PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 27.11.2007

Težki ljudje, kako shajati z njimi?

Objavil pavel dne 27.11.2007

Težki« ljudje

 
 
 
14.10.2007Kako shajati s »težkimi«, antipatičnimi ljudmi, ki se jim ne moreš izogniti in si primoran biti skupaj z njimi še celo v istem prostoru, npr. doma, v šoli ali službi? S takimi, ki poznajo samo pravice, in vedo, kaj si ti dolžan narediti, kaj oni pa ne. Poskušam se nekako prilagoditi, poiskati tudi lepe, dobre plati; vendar mi ne uspeva najbolje. V družbi negativnih ljudi se počutim slabo in mi velikokrat pokvarijo vsaj del dneva. Jezi me, ker tako vplivajo na moje počutje. Kaj bi mi svetovali?

Nataša

Vprašanje, kako shajati s težkimi ljudmi, je eno izmed tistih vprašanj, ki si ga več ali manj redno postavljamo vsi ljudje. Tudi tisti, ki živijo v samostanih. Tudi svetniki. Cerkvena učiteljica sv. Terezija Deteta Jezusa v Povesti duše med drugim piše o svojih taktikah, kaj narediti, da bi bilo življenje z bližnjo osebo, ki ti gre na živce, čim bolj znosno. In ne samo znosno, pač pa čim bolj posvečujočo. Sama si je zadala, da bo samostanskim sosestram, ki so ji bile najbolj zoprne in ki se seveda svoje antipatičnosti niso zavedale, še posebej prijazno stregla pri mizi in jim sploh posvečala več pozornosti. Ne, čustvenega odpora do njih ni kar takoj premagala, psihično garanje ni že drugi dan prineslo sladkobe, vendar je njen trud tisto drobno okolico samostanske jedilnice ali kapele nevidno posvečeval. Odnosi med »antipatičnimi« so dobili kurz odrešenja.
  1. To bi bil prvi korak: moliti in se potruditi za tistega, ki ti gre na živce.
  2. Drugi korak bomo prav tako razložili iz samostanske prakse. Za časa sv. Terezije Deteta Jezusa so redovne skupnosti delovale bolj hierahično kot danes. Tudi socialno-čustvene probleme so posamezniki reševali predvsem s predstojnikom ali duhovnim voditeljem. V zadnjih desetletjih tudi s pomočjo humanističnih znanosti v samostanih odkrivamo moč dialoga in skupinske refleksije. Pravzaprav na novo odkrivamo to, česar je polna nova zaveza in kar so cerkveni očetje imenovali bratsko opominjanje (correctio fraterna). To je od reda do reda različno, ampak povsod se vsake toliko časa se sobratje ali sosestre sestanejo z namenom bratskega/sestrskega opominjanja in bratske/sestrske hvale. Sam se spomnim ene tovrstne refleksije v noviciatu v Španiji. V krog sobratov sem se usedel dokaj samozavestno, po zaključku opominjanja pa sem iz sobe odšel kot polit cucek. Koliko zveš o sebi, ko imajo drugi priložnost brez zavor in strahu povedati, kaj je na tebi težkega in neprijetnega! Taka ura je huda ura, a je blagoslovljena.
Drugi korak je torej ta: iskreno in odprto se pogovarjati in drug drugemu povedati, kaj je na kom motečega. Če ste v svojem ozkem okolju zmožni opraviti ta drugi korak, ste rešili več kot pol medosebnih problemov. Bodimo realni. Bratsko opominjaje je že v samostanu, kjer so vsi tako rekoč mistično zavezani svoji skupnosti, velika umetnost, kako velika umetnost bo šele v službi, kjer v isti »sobani« osem ur na dan živite skupaj idejno in moralno zelo različni ljudje. S tem, da zdaj v službe prihajajo generacije tranzicijskih razvajenčkov, ki so sploh bile vzgajane za kontemplacijo lastnega popka, zato potreb drugega človeka ne vidijo. Taki ljudje, ne gredo samo drugim na živce, ampak na dolgi rok škodijo učinkovitosti sistemov. Poslovni svet se na to odziva in vedno bolj uveljavlja »team building«, kakšne skupine gredo tu in tam v »klavzuro«, »personal managment« postaja cenjena stroka. Skratka, spet odkrivamo toplo vodo. Ampak hvala Bogu, da jo. Vprašanja za p. Branka ali s. Andrejo nam lahko pošljete na poštni ali elektronski naslov mladi.val@druzina.si. p. Branko Cestnik, Družina, Mladi val
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, psihološko svetovanje, vzgoja samega sebe | 2 komentarjev »

