PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Analiza politike v Sloveniji od leta 1991

Objavil pavel, dne 23.11.2007

vir: spletna stran Ane Jud, napisal Pero

Novejši politični razvoj Slovenije 23.11.2007 ob 16:22
Pero je spet postregel z dobro analizo in pred vami je esej z naslovom Novejši politični razvoj Slovenije. Če želite, ga lahko sprintate. NOVEJŠI POLITIČNI RAZVOJ SLOVENIJE DESNICA IN LEVICA 1. Razmerje med levico in desnico na ekonomsko-socialnem področju 2. Razmerje med levico in desnico na svetovnonazorskem in kulturno-socialnem področju 3. Razmerje med levico in desnico na nekaterih drugih področjih POLITIČNI RAZVOJ V SLOVENIJI OD KONCA 1980-IH LET 1. Prevlada levice na Slovenskem in objektivni razlogi za tako stanje 2. Prehod v demokracijo in neodvisno državo: konec 1980-ih do 1992 3. Vladavina levice pod vodstvom LDS: 1992-2004 4. Zasuk v desno 2004 in dosedanja evolucija SDS-a 5. Bilanca uspešnosti sedanje vlade in obeti za prihodnost POMANJKLJIVOSTI SLOVENSKE USTAVNE UREDITVE 1. Zakonodajni referendum 2. Poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti v parlamentu 3. Državni svet in predsednik republike 4. Protikatoliški elementi ustave in nekatera kulturno-etična vprašanja 5. Česa v ustavni ni pa bi moralo biti VPLIV STANJA DUHA V SLOVENIJI NA POLITIČNE RAZMERE 1. Dejanska in zaželjena vloga katoliške cerkve in religije na Slovenskem 2. Predmeti levičarske manipulacije v Sloveniji VZPOSTAVITEV RAVNOTEŽJA MED LEVICO IN DESNICO V SLOVENIJI 1. Anomalije slovenske politike 2. Prestrukturirajne na desni strani političnega prostora in vloga SDS pri tem

Ta esej je posvečen analizi političnega razvoja v Sloveniji v zadnjih 18 letih. Te analize pa ni mogoče opraviti brez poprejšnje analize političnih pojmov desnice in levice, ki sta temeljni politični kategoriji.

DESNICA IN LEVICA

Čeprav v teoriji ni enotne opredelitve teh dveh pojmov pa se lahko reče, da temeljno razlikovanje med njima poteka na socialno-ekonomskem področju v odnosu do družbene enakosti in neenakosti. Ta ločnica je v določeni vzajemni korelaciji s svetovnonazorsko opredelitvijo desničarjev in levičarjev ter njihovim odnosom do kulturnih vprašanj, najmanj pomembna razlika med enimi in drugimi pa je v njihovi zunanjepolitični usmeritvi. V javnosti so uveljavljene še nekatera dodatna razlikovanja, ki pa ne držijo, a se kljub temu z njimi manipulira na veliko.

Razmerje med levico in desnico na ekonomsko-socialnem področju

Na socialno-ekonomskem področju je po mnenju levice socialna enakost naravno stanje medčloveških odnosov in cilj h kateremu je treba težiti, po mnenju desnice pa socialna neenakost temelji na človekovi naravi in je pogoj za učinkovito delovanje družbe, enakost pa je socialno disfunkcionalna. Toda kot ni mogoče govoriti o absolutni enakosti in neenakosti ter se nihče tudi ne zavzema njiju, tako tudi ni mogoče o politični desnici in levici govoriti v absolutnem, temveč le v relativnem pomenu besede. Pač, kdor se zavzema za večjo socialno enakost je bolj levo usmerjen in obratno. Obstajajo le bolj ali manj desno in levo usmerjene politike in politiki v bipolarnem kontinuumu med imaginarno absolutno levico in imaginarno absolutno desnico. Tako imenovana politična sredina dejansko ne obstaja in pomeni le usmeritev, ki hkrati ni niti izrazito leva ne izrazito desna. Družbeni odnosi so danes bolj egalitarni in s tem »obrnjeni v levo« kot so bili na začetku moderne dobe pred dvema stoletjema, ko se je delitev med desnico in levico tudi pojavila. Danes ni več suženjstva kot skrajne oblike družbene neenakosti, niti fevdalizma in plemiških naslovov kot milejših oblik, splošna in enaka volilna pravica, neodvisna od premoženjskega stanja, pa je univerzalna. Noben današnji desničar ne zahteva vrnitve k tem oblikam socialne neenakosti in programi današnjih desničarskih strank, kjer veljajo te stvari za nekaj samoumevnega, bi v tedanjem času zveneli zelo levičarsko. Ko je bila konec 18. in v 19. stoletju uvedena in nato splošno sprejeta najprej osebna svoboda vseh ljudi, nato pa še enakost pred zakonom in končno politična enakost v obliki splošne in enake volilne pravice do konca prve četrtine 20. stoletja, se je postavilo vprašanje ali naj se teži tudi k uvedbi ekonomske enakosti med ljudmi in to vprašanje je še danes bojno polje med levico in desnico. Lahko se reče, da je do začetka 1980-ih let obstajal trend k enakomernejši razdelitvi dobrin in povečevanju vloge države v gospodarstvu, ki je bila potrebna za dosego tega cilja, da pa se je od tedaj trend obrnil v nasprotno smer in vprašanje je na kateri točki se bo zaustavil, kajti ni realna vrnitev na tako razdelitev dobrin kot je obstajala pred sto leti in današnja desnica se ne zavzema za to, niti ne bi bilo mogoče tega izpeljati zaradi nasprotovanja večine prebivalstva. Od univerzalne uveljavitve pravne enakosti (enakosti pred zakonom) je glavna vrednota desnice gospodarska svoboda (ne vedno tudi druge oblike svobode), to je prosto razpolaganje posameznika z njegovim časom in premoženjem. Zaradi tega desnica zagovarja primat zasebne lastnine kot temelja človekove svobode in učinkovitega gospodarstva, omejeno vlogo države v gospodarstvu, majhen javni sektor, podjetniško svobodo, nizke in ne preveč progresivne davke, nizek delež državne porabe v BDP ter osebno odgovornost posameznika za njegov socialni položaj. Glavna vrednota levice je danes socialna varnost v smislu zagotovljenega dohodka in dobrin, zlasti najnujnejših, bolj kot sama enakost za vsako ceno. Seveda to zahteva visoke in progresivne davke. Levica je vse do 1990-ih let zagovarjala omejevanje zasebnega lastništva v gospodarstvu kot načina za zmanjšanje družbene neenakosti, še danes pa je iz istega razloga nezaupljiva do zasebne pobude v šolstvu, zdravstvu in drugih socialnih dejavnostih, četudi se ta izvaja na koncesijski osnovi in brez neposrednega plačevanja storitev s strani uporabnikov. Tako svoboda kot socialna varnost sta ljudem všečni, toda veliko se jih ne zaveda, da se medsebojno izključujeta. Svoboda generira socialno negotovost in neenakost, socialna varnost in enakost pa zahtevata omejevanje osebne svobode. Kot rečeno, pa to ne pomeni, da se desnica zavzema za absolutno (ekonomsko) svobodo, ki vodi v absolutno socialno neenakost in negotovost temveč le za več svobode ob manj socialne varnosti in enakosti od levice, ki tudi ne absolutizira socialne varnosti in enakosti na račun popolne odprave gospodarske svobode posameznika. Gre za to kako naj se ti dve zaželjeni, a medsebojno izključujoči se vrednoti, medsebojno kombinirata, da bodo ljudje najbolj zadovoljni. Rešitve, ki jih pri tem ponujata levica in desnica pa so različne od države do države, zato tudi sama izraza v različnih državah pomenita različno.

Zgodovinsko gledano, se je delitev med politično desnico in levico pojavila med francosko revolucijo, ko so v Splošnih stanovih (takratni skupščini) predstavniki drugega (plemiškega) stanu sedeli desno, predstavniki notranje heterogenega tretjega (neplemiškega) stanu pa levo od predsedujočega. Relativnost teh dveh pojmov se je pokazala v nadaljevanju revolucije, ko je tretji stan postal narodna skupščina in so bili odpravljeni plemiški naslovi in je plemstvo izginilo. V zakonodajni skupščini so 1791-92 na desni sedeli privrženci ustavne monarhije (feuillanti), na levi pa republikanci, ki so bili tudi notranje heterogeni in kolektivno znani kot jakobinci. Po padcu kralja in izginotju rojalistične frakcije 1792 je znotraj dotedaj »levičarskih« republikancev prišlo do konflikta desnim krilom girondinov in levo frakcijo montagnardov, ki se je končal z uničenjem prvih 1793. Ko so zavladali montagnardi in se je začelo obdobje znano kot vladavina terorja, je prišlo do konflikta med njihovo večinsko »desno« frakcijo pod vodstvom Roberspierra in levo frakcijo kordiljerov, ki se je končal z iztrebljenjem slednjih. Na koncu je po prevratu 1794, prišel pod giljotino tudi Robespierre in njegovi, v novi narodni konvenciji (skupščini) pa je prevladala »desničarska« frakcija termidorcev, s čimer je bilo revolucije konec. V današnji Franciji veljajo komunisti za idejne naslednike kordiljerov, socialisti za naslednike montagnardov, desničarji predsednika Sarkozyja pa za idejne dediče »desnih« republikancev iz revolucije (girondinov in termidorcev). Rojalisti, kot najbolj desna struja med francosko revolucijo (tako njihovo »levo« krilo feuillantov, kot »desno« krilo, ki je zagovarjalo Ancien Régime), nimajo idejnih dedičev v moderni francoski politiki. Ta primer po eni strani kaže na relativnost pojmov »desnica« in »levica«, kot tudi, da se današnja Francija nahaja bolj na levi kot predrevolucionarna Francija, a tudi bolj na desni kot je bila v najbolj radikalni in nasilni fazi revolucije.

Podobne izkušnje so tudi iz druge najbolj znane revolucije, ruske. V februarski (po julijanskem koledarju) revoluciji 1917 je abdiciral car in oblast je prevzela začasna vlada. V tej vladi so na začetku prevladovali predstavniki liberalne Ustavno demokratske stranke, ki se je zavzemala za preobrazbo Rusije v ustavno monarhijo po vzoru na Veliko Britanijo. Oni so tvorili »desno« krilo te vlade, ki pa je z radikalizacijo dogodkov izgubljalo na moči, dokler ga nista povsem izpodrinili levičarski frakciji eserov (Socialistična revolucionarna stranka) in menjševikov (»desno« krilo socialdemokratske stranke). Hkrati so se oblikovali tudi organi vzporedne oblasti

Ti primeri kažejo, da neka politika, ki v določenem obdobju in situaciji velja za »levo« oziroma »desno«, ima lahko v drugem zgodovinskem obdobju nasproten ideološki predznak. Razlike med tema dvema pojmoma pa niso le v času, temveč tudi v prostoru. Enaka ali podobna politična usmeritev ima v različnih državah lahko različen ideološki predznak. Na primer, britanski laburisti so na levem polu britanske politike, a je bila politika, ki jo je vodil nekdanji premier Tony Blair bolj prostotržna in neegalitarna (desničarska) kot politika nekdanje francoske vlade pod predsednikom Chiracom, ki je sodil na desno stran francoske politike. Nicolasa Sarkozyja so mnogi doma obtoževali, da bo Francijo obrnil preveč v desno in demontiral socialno državo, čeprav je sam Sarkozy izjavljal, da je njegov vzor po katerem se namerava ravnati »levičar« Tony Blair in ne britanski konservativci, ki so, kot on, na desni strani političnega spektra. Na sploh se celotni britanski politični prostor in sistem vrednot nahaja bolj na desni strani kot je to primer v državah celinske Evrope na zahodni strani nekdanje železne zavese, od katerih je (bila) francoska morda najbolj usmerjena na levo, pa tudi nemška ni bila mnogo drugačna.

Še bolj kolikor se britanski družbeni model nahaja desno od povprečne celinsko-evropske družbe, se desno od britanskega sistema nahaja ameriški sistem. Demokratska stranka, ki se nahaja na levi strani ameriške politike, bi v Evropi veljala za zmerno desno stranko. Socialistične (socialdemokratske, laburistične) stranke so po vsej Evropi del političnega mainstreama, v ZDA pa taka stranka vegetira na političnem obrobju in se ji je v več kot stoletni zgodovini komaj kdaj uspelo prebiti v zvezni Kongres, njeni predsedniški kandidati pa niso prejeli nikoli več kot nekaj odstotkov glasov. Po drugi strani pa v Evropi stranka, pozicionirana toliko na desni kot je to ameriška republikanska stranka, verjetno ne bi mogla biti del političnega mainstreama. Desničarskost, oziroma neegalitarnost in libertarnost, ameriške republikanske stranke se najbolje kaže v njenem nasprotovanju uvedbi obveznega splošnega zdravstvenega zavarovanja, kar vse desne politične stranke v Evropi sprejemajo. Ameriški republikanci nasprotujejo splošnemu zdravstvenemu zavarovanju, ker bi to okrepilo javni sektor na račun zasebnega sektorja (zasebnih zavarovalnic v tem primeru) in ker bi omejilo svobodo ljudi

človek bi biti absolutno usmerjen k razdajanju sebe v korist soljudi in v njem ne bi smelo biti niti trohice sebičnosti. Tega pa nihče na tem svetu, ne levičarji in ne desničarji, ne morejo doseči. In dokler je človekova narava takšna kot je, sebična in pokvarjena, je plačljivost dobrin edini način, da se te dobrine zagotovijo. Če se desnica zavzema za manj socialne države kot levica, to ni zato, ker je manj »socialno občutljiva«, ampak je zato, ker vidi rešitev za problem revščine v spodbujanju posameznikov, da obogatijo s svojim delom in tako napravijo celotno državo bogato, medtem ko pretirana »socialna občutljivost« države po mnenju desnice ljudi demotivira od ustvarjalnosti, zaradi česar je manj dobrin na voljo za delitev, država pa revnejša. Skratka, desnica je osredotočena v ustvarjanje bogastva, levica pa v njegovo »pravično« delitev. Za levico je dostop do plačljivih dobrin, ki si jih ne morejo vsi privoščiti, privilegij, desnica po njihovem, z zavzemanjem za plačljivost zagovarja »privilegirane«, levica pa za »deprivilegirane« sloje. S tem je povezano tudi dejstvo, da je odgovornost posameznika za svojo usodo za desnico bolj pomembna vrednota za desnico kot za levico, ki raje kot o odgovornosti govori o solidarnosti. Solidarnost kot pripravljenost za žrtvovanje v korist soljudi v stiski je res velika vrednota in merilo človečnosti, toda redistributivna vloga države ni isto kot solidarnost. Seveda je ta državna »solidarnost« ljudem bolj všečna kot odgovornost, ko je treba nositi negativne posledice svojih dejanj in takrat prav pride »socialna država«, ki ublaži posledice teh dejanj, oziroma jih prevali na celotno skupnost. Seveda bodo vedno med nami taki, ki si ne morejo sami pomagati in zaradi človeške sebičnosti je pač edino država ta, ki jim lahko in ki jim mora pomagati, seveda v okviru gmotnih možnosti in tako, da ne demotivira ustvarjalnosti. Toda neupravičeno je nekoga, ki si prizadeva postaviti meje socialni državi, da bi spodbudil zdrave ljudi naj delajo in ki nasprotuje visokim davkom, da bi se socializirali rezultati pravilnih in napačnih odločitev posameznikov zato razglasiti za »socialno neobčutljivega« in za »zagovornika bogatašev«. Ni se mogoče znebiti vtisa, da »socialna občutljivost« in »skrb za socialno šibke« le krinka za podkupovanje volilcev za prihod na oblast in ostajanje na oblasti. Niso daleč od resnice trditve nekaterih kritikov levice, ki pravijo, da levica zagovarja velikopotezno socialno državo z namenom, da spravi čimveč ljudi v odvisnost od države, pričakujoč da bo nato dobila glasove od teh ljudi kot politična opcija, ki brani njihove dohodke, ki niso rezultat njihovega dela. V tem smislu je levica ta, ki brani privilegije. Med razpravami o privatizaciji ameriškega pokojninskega sistema so republikanci obtoževali demokrate, da zagovarjajo javni pokojninski sistem, ker jim politično ustreza, da je čimveč ljudi prisesanih na javne finance ker so takšni ljudje njeni zanesljivejši volilci kot tisti, ki živijo od svojega dela in od svojih prihrankov. V naši »socialno občutljivi« Sloveniji pa med levimi in desnimi strankami praktično ni razlik v odnosu do socialne države in celo desničarski predsedniški kandidat je izjavil, »da je šlo pri nas socialno razslojevanje predaleč« (čeprav po Gini indeksu, kot kazalcu neenakosti, Slovenija ne izstopa v Evropi), kar je še en primer uspeha večdesetletnega levičarskega pranja možganov.

Različen pristop pri reševanju ekonomsko-socialnih vprašanj seveda vpliva tudi na različen socialni profil volilcev desnice in levice. Logično je, da bodo za stranke, ki poudarjajo socialno enakost in varnost dobivale nadpovprečno podporo med podpovprečno premožnimi, stranke, ki pa poudarjajo ekonomsko svobodo, katere glavni del je svoboda razpolaganja s premoženjem, pa med nadpovprečno premožnimi. Vendar pa tu spet ne gre za popolni determinizem. Kot še zdaleč niso izjeme tisti premožnejši, ki glasujejo za levico tako niso redki tisti revnejši, ki glasujejo za desnico in glavno prizorišče boja med političnima opcijama je srednji sloj s povprečnimi dohodki. S tem v zvezi je neutemeljeno razglašanje desnice kot zastopnice interesov »kapitala« oziroma »bogate elite« in levice kot zagovornice interesov »dela« oziroma »običajnih ljudi«. To predstavo, ki izhaja iz napačne marksistične teorije družbe, si iz politično-marketinških razlogov prizadeva ustvariti v javnosti levica, vendar pa njene neutemeljenosti ni težko ugotoviti. V sistemu splošne in enake volilne previce, ki je danes v veljavi povsod, ne bi desnica nikoli prišla niti blizu oblasti, če bi bila odvisna zgolj od podpore bogatih, ki povsod tvorijo razmeroma majhen del prebivalstva. Nobena pomembnejša desničarska stranka, niti ameriški republikanci ne, se ne zavzema za »demontažo socialne države«, zavzemajo se le za to, da se krog njenih upravičencev omeji le na tiste, ki njene storitve resnično potrebujejo, to je zlasti na delovno nezmožne. Tudi v ZDA obstajajo javne šole za tiste, ki ne zmorejo plačati šolnine, brezplačne javne zdravstvene ustanove za revne in ostarele (ameriški zdravstveni sistem je neugoden za srednji sloj, kateremu država ne krije stroškov), kot tudi množica drugih javnih socialnih ustanov in socialnih transferjev in republikanci se še zdaleč ne zavzemajo za zaprtje vseh teh ustanov ter odpravo vseh oblik državne pomoči tistim, ki so te pomoči resnično potrebni. Tudi če bi se oni za kaj takega zavzemali, v demokratični ureditvi takih načrtov ne bi mogli uresničiti. Poleg tega pa tako propagandistično prikazovanje temelji na zmotnem marksističnem prepričanju, da obstaja nepomirljiv konflikt med »delom« in »kapitalom«, dejansko pa so delavci in kapitalisti, kljub do neke mere konfliktnim interesom na podjetniški ravni obsojeni na sodelovanje na narodno-gospodarski ravni.

Ideal čistega idealnotipskega levičarja je družba v kateri bi bile vse dobrine brezplačne, ideal čistega abstraktnega desničarja pa družba v kateri bi bile vse dobrine plačljive, oziroma »privilegij bogatih« kot temu pravijo levičarji. Levičarski ideal je bolj politično privlačen, ker streže parazitski naravi človeka. Z ekonomskega stališča ustvarjanja dobrin pa je levičarski ideal brezplačnosti katastrofalen, ker nihče ni motiviran k delu, ko pa vse dobi zastonj. Desničarski ideal univerzalne plačljivosti je politično neprivlačen, ker je v nasprotju s človekovo leno naravo, a edini gospodarsko učinkovit, ker sili takega človeka k ustvarjanju dobrin, kajti da bi človek nekaj dobil (kupil) mora ekvivalentno količino dobrin dati (prodati). Kot posledica so ljudje maksimalno motivirani, da delajo čim več in proizvajajo dobrine po kateri obstaja povpraševanje, kar ima za posledico maksimalno količino ustvarjenih dobrin, in kjer je veliko dobrin, tam je obilje. Vsa privlačnost socializma temelji na iluziji, da je mogoče napraviti blaginjo z razglasitvijo dobrin za brezplačne in zagotoviti dobro življenje z malo dela, neprivlačnost kapitalizma pa je v tem, da odraža resnico da ne obstaja taka stvar kot je brezplačno kosilo. Da bi brezplačnost lahko rezultirala v obilju (bogastvu) bi se morala spremeniti človekova narava

Boga, ki je ustvaril svet in človeka v njem z določenim namenom in ki vodi človeško zgodovino proti končnemu cilju, ki ga je določil v svojem načrtu. Logično je, da je v tem ustvarjenem svetu, ki gre svojemu cilju naproti, Bog dal ljudem različne lastnosti in sposobnosti, da bi lahko vsak od njih odigral svojo vlogo, ki mu jo je namenil v svojem načrtu za svet. Iz teh različnih vlog, ki jih je Bog predvidel za svoje stvaritve in različnih lastnosti, ki jim jih je dal da te vloge tudi uresničile, izvira po tem pojmovanju družbena hierarhija oziroma neenakost in zato naj bi bila socialna enakost utopična in nemogoča, ker je v nasprotju s Stvarnikovim načrtom in njegovo voljo.

Razmerje med levico in desnico na svetovnonazorskem in kulturno-socialnem področju

Druga pomembna ločnica med levico in desnico, ki pa ni vedno enoznačna, je svetovnonazorska, in vpliva na njihovo opredeljevanje do nekaterih kulturnih vprašanj. Namreč desničarji so bolj religiozni od levičarjev, čeprav so med obojimi tudi izjeme. Ta njihova drža po eni strani izhaja iz njihovega odnosa do socialne enakosti oziroma neenakosti, po drugi strani pa lahko religioznost v smislu verovanja v obstoj nadnaravne resničnosti in človekove odvisnosti od te resničnosti vodi tudi v zagovarjanje socialne neenakosti na tem svetu. Za čistega levičarja, katerega ideal je popolna družbena enakost med ljudmi, je protislovno verovanje v obstoj bitja, ki je neskončno večje in boljše od človeka. Desničarji, ki so prepričani v funkcionalnost in naravnost socialne hierarhije in neenakosti, lažje sprejemajo hierarhijo tudi na ontološki ravni v smislu obstoja stvarnika vesolja ter človekove podrejenosti in odgovornosti temu in svojemu Stvarniku. Ne le to, tudi samo neenakost med ljudmi na zemlji oni pogosto utemeljujejo z voljo tega Stvarnika

http://pewglobal.org/reports/display.php?ReportID=167 <http://pewglobal.org/reports/display.php?ReportID=167> ), poleg tega pa v samih ZDA religioznost volilcev pozitivno korelira z glasovanjem za republikansko stranko (natančna analiza profila volilcev obeh predsedniških kandidatov na zadnjih predsedniških volitvah je na

Mnogi desničarji, katerim je svoboda najvišja vrednota, vidijo počelo te svobode v ustvarjenosti človeka kot duhovnega bitja od Boga kot najvišjega in absolutno popolnega duhovnega bitja. Namreč, če ni Boga potem je čutno zaznavna materija, ki deluje po naravnih zakonih, večna in človek je naključni produkt razvoja te materija in njena doslej najvišje organizirana oblika. Tudi človekova zavest je le na poseben način strukturirana materija. To tudi pomeni, da tudi človekovo ravnanje determinirajo naravni zakoni, ki so privedli materijo do take stopnje razvoja ter družbene zakonitosti kot posebna oblika naravnih zakonov, ki delujejo v človeški družbi. Toda če vse človekovo ravnanje determinirajo zunanje sile in zakoni, potem ni mesta za človekovo svobodo in odgovornost. Če pa je človekova podstat in središče nematerialna in ni podvržena naravnim zakonom, ki delujejo v materialnem svetu, potem pa se tak človek lahko sam odloča med različnimi možnostmi, njegove odločitve niso od zunaj determinirane, in tak človek je svoboden in odgovoren za svoja dejanja. Toda to je mogoče le če obstaja tudi nadnaravna resničnost, ki ni materialna in ni podvržena naravnim zakonom in iz katere izhaja tudi nematerialno središče človeka. Torej, človekova svoboda predpostavlja po tem pojmovanju obstoj Boga kot počela nematerialnega sveta in vira te svobode, ki se lahko udejanja le v nematerialnem svetu, ki ni odvisen od naravnih zakonitosti. Tako je razmišljal tudi Thomas Jefferson, glavni sestavljalec ameriške Deklaracije o neodvisnosti in tretji ameriški predsednik (ki je sicer sodil na levo stran ameriške politike ob koncu 18. in začetku 19. stoletja), ko je zapisal: »Bog, ki nam je dal življenje, nam je istočasno dal tudi svobodo« in se nato retorično vprašal »Ali so lahko svoboščine naroda varne, potem ko smo opustili prepričanje, da so te svoboščine od Boga?«. Obstoj relacije (četudi ne v determinističnem smislu) med ideološko usmerjenostjo ter religioznostjo oziroma nereligioznostjo dokazuje tudi praksa po svetu. Ameriška družba, ki je med razvitimi družbami ekonomsko-socialno najbolj obrnjena na desno, je tudi precej bolj religiozna od ostalih razvitih družb (povzetek študije o tem je objavljen na

http://edition.cnn.com/ELECTION/2004/pages/results/states/US/P/00/epolls.0.html <http://edition.cnn.com/ELECTION/2004/pages/results/states/US/P/00/epolls.0.html> ). V Evropi se lahko po religioznosti z ZDA primerjata le Irska in Poljska, vendar pa v teh dveh državah visoka religioznost v znatni meri posledica velikega vpliva, ki ga je rimsko-katoliška cerkev odigrala v oblikovanju narodne identitete Ircev in Poljakov. Na Irskem in Poljskem so deklarirane levičarske stranke v izraziti manjšini, vendar pa ti državi ne izstopata od ostalih evropskih držav po neegalitarnosti (na Poljskem je to tudi dediščina komunizma), kot to izstopajo ZDA od povprečja razvitih držav, kar kaže da večja religioznost ne vodi nujno k nižji egalitarnosti neke družbe, marveč na to vplivajo tudi drugi vzroki. Kljub močni religioznosti pa je ločitev cerkve od države v ZDA izpeljana bolj dosledno kot v večini drugih držav. Eden od razlogov za to je, da za razliko od Evrope, v imajo ZDA tradicijo verskega pluralizma z ogromno cerkvami in drugimi verskimi skupnostmi, od katerih ni nobena prevladujoča (najštevilnejša med njimi rimsko-katoliška cerkev nima več kot 30% vseh verujočih), zaradi česar je dosledna ločitev cerkve od države praktično edini način, da država ne favorizira nobene verske skupnosti in ne seje razdora v narodu. Bistvo ameriške individualistične filozofije najbolje povzema napis »In God We Trust«, ki se nahaja tudi na slehernem dolarskem bankovcu. Če bi bilo treba na eurski bankovec treba napisati podobno geslo, ki najbolje ponazarja prevladujočo kolektivistično miselnost v Evropi bi se to verjetno lahko glasilo v angleščini »In Government We Trust«.http://www.ods.cz/eng/party/aboutus.php <http://www.ods.cz/eng/party/aboutus.php> ). Ta stranka podpira »konservativne družbene vrednote obogatene s številnimi liberalnimi načeli določenimi v klasičnem evropskem liberalizmu«. Berlusconijeva Naprej Italija se v preambuli svoje ustave opredeljuje kot »liberalna, katoliška in sekularna« stranka. Če povzamemo, biti levičar pomeni biti ekonomsko egalitaren in kulturno liberalen v različnih odtenkih in poudarkih, biti desničar pa pomeni biti bodisi kulturno konservativen ali pa ekonomsko neegalitaren, prav tako v relativnem smislu besed. V Sloveniji imamo več levičarskih strank, ki dobro pokrivajo cel spekter možnih kombinacij levičarskih pogledov na ekonomska in kulturna vprašanja. Po drugi strani pa nimamo pa desničarskih strank, ki bi bile ekonomsko neegalitarne, kajti vse tri naše desničarske parlamentarne stranke so bolj ali manj kulturno konservativne (najbolj NSi, nato SLS, najmanj SDS) in bolj bolj ali manj ekonomsko egalitarne (najbolj SLS, nekoliko manj NSi in SDS), praktično nič manj egalitarne od levičarskih strank. Edino kar loči slovensko desnico od levice je kulturni konservativizem, temelječ na krščanstvu. Glavna anomalija slovenske politike je neobstoj desnoliberalne (ali liberalno-konservativne) stranke, ki bi združevala ekonomski neegalitarizem in kulturni liberalizem.

