PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 29.11.2007

Janša, prodaj vse!

Objavil pavel dne 29.11.2007

Jože P. Damijan, Finance

Politiki naj za vedno izgubijo podjetja kot svoje igračke.

Rast državnih podjetij je manjša kot zasebnih

Vrnimo se k osnovam. Podjetja v zasebni lasti so običajno bolj uspešna, ker menedžerje v zasebnih podjetjih žene drugačna motivacija kot menedžerje v državnih ali javnih podjetjih. Menedžerji v zasebnih podjetjih morajo imeti dobre rezultate v tekočem letu glede na minulo leto, zato gredo tudi v bolj tvegane projekte in naložbe. Če nimajo dobrih rezultatov, jih lastniki pač zamenjajo. Menedžerji v državnih podjetjih imajo veliko manj tovrstnega pritiska, saj država kot lastnik ni nagnjena k hudim tveganjem in ne vidi rada, da menedžerji gredo v bolj tvegane projekte in naložbe. Prav tako država kot lastnik ni naklonjena nujnim racionalizacijam poslovanja in odpuščanjem, saj bi to utegnilo imeti negativne posledice za ponovno izvolitev politikov. Menedžerji so običajno celo kaznovani za tovrstne ideje in poskuse, kar pomeni, da imajo negativne spodbude za razvoj podjetij, ki jih vodijo. Zato je pač dolgoročna rast v državnih podjetjih manjša kot v zasebnih.

Glede tega v ekonomiji ni velikih diskusij. Zato se pač vse države trudijo imeti čim večji delež privatiziranih podjetij in ohranjajo državni nadzor resnično samo v tistih podjetjih (javnih službah), kjer bi zasebništvo povzročilo preveč negativnih učinkov (z vidika zagotavljanja določenih nedobičkonosnih storitev, njihovih cen in podobno). Toda ne glede na to poskušajo razvite države tudi v te državno nadzorovane panoge vnesti nekaj konkurence z zasebništvom (koncesije) in javno-zasebnim partnerstvom.

Neodločnost manj razvitih

Seveda pa to velja večinoma za razvite države, kjer je skozi evolucijo ekonomska logika (racionalnost!) prevladala nad drugimi interesi. Med polrazvitimi državami, kamor sodi tudi Slovenija, pa so razlike že malce večje. Na eni strani so države, ki so že v začetku uvedle zahodni ekonomski model, na drugi pa države, ki ne vedo, kaj in kam bi. Nekako bi rade pobirale koristi od tržnega gospodarstva, na drugi strani pa ne bi rade ustvarile pogojev zanj. Ker jih vodijo še bolj primitivni politični interesi. Slovenija sodi v to drugo skupino.

V Sloveniji prevladuje primitivni interes politikov, da bi imeli kontrolo nad gospodarstvom, kar je najlažje prek državnega lastništva in kar se zato pri nas kaže v še vedno zelo velikem deležu državne lastnine ali od države nadziranih podjetij (prek lastniškega deleža) v primerjavi z razvitimi državami ali novimi članicami EU. Politiki – da bi obdržali kontrolo nad podjetji, ker to generira izjemno veliko ponudbo dodatnega denarja za stranke in dobrih služb za politične prijatelje in sorodnike – zato ponavadi naredijo vse, da bi javnost prepričali, kako privatizacija določenih podjetij za potrošnike ne bi bila dobra. Svoj privatni interes običajno zakamuflirajo za javni ali nacionalni interes. Pri tem seveda nimajo pretirano težkega dela, saj je – zaradi splošno razširjene zavisti – naša javnost precej nenaklonjena uspehu nekaterih podjetnih posameznikov. Zato takoj, ko neka vlada predlaga privatizacijo kateregakoli podjetja, opozicija skoči v zrak in “iz prsta sesa” argumente o škodljivosti te privatizacije za javni ali nacionalni interes. To velja ne glede na to, katera opcija je na oblasti in katera v opoziciji. Takoj ko se zamenjata, se nekdanja vladajoča proprivatizacijska opcija v opoziciji prelevi v antiprivatizacijskega borca. Preprosto zato, ker ne želi izgubiti bazena potencialnih služb za sorodnike in prijatelje, ko bo spet prišla na oblast. Podjetja so tako samo igračke politikov.