Kdo mi nalije žive vode? ( pastoralni tečaj)

Objavil pavel dne 27.11.2007

Na 39. pastoralnem tečaju so različni predavatelji in navzoči slušatelji poskušali opredeliti, razčleniti in pastoralno ovrednotiti pojav oddaljenih. Tako rekoč ni srečanja pastoralnih delavcev, na katerem ne bi omenili

  1. osipa po birmi,
  2. mlačnih mladih zakoncev,
  3. preobremenjenih staršev, ki otrokom ne dajejo primernega verskega zgleda,
  4.  zakrknjenih dedcev itd.
Kaj storiti? Kako se lotiti težavnega problema? Ali ima Cerkev na Slovenskem konkreten program nove evangelizacije? Po izrečenem na pastoralne tečaju je pred nami še veliko dela in temeljnih odločitev. Kako gledajo na pojav oddaljenih predavatelj mag. Branko Cestnik in koreferenti, si lahko preberete v nadaljevanju.

Mag. Branko Cestnik, kdo so oddaljeni? Ali lahko pojasnite temeljne pojme? Oddaljeni je izraz, ki ga najdemo v besedilu Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem in tudi v nekaterih drugih pastoralnih besedilih. S tem pojmom označujemo kristjane, ki so se po prejetih zakramentih, kot polnopravni člani Cerkve, od nje oddaljili. Ne živijo več v jedru. Se ne udeležujejo nedeljskih maš, ne sklepajo cerkvene poroke, moralno življenje si razlagajo po svoje. To je po grobih ocenah petdeset odstotkov Slovencev in Slovenk.

Zakaj pride do tega pojava? Zakaj se mnogi kristjani kljub prejetim zakramentom oddaljijo od Cerkve? Oddaljenost je konstanta v vsaki duhovnosti. V duhovnem življenju človek vedno ne zdrži do konca. V Svetem pismu lahko beremo, kako se ljudstvo oddalji od Boga. To ni nekaj novega. Nekaj novega pa je, zlasti, če se ozremo na zgodovino Cerkve v zadnjih petsto letih, da se oddaljenost pojavi kot družbeni fenomen. Kristjani, ki sicer ne gredo iz Cerkve, obenem pa niso čisto v njej. To je zanimiv družbeni pojav, ki ima korenine v sekularizaciji.

Na osebnosti ravni pa posameznik zaide v času socializacije. Kot otrok živi v takem okolju, ki ga vzgaja v oddaljenosti in k dvoumni drži sočasne pripadnosti in nepripadnosti, sočasnega spoznavanja Boga in emancipacije od Boga.

Kdaj se lahko že začne ta proces? Začetki lahko segajo v zgodnje otroštvo. Na primer molitev Sveti angel. Pri molitvici, ki se jo mora naučiti. Če učitelj, to je ponavadi nekdo iz družinskega kroga, ne veruje v angele, otrok hitro zazna to dvojnost. Da se mora nekaj učiti, ker je otrok, ne zato, ker angeli obstajajo. Atiju tega ni treba moliti, ker je odrasel. Vero že takoj začne sprejemati kot del splošne socializacije, ki se bo z birmo končala. Takrat mu ne bo več treba moliti, ker bo kot ati. Do takrat pa bo živel to dvojnost. Versko socializacijo bo dal skozi, obenem pa bo varoval tudi svojo notranjost v neodvisnosti od Boga. Pri birmi prideta oba procesa – spoznavanje Boga in emancipacija – do vrhunca. Pokaže se kot lep obred, pri katerem so otroci čustveno ganjeni, potem pa sledi odpad. To lahko razumemo kot razkol v človeku, ki je nelogičen le na prvi pogled.