Kot rečeno, religioznost ali nereligioznost vpliva na odnos do nekaterih kulturnih in etičnih vprašanj, kot so: pravica do splava, položaj homoseksualcev, vprašanje smrtne kazni in kaznovalne politike nasploh, vloga žensk v družbi in širši sklop tako imenovanih »tradicionalnih« vrednot (zlasti družinskih vrednot), pri nas je še vedno aktualno vprašanje razmerja med cerkvijo in državo, verouka v šolah ipd. Stališča do teh vprašanj se običajno delijo na liberalna in konservativna (v relativnem pomenu besed v smislu kontinuuma med dvema imaginarnima poloma, ne v absolutnem pomenu kot dveh zaprtih in točno določenih kategorij). Desnici se pripisujejo konservativna, levici pa liberalna stališča do kulturnih vprašanj, ker naj bi bila prva bolj religiozna in vezana na stališča verskih skupnosti, druga pa bolj sekularna in ateistična. Čeprav ta predstava ni povsem nepravilna, pa je resnica nekoliko bolj zniansirana.

V odnosu do pravice do splava, kot kontroverznem kulturnem vprašanju, imajo tako desničarske stranke v nekatoliških državah bolj ali manj liberalno stališče (v smislu okoliščin pod katerimi je dovoljen, trajanja nosečnosti ko je dovoljen, njegovega (ne)financiranja iz javnih sredstev itd.), kot tudi v nekaterih bolj sekulariziranih državah s katoliško tradicijo, denimo na Češkem, Franciji ali Kanadi. V Italiji z močno katoliško tradicijo glavna desničarska stranka Naprej Italija nima uradnega stališča do pravice do splava in to prepušča vesti svojih članov, njeni dve glavni zaveznici iz desničarske koalicije Pol svoboščin, Nacionalno zavezništvo in Unija krščanskih in centrističnih demokratov, pa imata negativno stališče. Hkrati pa ima Naprej Italija najbolj tržno-liberalen gospodarski program, ostali dve stranki pa bolj socialno-egalitarnega, čeprav manj kot levičarske stranke. Na Poljskem in Irskem, kjer je vpliv katoliške cerkve zelo močan in splav ni dovoljen (razen v primerih posilstva ali neposredne nevarnosti za življenje matere), so desničarske stranke proti pravici do splava (čeprav z niansami, nedavna zmagovalka na Poljskem manj dosledno kot njena predhodnica), pa tudi levičarske stranke niso za popolno liberalizacijo. Na Portugalskem, kjer je vpliv katoliške cerkve tudi razmeroma močan, je bil letos februarja referendum o legalizaciji splava. V glavni desničarski Socialdemokratski stranki, ki pa je liberalno-konservativne usmeritve, so bila mnenja o tem različna in stranka ni zavzela uradnega stališča do vprašanja, čeprav je bil njen voditelj proti, a pri tem poudaril, da gre le za njegovo osebno stališče. Po drugi strani pa je bila njena krščansko-demokratska zaveznica z desne strani portugalske politike Demokratični socialni center proti legalizaciji. V versko raznolikih ZDA ima večina republikancev bolj ali manj negativno stališče do splava in legalizaciji homoseksualnih zvez in tako večinsko stališče stranka praviloma zapiše tudi v volilnem programu vsaka štiri leta. Toda tudi v tej stranki jih je precej takih, ki imajo o teh vprašanjih drugačno osebno mnenje od uradnega stališča in stranka to njihovo stališče in javno zavzemanje zanj tolerira. Ne le to, take ljudi stranka dostikrat predlaga kot svoje kandidate za javne funkcije. Konkretno, trenutno ima med med člani republikanske stranke največjo podporo in možnost za nominacijo za republikanskega predsednškega kandidata na volitvah 2008 Rudi Giulliani, ki ima liberalno stališče tako do splava kot do homoseksualnosti in še nekaterih drugih spornih kulturnih vprašanj. Vendar pa večine republikancev to očitno ne moti preveč, bolj je za njih pomembno, da zastopa tradicionalni republikanski prostotržni ekonomsko-socialni program. Republikanska stranka je tudi predlagala za kalifornijskega guvernerja Arnolda Schwarzeneggerja, ki ima tudi liberalne poglede na kulturna vprašanja (čeprav je praktični katolik) in sam Schwarzenegger je pred volitvami 2004 vneto agitiral za Georgea Busha, ki je kulturni konservativec in odločen zagovornik pro-life stališča.

Zaradi nerazlikovanja med sklopoma ekonomsko-socialnih in kulturno-socialnih vprašanj prihaja do zmede pri uporabi pojmov konservativen, liberalen, kot tudi sama levica in desnica. Za označitev prostotržne ekonomske politike, ki generira socialno neenakost, se uporabljata izraza liberalen ali konservativen kot sinonima (med zagovorniki te politike so tako tisti, ki se deklarirajo kot konservativci, kot drugi, ki se imajo za liberalce), to pa zato, ker takšna politika temelji na ekonomski svobodi, ki je liberalna vrednota, medtem, ko je socialna neenakost, kot produkt te svobode, konservativna vrednota. Alternativna prerazdelitvena ekonomska politika s ciljem zmanjševanja socialnih razlik se imenuje socialna ali socialistična, v skrajnejši obliki pa tudi komunistična.

Toda, ko gre za odnos do kulturnih vprašanj se izraza liberalen in konservativen razlikujeta, hkrati pa tu obstajata le ta dva koncepta. Na kulturnem področju (odnos do splava, smrtne kazni itd) ni socialnega oziroma socialističnega koncepta. Temeljni razlikovalni kriterij v teh vprašanjih ni vprašanje enakosti proti neenakosti, temveč vprašanje kulturne (ne ekonomske!) svobode proti nesvobodi. Liberalci verjamejo v njen blagodejen učinek na družbo, konservativci so mnenje, da ona proizvaja negativne družbene učinke. Konservativci zagovarjajo bolj tradicionalistični odnos do kulturnih vprašanj, kakršen je prevladoval takrat ko je bilo kulturnih svoboščin manj, liberalci pa bolj modernističen odnos. Seveda tudi tukaj ne gre za absolutne razlike, temveč za množico odtenkov v spektru od bolj liberalnih do bolj konservativnih pogledov in obratno, pojma »konservativen« in »liberalen« se uporabljata zaradi lažjega opisovanja in razumevanja. Kot rečeno, imajo levičarji oziroma zagovorniki socialnega (socialističnega) oziroma egalitarnega ekonomsko-socialnega modela praktično vsi tudi liberalna stališča do kulturnih vprašanj. Praktično ni moč najti kulturnih konservativcev med socialisti. Za tiste, ki bolj poudarjajo socialni egalitarizem se je uveljavil izraz socialisti ali socialdemokrati, za tiste pa, ki bolj poudarjajo kulturni liberalizem pa izraz levoliberalci ali socialni liberalci. Po drugi strani pa zagovorniki prostotržnega oziroma liberalnega/konservativnega ekonomsko-socialnega modela nimajo enakih pogledov na kulturna vprašanja, nekateri imajo bolj konservativne, drugi bolj liberalne poglede. Njihova stališča do kulturnih vprašanj so povečini vsekakor bolj konservativna, oziroma manj liberalna od stališč levice, vendar pa tudi med strankami, ki se deklarirajo kot desne obstajajo take, ki zavzemajo bolj ali manj liberalna stališča do teh vprašanj. Za konservativce veljajo so tisti, ki imajo relativno konservativni pogled na kulturno-socialna vprašanja, ne glede na njihov odnos do ekonomsko-socialnih vprašanj, s tem da se za privržence bolj egalitarnega ekonomskega modela uporablja včasih tudi izraz socialni konservativci. Za tiste, ki pa imajo razmeroma liberalen odnos do kulturnih vprašanj in hkrati tudi neegalitaren odnos do ekonomskih vprašanj se je uveljavil izraz desnoliberalci ali liberalni konservativci oziroma konservativni liberalci. Desničarske stranke se tako delijo na konservativne (s podskupino socialno-konservativnih strank) in desnoliberalne oziroma liberalnokonservativne, tudi znotraj samih teh strank (predvsem v državah kjer obstaja le ena desničarska stranka) pa obstajajo konservativne in liberalne struje in včasih te stranke zaradi različnih mnenj znotraj njih ne zavzemajo uradnega stališča do teh vprašanj.

Velik vpliv pri opredeljevanju do kulturno-socialnih vprašanj igra kulturno-zgodovinsko okolje v katerem so se te stranke oblikovale in v katerem delujejo, deloma je to posledica svetovnonazorskih razlik in različnega subjektivnega vrednotenja socialne (dis)funkcionalnosti svobode izbire na kulturnem področju. Na splošno bolj konservativna stališča do kulturnih vprašanj zavzemajo desničarske stranke v državah, kjer je bolj razširjena in vplivna katoliška cerkev. Po drugi strani pa je res, da je socialno-ekonomska ločnica, ki deli stranke pomembnejša od socialno-kulturne ločnice. Kot dokazujejo prej omenjeni primeri lahko v stranki, ki zagovarja ekonomski liberalizem/konservativizem, sobivajo tako kulturni liberalci kot tudi kulturni konservativci, ni pa znanih primerov strank, ki ne bi zavzemale stališč do ekonomsko-socialnih vprašanj. To je posledica dejstva, da so kulturna vprašanja manj neposredno povezana s človekovo eksistenco kot ekonomska. Torej desnoliberalci (konservativni liberalci ali liberalni konservativci) in levoliberalci (socialni liberalci) imajo približno enako kulturno platformo, deli pa jih ekonomski program, oziroma odnos do socialne enakosti. Grobo rečeno, se levi liberalci zavzemajo naj neprijetne posledice svobodnih odločitev posameznikov »solidarno« plačuje celotna skupnost, kar v končni instanci vodi v omejevanje ekonomske svobode, medtem ko desni liberalci te zahtevajo naj vsaj posameznik sam nosi finančne posledice svojih odločitev, tako dobrih kot slabih, kar jim omogoča podpiranje tako kulturne kot ekonomske svobode. V odnosu do kulturnih vprašanj sicer razlika med njimi obstaja, ker so desni liberalci nekoliko bolj konservativni od levih liberalcev, a so jim kljub temu bližje kot kulturnim konservativcem. Po drugi strani pa so stališča kulturnih konservativcev do socialno-ekonomskih vprašanj tudi niso identična in segajo od bolj neegalitarnih (liberalno/konservativnih, tipični primer je ameriška republikanska stranka) do bolj egalitarnih, ki pa so praviloma manj egalitarna od stališč levičarjev.

Zlasti je tu specifičen položaj krščanskodemokratskih in ljudskih strank, ki so razširjene v državah s katoliško tradicijo, drugje precej manj. Te stranke so kulturno konservativne (v večji ali manjši meri, odvisno od zgodovinsko-kulturnih razmer v njihovi državi), v ekonomskih vprašanjih pa so bolj egalitarne od desnoliberalnih strank, a na splošno manj od levičarskih strank. Krščanskim demokratom zato včasih pravijo tudi socialni konservativci (ne pa tudi levi konservativci po analogiji z levimi liberalci oziroma socialnimi liberalci). Razlog je ta, da te stranke nagovarjajo volilce predvsem na svetovnonazorski podlagi in je zato njihov ekonomski program mora biti čimbolj sprejemljiv za vse plasti prebivalstva in ne preveč »elitističen«. Tipični primer je nemška Krščansko-demokratska unija (CDU), ki je bolj egalitarno usmerjena od britanske konservativne stranke ali italijanske Naprej Italija, a manj od nemške socialdemokratske stranke. Ravno zaradi protiegalitarnih ekonomsko-socialnih reform, ki jih je pred zadnjimi volitvami napovedovala voditeljica CDU Angela Merkel, je njena stranka dobila manj glasov od pričakovanj. Bavarska krščansko-socialna unija (CSU), ki je rahlo bolj konservativno usmerjena (v gospodarstvu in v kulturi) od sestrske CDU, se je nedavno na kongresu opredelila kot »konservativna, liberalna in socialna« stranka.

Liberalizem in konservativizem sta jasno ločena v dnevnopolitični govorici v ZDA, manj pa v akademskem diskurzu. Republikanci se imajo večinoma za konservativce, demokrati pa za liberalce. Ameriški demokrati sebe neradi označujejo za levičarje, ker sam političen pojem »levica« v ZDA ni na najboljšem glasu, in dejansko bi ameriška demokratska stranka po evropskih merilih težko sodila na levo. Toda, ko gre za uporabo obeh pojmov v akademsko sferi prihaja do nelogičnosti. Na primer, pokojni ekonomist Milton Friedman se je sam razglašal za liberalca (zanikal je, da je konservativec!) in svojo prostotržno doktrino za liberalno, a je kljub temu postal idol tistih ameriški politiki, ki se imajo za konservativce, medtem ko so samodeklarirani liberalci zavračali njegove predloge, ki so jih označevali kot »neokonservativne«, in se raje oklepali Keynesa.

V Evropi pa je zmeda še večja. Liberalizem se po eni strani, zlasti s strani levičarjev (še posebej pri nas), uporablja kot sinonim za levičarstvo, po drugi strani pa ti isti levičarji nasprotujejo »neoliberalni« ekonomski politiki, ker naj bi vodila v socialno razslojevanje. Po drugi strani pa nekateri na desnici ne razlikujejo med konservativizmom in liberalizmom. Tipičen je primer Državljanske demokratske stranke, vodilne stranke češke desnice (poleg nje je še veliko manjša Krščansko demokratska unija-ljudska stranka), ki je na čelu trenutno vladajoče koalicije na Češkem. Ta stranka vleče navdih od »liberalnega konservativizma britanske konservativne stranke ali ameriške republikanske stranke«, med strankami, ki naj bi ji bila blizu pa je navedena celo naša SDS

(

http://www.cjm.si/ <http://www.cjm.si/> , o katerih kredibilnosti je sicer mogoče dvomiti). Tudi na medijskem področju, ki je pomemben razlog takega javnega mnenja, je levica ohranila dominanten vpliv, o čimer na žalost niso bile narejene eksaktne študije, toda le slepec lahko to zanika. Skratka, Slovenija je zgodba o uspehu političnih sil, ki zagovarjajo kontinuiteto s komunističnim obdobjem do stopnje, ko je to še lahko združljivo z evropskim okoljem, katerega del je tudi Slovenija. Da bi se poskusilo dati odgovor na vprašanja zakaj se je v pogledu kontinuitete oziroma diskontinuitete s komunističnim sistemom razvoj v Sloveniji toliko razlikoval od razvoja v ostalih nekdanjih komunističnih državah je treba analizirati razmere v Sloveniji pred in po letu 1990 in jih primerjati z razmerami v drugih državah. Milana Kučana in Janeza Drnovška, kar je pomembno pripomoglo k volilnem uspehu strank, ki sta jih vodila, oziroma predstavljala. Drugje v vzhodni Evropi levica ni imela tako priljubljenih osebnosti, kar se je odrazilo tudi na rezultatih volitev v teh državah.

Razmerje med levico in desnico na nekaterih drugih področjih

V zunanji politiki je glavni dejavnik razlikovanja med levico in desnico odnos do ZDA in Zahoda nasploh. Bolj ko je nekdo na desni, bolj je naklonjen ameriški zunanji politiki in bližja mu je notranja ureditev v ZDA in obratno. V času hladne vojne je bila Sovjetska Zveza država ljubljenec (skrajnih) levičarjev, danes te »dežele delavcev in kmetov« ni več, a njihova protiameriška usmerjenost ostaja. Nekatera razlikovanja med desnico in levico pa so neresnična. Eno od takšnih razlikovanj med tema dvema političnima poloma zadeva odnos do določenih kategorij prebivalstva, kot so tujci, manjšine in tisti, ki se kulturno razlikujejo od večinskega prebivalstva. Tu obstaja razširjeno prepričanje, da je levica bolj strpna do teh kategorij prebivalstva od desnice. Vendar pa stvari niso tako enostavne in gre v bistvu za konstrukt medijske manipulacije. Pri nas denimo, se SNS včasih označuje (nekoč se je še veliko bolj) za desničarsko stranko zaradi odnosa do južnjakov in zaradi pridevnika »nacionalen« v njenem imenu. Kaj takega je mogoče le zaradi nedefiniranosti političnih pojmov levice in desnice. Ne le pri nas, ampak tudi v tujini, se stranke, ki so sovražne do priseljencev razglaša za »skrajno desnico«, kot na primer Le Pena v Franciji, Haiderja v Avstriji ter nekatere druge protipriseljenske stranke v evropskih državah. Toda to ne drži. Prvič, Le Penova stranka Nacionalna fronta in večina podobnih »skrajno desničarskih« strank sploh ni desničarskih, ne po programu in ne po socialnem profilu njihovih volilcev. Sam Le Pen je to dokazal letos v Franciji, ko se v drugem krogu ni hotel opredeliti med kandidatom desnice Sarkozyjem in socialistično kandidatko Royalovo. Če bi bil Le Pen resnično desničar bi moral podpreti Sarkozyja, toda dejansko je on v nekaterih izjavah pred volitvami govoril z večjimi simpatijami o levičarski kandidatki. Njegova Nacionalna fronta, katere zaščitni znak v javnosti je sicer sovražnost do priseljencev, je izrazito socialno egalitarna stranka, kar je tipična lastnost levice. Tipični volilci Nacionalne fronte v Franciji in podobnih »skrajno desničarskih« strank so ljudje iz večinskega naroda, ki so na družbenem dnu in jim v boju za delovna mesta in ugodnosti socialne države konkurirajo priseljenci, ki so večinoma istega socialnega statusa. To pa niti približno niso tipični volilci desnice. Tipični Le Penovi volilci enostavno mislijo, da bodo lažje dobili ali obdržali službo ter, da bodo lažje prišli do socialnih podpor, če se izženejo priseljenci. Povprečni socialni profil volilcev Le Pena in podobnih »skrajno desnih« strank v Evropi se ne razlikuje bistveno od povprečnega socialnega profila volilcev levice. Po drugi strani pa so bili tipični Sarkozyjevi volilci nadpovprečno situirani urbani volilci in ruralni volilci, katerim priseljenci ne »odžirajo« delovnih mest in ki so manj odvisni od socialne države. Res je, da je Nicolas Sarkozy v predvolilni kampanji govoril o zaščiti francoske identitete in se zavzamal za bolj omejevalen odnos do priseljevanja, do podeljevanja državljanstva priseljencem in za strožji odnos do kriminalnih prestopnikov-tujcev, kot pa socialistična kandidatka. Skratka, Sarkozy je bil manj »strpen« do priseljencev od socialistke Royalove in podobna situacija glede odnosa levice in desnice do priseljencev in tujcev je v vseh razvitih državah. Po drugi strani pa je treba povedati, da sam Sarkozy ni uporabljal sovražnega govora proti priseljencem, več kot o izgonu prestopnikov je govoril o potrebi asimilacije priseljencev v francosko družbo in kar nekaj vidnejših črncev, Arabcev in muslimanov, ki so na to pripravljeni, ga je v volilni kampanji javno podprlo. Ni težko razumeti od kod večja »strpnost« levice do priseljencev in »manjšin« v razvitih državah in tudi pri nas. Ker je socialna struktura dejanskih in potencialnih priseljencev podobna socialni strukturi povprečnih levičarskih volilcev, pomeni večje priseljevanje in širokosrčnejše podeljevanje državljanstev in volilne pravice tudi več volilcev za levico. Nič čudnega torej, da desnica zavzema bolj distanciran oziroma »nestrpen« odnos do priseljencev, če zaradi večjega števila priseljenskih volilcev izgublja odstotke glasov na volitvah. »Strpnost« izza katere stoji politični račun, ni nobena moralna krepost, kot velja tudi za »socialno občutljivost« levice, ki je motivirana z istimi cilji pridobivanja volilnih glasov. To velja tudi za našo levico, ki je leta 1990 s pogojevanjem razpisa plebiscita in posledično same osamosvojitve Slovenije izsilila podelitev državljanstva neodvisne Slovenije vsem južnjakom, ki so tedaj imeli stalno prebivališče na ozemlju Slovenije ne glede na dolžino bivanja in njihovo integriranost v slovensko družbo. Danes se levica poteguje za pravice »izbrisanih« s prozorno kalkulacijo, da ji bo to prineslo glasove te kategorije volilcev kot tudi drugih južnjakov. Kar se tiče odnosa obeh političnih polov do avtohtonih manjšin, je le-ta prav tako odvisen od volilnih preferenc teh manjšin, na kar pa lahko vplivajo poleg socialno-ekonomskih tudi drugi razlogi, zlasti kulturni in zgodovinski. Na splošno, če je neka manjšina premožnejša in kulturno-zgodovinsko identificirana z Zahodom, ji bo desnica bolj naklonjena od levice in obratno in to pravilo se precej nazorno kaže na položaju slovenske manjšine v Italiji in Avstriji. Na primer, italijanska desnica je manj naklonjena slovenski manjšini (čeprav so tudi znotraj nje razlike) od italijanske levice in šele pod vladavino slednje je bil nedavno sprejet globalni zaščitni zakon za Slovence v Italiji, ki mu je desnica povečini nasprotovala. Razlogi za to so kompleksni in so predvsem povezani z zgodovino 20. stoletja. Slovenci so v delu italijanske javnosti še vedno poistoveteni z Vzhodom, komunizmom, partizanstvom in fojbami in to je razlog za distanciranost italijanske desnice do njih in posledično distanciranost slovenske manjšine do italijanske desnice kar vodi v začaran krog. Podoben, čeprav manj izrazit (glede odnosa glavne desnosredinske stranke Ljudske stranke), je tudi položaj v Avstriji. Tudi naša desnica je manj naklonjena priseljencem iz držav nekdanje Jugoslavije od levice, vendar ne zato, ker bi bila po naravi bolj »nestrpna«, pač pa ker ti priseljenci kot prišleki iz Vzhoda (oziroma jugovzhoda) in stoječi nižje na socialno-ekonomski lestvici že po naravi ne morejo soditi med značilno volilno telo desnice. Toda, obstajajo tudi manjšine, katerim se bolje godi pod vladavino desnice, kot levice. Res pa je, da je takih primerov manj, ker je manj primerov, ko so priseljenci in manjšine premožnejše od domačega ali večinskega prebivalstva. V Južni Afriki se je po padcu režima apartheida levo krilo vodilne črnske organizacije Afriškega narodnega kongresa pod vodstvom Winnie Mandela zavzemalo za zagrenitev življenja nekoč vladajoči beli manjšini (zlasti z razlastitvami, kot je to napravil Mugabe v sosednjem Zimbabveju), medtem, ko je desno krilo pod vodstom njenega nekdanjega soproga Nelsona Mandele nasprotovalo revanšizmu. V Evropi je sedanja levičarska vlada na Slovaškem madžarski manjšini manj naklonjena kot prejšnja desničarska, tudi Romuniji madžarska manjšina lažje najde skupni jezik z desničarskimi romunskimi strankami kot za levičarskimi. Odnos do nacionalnega vprašanja torej ne predstavlja ločnice med levico in desnico in zato ni mogoče reči, da je katerakoli od njiju sama po sebi bolj strpna ali nestrpna do ljudi drugega rodu.

