PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Kdo mi nalije žive vode? ( pastoralni tečaj)

Objavil pavel, dne 27.11.2007

Na 39. pastoralnem tečaju so različni predavatelji in navzoči slušatelji poskušali opredeliti, razčleniti in pastoralno ovrednotiti pojav oddaljenih. Tako rekoč ni srečanja pastoralnih delavcev, na katerem ne bi omenili

  1. osipa po birmi,
  2. mlačnih mladih zakoncev,
  3. preobremenjenih staršev, ki otrokom ne dajejo primernega verskega zgleda,
  4.  zakrknjenih dedcev itd.
Kaj storiti? Kako se lotiti težavnega problema? Ali ima Cerkev na Slovenskem konkreten program nove evangelizacije? Po izrečenem na pastoralne tečaju je pred nami še veliko dela in temeljnih odločitev. Kako gledajo na pojav oddaljenih predavatelj mag. Branko Cestnik in koreferenti, si lahko preberete v nadaljevanju.

Mag. Branko Cestnik, kdo so oddaljeni? Ali lahko pojasnite temeljne pojme? Oddaljeni je izraz, ki ga najdemo v besedilu Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem in tudi v nekaterih drugih pastoralnih besedilih. S tem pojmom označujemo kristjane, ki so se po prejetih zakramentih, kot polnopravni člani Cerkve, od nje oddaljili. Ne živijo več v jedru. Se ne udeležujejo nedeljskih maš, ne sklepajo cerkvene poroke, moralno življenje si razlagajo po svoje. To je po grobih ocenah petdeset odstotkov Slovencev in Slovenk.

Zakaj pride do tega pojava? Zakaj se mnogi kristjani kljub prejetim zakramentom oddaljijo od Cerkve? Oddaljenost je konstanta v vsaki duhovnosti. V duhovnem življenju človek vedno ne zdrži do konca. V Svetem pismu lahko beremo, kako se ljudstvo oddalji od Boga. To ni nekaj novega. Nekaj novega pa je, zlasti, če se ozremo na zgodovino Cerkve v zadnjih petsto letih, da se oddaljenost pojavi kot družbeni fenomen. Kristjani, ki sicer ne gredo iz Cerkve, obenem pa niso čisto v njej. To je zanimiv družbeni pojav, ki ima korenine v sekularizaciji.

Na osebnosti ravni pa posameznik zaide v času socializacije. Kot otrok živi v takem okolju, ki ga vzgaja v oddaljenosti in k dvoumni drži sočasne pripadnosti in nepripadnosti, sočasnega spoznavanja Boga in emancipacije od Boga.

Kdaj se lahko že začne ta proces? Začetki lahko segajo v zgodnje otroštvo. Na primer molitev Sveti angel. Pri molitvici, ki se jo mora naučiti. Če učitelj, to je ponavadi nekdo iz družinskega kroga, ne veruje v angele, otrok hitro zazna to dvojnost. Da se mora nekaj učiti, ker je otrok, ne zato, ker angeli obstajajo. Atiju tega ni treba moliti, ker je odrasel. Vero že takoj začne sprejemati kot del splošne socializacije, ki se bo z birmo končala. Takrat mu ne bo več treba moliti, ker bo kot ati. Do takrat pa bo živel to dvojnost. Versko socializacijo bo dal skozi, obenem pa bo varoval tudi svojo notranjost v neodvisnosti od Boga. Pri birmi prideta oba procesa – spoznavanje Boga in emancipacija – do vrhunca. Pokaže se kot lep obred, pri katerem so otroci čustveno ganjeni, potem pa sledi odpad. To lahko razumemo kot razkol v človeku, ki je nelogičen le na prvi pogled.

Ali katehet, pastoralni delavec lahko stopi v ta proces in ga obrne v drugo smer, v smer notranjega poenotenja? Seveda. K temu je naravnana tudi kateheza. Katehet je pred težko nalogo. Po razvojni psihologiji ima otrok že oblikovane nastavke za svojo osebnost. Njegovo versko doživljanje je že usmerjeno. Katehet ga sicer še lahko navduši za verske vsebine, toda s puberteto bo mladostnik doživel to neskladje. Boga ne doživlja tako, kot bi ga moral, in bo to tudi pokazal. S prenovo osnovnošolske kateheze bi tu lahko katehetom bistveno olajšali delo. Dokler pa je osnovnošolski verouk podoben pouku v šoli, je težko pričakovati takšen preskok.

Ali je to sploh mogoče brez sodelovanja s staršev? Otrok, ki je zmogel preseči dvojnost, bo svojo izkušnjo prenesel v družino. V takih primerih lahko družina omili polemično držo do Cerkve in se ji bolj približa. Otrok je lahko posrednik do staršev. Gotovo pa ni utemeljeno pričakovanje, da bomo z osnovnošolsko pastoralo vse rešili. Podoba Boga in versko doživljanje zrase v družinskem okolju. Oče in mama sta prva podoba Boga. Sta prvi simbol nadnaravnega. Če tega ni bilo, je to težko nadoknaditi.