Ali katehet, pastoralni delavec lahko stopi v ta proces in ga obrne v drugo smer, v smer notranjega poenotenja? Seveda. K temu je naravnana tudi kateheza. Katehet je pred težko nalogo. Po razvojni psihologiji ima otrok že oblikovane nastavke za svojo osebnost. Njegovo versko doživljanje je že usmerjeno. Katehet ga sicer še lahko navduši za verske vsebine, toda s puberteto bo mladostnik doživel to neskladje. Boga ne doživlja tako, kot bi ga moral, in bo to tudi pokazal. S prenovo osnovnošolske kateheze bi tu lahko katehetom bistveno olajšali delo. Dokler pa je osnovnošolski verouk podoben pouku v šoli, je težko pričakovati takšen preskok.

Ali je to sploh mogoče brez sodelovanja s staršev? Otrok, ki je zmogel preseči dvojnost, bo svojo izkušnjo prenesel v družino. V takih primerih lahko družina omili polemično držo do Cerkve in se ji bolj približa. Otrok je lahko posrednik do staršev. Gotovo pa ni utemeljeno pričakovanje, da bomo z osnovnošolsko pastoralo vse rešili. Podoba Boga in versko doživljanje zrase v družinskem okolju. Oče in mama sta prva podoba Boga. Sta prvi simbol nadnaravnega. Če tega ni bilo, je to težko nadoknaditi.

Torej je odpad ali odhod po birmi po svoje pozitivno dejanje. Mladim več ni treba biti lažen, dvojen v sebi. Zato tudi nekateri tako hitro gredo vstran, da se rešijo čustvenih napetosti, ki jih včasih lahko zelo bremenijo. Vsak si želi biti enovita osebnost. To lahko razumemo po eni strani kot razbremenitev, po drugi pa kot nov zaplet. Odhod je namreč največkrat pobeg. Ni pravega slovesa. Na koncu nekega obdobja ni obračuna. Je nekakšen pobeg, ki se lahko spremeni v skrivaštvo. Župnika ne pozdravi. Se mu raje izogne. Še ena dodatna krivda in zapletenost, ki se vleče naprej v življenju.

Kako priti nasproti oddaljenim? Odrasli se približujejo Cerkvi ob tradicionalnih obredih, praznikih, blagoslovih. Duhovniku takrat priznajo vlogo oznanjevalca. So odprti in dovzetni za sporočilo evangelija. Smrt in bolezen sta stanji, ki človeka odpreta za Boga v iskanju osmišljanja bolečine, trpljenja, minevanja. Zanimive vstopne točke so kakšna praznovanja v župniji ali obnove stavb, ko se lahko oddaljeni skozi tehnično govorico približa Cerkvi. Sicer ostane to, kar je, ampak ob kosilu bo zmolil z drugimi, čeprav doma ne moli. Na te vstopne točke računa tudi plenarni zbor, ker ne pokaže na kakšne posebno nove metode približevanja oddaljenih, ampak vabi h kakovostni prenovi tega, kar že delamo.

Ali je plenarni zbor Cerkve na Slovenskem začrtal kakšno posebno pastoralno strategijo? Na plenarnem zboru se nismo odločili za eno močno pastoralno strategijo. Da bi se odločili za eno področje in bi se vse drugo navezalo na to. Da bi se na primer odločili za družino in bi rekli, zdaj bomo pa petnajst let posvetili delu na tem področju. Nismo se odločili za tako smer. Gotovo pa je plenarni zbor proces, ki še traja.