Obstaja še ena poenostavljena predstava o levici in desnici, kjer stvari prav tako niso tako preproste. Nekateri levičarji skušajo, bolj v tujini kot pri nas, uveljaviti prepričanje, da je levica bolj okoljevarstveno občutljiva od desnice, ki naj bi kot »zagovornica interesov kapitala« dajala prednost »profitu« pred čistim okoljem. Zelene stranke, ki naj bi se ukvarjale predvsem z varstvom okolja, so v zahodni Evropi nastale od konca 1970-ih let kot politične naslednice intelektualnega gibanja tako imenovane nove levice iz konca 1960-ih in so uporabile varstvo okolja kot sredstvo za svojo politično promocijo in kot izraz nasprotovanja osovraženemu »kapitalu«. Skratka, šlo je za modificirano obliko razrednega boja, pri čemer se kapitalistov ni obtoževalo za izkoriščanje delavcev, temveč za onesnaževanje okolja. Do takrat se ekologija praktično ni nahajala v programih levičarskih strank. Ne marksizem, niti leninizem je ne omenjata niti z besedo. Dejansko ekologija kot taka ni v neposredni zvezi z vprašanjem socialne enakosti ali neenakosti in dolgo sploh ni bila predmet delitev med desnico in levico. Komunistični režimi so s forsiranjem težke industrije napravili veliko več škode okolju kot »kapitalizem« na zahodu, levičarske vlade na zahodu pa so subvencionirale nerentabilne in umazane industrije, ker so imele med »proletarci« zaposlenimi v teh industrijah veliko volilcev. Ekologijo so za predmet ideoloških delitev napravili tisti na levici, ki so ugotovili , da je igranje na karto »ekološke občutljivosti« (podobno kot »socialne občutljivosti«) lahko politično donosno, posebej če se za krivce onesnaževanja obdolži poslovne kroge, ki po naravi stvari gravitirajo k nasprotnemu političnemu polu in se tako celotna desnica spravi v zvezo z onesnaževalci okolja. Dejansko pa si ti namišljeni »predstavniki interesov kapitala« želijo živeti v nič manj čistem okolju kot levičarji, katerim služi varstvo okolja le kot privlačna embalaža, da vanjo zavijejo druge, manj priljubljene, dele njihovega programa. Vsa čast redkim izjemam med njimi, kot je Al Gore (čigar razvpita teorija o podnebnih spremembah ni splošno priznana s strani znanstvenikov), a se ekološko ozaveščeni politiki nahajajo tudi na drugi strani političnega spektra, kot npr. Arnold Schwarzenegger. Tudi če bi desnica hotela neupravičeno favorizirati velike onesnaževalce okolja, ker lastniki teh podjetij morda njeni privrženci, bi bilo to politično neizvedljivo, ker je tistih, ki jih onesnaževanje prizadene mnogo številnejši od onesnaževalcev. Zelene stranke se praktično povsod v zahodni Evropi nahajajo močno na levi strani političnega spektra, bolj od socialistov, nekoliko drugače je v vzhodni Evropi (na Češkem so zeleni trenutno člani vladajoče desne koalicije), kjer pa so te stranke tudi šibkejše kot na zahodu. Ekologija tvori le manjši del njihovega političnega programa, ne bistveno večji od programov drugih, tudi desničarskih, strank. Nekatere od teh strank so že sodelovale v vladnih koalicijah, kot na primer v Nemčiji 1998-2005, a vendar ni znano, da bi bila Nemčija zaradi njihove udeležbe v vladi kaj bolj zelena kot je bila v obdobju krščansko-liberalne koalicije 1982-1998. Ne gre za konflikt med ekologijo in »kapitalom«, pač pa za konflikt med ekološko in ekonomsko logiko, med katerima je treba najti razumno ravnotežje. Ve se kakšne so posledice zanemarjanja varstva okolja. Toda narobe je tudi če se pretirava v drugo smer. Največjo ceno v tem primeru ne plačajo kapitalisti, ki lahko v skrajnem primerju lahko tudi preselijo proizvodnjo v druge države, kjer so ekološki standardi milejši, ampak porabniki, ki plačujejo višje cene dobrin v katere so vgrajeni ekološki stroški in delavci, katerih delovna mesta so ogrožena zaradi nižje konkurenčnosti gospodarstva. Če je ekologiji v programih desničarskih strank namenjeno nekoliko manj pozornosti kot pri levičarskih strankah, je to zaradi tega ker te stranke dajejo večji poudarek ustvarjanju dobrin, ki ima tudi ekološko ceno, medtem, ko levica daje večji poudarek »pravični« delitvi dobrin, ki nima stranskih negativnih ekoloških posledic.

POLITIČNI RAZVOJ V SLOVENIJI OD KONCA 1980-IH LET

Prevlada levice na Slovenskem in objektivni razlogi za tako stanje

Lahko se reče, da je od vseh nekdanjih socialističnih državami srednje in vzhodne Evrope, ki so že vstopile v EU ali to nameravajo, Slovenija tista država v kateri so politične stranke, ki so naslednice organizacij nekdanjega komunističnega režima in torej spadajo k politični levici, v zadnjih 18 letih od uvedbe političnega pluralizma ohranile največji vpliv v političnem in javnem življenju, hkrati pa je bila politična desnica od vseh teh držav najmanj uspešna. Te trditve ni težko dokazati. Od uvedbe demokracije so bili za predsednike Slovenije izvoljene izključno osebe, ki so bile na političnih položajih že v komunističnemu režimu, vključno z novoizvoljenim predsednikom Türkom. 12 let je bila na čelu vlade politična stranka, ki izvira iz komunističnega sistema, le petin pol let (1990-1992, 5 mesecev v letu 2000, 2004-) stranki, ki sta nastali v demokratičnem obdobju. Politična desnica ni bila nikoli v položaju, ko bi lahko sama sestavila vlado in tudi, ko sta bila predsednika vlad iz desničarskih strank, je bilo to mogoče zaradi sodelovanja sodelovanje levičarskih strank (sedaj je to Desus) v vladi. Po drugi strani pa je v 12 letih, ko je bil premier Janez Drnovšek, levica sama imela večino v parlamentu in je bila udeležba desničarskih strank, ki so statirale v njegovih vladah, nepotrebna za delovanje teh vlad. S tem povezan in vzrok takemu stanju na političnem področju je prevladujoč vrednostni sistem na Slovenskem, ki je v korist levice in se kaže v tem, da je Slovenija ena redkih, če ne edina od teh držav, kjer večji del javnosti sprejema način kako so komunisti prišli na oblast kot legitimen in ima pozitivno mnenje o komunističnem režimu in njegovem dolgoletnem voditelju (če gre verjeti raziskavam slovenskega javnega mnenja, objavljenim

Obstaja več vzrokov za tako stanje, toda glavni vzrok leži v nesposobnosti politične desnice na Slovenskem, točneje v njenih voditeljih, ki so veliki meri še isti kot ob začetku političnega pluralizma 1989-1990. Ti voditelji desnice po eni strani profesionalno ne obvladajo politične obrti, po drugi strani pa je tudi pri njih po 18 letih od spremembe sistema še vedno viden učinek večdesetletne indoktrinacije iz socialističnega obdobja, ki je največjemu delu prebivalstva oprala možgane in vkalupila njihov način mišljenja na način, ki je bil pogodu komunističnim oblastnikom, danes pa ustreza njihovim idejnim naslednikom. Zaradi vsega tega desničarske stranke niso javnosti ponudile ustrezne programske vizije, ki bi služila kot resna alternativa levičarskim silam, hkrati pa so storile celo vrsto napačnih strateških in taktičnih napak, od katerih mnoge niso več popravljive. Če razčlenimo vzroke, ki so proizvedli do prevlade politične levice v Sloveniji, jih lahko razdelimo na subjektivne (ki so bili rezultat delovanja slovenskih političnih dejavnikov) in objektivne (tiste na katere ti dejavniki niso mogli vplivati). Od slednjih je najpomembnejše zgodovinsko dejstvo, da je v drugih vzhodnoevropskih državah komuniste bolj ali manj neposredno spravila na oblast sovjetska Rdeča armada, zaradi česar je bila v očeh prebivalstva teh držav legitimnost komunističnih režimov, kljub vsej propagandi in indoktrinaciji, manjša kot v Sloveniji, kjer komunizem ni bil prinešen na bajonetih Rdeče armade. Ob prehodu v demokracijo je to imelo za posledico večjo diskreditacijo in marginalizacijo političnih sil s pozitivnim odnosom do komunistične preteklosti kot pri nas. V Sloveniji vlada zmotno prepričanje, da komunizem ni bil prinešen od drugod, čeprav je resnica ta, da je zmago komunizma na naših tleh odločil vdor jugopartizanske armade v Slovenijo zadnje dni aprila in v začetku maja 1945, kljub temu, da je v sami Sloveniji obstajalo močno domače partizansko gibanje. Vendar pa se ta vdor jugovojske v Sloveniji ne doživlja kot razlog za delegitimizacijo komunističnega režima, kot denimo na Hrvaškem. Razlog je ta, da vojska, ki je spomladi 1945 vdrla v Slovenijo, ni bila sestavljena od sestavljena narodov s katerimi bi bili Slovenci v sporu, medtem ko na Hrvaškem vlada prepričanje (ne povsem utemeljeno), da so jim komunizem prinesli njihovi etnični rivali Srbi, ki so tvorili glavnino vojske, ki je spomladi 1945 prodrla iz jugovzhodnega dela Jugoslavije na severozahod. Naši komunisti so legitimnost svoje vladavine črpali iz njihovega vodenja tako imenovanega »narodnoosvobodilnega boja« med 2. svetovno vojno in uspeli večino ljudi prepričati o upravičenosti njihovega početja, ki jih je pripeljalo na oblast, dasiravno ne tudi ne o legitimnosti same njihove vladavine več desetletij pozneje. Slovenski prehod v demokracijo je bil precej bolj postopen kot pri drugih nekdanjih komunističnih državah, kar je omogočilo staremu režimu, da se je mnogo bolje pripravil na tranzicijo, kot pa so to lahko storili režimi, kjer je bil prehod hitrejši. V vzhodni Evropi se je proces politične liberalizacije lahko začel šele po Gorbačovovi perestrojki in glasnosti, pri nas pa ta proces ni bil neposredno odvisen od političnih razmer v ZSSR in se je dejansko začel že prej. Po drugi strani je bil komunistični režim v Sloveniji mehkejši od ostalih komunističnih režimov tako v vzhodni Evropi kot v Jugoslaviji in številni so mu bili pripravljeni odpustiti to »mehko« nedemokratičnost zaradi socialne varnosti, ko jo je zagotavljal. Silam kontinuitete je šlo pri nas na roko tudi dejstvo, da so te sile ob koncu 1980-ih let veljale za zaščitnika slovenskih interesov in samobitnosti pred beograjskim centralizmom. Njihov odpor pritiskom iz Beograda je bil glavni razlog za pribljubljenost dveh glavnih predstavnikov postkomunistične levice ob prehodu v demokracijo

