Čemu smo v Sloveniji tako globoko impregnirani z zločinskim balkanskim komunizmom, pa čeprav je le ta fromalno in gospodarsko propadel leta 1990?

Tragedija otrok s Petrička nam govori na tako temeljno človeški ravni, da so ob njej za hip umolknili tudi najbolj cinični dediči komunizma. Seveda pa ni pričakovati katarze. Za to je vrsta razlogov.

1. V prvi vrsti je razlog politično in materialno motivirana odločenost levih centrov moči, da se nikoli v resnici in do konca ne soočijo s krvavo resnico komunizma v Sloveniji.
2. Nadalje, javni prostor večinoma obvladujejo levo usmerjeni mnenjski voditelji in kapital leve provenience.
3. In slednjič, javno mnenje je do komunističnih zločinov v najboljšem primeru brezbrižno, v najslabšem pa jim celo pritrjuje.

Kot sem že povedal, je tako stanje duha posledice posilstva, ki ga je slovenski narod doživel z državljansko vojno, komunističnim masakrom notranjih in razrednih sovražnikov, permanentno revolucijo in razsutjem večine družbenih in moralnih norm (ne laži, ne kradi, ne ubijaj). Partija je oblastni monopol vzdrževala s politično policijo, vojsko in z dirigirano sodno, izvršilno in zakonodajno oblastjo.

Družbo so posilili s politično religijo, katere elementi so bili:

1. kult vodje,
2. mitologija revolucionarnih izročil,
3. rituali štafete mladosti,
4. iniciacijski obredi sprejemov v pionirsko organizacijo in partijo.

Posledice tega posilstva so vgrajene globoko v kolektivno podzavest, zato segajo preko generacij v prihodnost in se navzven kažejo kot bivanjska izpraznjenost in – navidez paradoksalno –kot identifikacija naroda s posiljevalcem in njegovimi vrednotami. Družba je tako rekoč prestreljena z balkanskim levičarstvom. Primerov je nešteto, naštejmo jih le nekaj.

1. Zveza borcev na primer, ki bi lahko bila nesporna moralna avtoriteta, je bila pod komunizmom predvsem del organizacijske strukture partijskega boljševizma in del mašinerije totalitarnega sistema. Danes ni dosti bolje, saj jo personalno in ideološko obvladujejo iste sile. Janez Stanovnik, predsednik ZZB, je komunist, od 1945 tesen Kardeljev sodelavec in domnevam tudi somišljenik. Somišljenik človeka, ki ni bil le ideolog samoupravljanja, ampak tudi arhitekt medvojnega komunističnega terorja proti civilnemu prebivalstvu in s tem umetno sprovocirane državljanske vojne, akter poboja 12.000 domobrancev in eden od snovalcev zloglasnega taborišča na Golem otoku. Skoraj odveč je omeniti, da mediji v takem vodstvu Zveze borcev ne vidijo problema, ampak raje mantrajo o fašistoidnosti Janeza Janše.
2. Drug primer. Če izberemo le tri neslavna imena iz širnega ozvezdja komunistične mitologije – Tita, Kardelja in Kidriča – že površen pregled imen ulic, cest in trgov pove, kako pomembno mesto zavzemajo še danes. Tita najdemo v Ljubljani, Kopru, Velenju, Celju, Postojni, Mariboru, Senovemu, Radencih. Kardelja najdemo v Ljubljani, Velenju in Mariboru. Kidriča slavijo v Velenju, Škofji loki, Kranju, Litiji, Dobrovcih, Kanalu, Bledu, Kočevju, Lenartu v Slovenskih goricah, Celju, Laškem, Rogaški slatini, Radencih, Ajdovščini, Sežani, Črnomlju, Piranu, Postojni, pa še cel kraj so mu posvetili (Kidričevo). Obstajajo tudi številni spomeniki posvečeni tem svetnikom posebej in revoluciji na splošno. Vse to medijev ne moti. Verjetno moti vlado JJ, ki pa si ne upa drezati v osje gnezdo.

Še en droben primer slovenskih bizarnosti. Ko so 15 let po propadu komunizma neznanci spremenili napis Naš Tito, ki kazi panoramo Nove Gorice, v Naš Fido, je sledila takojšnja mobilizacija zdravih sil. Napis so popravili nazaj v Naš Tito, ki marsikoga na tej strani meje žali, onstran meje pa nas vse izpostavlja posmehu kot malikovalce diktatorja, ki se nismo sposobni odlepiti od njegovega kulta osebnosti.

Vse to riše porazno sliko stanja duha tukaj in zdaj. Slovenijo pod površjem uspešne tranzicije razkrajajo nerazrešene travme državljanske vojne, komunistične instrumentalizacije osvobodilnega boja in masakrov po vojni. V tem smo žal mnogo na slabšem kot druge tranzicijske družbe, kjer so komunizem uvedli ruski tanki in zato nikoli v resnici ni bilo dvoma o tem, kdo je bad guy, ko so enkrat Rusi odšli. Pri nas je komunistično zlo na žalost avtohtono, komunistična zloraba pa tako globoko vsajena v narodovo podzavest, da se katarza pri nas zdi čista fantastika.

Redke poskuse razkrivanja preteklih krivic pretežni del javnosti, mainstream levičarjev in režiserji iz ozadja označuje za revanšizem in kopanje po kosteh, ki nikomur ne koristi. Češ, dajte nam že enkrat mir s trupli, ki nikogar več ne zanimajo. Iz primerov je žal jasno, kako se razvijajo družbe, ki niso sposobne reflektirati in predelati svojih travm. V nikakršno tolažbo mi ni, da bodo to čutili tudi tisti, ki se cinično sprenevedajo.

vir zelodko v komentarju št. 21 na blogu Kavelj22 

univerzalna protivojna pesem, ki so jo YU – rdeči fašisti pod Titom v YU prepovedali.

Vor der Kaserne

Vor dem großen Tor

Stand eine Laterne

Und steht sie noch davor

So woll’n wir uns da wieder seh’n

Bei der Laterne wollen wir steh’n

Wie einst Lili Marleen,

Wie einst Lili Marleen.

.

Unsere beide Schatten Sah’n wie einer aus

Daß wir so lieb uns hatten

Das sah man gleich daraus

Und alle Leute soll’n es seh’n

Wenn wir bei der Laterne steh’n

Wie einst Lili Marleen,

Wie einst Lili Marleen.

.

Schon rief der Posten,

Sie blasen Zapfenstreich

Das kann drei Tage kosten

Kam’rad, ich komm sogleich

Da sagten wir auf Wiedersehen

Wie gerne wollt ich mit dir geh’n

Wie einst Lili Marleen,

Wie einst Lili Marleen.

.

Deine Schritte kennt sie,

Deinen zieren Gang Alle Abend brennt sie,

Doch mich vergaß sie lang

Und sollte mir ein Leids gescheh’n

Wer wird bei der Laterne stehen

Mit dir Lili Marleen,

Mit dir Lili Marleen?

.

Aus dem stillen Raume,

Aus der Erde Grund

Hebt mich wie im Traume Dein verliebter Mund

Wenn sich die späten Nebel drehn

Werd’ ich bei der Laterne steh’n

Wie einst Lili Marleen,

Wie einst Lili Marleen.

(Contributed by Riccardo Venturi)