PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Le kaj ima lahko liberalka proti zasebnim šolam?

Objavil pavel, dne 27.11.2007

Le kaj ima lahko liberalka proti zasebnim šolam?
Janez Šušteršič
Janez Šušteršič
vsi članki avtorja
 

Katarina Kresal je v komentarju za Finance “Ne bomo tiho” [+] napisala, da opozicija ne more biti tiho, kadar vlada dela napake. Kar je seveda res. Kot ponazoritev pa je navedla tudi tole: “Če bi bili tiho, bi bile jutri tudi zasebne šole stoodstotno financirane iz proračuna.” Primer me je presenetil, saj mi ni jasno, kaj ima lahko liberalka proti javnemu financiranju programov zasebnih šol.

Država ne financira šol, ampak programe

Za začetek velja povedati, da je že sama trditev, da bi bile po (že umaknjenem) predlogu zakonu “zasebne šole stoodstotno financirane iz proračuna”, napačna. Pri nas namreč proračun ne financira šol, temveč programe, ki jih šole izvajajo. In to ne vseh programov, ampak samo tiste, ki zagotavljajo javno priznano izobrazbo. To je vsekakor pomembna razlika, na katero so predlagatelji zakona vedno znova opozarjali, vendar je bila vedno znova preslišana. Gotovo tudi zato, ker bi se korektno predstavljen predlog lahko zdel bolj sprejemljiv od tistega, ki se mu je nasprotovalo, pa sploh ni bil predlagan.

So javne šole res stoodstotno financirane?

Drug problem puhlice o “stoodstotnem financiranju zasebnih šol” je, da ustvarja vtis, kot da država danes stoodstotno financira javne šole. Kar očitno ni res. To vemo vsi, ki smo kdaj imeli šoloobvezne otroke in so nam ti domov neumorno prinašali položnice za obvezno plačilo raznega fotokopiranja, ekskurzij, predavanj na izbirnih vsebinah in podobnih pogruntavščin. In ko so zrasli in se vpisali na redni študij na javni univerzi, so prišle še položnice za vpisnino, knjižnico, izpite in podobno. Očitno pa tega, da v resnici tudi javne šole niso stoodstotno proračunsko financirane, še niso vsi opazili.

Zasebne šole niso le za premožne

Tretja izmišljotina so teze, da bi “stoodstotno financiranje zasebnih šol” pomenilo, da bi si lahko dobre šole privoščili le tisti, ki imajo denar za visoke šolnine. Meni se zdi bolj logično prav obratno sklepanje od tega. Če bi bili javno priznani programi na zasebnih šolah stoodstotno proračunsko financirani, bi ne bilo ekonomskega razloga, da bi se za tak program pobirala še šolnina. Izkušnje to potrjujejo. Država je v zadnjih letih podelila nekaj koncesij zasebnim fakultetam. Tam se zdaj na redni študij brez šolnine vpisujejo ljudje, ki bi jim sicer ostal na voljo le izredni študij na javni univerzi, za katerega bi morali plačati šolnino. Temu bi najbrž težko rekli povečevanje socialnih razlik.

Kakovost ni odvisna od lastništva šol

Zadnja izmišljotina pravi, da bi zasebno šolstvo in konkurenca nujno poslabšala kakovost. Res je nekaj zasebnih šol, ki so izkoristile tržne niše in za drag denar prodajale slab proizvod, prišlo na slab glas – toda prav dejstvo, da so na slab glas prišle, kaže, da ljudje in trg dela vendarle kmalu ugotovijo, kdo jih poskuša prinesti naokoli. Seveda bi bilo veliko bolje, če bi država na primer predpisala obvezno objavljanje primerljivih kazalnikov različnih vidikov kakovosti šol, saj bi s tem ljudem olajšala izbiro. Toda odsotnosti takšnega sistema ne moremo nadomestiti s preferiranjem določene lastninske oblike.

Zakaj je treba zasebne šole financirati enako kot javne?

Poglejmo zdaj še razloge, zakaj bi zasebne šole ne le smeli, ampak morali javno financirati pod enakimi pogoji kot zasebne. Kaj je šola? Ekonomsko gledano nič drugega kot organizacija, ki ljudem ponuja izobraževalne storitve. Ker država meni, da izobrazba ne koristi le ljudem, ki to izobrazbo imajo, ampak tudi družbi kot celoti, je pripravljena izobraževalne storitve, ki jih opravljajo šole, do določene mere sofinancirati. To je seveda v redu. Toda s tem pridemo do dveh glavnih vprašanj.