SSS) in ZSMS-Liberalno stranko (ZSMS-LS). Slovenija je edina vzhodnoevropska država, kjer se je v političnem prostoru uveljavilo več strank naslednic starega režima, kar kaže na premišljeno strategijo nosilcev tega režima za politično preživetje v novih razmerah. Cilj te navidezne razpršitve sil kontinuitete je bila kalkulacija, da bo nastop »v treh kolonah« prinesel tem silam več glasov, kot bi jih dobile, če bi nastopile kot ena stranka. Namreč tri stranke, tudi če bi se programsko nič ne razlikovale, imajo specifične poudarke pri predstavitvi teh programov, že samo kot posledica dejstva, da jih sestavljajo različni ljudje, katerih javni nastopi ne morejo biti povsem enaki. Ti različni poudarki in osebnosti tako omogočajo več navidezno samostojnim strankam, da zaobjamejo širši spekter političnega prostora in nagovorijo širši krog volilcev ter tako dobijo več glasov, kot pa v primeru, če več teh strank tvorilo eno združeno stranko. Seveda je taka preračunana fragmentacija neke politične opcije smiselna le, če te manjše stranke lahko prestopijo parlamentarni prag, po drugi strani pa mora biti med njimi dovolj velika stopnja idejnega soglasja, da ne bi tekmovalen odnos (četudi le navidezen) teh strank na volitvah prerastel v njihovo medsebojno politično nasprotovanje in povezovanje z nasprotnim političnim taborom. Strategija navidezne razpršitve sil komunistične kontinuitete se je v Sloveniji izkazala za zelo uspešno, je pomemben razlog uspeha slovenske levice in ta strategija se uporablja še danes. Jugoslovanske nacionalne stranke) sodelovala v protirevolucionarnem taboru skupaj z njenim glavnim predvojnim rivalom katoliško Slovensko ljudsko stranko (SLS) in po zmagi komunistične revolucije v Sloveniji nadaljevala delovanje v politični emigraciji kot Slovenska demokratska stranka (SDS). ZSMS-LS, ki se je konec leta 1990 preimenovala v Liberalno-demokratsko stranko (LDS), pa je bila pravna naslednica podmladka KPJ imenovanega SKOJ (Savez komunističke omladine Jugoslavije) in ima še danes pozitivno stališče do komunističnega partizanstva in dosledno brani pridobitve revolucije, kadarkoli so te ogrožene. Sicer pa je resnico o »liberalizmu« LDS povedal dr. Ljubo Sirc, čigar liberalna preteklost ga dela kompetentnega da govori o teh stvareh. praktično ni bilo sosednjih narodov v nekdanji Jugoslaviji med katerimi ni bilo ozemeljskih sporov, ki so prerastli oborožene spopade. Vendar pa je desnica takrat, ko še niso vsi spoznali da Jugoslavija ne more obstati v demokratičnih razmerah, naredila napako, ker je iskala soglasje levice za projekt osamosvojitve, namesto da bi sama diktirala tempo in postavila levico pred izbiro ali naj sodeluje v tem procesu ali pa naj mu nasprotuje in se tako kompromitira pred zgodovino. zakon o denacionalizaciji je ostal v veljavi, a se je njegovo izvajanje vleklo po polževo. Levici je dolgotrajen proces vračanja premoženja (zlasti gozdov) nekdanjim »bogatašem« in »veleposestnikom« dajal priložnost za občasno izživljanje v svoji tradicionalni retoriki razrednega boja proti »razrednim sovražnikom« (v to kategorijo so sodili le razlaščenci, ki so bili vsi po vrsti nasprotniki levice, ki jih je razlastila, ne pa tudi novopečeni kapitalisti, katerih naklonjenosti si je drugače želela), še bolj pa za netenje kulturnega boja proti »pogoltni« katoliški cerkvi. Vendar pa to ne odtehta negativnih učinkov kohabitacije pod taktirko levice (itak so bili vsi razlaščenci gmotno preskrbljeni in restitucija kot poprava krivice, ki jim je bila storjena, je predvsem v funkciji psihološkega zadoščenja). Je pa ta razdeljenost na vladni in opozicijski del otežila desnici, da bi se konsolidirala in zavzela jasno alternativno držo levici. Pomemben, če ne celo glavni, razlog udeležbe SKD in SLS v vladi je bila zaposlitev dela njihovih kadrov v državni upravi primer, kako ne gre verjeti visokozvenečim besedam politikov o »poštenosti« in »načelnosti«, katerih so bila polna usta predstavnikov prav teh dveh strank. Demokratična stranka upokojencev (DeSUS), očitno zato ker so v levici presodili, da ima perspektivo samostojnega obstoja na slovenskem političnem prizorišču kot parlamentarna stranka. To se je izkazalo kot resnično na volitvah 1996, ko se je DeSUS uvrstila v parlament. Obstoj in delovanje DeSUS-a je nazoren primer manipulacije, ki se jo poslužuje levica za ohranitev svoje prevlade. DeSUS so ustanovili upokojeni člani ZKS (Jože Globačnik in Janko Kušar, ki sta vodila stranko v 1990-ih letih sta bila visoka funkcionarja komunističnega režima) in pred lokalnimi volitvami leta 1994 sta jo finančno podprli ZLSD in LDS, kar je bilo dokumentirano dokazano. Levica je ustanovila DeSUS, da bi desnici prevzela del tistih upokojencev, ki niso ideološko profilirani oziroma je njihovo desničarsko prepričanje neizrazito ter prenesla njihove glasove v svojo vrečo preko stanovske stranke, ki domnevno »ščiti« interese upokojenskega stanu. Marsikateri upokojenec, ki je glasoval za DeSUS, bi oddal svoj glas za kakšno desno stranko, če ta trojanski konj levice ne bi obstajal. DeSUS se je reklamirala kot zaščitnica interesov interesov upokojencev, svoj ideološki profil je namenoma puščala neprepoznaven in s tako retoriko se je leta 1996 tudi uvrstila v parlament in tam postala del homogenega levega bloka. To taktiko je DeSUS uporabljala tudi pred naslednjimi volitvami 2000 in 2004 in vedno prišla v parlament, sicer ne z veliko poslanci (leta 1996 je dobila 4.3% glasov, 2000 – 5.2%, 2004 – 4%), a naloga, ki jo je levica namenila tej stranki, je bila s tem dosežena. Vendar pa je bila ta strategija levice uspešna zato, ker desnica ni postavila konkurenčne stranke, ki bi nagovarjala isto ciljno skupino volilcev in tako razbila volilno telo DeSUS-a. V primeru obstoja »desne« upokojenske stranke, se DeSUS ne bi mogla skrivati izza kulis neideološkega »upokojenstva« in bi že v predvolilni kampanji morala jasno pokazati svojo rdečo barvo ter bi tako pobrala le glasove tistih upokojencev, ki bi sicer šli k LDS in ZLSD. V tem primeru po vsej verjetnosti ne bi prestopila praga za vstop v parlament, glasovi zanjo bi bili za levico vrženi v koš in bi jo levica hitro razpustila, ker je ne bi mogla uporabljati za manipulativne namene, slovenski politični prostor pa bi bil bolj preglede in pošten do volilcev. Prav neverjetno je kako je lahko ta trik z DeSUS-om tolikokrat uspel levici, ne da bi ga desnica onemogočila s sprožitvijo procesa ideološkega ločevanja duhov med upokojenci in to je le en v množici dokazov o nesposobnosti slovenske desnice. Sicer so stranke zastopnice interesov stanov, ki zgolj črpajo iz državnega proračuna in vanj nič ne prispevajo, ter so se pripravljene prostituirati sleherni vladajoči garnituri, ki jim obljubi finančne privilegije za njihovo stanovsko skupino, poguba za vsako državo in DeSUS je najbolj škodljiva stranka v Sloveniji, tudi če ne upoštevamo njene satelitske funkcije. Tudi če bi imela upokojenska stranka v Sloveniji desni ideološki predznak, bi bila takšna stranka ravno tako škodljiva za Slovenijo, vendar pa je v sedanjih razmerah, ko že imamo eno takšno stranko ustanovitev konkurenčne stranke (ali še bolje, več konkurenčnih strank), ki bi razpršila volilno telo teh strank in bi te ostale zunaj parlamenta, edini način za eliminacijo takšnih parazitskih strank. manjšinska poslanca, katerih mandat ni legitimen in katerih opredelitev lahko iz zmagovalca na volitvah napravi poraženca pri oblikovanju vlade in obratno. Toda glavni uspeh levice po teh volitvah ni bila ta zamenjava vlog v parlamentu v njeno korist, temveč vnovično razbitje desnice po volitvah. Sprva je kazalo, da bo levica prisiljena oblikovati vlado sama, toda čisto leva vlada ni bila potrjena v parlamentu, ker je niso podprli vsi poslanci levice. Tu ni šlo za nikakršno strankarsko nedisciplino levičarskih poslancev, marveč za premišljen politični manever levice s katerim je ona ponovno nadigrala desnico. Levici namreč takšna vlada, v kateri bi vladala sama in proti kateri bi imela ideološko homogeno opozicijo ni ustrezala, čeprav bi bila takšna pregledna situacija zdravilna za Slovenijo. Bolj ji je ustrezala ideološko heterogena vlada pod njeno taktirko in ideološko heterogena opozicija, ker je v taki nepregledni situaciji lažje manipulirala s satelitskimi strankami in trojanskimi konji in ker razcepljena desnica ni mogla ponuditi jasne alternativne vizije razvoja Slovenije. Taka formula je v primeru slabih rezultatov in slabe podobe vlade v javnosti napravila tisti del desnice, ki je sodeloval v vladi, za soodgovornega, tisti del levice, ki pa je bil formalno v opoziciji pa je razbremenila odgovornosti. V primeru uspehov vlade pa je zasluga itak pripadla levici, ki je imela v taki vladi glavno besedo. Torej, z nepotrditvijo vlade v parlamentu je levica ustvarila vtis, da ona ne more sestaviti vlade in s tem izvršila pritisk na SLS, katera je bila načrtih levičarskih strategov predvidena, da zamenja SKD v novi Drnovškovi vladi, naj vstopi to vlado sicer bodo izredne parlamentarne volitve. Čeprav sta brata Podobnik v predvolilni kampanji veliko govorila o poštenosti kot njuni osrednji vrednoti ter je Marjan Podobnik, takratnji predsednik SLS, po volitvah obljubljal, da pod nobenimi pogoji ne bo razdrl zavezništva s SDS in SKD (v osrednjem slovenskem dnevniku so se iz te Podobnikove obljube norčevali z rekom »zvestoba do groba«), pa je kmalu požrl te obljube in zapustil »pomladna« partnerja ter vstopil v vlado pod vodstvom LDS. On je sicer to opravičeval, češ da je bil to edini način, da je Slovenija dobila vlado, kar pa ne drži. Tudi če se je bal izrednih volitev, mu ni bilo treba takoj vstopiti v vlado, kajti dr. Drnovšek je imel pravico, da še dvakrat sestavi vlado in jo predloži parlamentu v potrditev, kajti po ustavi šele po tretjem neuspešnem poskusu potrditve vlade sledi razpustitev parlamenta in izredne volitve. Tedaj bi lahko desnica, če že ni bila toliko bistra, da bi se tega domislila ob prvi Drnovškovi predstavitvi svojega kabineta, na skrivaj naročila nekaterim svojim poslancem naj podprejo homogeno levičarsko vlado, da bi tako Slovenija prvič po demokraciji dobila razviden politični prostor z levo vlado in desno opozicijo, kar bi bilo tako v interesu desnice kot interesu Slovenije. Z vstopom v vlado sta brata Podobnik napravila levici večkratno uslugo. Desnica je ostala razdeljena in sprta. Ker je SLS vstopila v vlado, je šla Jelinčičeva SNS lahko v opozicijo, kjer je bila daleč bolj koristna za levico. Jelinčič, ki bi bil s svojo neotesanostjo breme za levičarsko vlado (čeprav je levica cenila njegovo udrihanje po katoliški cerkvi, ki je postala njegova nova tarča namesto južnjakov), je bil osvobojen soodgovornosti za stanje v državi in znova postavljen v opozicijo, okolje, v katerem se najbolje znajde in kjer lahko izživi svoj populizem. Ker je s sodelovanjem SLS vlada postala »manj« leva (v njej tudi ni bilo več potrebe po sodelovanju ZLSD) in bolj »sredinska« je DeSUS, ki je tudi sodeloval v tej vladi, lažje varal upokojence, češ, da je »neideološka« (ali celo »nadideološka«) stranka, ki zastopa interese vseh upokojencev, ne glede na njihovo politično usmeritev. Sicer je vedno nehvaležno ugibati kaj bi bilo če bi bilo, a vendar je mogoče reči, da bi v primerju, če bi SLS spoštovala obljube, ki jih je dala svojima partnerjema na desnici, in ostala v opoziciji, da bi na volitvah leta 2000 SNS in DeSUS dobila manj glasov, morda toliko manj, da bi ostala zunaj parlamenta. navidezno pragmatična odsotnost »velikih ideoloških tem«, svoboda izbire načina življenja, zlasti v spolnosti, »strpnost do drugačnosti« (homoseksualcev, lezbijk, alternativne subkulture, »izbrisanih« in raznoraznih »manjšin«, legalizacija mehkih drog itd.). Z vsem tem se strinja tudi SD, a tega taktično ne izpostavlja, ker je to v domeni LDS, s katero sta si razdelili vloge SD igra »socialno« vlogo, LDS pa »liberalno« vlogo znotraj skupnega levičarskega tabora na Slovenskem. Ključ uspeha LDS v 1990ih je bil njen premišljeno grajen image tehnokratske, »v prihodnost obrnjene« stranke, ki je ne zanimajo ideološke teme iz preteklosti (ukvarjanje z zgodovino s ciljem njene reinterpretacije, sprava, poprava krivic, denacionalizacija), temveč je njen glavni adut kompetentnost v upravljanju z državo in družbenimi podsistemi. Meteorski vzpon Drnovška od anonimneža za širšo javnost do predsednika predsedstva Jugoslavije, premiera neodvisne Slovenije in nazadnje predsednika republike Slovenije je bil podoba učinkovitosti te stranke. Seveda je izza te »obrnjenosti v prihodnost« stal interes levice, da ohrani pozicije pridobljene med revolucijo in pod komunističnim režimom, od vrednostnega sistema v glavah ljudi, do obvladovanja medijev in šol, lastništva v gospodarstvu ter vpliva v politiki. To »obrnjenost v prihodnost« LDS-a pa je dopolnjeval image SD kot stranke predstavnice kontinuitete s tistim, kar naj bi bilo dobrega in slavnega v naši polpreteklosti. Tako znotraj levega bloka SD na eni strani nastopa v vlogi »vezi s preteklostjo«, LDS (in sedaj tudi nova stranka Zares) pa predstavlja nasprotni pol, ki »gleda v prihodnost«. Poleg teh dveh glavnih strank, levica nastopa tudi strankami, ki nagovarjajo ljudi na neideološki platformi, v skrajni rezervi pa ima še Jelinčiča, ki je drugače zanjo najbolj koristen, ko je v opoziciji. Potem, ko je levici na volitvah leta 1996 uspelo lansirati DeSUS v slovensko politiko, ji je leta 2000 s podobno zvijačo uspelo spraviti v parlament še eno podobno »neideološko« satelitsko stranko, Stranko mladih Slovenije (SMS). Njena osnovna naloga je, da desnici »krade« glasove med ideološko neizoblikovanim delom mladine, ki je precej številen. Krščansko ljudsko stranko (NSi). stranka Aktivna Slovenija (AS) pod vodstvom Francija Keka, kateri ni veliko zmanjkalo do uvrstitve v parlament. Vendar pa je to pot desnica našla partnerja na levici in sicer DeSUS, s katerim je nato oblikovala sedanjo vlado pod vodstvom Janeza Janše. Postavlja se vprašanje, zakaj je bil DeSUS leta 2004 pripravljen sodelovati v desni vladi, ne pa tudi leta 1996. Verjetna odgovora sta dva. Če bi levica z blokado oblikovanja vlade izsilila izredne volitve, bi bil njihov izid verjetno drugačen, kot bi se to zgodilo ob takšnem epilogu parlamentarne krize po volitvah novembra 1996, ko bi izredne volitve verjetno koristile levici. Anton Rop ni bil tako močna politična osebnost kot Janez Drnovšek, po drugi strani pa je bil položaj LDS drugačen. Namreč leta 1996 je LDS kljub vsemu izboljšala svoj rezultat v primerjavi z letom 1992, medtem, ko je leta 2004 z 22.8% glasovi močno zaostala za rezultatom iz leta 2000 pa tudi s tistim iz 1996 in tako obveljala za glavno poraženko volitev. Glede na psihološko stanje, ki je nastopilo po volitvah 2004 bi bil izid izrednih volitev zelo verjetno nadpolovična večina sedežev v parlamentu za desnico. DeSUS je stopil v desnosredinsko vlado, ker bi v primeru izrednih volitev povsem mogoče izpadel iz parlamenta leta 2004 je namreč za las prestopil štiriodstotni volilni prag (osvojil je 4.04% glasov). Po drugi strani pa udeležba DeSUS-a v tudi desni vladi, potem ko je že sodeloval v levih, daje verodostojnost njegovim trditvam, da zastopa interese vseh upokojencev in ni »obremenjen« z ideologijo, kar širi njegovo volilno bazo na dolgi rok. http://www.sds.si/index.php?page=7.kongresSDS&menu=menuostranki <http://www.sds.si/index.php?page=7.kongresSDS&menu=menuostranki> ) je razvidno nerazumevanje pojmov levica in desnica. Ne drži, kot piše v tem dokumentu, da so »politične delitve na levico, sredino in desnico v tranzicijskih postkomunističnih državah drugačne kot v državah z dolgoletno demokratično tradicijo«, kajti pomen teh treh pojmov (oziroma dveh, kajti politična »sredina« pomeni nedefiniran vmesni prostor med raztegljivima pojmoma levice in desnice) je univerzalen. Še bolj napačne so naslednje trditve: »Temeljni kriterij političnih delitev predstavlja lastništvo kapitala. Medtem ko se v državah z dolgo demokratično tradicijo stranke, ki zagovarjajo interes lastnikov kapitala uvrščajo na desnico, se v tranzicijskem prostoru prištevajo na levico. Tudi po kriteriju nasprotovanja ali obrambe starih privilegijev se levica v zahodni Evropi praviloma bori proti neupravičenim privilegijem, medtem ko jih tranzicijska levica v postkomunističnih državah zagovarja.« Te trditve po eni strani temeljijo na napačnem marksističnem pogledu, ki prebivalstvo v moderni (»kapitalistično«) družbi deli na namišljene in antagonistične »družbene razrede« – »izkoriščevalske« lastnike kapitala in »izkoriščane« (»mezdne«) delavce, politične stranke pa na zastopnice interesov teh »razredov«. Že v 19. stoletju je bila tako vulgariziranje družbene stvarnosti in političnega prizorišča neustrezno, in se niti takrat, danes pa še manj ni dalo prebivalstva in političnih strank ter ideologij tako preprosto kategorizirati v vnaprej pripravljene kalupe ter je zato prej omenjena trditev povsem zgrešena. Tu je SDS ujetnica levičarskega marksističnega načina razmišljenja in pojmovnega aparata vcepljenega v šolskem sistemu iz socialističnega obdobja in tak način razmišljanja.domnevno glavne »desnosredinske« (kot tako jo dojema javnost, SDS se doma te opredelitve brani, na mednarodni ravni pa se druži s takimi strankami) je izvrsten pokazatelj uspeha rdeče indoktrinacije v prejšnjem režimu. Tak način razmišljanja, ne le pri SDS tudi pri ostali desnici, je tudi glavni razlog za inferioren položaj desnice v postkomunistični Sloveniji. http://www.sds.si/index.php?page=zgodovinakongresov&menu=menuostranki#03 <http://www.sds.si/index.php?page=zgodovinakongresov&menu=menuostranki#03> ) in namesto, da bi se ji priključila, je še zaostrila verbalni boj proti njej ter se začela distancirati od levičarstva, a ni nikoli dokončno pretrgala z njim. ?tranzicijska?. Po tej delitvi so stranke, ki so naslednice nekdanjih družbeno-političnih organizacij (DPO), razvrščene na tranzicijsko levico, stranke, ki so nastale v času slovenske pomladi in se kasneje niso priključile naslednicam nekdanjih DPO, pa na tranzicijsko desnico ali tranzicijsko sredino. Takšno razvrščanje so povzeli tudi volilci, saj se sodeč po javnomnenjskih raziskavah volilci večjih slovenskih parlamentarnih strank po zadnjih volitvah leta 2000 samoopredeljujejo za pretežno levo (volilci Združene liste in Liberalne demokracije Slovenije) ali za pretežno desno (NSi, SLS+SKD). Volivci SDS sami sebe pretežno umeščajo okoli sredine. To dejstvo, pa tudi vrednotna podoba in politična drža umešča SDS pretežno na tranzicijsko sredino slovenskega političnega prostora.« Ali ni čudno, da je Slovenija tisti svetovni posebnež, kjer temeljni politični pojmi nimajo istega pomena kot drugje po svetu, marveč le pri nas nosijo pridevnik »tranzicijski«, katerega ne uporabljajo v nobeni drugi državi, ki je prešla iz komunizma v demokracijo. In če je takrat (leta 2001), ko je bil ta dokument pisan, »tranzicija« še potekala v Sloveniji, je danes, po vstopu v EU in NATO menda že končana in tudi s tega vidika ni smiselno govoriti o nekih »tranzicijskih« temeljnih političnih usmeritvah. Stranke, ki so naslednice nekdanjih DPO (danes so to SD, LDS, Zares) in tiste, ki ob nastale prehodu v večstrankarski sistem (v »času slovenske pomladi«), a so jim programsko blizu, tvorijo slovensko levico (ne »tranzicijsko«), ostale stranke (v parlamentu so to SDS, NSi in SLS) pa desnico v slovenskem političnem prostoru, eni in drugi brez pridevnika »tranzicijski«. Sredina pa ne obstaja, ker sta levica in desnica nista absolutni kategoriji fiksirani enkrat za vselej in vsepovsod, marveč sta relativna pojma v danem političnem kontinuumu, katerega vsebina je različna med raznimi državami in zgodovinskimi obdobji. Slovenska levica je ideološko primerljiva z levico v evropskem prostoru, katerega del je Slovenija, ne more se pa to reči tudi za desnico, ki je bila prav zaradi tega pri nas tako neuspešna v primerjavi z drugimi nekdanjimi vzhodnoevropskimi državami. katastrofalen dokument z dolgoročnimi negativnimi posledicami za Slovenijo, ki bodo težko popravljive. Politično gledano je bilo sprejetje tega dokumenta velik uspeh za levico in še en kazalec žalostnega stanja desnice v naši državi, tem bolj ker te ustave konec leta 1991 ne bi bilo mogoče sprejeti brez privolitve desnice, kajti levica ni imela dvotretjinske večine v tedanji skupščini. http://www.reproductiverights.org/pubfacabortionlaws.html <http://www.reproductiverights.org/pubfacabortionlaws.html> ), nikjer pa ni prepričljivo pojasnjeno zakaj ravno do tedaj in ne morda do malo preje ali pozneje. Tak arbitraren pristop kaže na nedoslednost privržencev pro-choice opcije in spodkopava kredibilnost njihove osnovne trditve, da se človekovo življenje ne začne s spočetjem, ampak z rojstvom. Če zarodek ni človek in torej nima pravice do življenja, potem naj ne bo nobenih omejitev za splav, pa naj je opravljen v 4. ali pa v 34. tednu nosečnosti (res se zarodka v teh dveh obdobjih precej razlikujeta po velikosti in razvitosti, prav tako kot se precej razlikujeta tudi nekaj dni star dojenček ter odrasel človek in razvoj živega bitja, ki se začne z oploditvijo se ne konča z rojstvom). Če zarodek postane človek med nosečnostjo naj se nedvoumno ugotovi kdaj natančno se to zgodi to in doseže o tem soglasje med znanstveniki, splav pa naj bo dovoljen le do tega trenutka. Če se človekovo življenje začne s spočetjem to pomeni, da je zarodek že človeško bitje s pravico do življenja, in v tem primeru se je treba odločiti za dve možnosti: 1) prepoved splava (tudi v obliki raznih after tablet) od spočetja in njegovo obravnavanje kot umor, oziroma detomor; 2) odločitev, da se človekovo življenje do nekega obdobja pravno ne zavaruje in da je dovoljeno človeka do takrat usmrtiti. Pri slednji možnosti se znova odpira vprašanje arbitrarnosti določitve obdobja nezavarovanosti življenja, prav tako pa se postavlja logično vprašanje, zakaj se ne bi to obdobje razširilo tudi na čas po rojstvu (recimo, dokler se dojenček ne zaveda sveta okoli sebe). trije od štirih predsednikov glavne slovenske stranke tedanjega časa SLS so bili hkrati tudi duhovniki, duhovniki so tvorili velik del vodstva te stranke, ki je dejansko ustrezala oznaki cerkvene stranke. Tako aktivno poseganje cerkve v politiko, bolj aktivno kot v drugih deželah, je, ob prevladujoči kmečki sestavi prebivalstva, zagotavljalo njeni stranki popolno prevlado v slovenski politiki, katoliški cerkvi pa neprimerno veliko vlogo v slovenskem javnem življenju, toda dolgoročno je prineslo še največ škode tej isti cerkvi in tudi slovenskemu narodu kot celoti. Katoliška cerkev je preko svoje politične stranke zagotavljala sebi udobno življenje na državnih jaslih, hkrati pa je svoja načela, ki niso univerzalnega značaja, v obliki zakonodaje vsiljevala celotnemu prebivalstvu (nerazvezljivost zakonske zveze in obvezen verouk sta dva taka očitna primera). To je spodbudilo kulturni boj z liberalnim taborom, ki je bil zaradi nesorazmerne moči obeh političnih taborov, pri nas ostrejši kot v drugih primerljivih deželah. Kljub temu pa je treba priznati, da je katoliška cerkev v tem obdobju vseeno delala na ohranjanju slovenske narodne identitete (njene zasluge v tem pogledu so očitne v mejnih slovenskih pokrajinah, izpostavljenih asimilaciji), njena stranka pa se je zavzemala za avtonomen položaj Slovenije v kraljevini Jugoslaviji, medtem, ko se je glavna liberalna stranka zavzemala za utopitev Slovencev v jugoslovanstvu, ki je bil za nas tujek v kulturno-civilizacijskem smislu. Prav tako je neprimerno primerjati katoliško politično prevlado na Slovenskem pred 2. svetovno vojno s komunistično diktaturo po vojni. Namreč prevlada katoliškega tabora je bila dosežena na pluralističnih volitvah, na katerih je katoliška stranka morala tekmovati z drugimi strankami, kar pa definitivno ne drži za našo Komunistično partijo (KP). Ves čas katoliške prevlade je obstajala svoboda izražanja in delovanja za druge idejne in politične tokove, obstajali so liberalni in socialistični časopisi, politične stranke, kulturna in poklicna društva itd. Ničesar od tega ni bilo pod komunistično diktaturo in sam liberalni tabor je že pred 2. svetovno vojno imel komunizem za večje zlo kot politični katolicizem, oziroma klerikalizem. Nič čudnega, da sta katoliški in liberalni tabor med vojno sodelovala v odporu proti komunistični revoluciji, oba sta si delila poraz in tragično usodo slovenske protirevolucije ob koncu vojne in nadaljevala sodelovanje v politični emigraciji v svobodnem svetu po vojni. obstaja cela paleta stališč od popolne nesprejemljivosti, preko manjše in večje sprejemljivosti do popolne sprejemljivosti, s tem da to zadnje stališče med desničarji vsekakor manj razširjeno kot popolnoma odklonilno stališče do splava. Mimogrede, pri nas se odnos do pravice do splava skuša zreducirati le na dve možnosti za in proti, v tujini pa so raziskave javnega mnenja o dovoljenosti splava bolj niansirane in ponavadi vsebujejo štiri opcije: vedno dovoljen, večinoma dovoljen, večinoma nedovoljen, nikoli dovoljen. Če se vse skupaj generalizira, desnica kot celota ne more tekmovati z levico v zavzemanju za neomejeno dovoljenost splava. Če javni diskurz v določeni družbi ne tolerira pro-life stališča in je politično sprejemljivo in korektno edino zavzemanje za neomejeno pravico do splava, bo to imelo negativne posledice za desnico kot celoto, tudi za tisti njen del ki pravici do splava ne nasprotuje, a se koalicijsko povezuje s strankami, ki v večji ali manjši meri nasprotujejo splavu ali celo sobiva z zagovorniki pro-life stališča v isti stranki. Tako je stanje stvari v naši državi in tudi v interesu liberalnega dela desnice bi moralo biti, da se to spremeni. Ne v smislu oblikovanja večinske javne podpore za pro-life pozicijo, marveč v smislu ustvarjanja takega javnega mnenja, ki bi to pozicijo sprejemalo kot legitimno, ko bodo zagovorniki takega stališča to svoje stališče upali odkrito povedati v javnosti (žalostno je bilo gledati Lojzeta Peterleta, kako se je izmikal jasnemu odgovoru na to vprašanje, ko je bil nekajkrat vprašan o njem v predvolilnih oddajah) in odnos politika do splava ne bo dejavnik, ki bi bistveno vplival na opredeljevanje volilcev do njega. Nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan je odkrito v javnosti zastopal svoje jasno odklonilno stališče do pravice do splava, s čimer se večina ameriške javnosti ni strinjala, a tako njegovo stališče ni bilo ovira, da ne bi užival zelo visoke podpore v javnem mnenju in bil tudi dvakrat prepričljivo izvoljen za predsednika. Vsekakor ta javnost ni videla v njem nobenega sovražnika pravic žensk, ki bi želel Ameriko »vrniti v srednji vek«, kar je prevladujoča podoba o zagovornikih splava v našem javnem mnenju. Podoben je tudi primer sedanjega predsednika Busha in večine drugih republikanskih kandidatov. Nekateri od njih v svojih nastopih primerjajo splave s holokavstom, a to komaj kdo zabeleži, pri nas pa bi takšna izjava odjeknila kot bomba in bila uvod v medijski umor kandidata, ki bi kaj takega izustil. Večina ameriške javnosti si ne beli glavo z vprašanjem kakšno stališče ima nek politik do splava, ker o tem vprašanju itak ne odloča ne predsednik, ne Kongres, ampak Vrhovno sodišče in edini način, kako lahko predsednik vpliva na uveljavitev svojega stališča je s predlaganjem kanididatov za člane Vrhovnega sodišča (Kongres jih nato mora potrditi), ki pa se redko zamenjujejo, ker imajo trajni mandat (do upokojitve ali smrti). Pri nas je še manj razloga za politizacijo vprašanja splava, kajti za njegovo kriminalizacijo bi bilo potrebno zagotoviti dvotretjinsko večino za spremembo ustave in možnosti za kaj takega so praktično nične. Seveda ni naloga desnoliberalne stranke, da bi vršila propagando proti splavu, toda če to počnejo drugi, je to vsekakor treba pozdraviti ali vsaj ne nasprotovati, da se odnos našega javnega mnenja do tega vprašanja malo »zmehča«. Tudi če je to nasprotovanje splavu artikulirano na tako radikalen in provokativen način kot je na spletni strani http://www.splav.info/ <http://www.splav.info/> , kajti katoliška cerkev in krščanski stranki tega premika v javnem mnenju očitno niso sposobni napraviti.

Prehoda v demokracijo in neodvisno državo: konec 1980-ih do 1992

Poleg teh objektivnih dejavnikov, ki so vplivali na sedanjo slovensko politično stvarnost pa so vsaj toliko pomembni tudi dejavniki subjektivne narave, se pravi dejanja političnih akterjev od let 1989/1990 naprej. Trenutni rezultat kot seštevek učinkov dejavnosti sil kontinuitete s komunističnim režimom, ki je šla v eno smer ter dejavnosti sil diskontinuitete s tem režimom, ki je šla v nasprotno smer, jasno kaže, da so bile prve uspešnejše od drugih. Postavlja se vprašanje vzroke uspešnost sil kontinuitete in neuspešnosti sil diskontinuitete s komunističnim režimom, oziroma katera pravilna in napačna dejanja storili eni in drugi, ki so privedla do sedanjega rezultata.

S tem v zvezi je koristno najprej analizirati vlogo Milana Kučana pri demokratizaciji Slovenije. V javnosti velja prepričanje, da je on zaslužen za liberalizacijo komunističnega sistema, ki je na koncu pripeljala do demokratizacije Slovenije. Dejansko pa se je proces liberalizacije v Sloveniji začel še preden je Kučan spomladi 1986 prišel na čelo Zveze komunistov Slovenije (ZKS) in tako postal prvi človek v Sloveniji. Bilo je neizogibno, da se je enkrat, ko se je ta proces začel vedno bolj širil in stopnjeval ter da je moral nekega dne prerasti v zahteve po odpravi političnega monopola ZK. Kučanova zasluga pri tem je bila, da se je izogibal uporabi odkrito represivnih sredstev (če v to ne štejemo občasne zaplembe revij), da bi se ta proces ustavil in v tem smislu se je on dejansko razlikoval od klasičnih komunistov leninističnega kova. Ni pa videti, da bi on spodbujal ta proces. Nasprotno. Aretacija četverice JBTZ maja 1988 s strani slovenske policije (oziroma njene Službe državne varnosti) na zahtevo jugoslovanske vojske (JLA) se prav gotovo ne bi mogla zgoditi brez njegove odobritve. Morda je šlo pri tem za njegovo taktično dejanje, da bi se preprečil poseg JLA v Sloveniji, toda razmerje sil je bilo takrat tako, da izid morebitnega spopada med slovenskimi silami in JLA ne bi bil prav nič drugačen kot leta 1991 in zato ni bilo treba izročati slovenskih ljudi v sojenje jugoarmadi, da bi se pomirila njena jeza. Bi pa tak spopad dokončno pokopal upe na »demokratično preobrazbo« Jugoslavije, do katere je bilo Kučanu veliko pri srcu. Čeprav se je Milan Kučan resnično upiral pritisku srbskega in vojaškega vrha za represijo v Sloveniji in centralizacijo Jugoslavije, pa to ne pomeni, da se je on (kot tudi ne Drnovšek) zavzemal za neodvisno Slovenijo, marveč je jasno preferiral jugoslovansko rešitev za Slovenijo. Šele leta 1991, po opravljenem plebiscitu, je spremenil mnenje, potem ko je uvidel da, z Miloševićem v Beogradu in z zaostrujočim se srbsko-hrvaškim sporom, Jugoslaviji ni rešitve. Manj pa je znano, kdaj natančno je Kučan uvidel nezadostnost »socializma s človeškim obrazom« (na zunaj nerepresivnega načina vladanja monopolne Partije) in se začel zavzemati za legalizacijo političnega pluralizma in razpis večstrankarskih volitev. Vsekakor je na to vplival tudi razvoj v vzhodni Evropi, kjer so delno svobodne volitve junija 1989 na Poljskem, oblikovanje nekomunistične vlade septembra istega leta v tej državi ter na koncu še padec berlinskega zidu novembra 1989 napravili tak razplet neizogiben tudi v Sloveniji. Zanesljivo pa je, da je Partija pod Kučanovim vodstvom, ko se je enkrat odločila za »sestop z oblasti«, to je ko je sprejela odločitev o razpisu večstrankarskih volitev, hkrati pripravila tudi strategijo, ki bi v novem demokratičnem okolju zagotovila ohranitev čimveč pridobitev revolucije, oziroma čim močnejši položaj tistih političnih sil v Sloveniji, ki bi te pridobitve branile. Sredstva, ki so jih sile komunistične kontinuitete pri tem uporabljale niso bila vselej demokratična. In po 18 letih se lahko reče, da jim je ta cilj sijajno uspel, verjetno celo bolje kot so sami takrat pričakovali.

V javnosti velja splošno prepričanje, da so bile leta 1990 na Slovenskem prve poštene večstrankarske volitve po 2. svetovni vojni. To prepričanje je napačno. Te volitve so resda bile večstrankarske, ne pa tudi poštene. Namreč, kot je znano so bile aprila 1990 parlamentarne volitve v trodomno slovensko skupščino, ki je bila sestavljena iz družbenopolitičnega zbora, zbora občin in zbora združenega dela. Zbor združenega dela je pomenil popolno anomalijo za parlamentarni sistem in česa podobnega nima nobena demokratična država na svetu. Pravico do volitev v ta zbor niso imeli vsi državljani z volilno pravico, ampak le zaposleni v podjetjih, ki so volili delegate po panožnem načelu. Študenti, nezaposleni in upokojenci niso imeli pravice voliti v ta zbor, ki pa je bil pri odločanju enakovreden drugima dvema zboroma, ki sta bila voljena na podlagi splošne volilne pravice po proporcionalnem (družbenopolitični zbor) in večinskem volilnem sistemu (zbor občin). Da bi bil nek zakon sprejet, je moral biti izglasovan v vseh treh zborih. To je podobno, kot da bi danes posredno izvoljen Državni svet imel enako besedo pri odločanju kot Državni zbor. Še bolj v nasprotju z demokratičnimi načeli so bile same volitve v zbor združenega dela. Namreč na glasovnici poleg kandidata ni bila navedena politična stranka ali koalicija, kateri je kandidat pripadal in ga je predlagala. S tem je bila volilcem odvzeta bistvena informacija po kateri se odločajo, kajti ljudje volijo kandidate na podlagi njihove politične usmeritve, ne pa po njegovem imenu in priimku. Ime stranke ni bilo zapisano poleg imena kandidatov, ker so se komunisti-»prenovitelji« zavedali, da ZKS ni popularna kratica in da bodo njihovi kandidati lažje izvoljeni, če bo njihova politična pripadnost na glasovnici zamolčana. Res je bilo določeno, da mora biti na volišču postavljeno obvestilo o politični pripadnosti kandidatov, toda mnogi volilci teh obvestil niso videli, ter so obkrožili kandidata, ki jim je bil bolj znan. Tu pa so imele sile kontinuitete bistveno prednost, kajti njeni kandidati za zbor združenega dela so bili večinoma direktorji, ki so v starem sistemu tja do let 1987/1988 obvezno morali imeti partijsko knjižico in ti so bili zaposlenim bolj znani kot večinoma anonimni kandidati opozicijske koalicije Demos. Nič čudnega, če so na koncu v zboru združenega dela sile kontinuitete imele večino 51 (od katerih so mnogi nastopili kot strankarsko nevezani »neodvisni« kandidati) od 80 delegatov (takrat še ni bilo poslancev), medtem ko je v drugih dveh zborih imel večino Demos.

Zbor združenega dela je leta 1990 obstajal izključno zato, da bi se silam komunistične kontinuitete zagotovila večina vsaj v enem domu parlamenta in se tako brez njihovega soglasja ne bi mogla sprejeti nobena pomembna politična odločitev. Pri volitvah v zbor združenega dela se je prvič razkril politični diletantizem slovenske desnice, ki je tvorila glavni del Demosa. Če bi te sile obvladale najosnovnejše elemente politične obrti, potem bi morale zagroziti z bojkotom takšnih volitev. S tem bi prav gotovo izsilile popolnoma poštene volitve, kajti silam komunistične kontinuitete je bilo do tega, da so volitve mednarodno priznane kot legitimne, to pa se ne bi zgodilo, če bi jih bojkotirala opozicija ali njen večji del in imel za to utemeljene razloge. Namesto tega pa so takratni opozicijski voditelji, med katerimi so nekateri še danes pomembni na desni strani slovenske politike (Janez Janša, Lojze Peterle, brata Podobnik, Dimitrij Rupel) očitno menili, da so volitve 1990 »velik napredek« v primerjavi z prejšnjimi enostrankarskimi »volitvami« ter so se zadovoljili s »polovično« svobodnimi volitvami in niso zahtevali popolnoma poštenih volitev. S tem so svojim političnim nasprotnikom iz starega režima vnaprej priznali nedemokratično startno prednost v volilni tekmi in ni izključeno, da so to celo namenoma storili, misleč, da je za Slovenijo boljša »mehka« varianta tranzicije (v nasprotju s »trdim prehodom«, kot se je dogajal v drugih vzhodnoevropskih državah) in da naj se zato komunistom ne vzame vsa oblast. Niti pozneje niso tako izvoljenemu zboru združenega dela, v katerem so imeli manjšino, oporekali legitimnosti, kar bi bilo glede na njihovo začetno privolitev v volitve v ta zbor itak protislovno. Treba je tu povedati, da je bilo sprva predvideno, da tudi na glasovnicah za zbor občin ne bo napisana strankarska pripadnost kandidatov, a je bilo to spremenjeno, ko so mednarodni opazovalci opozorili na to pomanjkljivost.