Šteje populizem

Proti temu procesu se je racionalno izjemno težko boriti, ker argumenti ne štejejo, ampak le percepcija javnosti in populistična retorika. Gordijski vozel je v osemdesetih letih presekala Margaret Thatcher, ki je nepriljubljenost predlagane privatizacije državnih podjetij premagala s tem, da je del delnic po diskontni ceni (ali z drugimi ugodnostmi) vedno namenila fizičnim osebam. S tem je dosegla to, da je lastni profitni motiv posameznikov pretehtal nad dušebrižniškim javnim interesom (vse skupaj pa je začinila s piarovsko akcijo “Greed is good”). Drugače rečeno, iz najemne delovne sile je naredila majhne kapitaliste, s čimer se je zasebna zavist prekanalizirala v ustvarjalni profitni motiv namesto v destruktivni dušebrižniški odpor do bolj uspešnih.

Thatcherjeva je bila zato pri privatizaciji zelo uspešna. Seveda pa njeni motivi v osnovi niso bili altruistični, ampak je s privatizacijo čim širšemu krogu ljudi želela doseči, da prihodnja laburistična vlada ne bi mogla dobiti vpliva nad podjetji, saj bi ponovna nacionalizacija že privatiziranih podjetij pomenila politično smrt laburistov. S tem je Thatcherjeva, kljub svojskim interesom, v Veliki Britaniji ustvarila pogoje za izjemno konkurenčno gospodarsko sestavo danes.

Primerjava Slovenije z Veliko Britanijo

Paralele med Veliko Britanijo v osemdesetih in Slovenijo danes so zelo podobne. Tudi Velika Britanija je takrat imela večino velikih gospodarskih subjektov v državni lasti, zdravstvo in šolstvo sta bila pretežno državni, sindikati pa zelo močni. In tudi motiv aktualne vlade v Sloveniji, dejansko predvsem motiv predsednika vlade, je podoben kot motiv Thatcherjinih torijcev – preprečiti, da bi levičarji še kdaj dobili neposredni vpliv na gospodarske subjekte. Zato bo vlada poskušala čim več podjetij privatizirati. Dvomim, da jo pri tem vodijo ekonomski motivi večje racionalnosti, ampak prevladuje zelo sebičen politični motiv.

Toda mene kot ekonomista, ki ga žene predvsem logika racionalnosti, to ne moti. Povsem vseeno mi je, kakšni motivi vodijo predsednika vlade ali celo vlado pri privatizaciji. Pomembno je, da to počne in da to počne strokovno čim manj oporečno (transparentno). Zame je vseeno, če bo poznejša večja rast privatiziranih podjetij samo kolateralna škoda nekega v osnovi primitivnega političnega interesa, da nasprotnikom odvzameš možnost prevzeti vzvode nadzora nad podjetji. Pomembno je, da dobimo konkurenčno gospodarsko sestavo.

Čim več privatizacije

S tega vidika pozivam vlado, da v prihodnjih osmih mesecih, ki so ji še ostali, sproži čim več privatizacijskih postopkov. Če ne bo, se bodo v državna podjetja spet ugnezdili nazaj levičarji, morda celo isti kot do leta 2004. Želim si, da vlada že januarja v borzno kotacijo uvrsti tudi NLB in Triglav. Želim si, da do konca marca izvede drugo fazo privatizacije NLB ter privatizacijo Triglava. Prodaja NLB je precej preprosta zadeva, pomembno je, da pretežni preostali državni delež vlada proda prek odprte mednarodne javne prodaje z odprto licitacijo navzgor.