Torej je odpad ali odhod po birmi po svoje pozitivno dejanje. Mladim več ni treba biti lažen, dvojen v sebi. Zato tudi nekateri tako hitro gredo vstran, da se rešijo čustvenih napetosti, ki jih včasih lahko zelo bremenijo. Vsak si želi biti enovita osebnost. To lahko razumemo po eni strani kot razbremenitev, po drugi pa kot nov zaplet. Odhod je namreč največkrat pobeg. Ni pravega slovesa. Na koncu nekega obdobja ni obračuna. Je nekakšen pobeg, ki se lahko spremeni v skrivaštvo. Župnika ne pozdravi. Se mu raje izogne. Še ena dodatna krivda in zapletenost, ki se vleče naprej v življenju.

Kako priti nasproti oddaljenim? Odrasli se približujejo Cerkvi ob tradicionalnih obredih, praznikih, blagoslovih. Duhovniku takrat priznajo vlogo oznanjevalca. So odprti in dovzetni za sporočilo evangelija. Smrt in bolezen sta stanji, ki človeka odpreta za Boga v iskanju osmišljanja bolečine, trpljenja, minevanja. Zanimive vstopne točke so kakšna praznovanja v župniji ali obnove stavb, ko se lahko oddaljeni skozi tehnično govorico približa Cerkvi. Sicer ostane to, kar je, ampak ob kosilu bo zmolil z drugimi, čeprav doma ne moli. Na te vstopne točke računa tudi plenarni zbor, ker ne pokaže na kakšne posebno nove metode približevanja oddaljenih, ampak vabi h kakovostni prenovi tega, kar že delamo.

Ali je plenarni zbor Cerkve na Slovenskem začrtal kakšno posebno pastoralno strategijo? Na plenarnem zboru se nismo odločili za eno močno pastoralno strategijo. Da bi se odločili za eno področje in bi se vse drugo navezalo na to. Da bi se na primer odločili za družino in bi rekli, zdaj bomo pa petnajst let posvetili delu na tem področju. Nismo se odločili za tako smer. Gotovo pa je plenarni zbor proces, ki še traja.

Cerkev v Zahodni Evropi živi posebno zgodovinsko obdobje, ki ga papež Benedikt XVI. zelo dobro razume. Pravi, da gre za proces velikega očiščevanja krščanstva. To pomeni tudi izgubo množičnosti. Množičnost ni več merilo uspešnega krščanstva. Še vedno smo pod vplivom zgodovinske izkušnje velike, prevladujoče religije. Iz te izkušnje smo navajeni, da si sebe predstavljamo kot veliko drevo. Benedikt XVI. pravi, naučimo se misliti, da smo gorčično zrno. To je seveda miselni preobrat, ki ga moramo sprejeti. Marsikakšna struktura bo še propadla. Duhovnih poklicev je manj. Mnoge metode bodo neučinkovite. Vera se bo izčiščevala. Na drugi strani pa se bo nasprotni sistem emancipacije od Boga, splošna množična brezbožnost, prav tako prej ali slej izpraznil. Ko se bo brezbožnost izkazala votla, neučinkovita, neosrečujoča, bo zlezla skupaj. Takrat moramo biti pripravljeni.

Zakaj sploh oznanjevati? Zakaj iti nasproti oddaljenim? Vedno je nevarno, da nam krščanstvo postane religija, ki jo pač človek potrebuje, ker je religiozno bitje. Ves čas moramo vedeti, da je krščanstvo več kot religija. Sociološko in zgodovinsko gledano imamo obliko religije, v resnici pa smo skrivnostno Kristusovo telo. V njem je skrita resnica o Bogu in človeku. To je treba vedno znova oznanjati. Oznanilo ne more nikoli usahniti. Je vedno novo, ker moramo vedno znova presegati sami sebe.

dr. Igor Bahovec

Znati pripovedovati zgodbo ljubezni

Oddaljeni in obrobni kristjani so izziv ne le za poklicne pastoralne delavce, pač pa za vse kristjane. Za laike že zato, ker imamo pogosto več priložnosti srečati se z njimi kot marsikateri izmed duhovnikov in redovnikov. Zato menim, da je dobro, če se znamo laiki, duhovniki in redovniki o tem vprašanju pogovarjati in skupaj iskati poti, da bi se ti ljudje znova srečali z jedrom naše vere, ki ni nekaj zasebnega, temveč vera skupnosti in povezanosti z Bogom in ljudmi. Pomembno je pričevati za to, da je Kristus ustanovil Cerkev in da Kristusa brez Cerkve ni, pa čeprav kristjani in vidna Cerkev včasih (prevečkrat) mislimo in ravnamo v grehu, napakah in zmotah.