Podoben nedemokratičen prijem so sile starega režima uporabile tudi pri volitvah za člane predsedstva Slovenije. Namreč leta 1990 so bile tudi neposredne volitve za štiričlansko predsedstvo Republike Slovenije ter posebej še za predsednika predsedstva. Z neposrednimi volitvami v ta organ z neznatnimi pooblastili so sile kontinuitete želele ustvariti videz večje demokratičnosti, toda dejansko so bile volitve članov predsedstva nedemokratične, ker na glasovnicah ni bila navedena strankarska pripadnost kandidatov oziroma predlagateljev. Tudi tu je bilo to skrivanje politične identitete kandidatov preračunano na favoriziranje kandidatov postkomunistične levice, ki so imeli daljši staž v politiki in bili zato poznani v javnosti za razliko od bolj anonimnih kandidatov novih političnih sil, katerih javnost v množici razmeroma kratki predvolilni kampanji ni mogla spoznati. Na tak način sta bila v predsedstvo izvoljena kandidata starega režima Ciril Zlobec in Matjaž Kmecl, ki sta imela določeno reputacijo v javnosti kot borca za slovensko samobitnost in proti centralističnim pritiskom iz Beograda. Iz Demosa sta bila v predsedstvo izvoljena Ivan Oman in Dušan Plut. Neko poskusno glasovanje, ki je bilo opravljeno pred volitvami, je pokazalo različen rezultat, in sicer v škodo kandidatov starih sil, med izidoma glasovanj, ko je bila v enem primeru na glasovnicah navedena strankarska pripadnost kandidatov in v drugem primeru, ko so bila na glasovnicah navedena le imena in priimki kandidatov. Tudi na volitvah za predsednika predsedstva niso bili na glasovnicah navedene stranke, ki so kandidate predlagale, a je to vseeno manj vplivalo na izid volitev, ker je imela javnost priložnost razmeroma dobro spoznati štiri kandidate, ki so se potegovali za ta položaj: Milana Kučana kot kandidata ZKS-SDP in SZS, Jožega Pučnika kot kandidata Demosa, Ivana Krambergerja kot neodvisnega kandidata in Marka Demšarja, katerega je predlagala ZSMS-LS. Na koncu je v drugem krogu Milan Kučan premagal Jožeta Pučnika z 58.6% glasovi. Opozicija tedaj ni imela ustreznega protikandidata Milanu Kučanu in političnim poznavalcem je bilo že vnaprej jasno, da ga Jože Pučnik ne more premagati. Njegov nastop je bil okoren, širše javnosti pa tudi niso ganile krivice, ki mu jih je prizadel komunistični režim.

Politične stranke, ki so nastopile na prvih večstrankarskih volitvah so se delile na novonastale ter na tiste, ki so izhajale iz »družbenopolitičnih organizacij« starega komunističnega režima. Slednje so bile tri: nekdanja Zveza komunistov Slovenije je nastopila kot ZKS-Stranka demokratične prenove (ZKS-SDP), partijski transmisijski množični organizaciji Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL) in Zveza socialistične mladine (ZSMS) pa sta se prelevili v politični stranki Socialistično zvezo Slovenije (SZS, še istega leta se je preimenovala v Socialistično stranko Slovenije

Toda leta 1990 sile komunistične kontinuitete, ki bi se jim lahko reklo tudi postkomunistična levica, še zdaleč niso nastopile z enakim programom. ZKS-SDP in SZS resda nista preveč prikrivali, da izhajata iz istega gnezda in obe sta se tudi izrecno uvrščali na levo sredino. Povsem drugače pa je bilo z ZSMS-LS, ki se je v predvolilni kampanji predstavljala za opozicijsko stranko in se izmikala ideološki samodefiniciji ter namesto tega govorila o »preseganju tradicionalnih ideoloških obrazcev«, ipd. Samostojni nastop ZSMS-LS na prvih večstrankarskih volitvah naj bi en del postkomunistične levice razbremenil komunistične hipoteke, ki sta jo nosili ZKS-SDP in SZS. Samorazglašeni opozicijski vlogi ZSMS-LS naj bi verodostojnost dajala kvaziopozicijska dejavnost ZSMS v zadnjih letih enostrankarstva v Sloveniji (zahteve po civilnem služenju vojaškega roka, odprava 133. člena kazenskega zakonika, štafete mladosti ipd.), ko je znaten del javnosti videl v mladinski organizaciji in njenem glasilu Mladina opozicijo vladajoči ZKS in ne kot partijski podmladek in valilnico bodočih partijskih in državnih kadrov, kar je v resnici bila kot proračunsko financirana »družbenopolitična organizacija«. Dejansko pa je šlo za spretno režirano predstavo za javnost in ZSMS ter Mladina sta le igrali svojo vlogo v scenariju partijskega »sestopa z oblasti«, katerega cilj je bil zagotovitev čim večje družbene in politične moči postkomunistične levice v večstrankarskem obdobju. ZSMS-LS se je oglaševala kot »tretja pot« med tako imenovano »stranko socialističnega samoupravljanja« (ZKS-SDP in SZS, izraz je nastal v glavah ZSMS-LS idelogov) in resnično opozicijo, ki jo je predstavljala koalicija Demos ter je zaradi večje prepričljivosti nastopila tudi s svojim predsedniškim kandidatom Markom Demšarjem. Celo v Demosu je večina verjela, da ZSMS-LS ne sodi med »rdeče« in negativna kampanja strank Demosa je bila izključno naperjena proti ZKS-SDP in SZS. In ta vloga »srednje poti« med »rdečim« in »črnimi«, je ZSMS-LS in preko nje celotni postkomunistični levici na prvih volitvah prinesla 14.5% glasov. Po volitvah so Demosovi prvaki, očitno pričakujoč, da bo nekdanja »opozicijska« ZSMS pripravljena prevzeti svoj delež odgovornosti za vodenje države skupaj z njimi kot »drugim delom opozicije«, ponudili ZSMS-LS vstop v vlado, a jih je ona gladko zavrnila in se odločila za opozicijski položaj, skupaj z ZKS-SDP (dobila je 17.3% glasov) in SZS (5.4% glasov). S tem je bilo tudi konec navideznega nasprotovanja med nekdanjo Partijo in njenim nekdanjim podmladkom, kajti vse od tedaj sta bili ti stranki složni v vseh strateških vprašanjih in med njima ni prišlo nikoli do razhajanj, ko je bilo treba braniti »pridobitve revolucije« pred »revanšisti« iz desnice. Lahko se povsem logično domneva, da bi v primeru, če bi sile kontinuitete nastopile le z eno stranko, kot so to storile v drugih nekdanjih socialističnih državah (izjeme so nekdanje jugoslovanske republike Hrvaška, Bosna in Hercegovina in Makedonija, kjer so postkomunisti poskušali ponoviti slovensko formulo, a neuspešno iz razlogov, ki se lahko na tem mestu prezrejo), ta stranka ne bi dobila 37.2% glasov, kot so jih dobile te tri stranke skupaj.

Poleg tega volilno-taktičnega cilja za volitve 1990, so postkomunisti imeli z ZSMS-LS še pomembnejše in daljnosežnejše načrte. Nekdanja mladinska organizacija je nasploh igrala ključno vlogo v strategiji postkomunistične levice za ohranitev družbene moči v demokratičnem obdobju, saj naj bi s preobrazbo v liberalno stranko omogočila tej levici, da poleg socialistične oziroma socialdemokratske opcije (njeni predstavnici sta bili ZKS-SDP in SZS) zasede še liberalni del političnega prostora. Postkomunistična levica bi tako nastopala tudi kot dedič liberalne politične tradicije na Slovenskem, poleg dediča socialistične tradicije iz časov pred uvedbo komunistične diktature. S tem, ko bi si postkomunisti na tak način »razdelili vloge« v slovenski politiki, naj bi se po njihovih načrtih politično polje desnice zožilo na konservativno-krščanski del političnega prostora, tako desnico bi javnost prepoznavala kot politično krilo katoliške cerkve in nadaljevalko predvojnega političnega katolicizma (»klerikalizma«). To bi bil zanesljiv recept za trajno marginalizacijo slovenske desnice in hegemonijo levice v Sloveniji, zaradi znane negativne podobe katoliške cerkve v pretežnem delu javnosti. Toda predstavljanje postkomunistične levice za idejno naslednico predvojnega liberalnega tabora je temeljilo (in še temelji) na zgodovinski laži, kajti predvojni liberalci niso nikoli sodelovali s komunisti, temveč so bili odločno protikomunistično usmerjeni. Med 2. svetovno vojno je glavna liberalna stranka (slovenska veja JNS

Za razliko od politične homogenosti navidezno razdeljenega postkomunističnega levega bloka pa je bil nasprotni politični blok Demos ideološko heterogen in neprofiliran. Včasih se govori o Demosu kot desni koaliciji, dejansko pa je šlo za koalicijo novonastalih strank usmerjenih od leve proti desni, med katerimi so bile slednje pač prevladovale, ker se je glavni del levice nahajal v strankah starega režima. Koalicijo Demos je tvorilo šest strank: Slovenski krščanski demokrati (SKD, 13.3% glasov na volitvah 1990), Slovenska kmečka zveza (SKZ, 12.5%), Slovenska demokratična zveza (SDZ, 9.5%), Zeleni Slovenije (8.8%), Socialdemokratska stranka Slovenije (SDSS, 7.4%) in Slovenska obrtniška stranka (SOS, 3.5%). Od teh strank sta bili idejno najbolj prepoznavni SKD in SKZ. SKD je pritegovala ljudi na temelju njihove pripadnosti krščanstvu, oziroma natančneje, katoliški cerkvi. Stranka se je homogenizirala leta 1991, ko je odpadla levičarska skupina, ki je ustanovila Stranko krščanskih socialistov, ki pa je ugasnila po nekajletnem vegetiranju (nedavno se je znova obnovila kot samodeklarirana levičarska stranka blizu SD). SKZ je bila politično in vrednostno blizu SKD, le da je bila to ruralna stranka, z malo pretiravanja se lahko reče, da je bila neke vrste kmečki sindikat, a ideološko homogen. Politično sta tako SKD kot SKZ spadali v krog krščansko-ljudskih strank po Evropi. V slovenskem prostoru sta bili ti stranki idejni naslednici predvojnega katoliškega tabora, čeprav se je njun program in vodstvo seveda znatno razlikovalo od takratne SLS. SDZ je bila stranka z neizoblikovanim profilom, še največ kar ljudi v njej združevalo je bilo zavzemanje za neodvisno Slovenijo, za kar si je od vseh strank najmočneje prizadevala. Nič čudnega, da je ta stranka po osamosvojitvi Slovenije hitro razpadla. Je pa ta stranka imela razmeroma močan intelektualni potencial, zaradi česar je bila v Demosovi vladi zastopana bolj kot bi to opravičeval njen volilni rezultat (iz njenih vrst so bili ministri Janez Janša, Dimitrij Rupel, Igor Bavčar in Rajko Pirnat). Zelene Slovenije je združevalo njihovo zavzemanje za varstvo okolja kot prioritetna naloga vlade, drugače pa so pripadali različnim idejnim usmeritvam. Ime in usmeritev je SDSS postavljalo levo od sredine in tudi stranka sama se je tako opredeljevala, vendar pa je to do neke mere nevtraliziral nedvoumno negativen odnos te stranke do komunističnega režima in jasna opredelitev za samostojno Slovenijo. Slovenska obrtniška stranka je, kot že ime pove, nastala zaradi zastopanja interesov tega sloja, kot tudi malih podjetnikov in samostojnih podjetnikov. Že leta 1990 se je preimenovala v Liberalno stranko (LS). Podoben krog volilcev je nagovarjala tudi Slovenska obrtno-podjetniška stranka (SOPS), a je v predvolilni kampanji precej jasno pokazala svojo levičarsko barvo skozi zagovarjanje »NOB« in je na volitvah dobila precej manj glasov od SOS.

Značilnost slovenskega političnega prostora ob nastopu večstrankarskega sistema in do začetka znotrajstrankarske diferenciacije in jasnejšega političnega profiliranja po doseženi osamosvojitvi je bila odsotnost političnih strank, ki so se javno deklarirale kot desno usmerjene. ZKS-SDP, SZS in SDSS so se deklarirale kot leve oziroma levosredinske stranke, večina ostalih pa se je izogibala jasnemu ideološkemu pozicioniranju ali so govorile, da so na »sredini«, nihče pa ni hotel biti na desni (Peterle je jeseni 1990 na vprašanje ali vidi svoje SKD na desni ali sredini, odgovoril slednje), tako da desnica, za razliko od levice, kot samodeklarirana politična usmeritev leta 1990 ni obstajala v Sloveniji. Kot posledica večdesetletnega pranja možganov je bila v javni zavesti desnica stigmatizirana, češ da je nazadnjaška, avtoritarna, pod vplivom cerkve, da ščiti interese bogatih in »kapitala«, da je brez socialnega čuta za »male ljudi« in »socialno šibke«, da je nestrpna do manjšin in drugačnih, da je med vojno kolaborirala z okupatorji in z drugimi etiketami iz standardnega repertoarja komunistične propagande, katerih ni nobena umetnost ovreči. Skratka, politična desnica je bila v največjem delu javnosti doživljana kot patološki pojav, ne pa kot normalen in nepogrešljiv element pluralnega političnega prostora, kot je to v vseh državah z dolgotrajno demokratično tradicijo. V tem pogledu se je Slovenija razlikovala od večine ostalih vzhodnoevropskih držav, ker pri nas prehoda v demokracijo ni spremljal tudi vrednostni preobrat v zavesti ljudi. Tudi v drugih nekdanjih komunističnih državah je bila vršena indoktrinacija javnosti proti »nazadnjaški« desnici in za »napredno« levico, toda ob demokratičnem prevratu je bila ta komunistična propaganda razkrinkana kot laž in je bilo vse kar je ta propaganda demonizirala avtomatično rehabilitirano v zavesti ljudi, tisto kar pa je ta propaganda hvalila kot pozitivno pa je dobilo negativen prizvok. Zaradi tega je bila levica, tudi tista neomadeževana s totalitarnim vladanjem, na začetku 1990-ih let na slabem glasu v teh državah, kar pa je danes že večinoma preseženo (izrazita izjema je Poljska, kjer levica ostaja marginalna).

Prva politična sila, ki je sporočila, da se nahaja desno od sredine so bili Narodni demokrati (ND), kakor se je konec leta 1991 preimenovala SDZ, da bi se razlikovali od Demokratske stranke (DS), ki je navzven poudarjala svojo sredinskost, in so jo ustanovili levo usmerjeni nekdanji člani SDZ (Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, France Bučar, zakonca Hribar). Vendar pa program ND ni izstopal od programov ostalih slovenskih strank, kot tudi ta stranka ni premogla voditeljev (Rajko Pirnat je bil njen predsednik), ki bi znali pritegniti javno mnenje. Pri samouvrstitvi ostalih strank na desni strani političnega spektra je igral znatno vlogo razvpiti članek Spomenke Hribar »Ustavimo desnico«, ki se je približno ujemal s padcem Peterletove Demosove vlade aprila 1992, ko je bila »desnica« na Slovenskem »ustavljena« ter je na oblast prišla levica na čelu s premierom Janezom Drnovškom, ki je malo pred tem postal tudi predsednik LDS. V novo Drnovškovo vlado so poleg nekdanjih opozicijskih strank izhajajočih iz enostrankarskega sistema, vstopile še stranke nekdanjega Demosa DS, ZS in SDSS, vendar pa del poslancev slednjih dveh strank v parlamentu ni podprl nove vlade in je držal z novo opozicijo. Za SKD, SKZ, ND in LS, ki so tedaj prešle v opozicijo, se je v javnosti uveljavila podoba, da sodijo desno od sredine in te stranke so te uvrstitve niso branile, a je večinoma tudi niso posebej poudarjale. Najjasneje je to storila Liberalna stranka, katere program je bil od vseh strank najbolj desno usmerjen, toda ona ni imela ljudi (njen najbolj znan član je bil kranjski župan Vitomir Gros) in PR, ki bi ta program plasirali v javnost, tako da je po neuvrstitvi v parlament leta 1992 več let vegitirala na obrobju političnega prostora nato pa zamrla. Podobna je bila tudi usoda Slovenske nacionalne desnice (SND), ki se je leta 1993 odcepila od Jelinčičeve SNS, a je ugasnila po neuvrstitvi v parlament na volitvah leta 1996.

Kot rečeno so stranke Demosa po volitvah aprila 1990 same sestavil vlado, katere predsednik je bil Lojze Peterle, kljub temu, da niso imel večine v zboru združenega dela, imele pa so večino v zboru občin (51 od 80 delegatov) in družbenopolitičnem zboru (47 od 80 delegatov). Sile kontinuitete so bile po volitvah 1990 v idealnem položaju: kot opozicija niso imele odgovornosti vladanja v času tranzicije iz enega gospodarskega sistema v drugega, ko je neizogibno moralo priti do padca BDP, povečanja brezposelnosti in znižanja življenske ravni, po drugi strani pa so z obvladovanjem zbora združenega dela lahko blokirale sleherni zakonski predlog vlade. Treba pa je reči, da tega orožja niso uporabile vse do druge polovice leta 1991, ko je bila samostojnost Slovenije že dejstvo in ko so v zboru združenega dela blokirale sprejetje zakona o privatizaciji.

Do sredine leta 1991 je bilo osamosvajanje v središču pozornosti slovenske politike in Demosova vlada je skušala projekt osamosvajanja izpeljat v sodelovanju z opozicijo, zaradi česar je v javnosti ustvarjena predstava, da je bil to skupni projekt vseh slovenskih strank. Resnica pa je nekoliko drugačna. Na primer, ko se je sprejemal ustavni zakon o plebiscitu za katerega sprejem je bila potrebna dvetretjinska večina, je levica sprejem tega zakona pogojevala s sprejemom pisma o namerah, s katerim je bila vsem južnjakom, ki so imeli na dan plebiscita prebivališče v Sloveniji, zagotovljeno slovensko državljanstvo, hkrati pa izsilila privilegije za zvezo borcev in zaposlene v zveznih ustanovah. Tu ni toliko stvar o samemu podeljevanju državljanstev kot takemu in jasno je, da kar se podeljevanja državljanstva južnjakom tiče, Sloveniji ni bilo treba prevzeti prakso iz baltiških republik, kjer veliko etničih Rusov še danes po 16 letih nima državljanstva novih držav, ker so bile med razmerami v Sloveniji in baltiških državah bistvene razlike (baltiške države so bile anektirane proti svoji volji, Slovenija pa je prostovoljno vstopila v Jugoslavijo). Vendar pa je takšno izsiljevanje je napravilo vtis, da levičarjem glasovi južnjakov pomenijo več kot neodvisnost Slovenije. ZSMS-LS je lansirala pobudo o demilitarizaciji Slovenije, ki je bila naperjena proti osamosvajanju Slovenije ne obrambnem področju, ne pa proti JLA, ki se je tedaj še nahajala v Sloveniji. Glavna dejavnika, ki sta povzročila, da je levica odstopila od jugoslovanske rešitve za Slovenijo sta bila pritisk javnega mnenja v Sloveniji in zaostrujoči se položaj v Jugoslaviji, ko je postajalo vse očitneje, da ta država nima prihodnosti in se zato nima smisla zavzemati zanjo. Tudi če bi leta 1990 zmagala postkomunistična levica, ki je preferirala jugoslovansko rešitev nad samostojno Slovenijo, bi Slovenija, četudi nekoliko kasneje, postala neodvisna, ker bi Jugoslavijo razgnali mednacionalna nasprotja, ki so privrela na dan ob legalizaciji političnega pluralizma. Takrat je bilo omogočeno artikuliranje nacionalnih interesov, ki pa so bili medsebojno izključujoči

Enotnosti v Demosu je bilo konec po doseženi osamosvojitvi, ko je avgusta 1991 prišel v skupščino predlog zakona o lastninskem preoblikovanju družbenih podjetij. Opoziciji se je v nasprotovanju zakonu pridružilo še levo krilo SDZ, ki se je potem, ko je v stranki ostalo v manjšini od nje odcepilo in ustanovilo Demokratsko stranko. Levica je nasprotovala zakonu, ker se je zbala, da bo izgubila prevlado v gospodarstvu, ki so ga vodili direktorji, ki jih je ona nastavila med svojo dolgoletno vladavino in se je zavzemala za tako imenovani Mencingerjev predlog zakona, ki je favoriziral direktorski odkup podjetij, medtem ko je vlada predlagala zakon Igorja Umeka, ki je predvidel razdelitev lastninskih certifikatov med državljane. Kot rečeno, je zakon obtičal v zboru združenega dela, njegovemu nesprejetju pa je sledilo poglabljanje diferenciacije v Demosu s prehajanjem njegovega levega krila k opoziciji in padanje javne podpore vladi na kar je vplival tudi velik padec proizvodnje in visoka inflacija (oktobra 1991, ko je bil uveden tolar je znašala 22% na mesečni ravni), povezana z nenadno izgubo številnih jugoslovanskih trgov ob osamosvojitvi. Res pa je, da je bil tedaj sprejet zakon o denacionalizaciji, ki je bil predložen v istem času kot privatizacijski zakon in je užival podporo celotnega Demosa, ob nasprotovanju opozicije. Še danes je skrivnost, zakaj je levica dovolila, da je šel ta zakon skozi zbor združenega dela, kajti lahko bi ga blokirala, kot je blokirala privatizacijski zakon. Je pa res potem obstruirala izvedbo tega sicer zapletenaga zakona, ki še danes ni uresničen do konca.

Zelo pomemben motiv, ki je vodil levico pri njenem nasprotovanju vladnemu privatizacijskemu zakonu je bila njena želja ohraniti nadzor nad mediji, ki so bili do prehoda v demokracijo praktično vsi (izjema so bili verski mediji) v družbenem lastništvu, nastali so z javnimi (»družbenimi«) sredstvi in dobivali javne dotacije, njihov ustanovitelj je morala biti SZDL (oziroma druge »družbenopolitične organizacije«, če je šlo za njihova glasila), ki je tudi imenovala urednike teh medijev. Po demokratizaciji Slovenije so na čelu teh medijev stali ti isti ljudje, ki jih je nastavila SZDL, v Demosu pa ni bilo ne prave volje, ne moči (levičarska večina v zboru združenega dela; nehomogenost Demosa, katerega levo krilo ni bilo za radikalne ukrepe v smeri dekomunizacije), da bi se to stanje spremenilo. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo ob takih medijih (ne le tiskanih, temveč tudi osrednje RTV), ki so odkrito navijali za levo opozicijo in slabšajočem se gospodarskem položaju, Peterletova vlada padla in le osamosvojitev Slovenije je zaslužna, da je ta vlada ostala na položaju celi dve leti. V novih razmerah tržnega gospodarstva je bil interes levice, da uprave »družbenih« medijev, ki jih je ona imenovala postanejo zasebni lastniki teh medijev in se tako cementira leva prevlada na medijskem in s tem posredno tudi na političnem področju. Da se je desnica, točneje njen krščanski del, sprijaznila s takim stanjem je postalo očitno v začetku leta 1991, ko je dosegla, da sta bila v proračunu za to leto odobrena dva milijona mark (približen ekvivalent milijonu evrov) za zagon novega dnevnika Slovenec. Vendar pa so se v SKD ušteli, kajti v postkomunističnih časih ob koncu 20. stoletja zgolj politična in svetovnonazorska barva ni več zadoščala za preživetje novega časopisa, pa četudi je šlo za reinkarnacijo najbolj branega dnevnika na Slovenskem v obdobju 1873-1945. Namesto, da so se osredotočili na ustanovitev svojega dnevnika, bi bilo politično bolj oportuno (četudi je vprašanje kakšen bi bil rezultat v danem razmerju političnih sil v skupščini), če bi desnica zahtevala enakomerno razdelitev političnega vpliva v obstoječih medijih in odprla široko javno razpravo o stanju v medijih v družbeni lastnini. Nedopustno je, da je leva politična opcija enostavno prevzela medije v družbeni lastnini ob hkratnem samorazglašanju teh medijev za »neodvisne«, ki so nastali in bili dolgo časa subvencionirani z denarjem vseh davkoplačevalcev, nato pa rekla desnici, naj pač ustanavlja nove medije, če z obstoječimi ni zadovoljna. In ko ti novi mediji (Slovenec, Jutranjik, TV 3), nastali s skromnimi zagonskimi sredstvi, niso mogli tekmovati s starejšimi in uveljavljenimi mediji (v njihov prid je delovala tudi majhnost slovenskega trga, ki je ugodna za monopole, tudi medijske) je njih in njihove botre obtožila (tudi deloma upravičeno) nesposobnosti, sama pa se sprenevedala, da ne vpliva na medije. Tudi na sploh je levica uspela v javnosti uveljaviti prepričanje, da je levičarskost v medijih pogoj za njihovo »profesionalnost« in »objektivnost«, desničarskost pa pomeni »ideološko obremenjenost« in »zatohlost«. Ideološka usmerjenost tiskanih medijev je tako ostala levičarska, nekoliko drugače pa je bilo z javno TV (ne tudi z Radiom Slovenija) za katero se lahko reče, da se večinoma je trudila biti nepristranska in jo 12-letna vladavina levice ni pretirano zaznamovala. Desnica se je upravičeno pritoževala in se še danes pritožuje nad pomanjkanjem medijske pluralnosti in neuravnoteženosti v poskomunistični Sloveniji, redkeje, če sploh kdaj, pa je pripravljena priznati svojo odgovornost za takšno stanje stvari in njen politični diletantizem ne vzbuja upanja, da bi se v doglednem času lahko stvari na medijski sceni v Sloveniji lahko spremenile na bolje.