Vsaj pet odstotkov ponujenih delnic naj rezervira za fizične osebe. In namesto 25 odstotkov + 1 delnice zase naj država obdrži samo 10 odstotkov in ta delež prenese v upravljanje bodisi Kadu ali Zpizu. Podobno predlagam pri Triglavu. Delež, namenjen pravnim osebam, ki ga zdaj upravlja Sod, ni sporen, država naj ga preprosto prenese na upravičene pravne osebe. Drugi delež, v osnovi namenjen fizičnim osebam, nekdanjim zavarovancem, pa naj preprosto proda prek mednarodnega IPO, pri čemer naj tretjino tega deleža nameni prodaji fizičnim osebam, preostalo pa naj nameni vsem preostalim vlagateljem. Kupnina pa gre seveda v Zpiz za zagotavljanje pokojnin. Takšna privatizacije Triglava ima občutno večje možnosti za uspeh kot predlog, ki je pogorel na referendumu. Podobno velja za NLB. Rad bi videl opozicijo, ki bi si upala nasprotovati temu, da tudi fizične osebe postanejo solastniki NLB in Triglava.

Namig

Za konec pa le še droben namig. Na Hrvaškem je HDZ precej slabo kazalo pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, toda z uspešno – in populistično izpeljano – javno prodajo še zadnjega deleža hrvaškega Telekoma, tako da je vključila tudi fizične osebe, je HDZ uspelo več kot izničiti zaostanek za SDP. Volivci so nagradili HDZ, ker jim je omogočila, da so postali kapitalisti. Če bi privatizacijo telekoma wizvedla brez vključitve javnosti, tako dobrega rezultata prav gotovo ne bi dosegla. Torej, stranke zdajšnje vladne koalicije, morda levica že prehitro slavi, še niste povsem odpisane. Če vam uspe čim večji delež državnih podjetij privatizirati tako, da omogočite udeležbo pri tem tudi volivcem, in ne le izbrancem, boste morda vnovič dobile naslednje parlamentarne volitve.

Kar se mene tiče, je pomembno predvsem to, da privatizirate čim več in da s tem politiki za vedno izgubijo podjetja kot svoje igračke. Tako vi kot oni drugi.

Jože P. Damijan, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani in Inštitut za ekonomska raziskovanja ter Vienna University of Economics and Business Administration in nekdanji minister za razvoj.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, liberalne reforme ( PRO FREE Market), politika | Brez komentarjev »

Potuha v vzgoji

Objavil pavel dne 29.11.2007

Poti dozorevanjaPotuha v vzgoji

Delo, Ona, Tor 27.11.2007

Vsak dan smo starši razpeti med svojo ljubeznijo do otroka in zahtevami vzgoje. Vsi se zavedamo, da brez truda in odrekanja ne more odrasti, toda v isti sapi mu že opravičujemo njegova dejanja (op. Pavel: permisivna vzgoja, nedoslednost, popuščanje, nekompetetnost, netrdnost v sebi) , ki bi jih moral že zdavnaj obvladati in opraviti.

Zame je potuha ena od najtežje rešljivih vzgojnih nalog, saj je pokrita z našo »navidezno ljubeznijo«. Opazujem predšolske otroke v vrtcih, kako znajo samostojno

  1. jesti,
  2. se obleči,
  3. pospravljati igrače,
  4. se zmeniti okoli igrač,
  5. pomagati mlajšim,
  6. poslušati na besedo,
  7. se umiti,
  8. opraviti na stranišču,
  9. se pripraviti na počitek in
  10. še bi lahko naštevali.
Isti otroci pa nato doma ne funkcionirajo, celo nasprotno, dajejo vtis nebogljenih, občutljivih malčkov, starši pa izgubljajo potrpežljivost.(op. Pavel: simptomi razvajenosti. Razvajenost vodi v zasvojenost, odvisnost)

Poslušam tudi učitelje, ki podobno opažajo v šolah. Potem se srečamo s starši in ti povedo, da imajo veliko težav. Bolj ko se trudijo biti dobri in ustrežljivi do otroka, manj so uspešni pri vzgoji.