Cerkev v Zahodni Evropi živi posebno zgodovinsko obdobje, ki ga papež Benedikt XVI. zelo dobro razume. Pravi, da gre za proces velikega očiščevanja krščanstva. To pomeni tudi izgubo množičnosti. Množičnost ni več merilo uspešnega krščanstva. Še vedno smo pod vplivom zgodovinske izkušnje velike, prevladujoče religije. Iz te izkušnje smo navajeni, da si sebe predstavljamo kot veliko drevo. Benedikt XVI. pravi, naučimo se misliti, da smo gorčično zrno. To je seveda miselni preobrat, ki ga moramo sprejeti. Marsikakšna struktura bo še propadla. Duhovnih poklicev je manj. Mnoge metode bodo neučinkovite. Vera se bo izčiščevala. Na drugi strani pa se bo nasprotni sistem emancipacije od Boga, splošna množična brezbožnost, prav tako prej ali slej izpraznil. Ko se bo brezbožnost izkazala votla, neučinkovita, neosrečujoča, bo zlezla skupaj. Takrat moramo biti pripravljeni.

Zakaj sploh oznanjevati? Zakaj iti nasproti oddaljenim? Vedno je nevarno, da nam krščanstvo postane religija, ki jo pač človek potrebuje, ker je religiozno bitje. Ves čas moramo vedeti, da je krščanstvo več kot religija. Sociološko in zgodovinsko gledano imamo obliko religije, v resnici pa smo skrivnostno Kristusovo telo. V njem je skrita resnica o Bogu in človeku. To je treba vedno znova oznanjati. Oznanilo ne more nikoli usahniti. Je vedno novo, ker moramo vedno znova presegati sami sebe.

dr. Igor Bahovec

Znati pripovedovati zgodbo ljubezni

Oddaljeni in obrobni kristjani so izziv ne le za poklicne pastoralne delavce, pač pa za vse kristjane. Za laike že zato, ker imamo pogosto več priložnosti srečati se z njimi kot marsikateri izmed duhovnikov in redovnikov. Zato menim, da je dobro, če se znamo laiki, duhovniki in redovniki o tem vprašanju pogovarjati in skupaj iskati poti, da bi se ti ljudje znova srečali z jedrom naše vere, ki ni nekaj zasebnega, temveč vera skupnosti in povezanosti z Bogom in ljudmi. Pomembno je pričevati za to, da je Kristus ustanovil Cerkev in da Kristusa brez Cerkve ni, pa čeprav kristjani in vidna Cerkev včasih (prevečkrat) mislimo in ravnamo v grehu, napakah in zmotah.

O tej temi lahko govorim predvsem iz izkušenj življenja sredi sveta, kot mož, oče, družboslovec, veren laik. Pomembno je tudi to, kar sem prebral, vendar lahko rečem, da je za moj prispevek bistveno, da sem lahko tako na domači kot mednarodni ravni večkrat srečal resnično verne ljudi. Med njimi jih ni malo, ki so bili del življenja oddaljeni ali obrobni, pa sta jih srečanje z božjim v živi Cerkvi, običajno v osebnem stiku z duhovno prebujenim človekom, in izkušnja skupnosti vernih pripeljala nazaj med dejavne in zavzete kristjane.

Dobro je, če se tema oddaljenih in obrobnih odpre celovito, saj izkušnje govore, da Duh govori na različne načine. Menim, da so pri tem pomembni trije vidiki.