Obdobje vladavine levice pod vodstvom LDS: 1992-2004

Aprila 1992 je prišlo, kot rečeno, do zamenjave vlade in novi premier je postal Janez Drnovšek, ki je malo pred tem prevzel vodenje LDS. Drnovšek je bil takrat najbolj priljubljen politik v državi, pred Kučanom, razlog njegove priljubljenosti pa je bila njegova dejavnost v predsedstvu Jugoslavije, katerega slovenski član je bil v odločilnem odbobju od maja 1989 do razpada Jugoslavije septembra 1991. V javnosti je bilo uveljavljeno prepričanje, da se je Drnovšek v Beogradu boril za slovenske interese, toda resničnost je nekoliko drugačna. Sam Drnovšek je v nekaterih poznejših intervjujih dejal, da je bila njegova prioriteta doseči demokratično preobrazbo Jugoslavije in ne njen razpad. V ta namen je kot predsednik predsedstva od maja 1989 do maja 1990 rotil evropske državnike naj Jugoslavijo čimprej sprejmejo v »evropske integracije«, da bi se zaustavili »dezintegracijski procesi« v Jugoslaviji. Njegov srbski kolega v predsedstvu Borisav Jović je v svojih memoarih pisal o zaničujočem odnosu Drnovška do plebiscita konec leta 1990 v njunih osebnih pogovorih in piščeva kredibilnost (Jović je zaradi te svoje knjige padel v nemilost pri Miloševiću in bil odstavljen iz političnih položajev v Srbiji) daje temelj za prepričanje, da pri tem ni šlo za preračunano diskreditacijo, čeprav Jović ni navedel materialnih dokazov za svojo trditev. Pač pa je bolj verodostojna trditev Janeza Janše v njegovi knjigi Okopi iz leta 1994, po kateri naj bi Drnovšek med osamosvojitveno vojno 27.6.1991 edini v slovenskem političnem vrhu imel pomisleke do oboroženega odpora JLA, ki je tega dne izvršila agresijo na Slovenijo. Drnovšek namreč te trditve ni zanikal. Vseeno pa je treba, če se izvzame ta epizoda, Janezu Drnovšku treba priznati sposobnost, da je za razliko od političnih nasprotnikov iz desnice, znal predvidevati razvoj dogodkov in sprejemati pravilne strateške odločitve, kar potrjuje tudi njegova politična pot, ki je vzorčni primer zgodbe o uspehu. Volitve decembra 1992 so to pokazale in zmagoslavje levice in Milana Kučana že prvem krogu je bilo pričakovano.

Volitve 1992 so na slovensko politično prizorišče naplavile Zmaga Jelinčiča. Njegovi SNS je uspel preboj v parlament s 10% glasov zaradi njegovega sovražnega govora proti južnjakom. Jelinčičeva retorika proti južnjakom je v slovenski javnosti naletela na tem bolj plodna tla, ker je nenapisani, a od levice vsiljeni kodeks politične korektnosti blokiral javno obravnavanje medetničnih odnosov v Sloveniji, Jelinčič pa je podrl ta tabu. Zaradi tega je bila njegova stranka razglašana za »skrajno desno«, čeprav z desničarstvom ni imela nič skupnega (sovražnost do tujcev in priseljencev sama po sebi še ne pomeni desničarskosti, kot se pogosto misli). To se je pokazalo takoj po uvrstitvi v parlament, ko je Jelinčič podprl drugo (levičarsko) Drnovškovo vlado in še z mnogimi drugimi dejanji pokazal, da pripada levici in zaradi česar ga je tudi zapustilo 9 od 12 poslancev. Odtlej se Jelinčič, nekdanji agent Udbe, v slovenski politiki ohranja na površju s cenenim populizmom, od katerega ima največ koristi levica, ker Jelinčič v svoji averziji do katoliške cerkve in glorifikaciji partizanstva javno pove stvari, s katerimi soglašajo tudi ostali levičarji, a jim pravila spodobnobnosti ne dovoljujejo, da bi se spustili na njegov nivo. Je pa Jelinčičev populizem olajšan, ker doslej ni še nikoli vstopil v vlado in prevzel soodgovornost za vladanje, čemur se prav zaradi tega izogiba.

Čeprav bi levica po volitvah 1992 zlahka sama sestavila vlado, pa je LDS, ki je dobila 23.5% glasov, povabila v vlado, poleg Združene liste (ZL, šlo je za predvolilno koalicijo SDP in nekaj satelitskih strank, med njimi tudi Desus-a, dobila je 13.6% glasov), še SKD (14.5%), SKD pa je za svojo udeležbo v vladi zahtevala, da se v vlado sprejme še SDSS (3.3%), oziroma, da Janez Janša, kot njen član, postane obrambni minister. V opoziciji so ostale SLS (8.7%, tako se je spomladi 1992 preimenovala SKZ v veliko žalost Lojzeta Peterleta, ki je to ime predvidel za združeno stranko SKD+SLS), DS (5%), ki se je do tedaj že jasno profilirala kot levičarska stranka in ZS (3.7%). Razlogov zaradi katerih se je LDS odpovedala oblikovanju čisto leve vlade je bilo več: po eni strani je hotela razcepiti desnico na opozicijski in vladni del in tako onemogočiti njeno usklajeno delovanje; LDS si je želela v javnosti ustvariti podobo, da je »sredinska« in »ideološko neobremenjena« stranka, ki ne išče partnerjev po ideološkem ključu, za kakršno se je tedaj deklarirala; mednarodni razlogi, ker bi bila čisto leva vlada v svetu razumljena kot vrnitev na oblast reformiranih komunistov, na kar so bili na zahodu na začetku 1990-ih let še bolj občutljivi kot kasneje, po drugi strani pa si je LDS prizadevala, da bi jo sprejeli v Liberalno internacionalo in ji zato ni ustrezalo, da bi jo identificirali s starim komunističnim sistemom. Zaradi slednjega je LDS na volitvah 1992 predlagala kot predsedniškega kandidata dr. Ljuba Sirca, človeka z dolgo liberalno preteklostjo in reputacijo v liberalnih krogih po svetu, a ga v predvolilni kampanji praktično ni promovirala, zaradi česar je dobil le 1.5% glasov. Lojze Peterle je pozneje povedal, da je SKD vstopila v vlado, da bi preprečila popolno prevlado levih sil v Sloveniji, toda ta prevlada je bila dejstvo ne glede na navzočnost SKD v vladi. V parlamentu se je namreč izoblikovala drugačna koalicija kot v vladi. Po eni strani so poslanci SKD, kljub sodelovanju stranke v vladi, glasovali proti vladnim predlogom, kadar so bili ti ideološko obarvani, po drugi strani pa so levičarske stranke v opoziciji te predloge podpirale. Udeležba SKD v LDS-ovski vladi 1992-96 in SLS v LDS-ovskih vladah 1996-2000 in 2000-2004 ni mogla spremeniti izida volitev in dati tem vladam »sredinskega« značaja. Tudi če desne stranke ne bi bile udeležene v vladah, politika teh vlad ne bi bila praktično nič manj leva. Edina pomembnejša koncesija, ki so jo te stranke iztržile za svojo udeležbo v vladi je zadevala denacionalizacijo

S tem v zvezi je treba tudi analizirati politično pot SDSS, ki je po volitvah 1992 tudi vstopila v drugo, še prej pa v prvo Drnovškovo vlado. Kot rečeno, se je ta stranka vse od svojega nastanka februarja 1989, deklarirala za stranko levo od centra. Njen prvi predsednik France Tomšič je bil sindikalist, drugi predsednik Jože Pučnik pa naj bi se med bivanjem v Zahodni Nemčiji kot univerzitetni profesor strankarsko udejstvoval pri tamkajšnji socialdemokratski stranki. Kljub deklarirani levosredinski usmeritvi pa se je SDSS zavzemala za dosledno diskontinuiteto s komunističnim režimom in za osamosvojitev Slovenije. To je v veliki meri zasluga pokojnega Jožeta Pučnika, katerega je komunistični režim preganjal in prisilil v izgnanstvo. Do vstopa te stranke v prvo Drnovškovo vlado je prišlo potem, ko je Peterletova vlada zaradi prestopa levega dela Demosa k opoziciji postala že neoperativna in ni pomenila spremembe temeljne usmeritve te stranke. Je pa bilo leta 1992 in v začetku 1993 odprto vprašanje združitve SDSS in SDP (ter še SSS potem, ko se ni uspela uvrstiti v parlament) v enotno socialdemokratsko stranko v Sloveniji. Glede na nesorazmerno velikost obeh strank, bi to v praksi pomenilo absorbiranje SDSS v SDP in ugasnitev nepostkomunistične levosredinske stranke na Slovenskem. To bi seveda ustrezalo postkomunističnemu krilu, ki je daleč prevladovalo na levici, in ta cilj je bil najlažje uresničljiv, če bi se obe stranki nahajali bodisi skupaj v vladi ali v opoziciji. Ko je SDP vstopila po letu 1992 v vlado, je to seveda zahtevalo, da naj se tudi SDSS sprejme v vlado, da bi se lahko nato pozneje utopila v združeni socialdemokratski stranki na Slovenskem. To je bil razlog, da je levica tedaj privolila, da Janez Janša postane obrambni minister, čeprav je že tedaj imela pomisleke do njega, zaradi njegove brezkompromisne opozicijske vloge bo koncu 1980-ih let. Vendar pa Janša v tem pogledu ni bil nobena izjema; tudi Igor Bavčar in Dimitrij Rupel (ter še nekateri drugi) sta bila opozicionalca v enostrankarskem sistemu, pa sta se nato priklonila levici, ko sta uvidela (predvsem Rupel, ki se je nato znova spreobrnil), da bosta tam bolje prosperirala zaradi splošnega stanja duha na Slovenskem, kot posledice kontinuitete vrednot iz socialističnega sistema in medijske prevlade postkomunistične levice. Janez Janša je prav tako izhajal iz SDZ, kot prej omenjena dvojica, a se ob razcepu v tej stranki ni opredelil za nobeno stran, nato pa je naslednje leto pristopil k SDSS in s svojo karizmo velikega osamosvojitelja odločilno prispeval, da se je SDSS uvrstila, četudi skozi šivankino uho, v parlament leta 1992 ter bil nato maja 1993 izvoljen za predsednika stranke. Njegova izvolitev je pokopala načrte za združitev s »sorodnimi« strankami, med katerimi je bila združitev z zunajparlamentarno SSS spomladi 1993 najbolj aktualna. SSS je namreč kot pogoj za združitev zahtevala, da Janša ne bo izvoljen za predsednika stranke. Vendar pa levica s podelitvijo ministerskega stolčka Janezu Janši ni veliko tvegala. Če Janša in SDSS ne bi hotela odigrati vloge, ki je bila zanju predestinirana, bi ga lahko kadarkoli vrgli iz vlade, ki ni bila niti najmanj odvisna od podpore te stranke. Janša se res ni obnašal tako, kot je postkomunistčna levica pričakovala od njega, ampak je kot minister še zaostril verbalni boj proti silam kontinuitete in bil zato odžagan po zrežirani aferi Depala vas marca 1994. SDSS je po odhodu v opozicijo še utrdila položaj kot vodilna stranka diskontinuitete s komunizmom in naslednje leto so se ji priključili tudi Narodni demokrati, ki se leta 1992 niso uvrstili v parlament. Toda ta pridružitev deklarirane desnosredinske stranke ni pomenila, da se je SDSS (ki si je leta 1995 nadela kratico SDS ob nespremenjenem imenu) začela opredeljevati kot tako, niti je spremenila izrazito egalitarno, to je levičarsko, naravnan program. Sama stranka je sicer nehala govoriti o svoji levosredinskosti, a se navzven ni opredelila kot desnosredinska stranka, kakor jo je sicer doživljala javnost. Namesto tega je iznašla sintagmo »stranka slovenske pomladi« in kmalu so se izrazi kot »pomladniki«, »pomladne stranke«, »pomladna opcija«, »pomladni trojček« ipd. začeli uporabljati za stranke desno od sredine v Sloveniji. Še danes Janša govori o »strankah slovenske pomladi« in »tako imenovani levici« na Slovenskem, ne povedoč katera je tista »prava« levica. Morda je bila ta prijetno zveneča sintagma lansirana v javnost tudi iz marketinških razlogov, a vendar je njena uporaba predvsem posledica privzgojenega refleksa večjega dela slovenske javnosti proti pojmu »desnica«. Takšen oportunizem je bil za te stranke morda koristen na kratki rok (denimo za lokalne volitve 1994 in tudi državnozborske volitve 1996), na daljši rok pa je bil škodljiv, kajti ta pojem, s katerim večji del javnosti identificira »pomladne« stranke, kljub njihovemu izmikanju, še vedno ni povsem rehabilitiran v slovenski javnosti.

Tudi na levici je prišlo v letih 1993 in 1994 do premikov. Na njenem socialnodemokratskem krilu je prišlo maja 1993 do združitve SDP in dveh minornih levičarskih strank (Delavske stranke in Socialdemokratske unije) iz volilne koalicije ZL iz leta 1992 v novo stranko Združeno listo socialnih demokratov (ZLSD). V ZLSD ni vstopila četrta stranka iz koalicije ZL

Na socialnoliberalnem, oziroma levoliberalnem krilu slovenske levice se je marca 1994 (nekaj tednov pred afero Depala vas) Liberalno-demokratska stranka združila z Demokratsko stranko, Socialistično stranko Slovenije in Zelenimi-ekološko socialno stranko (Z-ESS) v Liberalno demokracijo Slovenije. Razlogov za to konsolidacijo sil na levici je bilo več. Obstoj SSS kot samostojne stranke ni bil več smiseln za levico potem, ko se je izkazalo, da ta stranka ne more doseči parlamentarnega praga. Vzroki za absorbiranje Z-ESS so bili podobni. Z-ESS je tvorilo levo krilo Zelenih Slovenije, ki se je odcepilo od matične stranke potem, ko je ni moglo prevzeti in ji diktirati svoje politične linije. Je pa vseh pet poslancev ZS vstopilo v to novo stranko. Kljub temu ni bilo verjetno, da se bodo ti »levi zeleni« lahko obdržali kot parlamentarna stranka v konkurenci »desnih zelenih« in je bilo zato za njih in za celotno levico bolje, da so se vključili v LDS. Kar pa zadeva DS je bil razlog njihove utopitve v LDS dvojen. LDS je z vsrkanjem manjše levosredinske stranke »liberalne provenience«, ki pa ni imela komunističnih korenin in je navzven poudarjala »sredinskost«, preprečila, da bi se ta stranka morda kdaj v prihodnosti povezala z desnim blokom in izšla iz leve politične orbite kot se je to zgodilo z SDSS. DS, oziroma njen večinski del, pa si je z pridružitvijo k LDS zagotovil udeležbo v vladi dolgoročno politično perspektivo v stranki za katero se je leta 1994 zdelo, da bo še dolgo kraljevala v slovenski politiki. Manjši (desni) del DS, ki se ni strinjal s pristopom v združeno LDS, se je izločil v novo stranko Demokrati Slovenije (DS), pod vodstvom Antona Peršaka. Ta stranka je tudi poudarjala »sredinskost«, vendar se ni uvrstila v parlament na naslednjih volitvah.

Leta 1996 je SDS začela z zbiranjem podpisov za referendum o uvedbi dvokrožnega večinskega volilnega sistema. Pobudo so nato podprle ostale desne stranke, levica pa ji je nasprotovala. Referendum, ki je bil decembra tega leta razpisan o tem vprašanju, je levica minirala tako, da je vložila dve svoji referendumski vprašanji (LDS je vložila vprašanje za ali proti proporcionalnemu sistemu, Državni svet s podporo ZLSD pa o kombiniranem sistemu) in na ta način razpršila glasove, ker se je bilo treba opredeljevati za ali proti trem opcijam. Tako je predlog za večinski volilni sistem dobil le relativno večino glasov in ga državni zbor ni bil dolžan uzakoniti. Levica se je zavzemala za večinski sistem, ker ji je omogočal manipulacijo z majhnimi satelitskimi strankami a la DeSUS, kot ji je tudi olajševal razbijanje desnega bloka s pritegnitvijo kakšne od njegovih strank v levo koalicijo. Večinski sistem bi vnesel v politično življenje preglednost, izločil majhne stranke in terjal od strank povezovanje v ideološko sorodne predvolilne koalicije iz katerih bi bilo po potem volitvah težje prestopiti v nasprotni tabor, kot je to primer pri proporcionalnem sistemu. Seveda pa je tudi tu napravila desnica začetno napako leta 1992, ko je privolila v tak volilni sistem, ki brez njenega soglasja ne bi mogel biti uveden, saj se je za njegovo sprejetje zahtevala dvotretjinska večina. Včasih je storjeno napako nemogoče popraviti, vedno pa jo težje popraviti kot napraviti.

Proporcionalni volilni sistem je levici prišel prav znova na volitvah 1996. Na njih so desnosredinske stranke dobile 45 poslancev, levi blok pa 43, a je kljub temu prišel do parlamentarne večine, ker sta ga podprla poslanca italijanske in madžarske manjšine in ker je poslanec SKD Ciril Pucko prestopil k LDS. Te volitve so pokazale največjo anomalijo slovenskega parlamentarizma

Leta 2000 pa je desnica napravila nekaj novih hudih napak, ki so rezultirale v njenem katastrofalnem porazu na volitvah tega leta. Najprej je prišlo spomladi do dolgo napovedovane združitve med SLS in SKD v skupno stranko s čudnim imenom »SLS+SKD Slovenska ljudska stranka«, ki pa je že čez par mesecev razpadla. Združitev teh dveh strank je bila dolgotrajna obsesija Lojzeta Peterleta, SLS je bila dolgo zadržana ali celo nasprotna, da je do nje prišlo pa je odločilno vlogo odigral zakulisni pritisk katoliške cerkve. Usoda te stranke enodnevnica je šolski primer, kaj se zgodi ko politiki-laiki dopustijo, da jih vodijo kleriki, po drugi strani pa je Lojze Peterle znova pokazal svojo nesposobnost presoje dejanskega stanja, predvidevanja poteka dogodkov in strateškega odločanja. Peterle mesece po razcepu v Demosu ni verjel, da bi njegova vlada lahko padla, vse dokler se to ni zgodilo. Kot zunanji minister v drugi Drnovškovi vladi do konca leta 1994 je storil napako, ko je dogovoril Oglejski sporazum z Italijo, ki pa ga je vlada nato zavrnila, nakar je on odstopil. Sporazum sam sicer ne bi imel škodljivih materialnih posledic za Slovenijo (v zameno za nekaj sto hiš ob obali, ki bi bile vrnjene italijanskim optantom, bi Slovenija plačala ustrezno manjšo odškodnino Italiji za optantsko premoženje), vendar pa je z vnovičnim odpiranjem že urejenih zadev napravil v tujini (ne le v Italiji) vtis, da je Slovenija slabotna in jo je mogoče izsiljevati pri pridruževanju EU ter je tako odpiral vrata za nadaljnje revizionistične zahteve. Stalno je napovedoval izstop SKD iz vlade, a nikoli uresničil napovedi. Za združitev SKD in SLS (še prej pa SKZ) se je zavzemal, ker naj bi stranki nagovarjali podobno misleče volilno telo in bi nova združena stranka postala najmočnejša stranka na Slovenskem (Peterle sam ji je napovedoval 30%).

Peterle se ni ničesar naučil iz zgodbe o uspehu slovenske postkomunistične levice, pri katerem je zelo pomembno vlogo odigrala ravno njena navidezna razdelitev na socialnodemokratsko in (socialno)liberalno krilo ter ustanavljanju navidezno »neideoloških« satelitskih strank (DeSUS, SNS in druge) in ne na njeni konsolidaciji v eno stranko. To je posledica dejstva, da je levo usmerjeno volilno telo podobno, a ne identično misleče in zato lahko njegove specifičnosti najbolje izrazi več strank, ki kumulativno dosežejo boljši izplen na volitvah, kot bi ga dosegla ena stranka. SD (oziroma prejšnja imena te stranke) tako bolj igra na egalitarno/socialno noto, tradicije »NOB« in na karto nostalgije do »socialno pravičnega« komunističnega obdobja 1945-1990. LDS ne nasprotuje ničemur kar zagovarja SD, vendar njen PR ubira drugačne poudarke

Če se zdaj vrnemo k Peterletu, on ni doumel, da bi SKD in SLS, kljub temu, da resnično nagovarjata podobno volilno telo (četudi ne identično), kot samostojni stranki skupaj dobivali več glasov kot združena stranka. Tega se je očitno zavedal tudi tedanji predsednik republike in prvi človek levice na Slovenskem Milan Kučan, ki je verjetno zato z naklonjenostjo govoril o združitvi SLS in SKD, rekoč ob neki priložnosti da Slovenija potrebuje »žlahtno« konservativno stranko. Četudi bi taka stranka imela relativno večino (kar pa sploh ni nujno, in v slovenskih razmerah ne preveč realistično), česar si je tako zelo želel Peterle, to v parlamentarnem sistemu, kjer so vlade praviloma koalicijske, samo po sebi ne pomeni nič. Sam Peterle je leta 1990 postal predsednik vlade, čeprav je bila njegova stranka SKD šele na tretjem mestu po številu glasov. Pa vendar sta ZKS-SDP in ZSMS-LS kot dve najmočnejši stranki tedaj ostali v opoziciji, ker nista imeli dovolj koalicijskih partnerjev, ki bi bili pripravljeni iti z njima v vlado, SKD pa jih je imela in je on lahko postal predsednik vlade. Kot rečeno, iz združene SLS+SKD ni bilo nič, in sam Peterle je izstopil nje, iz protesta, ker je podprla ustavne spremembe, ki so zacementirale proporcionalni volilni sistem, čeprav je ustavno sodišče razglasilo, da je na referendumu decembra 1996 zmagal predlog za večinski sistem in naložilo parlamentu, da ga uzakoni. Tedaj, bilo je poleti 2000, dobra dva meseca pred volitvami, je skupaj z novim premierom Andrejem Bajukom ustanovil Novo Slovenijo

Še pred tem je desnica napravila še večjo napako, ko je junija 2000 prevzela vlado, potem ko sta dve poslanki iz levega pola (Polonca Dobrajc iz SNS in Eda Okretič Salmič iz DeSUS) prestopili na drug breg in je Drnovškova vlada padla ob neuspešnem poskusu izključitve SLS iz vlade. Ni možno reči ali je šlo pri tem za premišljen manever levice, da dočaka volitve iz opozicijskega položaja, toda desnici se je ta lakomnost po vladanju le dobre štiri mesece pred volitvami maščevala. Bajukova vlada se je kompromitirala tudi z nekaterimi napačnimi potezami, med katerimi je bilo najbolj katastrofalno imenovanje Marjana Podobnika za predsednika uprave Telekoma. Volitve oktobra 2000 so bile še večje zmagoslavje levice kot tiste leta 1992, zlasti za LDS, ki je dobila kar 36.3% glasov. Po volitvah je LDS v ustaljeni maniri drobljenja desnice znova povabila v vlado SLS (9.5% glasov v primerjavi s 19.3% leta 1996), ki se seveda ni branila povabila. Mandat 2000-2004 je bil precej dolgočasen, glavni dogodek je bil izvolitev Drnovška za predsednika države, s čimer je formalno postal prvi človek slovenske levice, čeprav je Kučan nedvomno zadržal velik, morda odločilen, vpliv nanjo iz zakulisja. Na zunanjepolitičnem področju je bil glavni dogodek vstop v NATO leta 2003 in EU 2004.

Zasuk v desno 2004 in dosedanja evolucija SDS-a

Glede na te zunanjepolitične uspehe in ugodne gospodarske razmere se je zdelo, da bo LDS nadaljevala vladavino tudi po volitvah 2004. Spremembi, ki se je zgodila, je očitno botrovala naveličanost ljudi nad dolgotrajno vladavino LDS, katere novi voditelj in predsednik vlade Anton Rop ni premogel Drnovškove karizme. Blokovsko gledano, je bil izid enak kot leta 1996, desnica je osvojila 45 sedežev, levica 43, manjšinca pa sta znova postala jeziček na tehtnici. Satelitska stranka SMS je tega leta izpadla iz državnega zbora, verjetno tudi zato, ker ji je glasove prevzel nov trojanski konj levice

Volitve leta 2004 so predstavljale velik uspeh za SDS, ki je v štirih letih izboljšala rezultat od 15.8% na 29.1% glasov. Ta stranka je v več kot desetletnem bivanju v opoziciji doživela tudi določeno notranjo evolucijo. Kot rečeno, se je stranka odhodu v opozicijo marca 1994 navzven nehala razglašati za levosredinsko stranko, čeprav je to ostalo v njenem programu. Prav tako se je SDSS kot kandidatka še naprej potegovala za polnopravno članstvo v Socialistični internacionali, ki pa je leta 1995 zavrnila njeno prošnjo za vključitev v polnopravno članstvo, kamor je naslednje leto sprejela ZLSD, proti čemur se je SDSS zaman borila vse do zadnjega z opozarjanjem na komunistično preteklost tekmice. SDS je tedaj izstopila iz Socialistične internacionale in napovedala, da bo skušala organizirati tiste socialdemokratske stranke iz vzhodnoevropskih držav, ki niso izvirale iz komunističnih partij, a od te pobude ni bilo nič. Kot je bilo omenjeno, je SDSS za razrešitev protislovja, ko se je po eni strani zavzemala za včlanitev v levičarsko internacionalo in se v programu opredeljevala kot levosredinska stranka, hkrati pa se v javnih nastopih ni mogla identificirati z levičarstvom, ki so ga izpovedovali njeni politični nasprotniki, iznašla termin »stranke slovenske pomladi«, za katero se je začela razglašati. Delitev na »stranke slovenske pomladi« in »stranke komunistične kontinuitete« naj bi tako nadomestila običajno delitev na desnico in levico, ker se SDS ni mogla umestiti v tej shemi. Na 5. kongresu stranke maja 1999 sta bila sprejeta nov program in statut stranke, opredelitev stranke kot levosredinske je bila umaknjena, a je program še naprej ostajal precej egalitaren oziroma levičarski, vsekakor bolj kot od LDS. Po nekajletni mednarodni izolaciji je SDS leta 1999 zaprosila za članstvo v Evropski ljudski stranki (EPP), ki združuje evropske krščansko demokratske, ljudske in konservativne stranke. Iz Slovenije je v tej mednarodni asociaciji že bila SKD, pozneje pa se poleg SDS pridružila še SLS. Pozneje je SDS pristopila še k Internacionali krščanskodemokratskih in ljudskih strank (od 2001 se imenuje Sredinska demokratična internacionala (CDI), iz Slovenije je v njej še NSi) in Mednarodni demokratični uniji (IDU). SDS je edina slovenska stranka članica IDU, ki združuje glavne desno usmerjene stranke po svetu, od katerih številne niso v bolj egalitarni CDI (na primer ameriški republikanci in britanski konservativci), čeprav se sama ne umešča na desno ampak od leta 2001 na »tranzicijsko sredino slovenskega političnega prostora«, pa tudi programsko se precej razlikuje od njih. Ker je njeno socialdemokratsko ime postalo nezdružljivo s članstvom v teh mednarodnih strankarskih asociacijah, si je SDS leta 2003 nadela sedanje ime.