Začne se že zelo zgodaj, ko si večinoma mame »prisvojijo« otroka. Očetje se nekaj časa trudijo v bitki za svojo vlogo, vendar očitno zelo hitro odnehajo. Večina težav, ki nastane v predšolskem obdobju v povezavi s hranjenjem, spanjem, oblačenjem, izvira ravno iz položajev, ko so bili očetje odrinjeni v svoji vzgojni vlogi. (op.Pavel: vsa čast pogumni avtorici, ki je dregnila v matriarhat oz. v slovenske turbo feministke, ki so v družinah najpogostejše, še pogostejše pa v enostarševskih družinah, igrajo igro: Žrtev – Preganjalec, si zasužnijo otroka in ga uporabijo za lastno igračo, zdravilo proti osamljenosti in nihilizmu). Kakor hitro so želeli malo zaostriti, pospešiti kakšno vzgojno načelo, se je vmešala mama, ki je »hotela s prijaznostjo« doseči isto. V začetku mogoče otrok še nasede na njeno prigovarjanje: »Daj, naredi zdaj to, da ne bo očka mislil, da ti ne bo treba,« potem pa je pozitivnih odzivov čedalje manj.

Očetom seveda ni vseeno, da je treba otroka prositi, naj se obleče, pospravi, naredi nalogo, in to ne enkrat. Zelo hitro so zato tudi v sporu z ženo, ki se na njihove odzive uspešno postavi v bran z vrsto »argumentov«; najbolj menda zaležejo tisti, ki moža označijo za človeka brez posluha za otrokove potrebe, skratka brezsrčneža in diktatorja.

Mali seveda takoj zasluti, kaj se dogaja med starši, in včasih celo za kratek čas naredi tisto, kar se od njega pričakuje, tako da mama dobi še »dodatno potrditev«, da ima ona prav in njen mož narobe. Če staršev zunanja okoliščina ne pripelje do streznitve, se običajno ustvari navidezno premirje, v katerem pa so vloge in pristojnosti jasne. Matere morajo prevzemati čedalje več odgovornosti in očetje se ne bojujejo več. Matere niso več predvsem tiste, ki potrjujejo in podpirajo moževe zahteve, predloge pri vzgoji otroka, ampak so same v vseh odločitvah (op. Pavel: tu sta glavna gospodovalnost, egocentričnost ženske in kontrola nad vsem. Kontrola je cilj takega obnašanja, za ljudi, ki pretirano kontrolirajo pa vemo, da so v osnovi slabiči).

To je seveda zanje pretežka naloga, popuščajo in se psihično izčrpavajo. Velikokrat očitajo svojim partnerjem, da so za vse same, kar poglobi krizo v zakonu. Otroci so najpogostejši vir konfliktov med partnerjema, zato bi se morala truditi za usklajenost in komunikacijo. Naučiti se izraziti svoje misli, občutke in predvsem negativna čustva so domače naloge za dobre partnerske odnose. ( op. Pavel: otroci niso vir, so pa povod in izgovor za konflikte. Vir konfliktov je nezmožnost ženske za dialog in spoštovanje moškega, hkrati pa tudi slabištvo in prehiter umik moškega iz konflikta. Otrok seveda zna slalomirati in vedno doseže, da najugodneje pride skozi življenje, s čim manj truda, dela in naporov, izzigra vse meje)

Če se tega ne zavedamo, se težave samo še nadaljujejo. V šolskem obdobju se mora mati »veliko ukvarjati« s takšnim otrokom, zlasti na besedni ravni s prigovarjanjem in prošnjami za njegove glavne življenjske naloge. Matere se utrudijo in otroci so končno svobodni. Ko vstopijo v srednjo šolo, nimajo za sabo nobenih pritiskov več, temu primerni pa so tudi rezultati. Vse drugo je pomembnejše od šole in šolskega uspeha.

Prihajajo obupani starši, ki bi zdaj želeli »zaostriti«, postaviti meje, se pokazati kot pravi starši, ki jim je mar za početje in vedenje svojega otroka. Žal velikokrat prepozno!

Piše: Zdenka Zalokar Divjak

  • Share/Bookmark

Objavljeno v dobro vzgojen otrok, dr. Zdenka Zalokar Divjak, prezaščiten otrok, razvajen otrok, zlorabljen otrok | Brez komentarjev »