  1. Razumeti okoliščine in razloge, zaradi katerih se je toliko ljudi oddaljilo od tesnejše povezanosti s Cerkvijo. Nekateri so družbeno-kulturni, denimo sodobni pluralizem in pretiran individualizem.
  2. Poznati in sprejeti načine, kako so oddaljeni znova srečali Cerkev in se vanjo dejavno včlenili.
  3. Poiskati izhodišča za pravilen odnos do oddaljenih in obrobnih ter
  4.  prepoznati, kako in kje se z njimi lahko srečamo; tudi tako, da sodelujemo s tem, kar je v njihovem življenju dobrega.
Pri vsem je ključno, da pričujemo za pravo podobo Cerkve, pravo podobo človeka, vere in ljubezni. Bistvo Cerkve ni institucija moči, bodisi moralne ali kake druge, tudi posvetne, pač pa duhovno povezana skupnost. Cerkev je predvsem zgodba božjega usmiljenja in neizmerne ljubezni Boga do človeka – in ljubezni mnogih ljudi do Boga, bližnjega in stvarstva. Več je načinov, kako so se oddaljeni znova obrnili k Cerkvi, a naslednji se mi zdijo posebej pomembni.
  1. Prvič, osebno srečanje z drugim, ki posameznika spodbudi k iskanju vere. Okolja so različna, med njimi povabilo v kakšno župnijskih skupin, ali udeležba na duhovnem in drugačnem (večdnevnem) srečanju.
  2. Drugi pomemben prostor so cerkvena (laična) gibanja, združenja in skupnosti. S tem, ko se v njih povežejo osebna duhovna rast, elementi skupnostnega življenje ter apostolske dejavnosti, posamezniku omogočajo, da izkusi celovito duhovno pot. Seveda ne živijo vsa gibanja in združenja tega v polnosti, vsaj ne celotno obdobje obstoja, a vendarle so ti izrazi združevanja zelo pomembni za sodobno Cerkev, ker se dopolnjujejo z župnijsko-škofijsko pastoralo. Gibanja in župnije sta izraza iste Cerkve, sta dar drug drugemu, zato se morata priznavati, podpirati, predvsem pa prejete milosti dati na voljo drugemu.
  3. Tretje pomembno prostorje ponovnega srečanja z Bogom in s Cerkvijo je – morda nekoliko presenetljivo – umetnost in filozofija. Da, tudi srečanje z duhovno presijano besedo filozofije (denimo Edith Stein, Nikolaj Berdjajev, Pascal itd.), kjer se razum stika z modrostjo in s celovitostjo človeka kot osebe, je nekatere sodobne ljudi nagovorilo v dno duše in v njih prebudilo potrebo po tesnejši povezanosti s Cerkvijo. Podobno so pričevali nekateri obrobni ali neverni, da jih je osebno nagovorila liturgična umetnina, denimo v novi kapeli Odrešenikove Matere v Vatikanu.
In kako se srečati z oddaljenimi? 
  1. Predvsem kot oseba z osebo,
  2. brez moralizma in predsodkov,
  3. brez vzvišenosti,
  4. v priznavanju dobrega drugega in
  5. pa predvsem, sredi njihovega življenja, bodisi v prostem času, civilnem združenju, delu, družini, soseščini.
  6. Delovati skupaj z njimi v dobrih pobudah,
  7. podpreti jih v stiskah –
  8. in moliti.
Predvsem pa, nikoli pozabiti, da je vera dar, zato živeti v hvaležnosti in odprtosti do bližnjega.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, vzgoja samega sebe | 2 komentarjev »

Le kaj ima lahko liberalka proti zasebnim šolam?

Objavil pavel dne 27.11.2007

Le kaj ima lahko liberalka proti zasebnim šolam?
Janez Šušteršič
Janez Šušteršič
vsi članki avtorja
 

Katarina Kresal je v komentarju za Finance “Ne bomo tiho” [+] napisala, da opozicija ne more biti tiho, kadar vlada dela napake. Kar je seveda res. Kot ponazoritev pa je navedla tudi tole: “Če bi bili tiho, bi bile jutri tudi zasebne šole stoodstotno financirane iz proračuna.” Primer me je presenetil, saj mi ni jasno, kaj ima lahko liberalka proti javnemu financiranju programov zasebnih šol.

Država ne financira šol, ampak programe

Za začetek velja povedati, da je že sama trditev, da bi bile po (že umaknjenem) predlogu zakonu “zasebne šole stoodstotno financirane iz proračuna”, napačna. Pri nas namreč proračun ne financira šol, temveč programe, ki jih šole izvajajo. In to ne vseh programov, ampak samo tiste, ki zagotavljajo javno priznano izobrazbo. To je vsekakor pomembna razlika, na katero so predlagatelji zakona vedno znova opozarjali, vendar je bila vedno znova preslišana. Gotovo tudi zato, ker bi se korektno predstavljen predlog lahko zdel bolj sprejemljiv od tistega, ki se mu je nasprotovalo, pa sploh ni bil predlagan.