V dokumentu s 7. kongresa SDS iz leta 2001, kjer je obrazložena prej umenjena samoumestitev SDS

(

Po drugi strani pa omenjena ugotovitev SDS-a kaže na nepoznavanje političnega razvoja v drugih vzhodnoevropskih državah po njihovem prehodu v demokracijo, kjer je levica povsem primerljiva z levico v zahodni Evropi. Ambicija SDSS ob njenem nastanku je bila, da postane levosredinska stranka socialdemokratske usmeritve, ki ni nosilka kontinuitete s komunističnim režimom. Toda v Sloveniji je na delu političnega prizorišča, na katerega je ciljala SDSS, prepričljivo prevladala stranka kontinuitete z režimom, kateremu je SDSS ostro nasprotovala. Podobna je bila situacija v večini ostalih vzhodnoevropskih državah. Tudi v večini teh držav so ob prehodu v demokracijo nastale podobne stranke kot SDSS v Sloveniji, a so v boju za prevlado levem delu političnega spektra, večinoma na koncu izgubile tekmo z reformiranimi komunističnimi partijami, katere so dobile tudi mednarodno legitimnost s sprejemom v Socialistično internacionalo. Ko se je to zgodilo, so se novoustanovljene socialdemokratske stranke večinoma pridružile tem reformiranim komunističnim partijam, katero pri nas predstavlja SD. Izjema je le Češka, kjer je novoustanovljena socialdemokratska stranka veliko močnejša (32.3% glasov na zadnjih volitvah leta 2006) od komunistične partije (12.8%), kar pa je v največji meri posledica dejstva, da se češka KP ni reformirala, temveč vztraja pri starem programu in imenu. V drugih državah, kjer so nekdanje komunistične partije prenovile program in si nadele novo socialdemokratsko (ali socialistično kot na Madžarskem in v Bolgariji) ime, so te stranke daleč prevladale na levici. Novonastale socialdemokratske stranke so bile tedaj postavljene pred dilemo, ali naj še naprej vegetirajo na političnem obrobju, praviloma tudi izven parlamenta, in ohranjajo distanco od reformiranih partij zaradi odpora do njihovih totalitarnih preteklosti, ali pa naj na to njihovo preteklost pozabijo in se zbližajo s temi strankami, bodisi v permanentne volilne koalicije (na Poljskem in Bolgariji) ali pa se tudi formalno odpovedo svoji identiteti z vljučitvijo v te stranke (to se zgodilo v Litvi, Latviji, Estoniji, Hrvaški in Slovaški). Edino v Sloveniji se SDSS ni hotela hotela povezati z ex-partijo, ampak se je še bolj distancirala od nje. Takšno stanje stvari je v veliki meri posledica dejstva, da so postkomunistične sile v Sloveniji ostale po prehodu v nov sistem mnogo močnejše kot v drugih nekdanjih socialističnih državah. V vseh vzhodnoevropskih državah (izjema so le nakatere države v jugovzhodni Evropi kot Bolgarija, Srbija, Makedonija in deloma Romunija) so leta 1990 nekdanje partije ne le izgubile politično oblast, kar se je zgodilo tudi v Sloveniji (čeprav ne v celoti, zaradi prevlade teh sil v zboru združenega dela kot slovenskem unikumu), marveč tudi gospodarsko in medijsko moč, prišlo pa je tudi v vrednostnega preobrata v zavesti ljudi, do česar pa v Sloveniji ni prišlo. Posebnost Slovenije je tudi v tem, do so pri nas, kot je bilo že omenjeno sile starega režima osvojile tudi liberalni del političnega prostora in LDS kot predstavnici tega dela starega režima so se priključile tudi nekatere novoustanovljene levičarske stranke (DS, Z-ESS). Zaradi vsega tega je SDSS smatrala prevlado konkurenčne stranke na levici, ki je izhajala iz starega režima, kot rezultat nezasluženih prednosti, ki jih je ta stranka podedovala iz totalitarnega režima (glej njihovo oceno odnosov s »sorodnimi« strankami na levici na

Ker ni nobenih razlik med levico in desnico v novih in starih demokracijah v Evropi, tudi ne držijo naslednje trditve iz dokumenta SDS-a: »Nekritično povzemanje neposredne primerjave je povzročilo, da je današnje razvrščanje političnih strank v Sloveniji na levico, sredino in desnico zavajajoče. Relativno je sprejemljivo in uporabno samo, če se pojmu levica ali desnica prida beseda

Besede napisane leta 2001,enajst let po demokratizaciji Slovenije, v uradnem dokumentu stranke, stranke ki se je umestila v »tranzicijsko sredino slovenskega političnega prostora«, češ da (»netranzicijska«) desnica zagovarja interese »lastnikov kapitala« in brani »stare privilegije«, medtem ko se (spet »netranzicijska«) levica »bori proti neupravičenim privilegijem« kažejo na miselni vzorec, po katerem je desnica nekaj a-priori slabega, levica pa nekaj dobrega. Zaradi takšne miselnosti, pred katero ni (bila?) imuna niti »tranzicijsko-sredinska« stranke je prišlo lahko v Sloveniji do stanja, ki je v omenjenem dokumentu razmeroma pravilno povzet z naslednjimi besedami: »Zaprti prostor medijskega usmerjanja in pranja možganov ustvarja nezdravo stanje, v katerem se je mirno mogoče sklicevati na antifašizem in se pri tem ne odpovedati komunističnemu totalitarizmu. Kjer ni prepiha in pretoka idej in ljudi, tam ni družbene, gospodarske in kulturne gibljivosti. Danes v Sloveniji mnoge sposobne državljane, ki bi se v normalnih razmerah uveljavili, tak zaprt sistem potiska na obrobje, mnoge v apatijo, nekatere intelektualce pa spet v nekakšno notranjo emigracijo.« Dokler SDS ne bo v sebi razčistila, da je takšna predstava o levici in desnici popolnoma napačna, se otresla zablod o »tranzicijskih« strankah in se nasploh osvobodila iz marksističnega idejnega močvirja v katerem je pogreznjena, v Sloveniji ne bo mogoče uveljaviti naslednjih ciljev iz tega dokumenta: »Za razvoj je potreben preboj v resnično odprto družbo. Potrebni so odprti mediji, nove ideje, odprti ljudje. Z njimi pa na vseh področjih, od gospodarstva do znanosti, od šolstva do kulture ustvarjalna razgibanost in tekmovalnost. Odprta družba pomeni odprte razlike, spremembe, drugačnost«. Pot do odprte družbe na Slovenskem je odvisna od rehabilitacije političnega pojma »desnica« v javnosti in oblikovanja desnice, ki bo primerljiva z desnico v drugih državah po svetu, zlasti tistih »netranizicijskih«.

Bilanca uspešnosti sedanje vlade in obeti za prihodnost

Sedanja vlada, na čelu z SDS, je na oblast tri leta in sedaj se že lahko reče, da ne bo osvojila še enega mandata in da jo bo naslednje leto na oblasti zamenjala levica. Zanimivo je napraviti kratko analizo, kje ga je ta vlada polomila, da se je javno mnenje tako obrnilo proti njej. Najprej je treba povedati, da je bila vlada je bila že od začetka hendikepirana, ker desnica, kot njeno jedro, nima večine v parlamentu zaradi anomalije našega parlamentarnega sistema, ki jo predstavljata poslanca narodnih skupnosti. O tem bo več govora v nadaljevanju eseja, kot tudi o drugih anomalijah našega ustavnega sistema, ki vsaki desničarski reformsko usmerjeni vladi silno otežujejo uresničitev njenih ciljev. Ker torej vlada SDS, NSi in SLS sama ni imela absolutne večine v državnem zboru je morala v vlado sprejeti še levičarski DeSUS, ki je tujek v tej vladi. Z današnje perspektive bi bilo bolje, če DeSUS-a ne bi sprejeli v vlado (ni nujno, da bi ga neposredno zavrnili, lahko bi mu postavili take pogoje, ki jih DeSUS ne bi mogel sprejeti) in bi tako izsilili nove volitve, ki bi verjetno tem strankam navrgle absolutno večino.

Jeseni 2005 je vlada napravila napako, ko je najavila radikalne gospodarske reforme, ne da bi poprej pripravila teren (politična podpora, kampanja prepričevanja javnosti) za njihov sprejem. Ronald Reagan in Margaret Thatcher v začetku 1980-ih uvedla še radikalnejše gospodarske reforme, ki sta njuni državi obrnili močno na desno in Strateški svet, ki je pripravil predlog reform se je očitno zgledoval po njunih reformah. Toda razmere v Sloveniji so takšne, da, tudi če bi obstajala parlamentarna večina za njihov sprejem, tako zasnovanih gospodarskih reform ne bi bilo mogoče sprejeti, ker obstaja cel kup zunajparlamentarnih blokad od javnega mnenja z rdeče prebarvanimi možgani, medijev pod vplivom levice, destruktivne vloge sindikatov in zaukazanega »dialoga socialnih partnerjev«, možnosti referenduma za miniranje že sprejetih zakonov itd. Poznavalcem razmer v Sloveniji je bilo takoj jasno da reforme, v obliki kot so bile predlagane, ne bodo sprejete. So pa te napovedane reforme, od katerih je na koncu ostalo zelo malo, izzvale negativne reakcije v javnosti, ki so kulminirale s sindikalnimi demonstracijami v Ljubljani. Edini sprejeti ukrep z otipljivimi posledicami, ki je ostal od predlaganih reform, je bil tisti o zmanjšanju progresivnosti davkov. Da bi se v Sloveniji lahko sprejele radikalne tržno usmerjene reforme sta potrebni sprememba vrednostnega sistema prebivalstva in odprava zakonodajnega referenduma. Za prvo je potreben čas ob vseh drugih pogojih, ki danes še ne obstajajo. Za drugo pa je potrebna dvotretjinska večina v parlamentu, kar v praktično pomeni privolitev tudi levice.

Še večjo napako je vlada storila tudi jeseni 2006, ko je spremenila način financiranja občin v korist manj razvitih, zlasti podeželskih občin in v škodo peščice najbogatejših, zlasti Ljubljane. To je bilo storjeno predvsem na zahtevo SLS in NSi, ki imata nadpovprečno podporo na podeželju in sta hoteli finančno okrepiti občine v katerih sta na oblasti ter zaustaviti depopulacijo teh občin, ki zanju pomeni tudi izgubo volilcev. Ta odločitev sicer ni imela politično negativnih posledic za vlado, razen morda v Ljubljani, kjer jo je župan Janković neupravičeno prikazal kot kaznovanje mesta ker ga je izvolilo, bo pa imela dolgoročno škodljive posledice za Slovenijo. Učinek vladne politike regionalnega egalitarizma se najočitneje kaže v stalnem naraščanju cen stanovanj.

Desničarske stranke se od levičarskih navadno ločijo po večji zadržanosti do redistributivne funkcije države (kot je bilo ugotovljeno, politično preživetje levice temelji na redistribuciji bogastva s katerim si kupuje volilce), oziroma po večjem vztrajanju na samofinanciranju, tako posameznikov kot podjetij in teritorialnih enot. V skladu z zavzemanjem za individualno odgovornost bi se desnica morala zavzemati tudi za samofinanciranje občin z viri, ki se nahajajo na njenem ozemlju, ne pa za prelivanje sredstev iz Ljubljane v imenu nekakšne »solidarnosti«. In ne le to. Zavzemati bi se morala tudi za prenos znatnega dela pristojnosti glede financiranja socialnih programov iz državne na lokalno raven. Res je, da bi tako dobili bogate in revne občine ter bi bila kakovost socialnih storitev (otroškega varstva, javne stanovanjske gradnje, skrbi za ostarele, deloma tudi šolstva in zdravstva ter socialnih podpor) različna od občine do občine, toda to bi tudi moral biti cilj. Občine, ki ne bi dobivale sredstev od države, bi bile tako maksimalno spodbujene, da ustvarijo na svojem ozemlju take razmere, ki bi spodbujale ustvarjanje bogastva in s tem virov za financiranje javnih potreb. Med občinami bi se sprožilo tekmovanje za pritegnitev investitorjev, kajti vsaka nova investicija bi pomenila več sredstev v občinsko blagajno in boljše ceste, boljšo javno šolo ali vrtec in podobno, ker bi večji del davkov, ki jih plačujejo podjetja in posamezniki ostajal v občinah in ne bi šel v Ljubljano. Ne bi se dogajale zgodbe kot pri Novi Gorici, kjer se občine in prebivalci otepajo tujega investitorja, ki želi odpreti igralniško središče v njihovem kraju. To počnejo zato, ker vedo da bodo šli davki, ki jih bo plačevala igralnica v Ljubljano, od koder imajo itak zagotovljena sredstva ne glede na njihovo lokalno uspešnost. Decentralizacija bi skratka resnično še bolj razlojila občine na bogate in revne, a bi bila celotna količina ustvarjenega bogastva na nivoju Slovenije večja kot je sedaj. Z drugimi besedami povedano, decentralizacija vodi v neenakomeren razvoj, zlasti na začetku tudi do nazadovanja nekaterih področij, toda razvoj države kot celote je hitrejši od centralistično dirigiranega »skladnega regionalnega razvoja«.

Res je, da bi decentralizacija tudi spodbudila izseljevanje iz revnejših občin v bogatejše. Tudi to je z narodnogospodarskega vidika pozitivno. Distribucija ljudi v prostoru naj odseva distribucijo gospodarskih virov v danem prostoru. Ljudje naj se skoncentrirajo na področjih, kjer so tudi gospodarski viri, oziroma tam, kjer so najboljše razmere za življenje. Važno je, da ljudje čimbolje živijo in imajo čimveč dobrin, ne glede na kraj njihovega bivanja in delitev občin na bogate in revne je način, da se čimveč ljudi napravi bogatih. V narodnem interesu je kvečjemu spodbujanje ljudi, da se preselijo v gospodarsko najperspektivnejša področja, ne pa njihovo umetno centralistično zadrževanje ne neperspektivnih »demografsko ogroženih« občinah, kjer jim z nobenimi dotacijami iz državnega proračuna ne morejo zagotoviti takšne življenske ravni kot v samofinancirajočih se občinah. (Lepo je dejal pokojni Ronald Reagan, da vlada ne rešuje družbenih problemov, ampak jih subvencionira). Če bi se želelo v preteklosti na vsak način zadržati ljudi v kraju njihovega rojstva, bi velik del sveta še danes ostal neposeljen. Razlike v kakovosti življenja so vodile do selitev prebivalstva in do dviga življenske ravni prebivalstva v kraju novega bivališča. Znano je, da je eden izmed problemov našega trga delovne sile tudi nizka (prostorska) mobilnost delovne sile, politika »enakomernega regionalnega razvoja« pa tako nezdravo stanje perpetuira. Eden od rezultatov levičarskega egalitarizma je tudi nizka mobilnost ljudi in v egalitaristični Sloveniji so ljudje manj mobilni kot drugje v Evropi, da ne govorimo o ZDA, kjer ljudje običajno zamenjajo prebivališče nekajkrat v življenju v iskanju boljše službe. V določenih razmerah je smiselno umetno vzdrževati poseljenost določenih področij, oziroma spodbujati naseljevanje še neposeljenih področij z dovajanjem državnih sredstev v ta področja iz strateških razlogov (varnost države), toda v Sloveniji ni takih razmer. Morda je smiselno le, da država finančno pomaga v omejenem obsegu le tistim občinam, ki imajo neugodne naravne razmere za razvoj (hribovitost, odmaknjenost od središč in prometnic), da bi se preprečila popolna izpraznitev teh občin, a to morajo biti vsekakor izjemni primeri. Včasih pa je demografski upad koristen za prestrukturiranje in vnovično revitalizacijo nekega področja. Ameriško jeklarsko središče Pittsbourgh je po zaprtju številnih železarn konec 1970-ih in v začetku 1980-ih doživelo krizo, ki se je vodila tudi do izselitve številnih prebivalcev. Ko je to »odvečno«, od železarstva odvisno, prebivalstvo odšlo, so na izpraznjeno področje prišla visokotehnološka podjetja in z njimi se je začel novi vzpon mesta. V ZDA nimajo »regionalne politike«, problem manj razvitih področij pa namesto z raznimi dragimi »kohezijskimi skladi«, kot v EU, veliko uspešneje rešujejo s selitvami prebivalstva iz teh področij.

Politika »skladnega regionalnega razvoja« je kriva za visoke in še vedno naraščajoče cene nepremičnin in stanovanj v Sloveniji. Edini dolgoročni način za zagotovitev nižjih cen stanovanj je povečanje ponudbe stanovanj. Ponudba stanovanj pa ni zadostna, ker občine ne izdajajo zadosti gradbenih dovoljenj za gradnjo stanovanj, ker finančni položaj občin ni odvisen od števila prebivalcev, številni v občinskih upravah in politiki pa imajo osebni interes, da so cene stanovanj visoke, da več zaslužijo z oddajanjem v najem ali s prodajo svojih stanovanj. V primeru samofinanciranja bi bilo v interesu občin, da se vanje priseli čimveč ljudi, zlasti premožnejših, ker bi to pomenilo tudi več davčnih prihodkov, ki bi bili v odsotnosti državnih »izravnav« njihov edini vir financiranja, in več delovnih mest za zagotavljanje storitev številnejšemu prebivalstvu. Ker bi bilo v interesu občin, da pritegnejo novo prebivalstvo, bi te občine širokogrudno delile gradbena dovoljenja in bi zazidljive parcele čakale na graditelje stanovanj in investitorje, ki bi navalili na področja, kjer so visoke cene stanovanj, ter jih začeli graditi za prodajo ali dajanje v najem. Rezultat bi bila večja ponudba stanovanj in nižje cene. SDS ima v svojem programu zapisano zavzemanje za zagotovitev stanovanj mladim družinam po dostopnih cenah, a je Janševa vlada s spremenjenim načinom financiranja občin storila ravno nasprotno.

Na gospodarskem področju vlada ni storila mnogo večjih napak, ena od njih je da je storila premalo v smeri zmanjševanja vloge države v gospodarstvu, zlasti prodajanja lastniških deležev v podjetjih. Leta 2007 jo je vladi zagodla tudi inflacija, na katero vplivajo eksterni razlogi in visoka gospodarska rast, a vse kaže, da tudi vlada ni storila vsega kar bi morala. Protikadilski zakon je šel predaleč in je prinesel vladi več negativnih kot pozitivnih točk. Vlada se je tudi nerodno lotila pluralizacije slovenskega medijskega prostora, kar so izrabili njeni nasprotniki v novinarskih vrstah. Čeprav je pod njeno vladavino prišlo do večje pluralnosti na medijskem področju, pa te pridobitve niso nepovratne in je povsem mogoče, da bodo v primeru tudi formalnega političnega zasuka v levo mediji znova tako enoumni kot so bili v preteklosti.

Trenutno je aktualno vprašanje nove šolske zakonodaje. Vlada je do pred kratkim hotela izenačiti financiranje javno potrjenih programov v državnih in zasebnih šolah, kar je pozitivno, saj je bil skrajni čas, da začne vlada obravnavati enako otroke, ki hodijo v zasebne šole s tistimi, ki hodijo v javne šole. Negativno pa je, da je vlada že pred najnovejšimi spremembami prepovedala, da bi se zasebne šole financirajo tudi s šolninami. Na ta način je vlada v imenu socialne enakosti, oziroma enakih možnosti za izobraževanje, zaprla vrata komercialnim zasebnim šolam, ki bi delovale na temelju profitnega motiva. Praktično edine zasebne šole, ki bi se v prihodnosti odpirale ob preje predlaganem zakonu, bi bile katoliške šole, ki ne delujejo na profitnem načelu. Seveda je treba pozdraviti, če katoliška cerkev in druge verske skupnosti ustanavljajo svoje šole in zagotavljajo več pluralnosti v izobraževalni ponudbi, toda v naših razmerah, je tak predlog zakona olajšal delo opoziciji, ki manipulira z negativno javno podobo cerkve, za pridobivanje podpore javnosti proti zakonu. Kaj je narobe s šolninami za nadstandardno izobraževalno ponudbo, ki bi jo zasebne šole ponujale poleg državno potrjenega javnega programa? Vlada je tu ujetnica egalitarističnega načina razmišljanja, ki prežema vse pore našega življenja. Ker take zasebne šole ne bi bile finančno dostopne za vse, se jih ne sme dovoliti nikomur. Čista levičarska logika!.Toda revnejši ne bi bili nič prikrajšani, če bi bogatejši dobili vrhunsko izobrazbo. Poleg tega, bi bile elitne zasebne šole prav gotovo odprte tudi za nadpovprečno nadarjene revnejše otroke, ki bi dvignili rating uspešnosti teh šol. Pri nas je skoraj splošno uveljavljeno prepričanje, da naj bo zasebno šolstvo le dopolnilo javnega. V resnici pa bi moralo biti ravno nasprotno. Smisel obstoja javnih šol je, da omogoči izobraževanje tistim, ki si ga sami ne morejo privoščiti in tistim otrokom, ki živijo v področjih, kjer zasebniki nimajo interesa, da odpirajo zasebne šole, torej, da omogoči izobrazbo (razume se, čim bolj kvalitetno, a ne enake) vsem otrokom. Napačno pa je, če je funkcija javnega šolstva promoviranje socialne enakosti pa izenačevanje različno sposobnih učencev, ki gre vedno na račun nadarjenejših, katerim se onemogoča da razvijejo vse svoje talente.

Šolski sistem (kar zadeva osnovne in srednje šole), za katerega bi se morala zavzemati desnica, bi moral biti približno tak: vlada bi pripravila po kakovosti mednarodno primerljiv šolski program in nadzorovala izvajanje tega programa. Šole, zasebne in javne (njihove lastnice bi bile občine), ki bi dobile potrdilo, da izvajajo javni izobraževalni program, bi dobile od države denar v odvisnosti od števila vpisanih učencev za financiranje tega programa. Šole v odročnih in redko poseljenih predelih bi bile upravičene do nekoliko višjih sredstev na glavo učenca kot ostale šole, da bi se zagotovil obstoj teh šol. Tako bi šole medsebojno tekmovale za čim višji vpis učencev, ker bi bil od njega odvisno državno financiranje in obstoj teh šol, kar bi jih sililo v čimvišjo kakovost pouka. Za merjenje kakovosti pouka bi tudi skrbelo državno ministrstvo, ki bi izvajalo standardizirane preizkuse znanja v vseh šolah in objavilo njihove rezultate, tako da bi bila javnost seznanjena s kakovostjo šol in bi se starši lahko odločili v katero šolo naj vpišejo otroke. Poleg tega javno potrjenega programa, bi šole lahko ponujale tudi dodatni, »nadstandardni« program, ki ga država ne bi predpisovala, niti merila kakovosti izvajanja, niti financirala. Razlika med javnimi in zasebnimi šolami bi bila ta, da dodatni program v javnih šolah ne bi smel biti obvezen in javne šole ne bi smele pobirati nobenih šolnin (tako bi se zagotavljala brezplačnost šolanja), dodatni program zasebnih šol pa bi bil lahko obvezno dopolnilo javnega programa in te šole bi tudi lahko pobirale šolnine. Tak sistem bi tudi rešil spolitizirano vprašanje verouka v šolah. O tem ali se bo verouk poučeval v šolah ne bi odločal minister ali državni parlament, temveč vsaka šola posebej. Verouk (katerekoli religije) ne bi bil del državno financiranega standardnega šolskega programa, a bi ga vsaka šola lahko ponudila kot dodatni predmet (v javnih šolah ne bi mogel biti obvezen), če bi presodila, da bi ji to prineslo večji vpis učencev in s tem več denarja od države. Jasno je, da bi bil učiteljski sindikat proti takemu sistemu, ker bi učitelje izpostavil prepihu trga in vzpostavil neposrednejšo zvezo med kakovostjo njihovega dela in nagrajevanjem. Ne le pri nas, tudi na Zahodu, so šolski sindikati zagovorniki državnega šolstva, ker je za povprečne in podpovprečne učitelje udobneje in varneje delo v državnih, kot pa v zasebnih šolah. Po drugi strani pa si nadpovprečno sposobni učitelji, ki pa navadno niso v večini med vsemi učitelji, povsod želijo zasebnih šol, ker desničarski kapitalizem bolje nagrajuje odličnost kot levičarski socializem. To je tudi razlog, zakaj naš šolski sindikat skupaj z levico nasprotuje zakonu, ki je, kljub omenjenim pomanjkljivostim, vseeno bil korak naprej, ker širi prostor zasebnemu šolstvu. Vladni umik člena o 100% financiranju javnih programov v zasebnih šolah je nova zmaga levice in poraz desnice. Če vlada ni mislila vztrajati z rešitvijo, ki jo je umaknila, bi bilo bolje, da je niti ne bi predlagala.

Še eno vprašanje je trenutno aktualno in sicer zakon o udeležbi delavcev pri dobičku. Povsem logično je, da levica zahteva takšen zakon, kajti tradicionalna »odlika« levice je, da je prva ko se delijo dobrine in zadnja, ko se jih ustvarja. Udeležba delavcev pri dobičku je v nasprotju z načeli svobodnega tržnega gospodarstva. Nadomestilo za delo delavca je plača, dobiček pa je nagrada za lastnino in ne za delo. Če delavci želijo biti udeleženi pri dobičku naj investirajo v podjetja z nakupom njihovih delnic. Če bo sprejet zakon o udeležbi delavcev pri dobičku, se bo spodbujala poraba, destimuliralo pa (re)investiranje, kar bo na koncu rezultiralo v manjši proizvodnji in nižjih plačah. Desnica si po svetu prizadeva, da bi bilo čimveč ljudi delničarjev, ker se na ta način zabrisujejo razredne razlike, medtem ko levici to ne ustreza, da lažje razpihuje razredni boj. Zaradi tega se tudi zavzema, da se dobiček deli med delavce, ne da bi ti morali pred tem postati tudi delničarji-solastniki podjetij. Politična desnica bi morala biti ta, ki na institucionalni ravni zadržuje večno človeško skušnjavo po delitvi neustvarjenega, zavedajoč se, da finančna disciplina in poraba v mejah ustvarjenega vedno vodi do višje ravni bogastva v prihodnosti, kot je tudi osebna disciplina in samoodpovedovanje pogoj za uspeh v življenju.