O tej temi lahko govorim predvsem iz izkušenj življenja sredi sveta, kot mož, oče, družboslovec, veren laik. Pomembno je tudi to, kar sem prebral, vendar lahko rečem, da je za moj prispevek bistveno, da sem lahko tako na domači kot mednarodni ravni večkrat srečal resnično verne ljudi. Med njimi jih ni malo, ki so bili del življenja oddaljeni ali obrobni, pa sta jih srečanje z božjim v živi Cerkvi, običajno v osebnem stiku z duhovno prebujenim človekom, in izkušnja skupnosti vernih pripeljala nazaj med dejavne in zavzete kristjane.

Dobro je, če se tema oddaljenih in obrobnih odpre celovito, saj izkušnje govore, da Duh govori na različne načine. Menim, da so pri tem pomembni trije vidiki.

  1. Razumeti okoliščine in razloge, zaradi katerih se je toliko ljudi oddaljilo od tesnejše povezanosti s Cerkvijo. Nekateri so družbeno-kulturni, denimo sodobni pluralizem in pretiran individualizem.
  2. Poznati in sprejeti načine, kako so oddaljeni znova srečali Cerkev in se vanjo dejavno včlenili.
  3. Poiskati izhodišča za pravilen odnos do oddaljenih in obrobnih ter
  4.  prepoznati, kako in kje se z njimi lahko srečamo; tudi tako, da sodelujemo s tem, kar je v njihovem življenju dobrega.
Pri vsem je ključno, da pričujemo za pravo podobo Cerkve, pravo podobo človeka, vere in ljubezni. Bistvo Cerkve ni institucija moči, bodisi moralne ali kake druge, tudi posvetne, pač pa duhovno povezana skupnost. Cerkev je predvsem zgodba božjega usmiljenja in neizmerne ljubezni Boga do človeka – in ljubezni mnogih ljudi do Boga, bližnjega in stvarstva. Več je načinov, kako so se oddaljeni znova obrnili k Cerkvi, a naslednji se mi zdijo posebej pomembni.
  1. Prvič, osebno srečanje z drugim, ki posameznika spodbudi k iskanju vere. Okolja so različna, med njimi povabilo v kakšno župnijskih skupin, ali udeležba na duhovnem in drugačnem (večdnevnem) srečanju.
  2. Drugi pomemben prostor so cerkvena (laična) gibanja, združenja in skupnosti. S tem, ko se v njih povežejo osebna duhovna rast, elementi skupnostnega življenje ter apostolske dejavnosti, posamezniku omogočajo, da izkusi celovito duhovno pot. Seveda ne živijo vsa gibanja in združenja tega v polnosti, vsaj ne celotno obdobje obstoja, a vendarle so ti izrazi združevanja zelo pomembni za sodobno Cerkev, ker se dopolnjujejo z župnijsko-škofijsko pastoralo. Gibanja in župnije sta izraza iste Cerkve, sta dar drug drugemu, zato se morata priznavati, podpirati, predvsem pa prejete milosti dati na voljo drugemu.
  3. Tretje pomembno prostorje ponovnega srečanja z Bogom in s Cerkvijo je – morda nekoliko presenetljivo – umetnost in filozofija. Da, tudi srečanje z duhovno presijano besedo filozofije (denimo Edith Stein, Nikolaj Berdjajev, Pascal itd.), kjer se razum stika z modrostjo in s celovitostjo človeka kot osebe, je nekatere sodobne ljudi nagovorilo v dno duše in v njih prebudilo potrebo po tesnejši povezanosti s Cerkvijo. Podobno so pričevali nekateri obrobni ali neverni, da jih je osebno nagovorila liturgična umetnina, denimo v novi kapeli Odrešenikove Matere v Vatikanu.
In kako se srečati z oddaljenimi? 
  1. Predvsem kot oseba z osebo,
  2. brez moralizma in predsodkov,
  3. brez vzvišenosti,
  4. v priznavanju dobrega drugega in
  5. pa predvsem, sredi njihovega življenja, bodisi v prostem času, civilnem združenju, delu, družini, soseščini.
  6. Delovati skupaj z njimi v dobrih pobudah,
  7. podpreti jih v stiskah –
  8. in moliti.
Predvsem pa, nikoli pozabiti, da je vera dar, zato živeti v hvaležnosti in odprtosti do bližnjega.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov v “Kdo mi nalije žive vode? ( pastoralni tečaj)”

  1. Dajana Dajana pravi:

    Oddaljiti se od Boga ni enako oddaljiti se od Cerkve. Človek je lahko popolnoma v stiku z Bogom, četudi nikoli ne stopi v Cerkev.

  2. pavel pravi:

    Po mojih osebnih izkušnjah in tudi opazovanju drugih ljudi, se kaže bližina človeka Bogu v njegovi bližini Cerkvi. Cerkev je občestvo vernikov, vse sorte ljudi so znotraj. Kajti odnos, ki ga imam do Boga, se najbolj transparentno pokaže v odnosu do bližjih. Nekdo, ki ljudem laže, krade, jih manipulira oz. zavaja, me ne bo prepričal, da ima dober odnos z Bogom.

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.