So javne šole res stoodstotno financirane?

Drug problem puhlice o “stoodstotnem financiranju zasebnih šol” je, da ustvarja vtis, kot da država danes stoodstotno financira javne šole. Kar očitno ni res. To vemo vsi, ki smo kdaj imeli šoloobvezne otroke in so nam ti domov neumorno prinašali položnice za obvezno plačilo raznega fotokopiranja, ekskurzij, predavanj na izbirnih vsebinah in podobnih pogruntavščin. In ko so zrasli in se vpisali na redni študij na javni univerzi, so prišle še položnice za vpisnino, knjižnico, izpite in podobno. Očitno pa tega, da v resnici tudi javne šole niso stoodstotno proračunsko financirane, še niso vsi opazili.

Zasebne šole niso le za premožne

Tretja izmišljotina so teze, da bi “stoodstotno financiranje zasebnih šol” pomenilo, da bi si lahko dobre šole privoščili le tisti, ki imajo denar za visoke šolnine. Meni se zdi bolj logično prav obratno sklepanje od tega. Če bi bili javno priznani programi na zasebnih šolah stoodstotno proračunsko financirani, bi ne bilo ekonomskega razloga, da bi se za tak program pobirala še šolnina. Izkušnje to potrjujejo. Država je v zadnjih letih podelila nekaj koncesij zasebnim fakultetam. Tam se zdaj na redni študij brez šolnine vpisujejo ljudje, ki bi jim sicer ostal na voljo le izredni študij na javni univerzi, za katerega bi morali plačati šolnino. Temu bi najbrž težko rekli povečevanje socialnih razlik.

Kakovost ni odvisna od lastništva šol

Zadnja izmišljotina pravi, da bi zasebno šolstvo in konkurenca nujno poslabšala kakovost. Res je nekaj zasebnih šol, ki so izkoristile tržne niše in za drag denar prodajale slab proizvod, prišlo na slab glas – toda prav dejstvo, da so na slab glas prišle, kaže, da ljudje in trg dela vendarle kmalu ugotovijo, kdo jih poskuša prinesti naokoli. Seveda bi bilo veliko bolje, če bi država na primer predpisala obvezno objavljanje primerljivih kazalnikov različnih vidikov kakovosti šol, saj bi s tem ljudem olajšala izbiro. Toda odsotnosti takšnega sistema ne moremo nadomestiti s preferiranjem določene lastninske oblike.

Zakaj je treba zasebne šole financirati enako kot javne?

Poglejmo zdaj še razloge, zakaj bi zasebne šole ne le smeli, ampak morali javno financirati pod enakimi pogoji kot zasebne. Kaj je šola? Ekonomsko gledano nič drugega kot organizacija, ki ljudem ponuja izobraževalne storitve. Ker država meni, da izobrazba ne koristi le ljudem, ki to izobrazbo imajo, ampak tudi družbi kot celoti, je pripravljena izobraževalne storitve, ki jih opravljajo šole, do določene mere sofinancirati. To je seveda v redu. Toda s tem pridemo do dveh glavnih vprašanj.

Prvo je takšno: če država na primer ugotovi, da moramo v Sloveniji vsako leto izšolati 500 elektrotehnikov in je to šolanje pripravljena plačati, zakaj bi morala biti njena pripravljenost za financiranje večja, če te tehnike izobrazi javna ustanova, kot pa če jih izobrazi zasebna ustanova? Če imamo dve šoli, eno zasebno in eno javno, ki jima je država obema priznala sposobnost in pravico, da izobražujeta elektrotehnike in jim na koncu podelita družbeno priznano spričevalo, nima država nobene pravice, da to enako storitev financira na različen način. Če to vseeno počne, ni to nič drugega kot diskriminacija – v tem primeru diskriminacija na podlagi lastnine. Diskriminaciji pa bi morala prava liberalka na vso moč nasprotovati.

