivnih odzivov čedalje manj.

Očetom seveda ni vseeno, da je treba otroka prositi, naj se obleče, pospravi, naredi nalogo, in to ne enkrat. Zelo hitro so zato tudi v sporu z ženo, ki se na njihove odzive uspešno postavi v bran z vrsto »argumentov«; najbolj menda zaležejo tisti, ki moža označijo za človeka brez posluha za otrokove potrebe, skratka brezsrčneža in diktatorja.

Mali seveda takoj zasluti, kaj se dogaja med starši, in včasih celo za kratek čas naredi tisto, kar se od njega pričakuje, tako da mama dobi še »dodatno potrditev«, da ima ona prav in njen mož narobe. Če staršev zunanja okoliščina ne pripelje do streznitve, se običajno ustvari navidezno premirje, v katerem pa so vloge in pristojnosti jasne. Matere morajo prevzemati čedalje več odgovornosti in očetje se ne bojujejo več. Matere niso več predvsem tiste, ki potrjujejo in podpirajo moževe zahteve, predloge pri vzgoji otroka, ampak so same v vseh odločitvah (op. Pavel: tu sta glavna gospodovalnost, egocentričnost ženske in kontrola nad vsem. Kontrola je cilj takega obnašanja, za ljudi, ki pretirano kontrolirajo pa vemo, da so v osnovi slabiči).

To je seveda zanje pretežka naloga, popuščajo in se psihično izčrpavajo. Velikokrat očitajo svojim partnerjem, da so za vse same, kar poglobi krizo v zakonu. Otroci so najpogostejši vir konfliktov med partnerjema, zato bi se morala truditi za usklajenost in komunikacijo. Naučiti se izraziti svoje misli, občutke in predvsem negativna čustva so domače naloge za dobre partnerske odnose. ( op. Pavel: otroci niso vir, so pa povod in izgovor za konflikte. Vir konfliktov je nezmožnost ženske za dialog in spoštovanje moškega, hkrati pa tudi slabištvo in prehiter umik moškega iz konflikta. Otrok seveda zna slalomirati in vedno doseže, da najugodneje pride skozi življenje, s čim manj truda, dela in naporov, izzigra vse meje)

Če se tega ne zavedamo, se težave samo še nadaljujejo. V šolskem obdobju se mora mati »veliko ukvarjati« s takšnim otrokom, zlasti na besedni ravni s prigovarjanjem in prošnjami za njegove glavne življenjske naloge. Matere se utrudijo in otroci so končno svobodni. Ko vstopijo v srednjo šolo, nimajo za sabo nobenih pritiskov več, temu primerni pa so tudi rezultati. Vse drugo je pomembnejše od šole in šolskega uspeha.

Prihajajo obupani starši, ki bi zdaj želeli »zaostriti«, postaviti meje, se pokazati kot pravi starši, ki jim je mar za početje in vedenje svojega otroka. Žal velikokrat prepozno!

Piše: Zdenka Zalokar Divjak

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.