Prvo je takšno: če država na primer ugotovi, da moramo v Sloveniji vsako leto izšolati 500 elektrotehnikov in je to šolanje pripravljena plačati, zakaj bi morala biti njena pripravljenost za financiranje večja, če te tehnike izobrazi javna ustanova, kot pa če jih izobrazi zasebna ustanova? Če imamo dve šoli, eno zasebno in eno javno, ki jima je država obema priznala sposobnost in pravico, da izobražujeta elektrotehnike in jim na koncu podelita družbeno priznano spričevalo, nima država nobene pravice, da to enako storitev financira na različen način. Če to vseeno počne, ni to nič drugega kot diskriminacija – v tem primeru diskriminacija na podlagi lastnine. Diskriminaciji pa bi morala prava liberalka na vso moč nasprotovati.

Drugo vprašanje pa je, ali mora država šolske programe res financirati stoodstotno? Če drži, zlasti na višjih ravneh izobraževanja, da ima tisti, ki se šola, od svoje izobrazbe tudi določene osebne koristi, bi bilo pravično, da za pridobitev teh koristi plača pošteno ceno. Če je ne, to pomeni, da država s proračunskim denarjem prek financiranja šol posredno zagotavlja osebne koristi posameznikom. Ustvarjanje osebnih koristi s proračunskim denarjem pa je seveda nekaj, česar država, sploh pa liberalna, ne bi smela početi.

Kaj bi zagovarjala prava liberalka?

Skratka, namesto da podlega poceni formulam šolskih sindikalistov in socialistov, bi se morala prava liberalka čim prej zavzeti za enako financiranje vseh javno priznanih šolskih programov, ne glede na lastniško in pravno obliko ustanov, ki jih izvajajo, ter seveda tudi za uvedbo šolnin, ki bi bile sorazmerne z osebno koristjo, ki jo prinaša izobrazba. Vse drugo je … no ja, pač nekaj drugega, samo liberalno ne.

Dr. Janez Šušteršič je profesor na fakulteti za management v Kopru.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov v “Le kaj ima lahko liberalka proti zasebnim šolam?”

  1. blitz blitz pravi:

    mislim, da kar drži trditev, da je kakovost odvisna od lastništva šol. Pri nas bi že bilo tako. Žal je vsaka resna izboljšava javnega šolstva obsojena na neuspeh, ker bo do izboljšanja lahko prišlo le s povečanjem učinkovitosti in (ja) pridnosti učiteljev. Žal pa sindikat vse poskuse striktno zavrača.

    Dvomim, da bi lastnik zasebne šole svojim učiteljem toleriral način nedela, kakršnega se tolerira v javnem šolstvu.

    Je pa sramota za skupino okoli bivšega ministra, da trdijo, da bodo zasebne šole po kakovosti izpodrinile javne – s tem namreč priznavajo, da v 12 letih liberalnega ministrovanja niso uspeli zagotoviti ustrezne kakovosti javnega šolstva.

  2. 1danica 1danica pravi:

    Mogoče bi bilo res dobro, da bi se ustanovile zasebne šole, ki bi si jih lahko privoščili vsi. KO SI BO DRŽAVA TO LAHKO PRIVOŠČILA. Mislim, da to ni zdaj.

    Moj otrok ima pravico voziti se v enem dobrem mercedesu – prav toliko kot kakšen drug. Pa se ne bo, ker ga pač ne bomo imeli in ne bom jokala zaradi tega.

    Tako bi naša država tudi lahko reševala bolj akutne probleme in s tem še nekoliko počakala. Denar se v šolstvu deli zelo previdno, štejejo vsake učenca posebej – a jih je dovolj še za en oddelek? a jih je dovolj za odelek podaljšanega bivanja? za jutranje varstvo? Tukaj ja, tukaj tudi, opa, tu je pa eden premalo!! Kar naenkrat pa število ne bo več važno in bo kar naenkrat še en … ups, ne oddelek… še ena šola!

    Najprej moramo dobiti finančnegas ministra, ki bo vedel, kaj dela, pa naj se tudi on izjasni, koliko si lahko privoščimo.

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.