Drugo vprašanje pa je, ali mora država šolske programe res financirati stoodstotno? Če drži, zlasti na višjih ravneh izobraževanja, da ima tisti, ki se šola, od svoje izobrazbe tudi določene osebne koristi, bi bilo pravično, da za pridobitev teh koristi plača pošteno ceno. Če je ne, to pomeni, da država s proračunskim denarjem prek financiranja šol posredno zagotavlja osebne koristi posameznikom. Ustvarjanje osebnih koristi s proračunskim denarjem pa je seveda nekaj, česar država, sploh pa liberalna, ne bi smela početi.

Kaj bi zagovarjala prava liberalka?

Skratka, namesto da podlega poceni formulam šolskih sindikalistov in socialistov, bi se morala prava liberalka čim prej zavzeti za enako financiranje vseh javno priznanih šolskih programov, ne glede na lastniško in pravno obliko ustanov, ki jih izvajajo, ter seveda tudi za uvedbo šolnin, ki bi bile sorazmerne z osebno koristjo, ki jo prinaša izobrazba. Vse drugo je … no ja, pač nekaj drugega, samo liberalno ne.

Dr. Janez Šušteršič je profesor na fakulteti za management v Kopru.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, liberalne reforme ( PRO FREE Market), politika | 2 komentarjev »

Socialistični bušizmi 3

Objavil pavel dne 27.11.2007

Katarina Kresal, LDS:

Če bi bili tiho, bi bile jutri tudi zasebne šole stoodstotno financirane iz proračuna.” (Smo proti zasebnim šolam.)

( to je tipična izjava socialista, ne pa liberalca. še en dokaz, da v LDS ni nobenega liberalca, temveč zgolj socialisti, birokrati)

.

Borut Pahor:

“Premier je začel obdobje političnih napetosti!”

Pahor se je dosedaj izogibal ( vsaj deklarativno, morda tudi v celoti?) gonji sovražnosti proti vladi JJa za razliko od ultra-nestrpnih sindikatov, sovraštva generirajočih medijev, prenapetih poslancev SD, LDS in Zares (” Dežuje, kriva je vlada!”). JJ je naredil temeljno napako, ker je skušal sindikatom, tajkunom in opoziciji ugajati. Zadnje čase, ko se bliža timing odprodaje podjetij, pa podgane histerično in SOVRAŽNO tolčejo po vsem kar diši po vladi.

Pošteno bi bilo povedati, kdo je tisti, ki vpeljuje v naš prostor napetost in SOVRAŽNOST. Sovražnost je temeljna značilnost delovanja skrajnežov, komunistov, oz. vseh socialističnih revolucionarjev. Sovražnost jim je cilj, program in delovanje.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, inženirji družbe, modne družbene smernice, mediji, novinarji, politika | Brez komentarjev »

Nakup delnic NKBM

Objavil pavel dne 27.11.2007

Včeraj sem vložil 4500€ v nakup delnic. V vrsti sem čakal dobro uro ( oh, stari “dobri”socialistični  časi).

Zdej bomo pa videli: če bo vlada dala na trg še zadnjih 25% delež, tako da bo v prodaji večina, potem bodo prišli resni kupci, ki bodo akvizitirali in dvigali ceno delnic.

Če pa bo zadrževala svoj delež, kot delajo vse socialistične vlade Slovenije, potem bodo bogateli birokrati in političi prijatelji vseh strank, delnice pa bodo padale. Konec koncev je v vseh državnih podjetij od 30% do 50% ljudi, ki so nepotrebni. Med njimi so v glavnem taki, ki so po politični liniji prišli gor, ne tisti delavci, ki garajo na šaltarjih oz. s strankami. Temveč tisti, ki imajo od slednjih 2x ali 3x in več višje plače.

Prej ko bomo privatizirali državne firme, prej bo konkurenca dvignila tudi plače dobrim delavcem.

Še glede delnic: ocenjujem 2x do 3x povečanje cene delnice, če bo vlada dala na trg vseh 75% delnic in ne samo 50%, kot je dala do sedaj.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, borza, trg, liberalne reforme ( PRO FREE Market) | Brez komentarjev »