Glavno politično napako je desna koalicija napravila s podporo Lojzetu Peterletu kot skupnemu predsedniškemu kandidatu, za katerega je bilo že na začetku jasno, da nima realnih možnosti za izvolitev. Veliko bolje bi bilo, če bi vsaka stranka izkoristila volitve za promocijo svojega obetavnega kandidata, namesto da so družno stavili na človeka, ki se jim je vsilil za predsedniškega kandidata že leto dni pred volitvami nato pa na njih katastrofalno izgubil. Za upati je, da bo Peterletov debakel na volitvah rezultiral v koncu politične kariere tega človeka, ki je slovenski desnici konstantno povzročal škodo vse od leta 1990. Peterletov poraz in poraz vladnega zakona na referendumu je še poglobil depresivno razpoloženje v vladnih vrstah, katerege izraz so bile Janševe besede o odstopu vlade kot eni od možnosti in besede visokih članov njegove stranke o možnem prehodu v opozicijo. Izglasovana zaupnica v parlamentu je prinesla vladi in premieru le začasno olajšanje in kmalu se bo pokazalo, da je šlo za Pirovo zmago. Opozicija ni navdušena nad predčasnimi volitvami, ker ocenjuje da bo vladi do rednih volitev septembra/oktobra 2008 še dodatno padla podpora oni pa dobili še več glasov, kar je, glede na razvoj v zadnjem letu, precej realna ocena.

Levica se je dobro pripravila na volitve 2008. SD igra na karto priljubljenosti svojega voditelja, ki si je priljubljenost zgradil tudi z mehko in prijazno retoriko, s katero se ni hotel nikomur zameriti, četudi za ceno neopredeljevanja. Kot predsednik vlade bi Borut Pahor prišel v položaj, ko bi se moral opredeljevati in tudi zameriti komu. Lahko se predvideva, da so načrti levice s Pahorjem približno taki: do 2017 naj bi zasedal položaj predsednika vlade, nato bi prevzel funkcijo na katero je bil nedavno izvoljen Danilo Türk ter na njen ostal do 2027, ko bi se upokojil star 64 let. Zaradi tega je SD letos nasprotovala Pahorjevi kandidaturi za predsednika republike. Z drugimi besedami: po načrtih levice naj bi bila SD najmočnejša njihova stranka, s Pahorjem na čelu, vsaj do leta 2017, kot je bila LDS najmočnejša stranka levega bloka v obdobju 1992-2004. Da bi to zagotovili, so LDS razdelili na dve stranki. Vendar pa poleg zagotovitve prvenstva SD v levem bloku obstaja še pomembnejši razlog za taktično operacijo, ki jo je levica letos izvedla v svojem socialnoliberalnem krilu. Kot je znano, je iz LDS je izstopilo nekaj navideznih nezadovoljnežev in ustanovilo stranko Zares, katere program se v ničemer ne razlikuje od LDS-ovskega (kot se tudi praktično ne razlikuje od SD, kar je pokazala tudi skupna podpora Türku v prvem krogu volitev). Ta drugi in najpomembnejši razlog za ustanovitev nove stranke je volilno-taktičen: ocena, da bo kombinacija elokventnosti Gregorja Golobiča in ženskega šarma Katarine Kresal navrgla levici več glasov, kot bi ji ga prinesla zgolj LDS. Z novo stranko bo glas združene levice močneje odmeval v slovenskem prostoru in levičarsko simfonijo bodo obogatili dodatni zvoki in melodije, ne da bi bila zaradi tega kaj manj uglašena. Gre torej za isto taktiko, ki se je levica z uspehom poslužuje vse od leta 1990: dve stranki, ne glede kako podobni sta, kumulativno dosežeta boljši volilni rezultat kot ena stranka. Na levici so ocenili, da je na slovenskem političnem tržišču še dovolj prostora za še eno levičarsko stranko, zato so zrežirali nezadovoljstvo v LDS-u iz katerega se je rodila nova stranka Zares. Dosedanje ankete potrjujejo, da Zares ima perspektivo v slovenski politiki (lahko preseže parlamentarni prag), ne da bi jo hkrati odvzel LDS-u. Ni izključeno, da bo levica nekoč v prihodnosti na podoben način in z istimi motivi razdelila tudi SD in iz njenih vrst lansirala novo stranko. Za sedaj pa se je na levem prostoru tudi aktivirala stranka Krščanski socialisti, ki je naj bi po napovedih na naslednjih volitvah nastopila skupaj s SD. Borut Pahor je v zvezi s tem nedavno dejal, da s to povezavo SD širi svoj vrednostni lok. V ozadju gre za očiten namen, da se desnici prevzame del glasov krščansko usmerjenih volilcev, po drugi strani pa je levici jasno, da ta stranka sama ne more preskočiti 4% volilnega praga, zato jo bodo pretihotapili v parlament preko skupne volilne liste s SD. Na levem delu slovenskega političnega spektra je v letu 2007 resnično obstajalo »ustvarjalno vrenje polno novih idej«, kot je v prvem večeru po svoji izvolitvi povedal novoizvoljeni predsednik Danilo Türk. Če bi bilo vsaj nekaj te ustvarjalnosti in inventivnosti tudi na drugi strani, potem desnica ne bi bila v tako žalostnem stanju kot je in tudi na naslednjih volitvah bi ji kazalo bolje.

POMANJKLJIVOSTI SLOVENSKE USTAVNE UREDITVE

Decembra 1991 je bila sprejeta slovenska ustava

Najprej je treba omeniti, da Slovenija ne potrebuje ustave. Ustava je bila sprejeta takrat pod pritiskom, češ da bo novonastala država utrpela škodo, če ne dobi kmalu ustave. Obstajajo primeri držav v svetu, ki prav lepo shajajo brez ustave. Velika Britanija je zibelka demokracije in parlamentarizma, pa nima ustave. Kanada, ki je visoko razvita demokratična država, zelo občutljiva za človekove pravice in etnično identiteto svojih državljanov (po tem se razlikuje od talilnega lonca sosednjih ZDA), je ustavo dobila šele leta 1982, 115 let po svoji neodvisnosti. Izrael je edina demokratična država na Bližnjem Vzhodu, od svojega nastanka v vojnem stanju s sosedi, in to kljub temu, da nima ustave. Namreč Izraelci niso sprejeli ustave, ker se niso mogli sporazumeti kako naj opredelijo vlogo judovske religije pri identiteti njihove države. Ti primeri kažejo, da ni bilo nobene potrebe leta 1991 sprejemati ustavo v naglici in na koncu sprejeti tako škodljivo skropucalo, ki je v sramoto državi.

Če gremo od splošnega proti konkretnemu je ustava republike Slovenije najprej preveč dolg dokument. 171 členov je odločno preveč za tak dokument, ki je bolj podoben programskemu dokumentu neke politične organizacije kot pravnemu aktu. Številni členi ustave so splošni in dvoumni, njihova aplikacija pa odvisna od političnega prepričanja ustavnih sodnikov, kar dela tudi ustavno sodišče za politični organ, kljub vsemu sprenevedanju o »strokovnosti« ustavnih sodnikov kot edinem merilu za njihovo imenovanje. Splošnost ustavnih določil omogoča opoziciji, da spodbija ustavnost praktično slehernega zakona, političnemu ustavnemu sodišču pa da praktično sleherni zakon razveljavi kot neustaven. Na tak način način je ustavno sodišče postalo najvišja oblast v državi, višja od državnega zbora in vlade, čeprav nima take demokratične legitimnosti kot neposredno izvoljeni državni zbor. Slovenska ustava omogoča opoziciji, da zruši praktično vsak zakon s katerim se ne strinja preko razglasitev takih zakonov za protiustavne s strani njej naklonjene večine v ustavnem sodišču. Konkretno, 2. člen ustave se glasi: »Slovenija je pravna in socialna država.« Tak člen teoretično omogoča levici, da blokira vse gospodarske reforme v smeri uveljavljanja večje odgovornosti posameznikov za svoje življenje, ker to nujno pomeni tudi manjšo socialnost (egalitarnost) države in je zato lahko v nasprotju z ustavo, če tako odloči večina ustavnih sodnikov. Podobnih dvoumnih členov, podvrženih arbitriranju ustavnih sodnikov, v ustavi kar mrgoli. Nekateri bolj konkretni členi so konkretni so bili sprejeti s prepoznavnim političnim namenom in nekateri med njimi so že proizvedli zaželjene učinke.

Zakonodajni referendum

Najbolj negativen je 90. člen ustave, ki govori o zakonodajnem referendumu. Ta člen omogoča opoziciji, ki ima vsaj tretjino poslancev, večino v državnem svetu ali pa zbere štirideset tisoč podpisov volilcev, da na referendumu zruši sleherni zakon, ki ji ni povolji in ki ni popularen za državljane. Vendar pa odgovorna vlada mora sprejemati tudi nepopularne odločitve in zakone. To ne pomeni, da so taki zakoni zaradi tega slabi. Kvečjemu nasprotno. Če vlada predlaga zakone, ki niso popularni in zaradi njih izgublja točke v javnosti, to pomeni, da je večja verjetnost, da so takšni zakoni dolgoročno dobri za državo, kajti nobena demokratična vlada ne sprejema zakonov, ki jih politično škodijo, če ni prepričana v koristnost teh zakonov za državo, kot tudi noben človek ne stori nekaj kar je zanj neprijetno, če ni prepričan, da je to zanj tudi dobro. Reagan in Thatcherjeva ne bi mogla nikoli izpeljati tržno usmerjenih liberalnih oziroma konservativnih gospodarskih reform, če bi v ZDA oziroma Veliki Britaniji lahko opozicija vsak zakon s katerim se ne strinja dala na referendum. Njuni ukrepi so bili kratkoročno nepopularni, ker sta postavili njuni državi na realna tla po dolgoletnem lebdenju v sanjskem svetu zapravljive socialne »države blaginje«, a so končno prinesli večjo blaginjo in oba voditelja sta dobila nov ljudski mandat z višjo večino kot ob prvi izvolitvi na položaj. Obratno pa vlade pri sprejemanju popularnih odločitev ne vodijo vedno dolgoročni interesi države, marveč največkrat golo kupovanje glasov za vnovično izvolitev, ki pa državi nakoplje primanjkljaj in javni dolg, katerega bo odplačevala neka druga vlada, ki bo prišla za njo. Populistične vlade, ki sprejemajo zgolj ljudem všečne odločitve, so najslabše vlade. Ni težko uvideti, da je ta ustavni člen pisan na kožo levici, ki politično živi od prerazdeljevanja dobrin (ona tamu pravi »pravična razdelitev«) s katerim si kupuje politične privržence. Ta člen omogoča slovenski levici, da na referendumu zruši zakone, ki imajo za cilj, da napravijo ljudi bolj ekonomsko odgovorne in neodvisne/nepodkupovane od (socialne) države. Pred časom je levica grozila, da bo v primeru uvedbe enotne davčne stopnje zahtevala referendum o tem zakonu in na ta način ji je uspelo razvodeniti gospodarske reforme, ki bi napravile Slovenijo svobodnejšo in bogatejšo. Sedaj je z grožnjo z referendumom o šolskem zakonu minirala zakon, ki je širil prostor zasebnemu šolstvu na Slovenskem. Politično neuka desnica, ki je bila leta 1991 še pod svojevrstnim embargom javnosti, očitno ni vedela, kaj sprejema, ko je privolila v ta člen ustave.

Morda pa je verjela v referendum kot »najvišjo obliko demokracije«. Toda to je zmotno, kajti referendum podeli odločanje v roke tistih, ki ne nosijo odgovornosti za svoje odločitve. Vlada, oziroma parlamentarna večina, ki sprejema zakone, tudi prevzame odgovornost za svoje odločitve, ljudstvo pa take odgovornosti ne more prevzeti. V demokraciji ljudstvo izbira nosilce oblasti, ki nato sprejemajo odločitve na temelju programa za katerega so dobili zaupanje volicev. Uresničevanje programa pa včasih terja tudi sprejemanje nepopularnih odločitev. Če vlada ne more sprejemati nepriljubljenih zakonov, ker se boji da jih bo nato opozicija zrušila na referendumu, ta vlada dejansko ne more uresničevati svojega programa. Če je referendum »najvišja oblika demokracije« potem je najbolje odpraviti parlament kot instrument »nižje oblike demokracije« ter o vseh zakonih odločati neposredno na referendumih. Ravno zaradi neizvedljivosti neposredne demokracije in zaradi njene disfunkcionalnosti, ker nosilci odločitev ne nosijo posledic zanje, je bila uvedena posredna, predstavniška, demokracija, ki ljudi znebi odgovornosti sprejemanja dnevnih političnih odločitev in jim omogoči, da se posvetijo svojih osebnim zadevam, samo sprejemanje političnih odločitev pa prenese na izvoljene politike, ki se s tem ukvarjajo poklicno. V demokraciji so politiki kljub nepopularnim odločitvami, ki jih občasno sprejemajo, vseeno motivirani, da svoje delo opravljajo v interesu ljudstva, kajti na koncu so podvrženi sodbi tega ljudstva na volitvah in si zato ne morejo privoščiti preveč nepopularnih odločitev. Neposredna demokracija pa hoče iz vseh ljudi napraviti politike.

90. člen ustave je člen, ki bi ga bilo najbolj nujno treba odpraviti ali vsaj spremeniti tako, da bi bila za veljavnost referenduma potrebna nadpolovična volilna udeležba. To bi praktično pomenilo, da bi predlagatelji referenduma morali prepričati absolutno večino vseh volilcev, kar pa je zelo težko doseči in noben referendum doslej še ni izpolnil te zahteve. Tako je to urejeno tudi v nekaterih drugih državah. Je pa ta zahteva povsem logična, kajti če obstaja predpisani kvorum za odločanje v zakonodajnem telesu, potem bi tak kvorum moral obstajati tudi na referendumu, ki napravi vse ljudstvo za zakonodajalca. Nadpolovična volilna udeležba je trenutno predpisana za referendumsko spreminjanje ustave in po novem bi za to lahko uvedli dvotretjinsko večino volilcev, kot je tudi potrebna enaka večina zakonodajalcev za ustavne spremembe. .

Poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti v parlamentu

80. člen ustave, ki določa, da se v državni zbor vedno izvoli po en poslanec italijanske in madžarske narodne skupnosti je naslednji, ki bi ga bilo treba odpraviti. Ta člen je skrajno nedemokratičen saj uzakonja neenakost državljanov Slovenije pred zakonom, omogoča, da sestava parlamenta ne odraža izida volitev in lahko tudi onemogoči politični opciji, ki je dobila večino sedežev da sestavi vlado, kar se je doslej zgodilo že dvakrat, leta 1996 in 2004, in to obakrat v škodo desnice. Neenakost državljanov Slovenije pri izvrševanju volilne pravice se kaže na dva načina. Pripadniki obeh priznanih manjšin volijo dvakrat, enkrat skupaj z ostalimi državljani volijo 88 »nemanjšinskih« poslancev, drugič pa še 2 svoja poslanca. Tudi če bi volili le svoja poslanca bi to predstavljalo diskriminacijo ostalih, kajti izza teh dveh poslancev ne stoji isti obseg volilne podpore kot pri ostalih poslancih. Izza enega »nemanjšinskega« poslanca stoji, glede na nekaj manj kot 2 milijona prebivalcev, približno 22.500 prebivalcev, toda po popisu leta 2002 je pri nas živelo 6.243 Madžarov in 2.258 Italijanov. Torej, v skladu z načelom »en človek, en glas« ni opravičila, da v slovenskem državnem zboru sedita poslanca, katera sta izvoljena le z glasovi pripadnikov madžarske in italijanske manjšine. Seveda, nekdo bo na to odvrnil da manjšine, kot ranljive skupine, zaslužijo posebno zaščito in več pravic kot večinsko prebivalstvo. Takšne trditve ne držijo, kajti dejstvo, da nekdo pripada večini, ne sme biti razlog da uživa manj pravic in to ni pot za zagotavljanja normalnih medčloveških in mednacionalnih odnosov. Takšne besede pa so pri nas politikantske, kajti izza take ureditve stoji konkretni politični interes levice.

Da se ugotovi ozadje, ki je vodilo levico, da je predlagala in dosegla takšno ureditev položaja teh dveh manjšin pri nas je treba poznati našo zgodovino. Italijanska manjšina na obali je le ideološko selekcionirani ostanek nekdaj mnogo številnejše italijanske skupnosti, ki je živela na tem področju. Ob prehodu slovenske obale pod jugoslovansko suverenost po 2. svetovni vojni se je 90% Italijanov iz tega področja izselilo v Italijo. Ostali so le komunistično usmerjeni Italijani, ki so raje živeli v etnično tuji socialistični državi kot pa v svoji kapitalistični državi. Nekdanji komunistični režim v Sloveniji je gojil do te majhne, a ideološko pravilno usmerjene manjšine, še posebno naklonjenost in ji podelil zelo obsežne pravice, npr. celo televizijsko postajo v italijanskem jeziku, v času, ko so bile televizijske postaje še redkost. Nič čudnega, če pripadniki te manjšine danes v večini glasujejo za levičarske stranke in naši levičarji so vedeli, da si z »poslancem italijanske narodne skupnosti« dejansko zagotavljajo dodaten sedež v parlamentu. S tem, ko so zagotovili sedež »predstavniku italijanske narodne skupnosti« seveda niso mogli odreči madžarski manjšini, da še ona izvoli v državni zbor svojega predstavnika in s tem tudi njo pridobili na svojo stran. Madžarska manjšina ni tako enoznačno ideološko usmerjena kot italijanska, toda komunistični režim se je znal prikupiti tej manjšini z ukrepi kot je uvedba obveznega dvojezičnega šolstva, ki se v primeru demokratične ureditve ne bi moglo uvesti. Zanimivo je, da bilo to dvojezično šolstvo v Prekmurju uvedeno leta 1959, leto zatem, ko je bilo odpravljeno na avstrijskem Koroškem, očitno, da bi se poudarila razlika med slovensko in avstrijsko ureditvijo. Dvojezično šolstvo, ki je v veljavi le v Prekmurju, je bilo otrokom, tako slovenskim kot madžarskim, vsiljeno. Jasno je, da bi se večina slovenskih otrok in njihovih staršev, če bi se jih vprašalo, ne bi prostovoljno odločila za obvezen pouk tudi v madžarskem jeziku. Znano pa je tudi, da je bilo obiskovanje osnovne šole v socializmu podobno služenju vojaškega roka v smislu, da so starši morali oddati svoje otroke za nekaj ur v šolo, kjer je nad njimi prevzela oblast Partija in jih preko svojih učiteljev in učbenikov sistematično indoktrinirala. Na južnem Koroškem je britanska okupacijska uprava leta 1945 vsilila dvojezično šolstvo, a je leta 1958, tri leta zatem ko je Avstrija obnovila svojo suverenost, izbruhnil revolt med nemškim prebivalstvom proti obveznemu učenju slovenskega jezika. Odtlej velja, da obiskujejo dvojezični pouk le tisti, ki se nanj prostovoljno prijavijo. Takšna ureditev bi morala veljati tudi pri nas v Prekmurju. Namesto tega pa je v 64. členu ustave določeno, da je dvojezično šolstvo pri nas obvezno, s čimer je bila znova, v najboljši levičarski maniri in s soglasjem desnice, poteptana pravica staršev da odločajo o vzgoji svojih otrok, med katero spada tudi pravica do izbire šole za otroka, kot seveda tudi učnega jezika.

Desnica leta 1991 ni nasprotovala 80. členu, očitno zato, ker je nasedla na trik levice, da nova ustava ne sme »zmanjševati že dosežene ravni pravic« in je zato privolila v kontinuiteto s staro komunistično ustavo, po kateri sta bila dva manjšinca v vsakem zboru socialistične skupščine in prvega večstrankarskega parlamenta. Desnica ni problematizirala mandatov manjšincev tudi potem ko zaradi teh dveh manjšincev ni mogla sestaviti vlade leta 1996, leta 2004 pa je morala sprejeti levičarsko stranko v vlado, čeprav je obakrat dobila več glasov od nasprotnega bloka. Očitno gre pri tem molku za hlapčevanje nenapisanemu kodeksu politične korektnosti, po katerem se ne spodobi javno problematizirati privilegijev manjšinskih skupnosti. Desnica je, potem ko je storila leta 1991 napako in privolila v obstoječi ustavni člen, ki ji je v škodo in ki je krivičen, postavljena pred dilemo ali naj prenaša stanje, ko sta levici vnaprej poklonjena dva mandata v državnem zboru ali pa naj začne akcijo za spremembo tega člena in s tem tvega obtožbe, češ da je nestrpna do manjšin. Doslej se je desnica odločila za prvo možnost, a je bila to napaka. Dejstvo je, da sta madžarska in italijanska manjšina predmet politične manipulacije slovenske levice in za dobro teh dveh manjšin, sožitja med večino in manjšino ter demokracije v Sloveniji je nujno, da se s takim stanjem preneha. Da bi se to doseglo, je nujno da se 80. člen vrže iz ustave, ali pa vsaj spremeni na način, da bi bilo glasovanje predstavnikov manjšin omejeno zgolj na zadeve, ki se tičejo urejanja položaja zgolj teh dveh narodnih skupnosti.

Državni svet in predsednik republike

Kot je znano imamo v Sloveniji poleg državnega zbora tudi državni svet. Ta zbor je popolnoma nepotreben in zgolj troši proračunska sredstva, njegovni glavni zagovornik, ko se je pisala ustava pa je bil tedanji predsednik skupščine dr. France Bučar. Nasploh državni svet, kot tudi ekonomsko-socialni svet kot organ vzporednega odločanja na gospodarskem in socialnem področju, spominjata na korporativni sistem, ki je bil v letih pred 2. svetovno vojno v veljavi v fašistični Italiji in državah, ki so se bolj ali manj spogledovale s fašizmom ter se, kot je znano, ni obnesel.

Prav tako je nepotreben institut predsednika republike, čeprav je res, da imajo to funkcijo vse evropske države, ki niso monarhije. Zunaj Evrope pa je zelo veliko republik, na ameriški celini so vse take, kjer sta funkciji predsednika vlade in predsednika republike združeni v isti osebi. Takšna rešitev bi bila tudi najbolj primerna za Slovenijo. Bila bi bolj ekonomična, ker bi privarčevala sredstva za plačevanje predsednika republike in njegovega urada, kot tudi ne bi države obremenjevala s stroški volitev in utrujala (ali zabavala, kakor se vzame) naroda z volilno kampanjo za položaj z majhnimi pristojnostmi. Bila bi tudi bolj funkcionalna, kajti očitno je, da bi predsednik vlade lahko hkrati opravljal še funkcije, ki jih opravlja predsednik republike in če to lahko počne predsednik tako velike države kot so ZDA, bi to tem lažje opravljal predsednik male Slovenije. Predsednik republike opravlja protokolarna in nekatera druga fina in nezahtevna opravila, ki večinoma nimajo velikega vpliva na politično dogajanje (izjema je njegova pristojnost predlaganja kandidatov za nekatere funkcije), ne nosi pa nobene odgovornosti za gospodarski in socialni položaj v državi. Delovno mesto predsednika republike je tipična sinekura, z veliko častmi in ugodnostmi (plačana potovanja, itd.) ter praktično nikakršnimi odgovornostmi. Nič čudnega, da se praktično ne more zgoditi, da tak predsednik, razen če ne bi res napravil neverjetnih neumnosti, ne bi bil znova izvoljen in tako se lahko že sedaj z veliko stopnjo verjetnosti napove, da bo novoizvoljeni predsednik republike Danilo Türk ostal na tem položaju do leta 2017.

Parlamentarne republike, kjer obstaja dvojnost funkcij predsednika vlade in države, so razširjene v Evropi, kjer so bile praktično vse sedanje republike nekoč monarhije. To kaže da se na funkcijo predsednika republike gleda kot na simbolno nadaljevanje nekdanje funkcije monarha kot očeta naroda brez odgovornosti za stanje v državi. Po drugi strani pa predstavlja funkcija predsednika vlade v parlamentarnem sistemu kontinuiteto s funkcijo nekdanjega monarhovega prvega ministra, ki je v starih časih vodil državno administracijo. Na ameriški celini, kjer ni bilo monarhij, so danes vse države predsedniške republike, v katerih je predsednik republike hkrati tudi predsednik vlade.

Čeprav to res ni najbolj pereče vprašanje v slovenski državi, bi bilo vseeno dobro, če bi država dala državljanom zgled varčnosti in in funkcionalnosti ter ukinila položaj predsednka republike, njegove pristojnosti pa združila s pristojnostmi predsednika vlade.Tak predsednik bi bil voljen v parlamentu, da bi se preprečila kohabitacija različnih političnih opcij v predsedniški palači in parlamentu, ki omogoča obojim da, ko stvari ne gredo dobro, valijo odgovornost na drugega ali pa si prilaščajo zasluge drugega, ko so razmere dobre. O neustreznosti neposrednih volitev prvega človeka v državi se lahko prepričamo v tistih naših občinah, kjer sta župan in večina v občinskem svetu iz različnih političnih opcij in si medsebojno nagajata, občina se zaradi tega ne more razvijati kot bi se lahko, ljudstvo pa ne ve kdo je kriv za to. Neposredne volitve nosilcev javnih funkcij so večini ljudi všečne in na prvi pogled bolj »demokratične« od posrednih volitev, toda postanejo kontraproduktivne če rezultirajo v političnih blokadah, od katerih imajo na koncu največ škode ti isti ljudje. Prav je, da je prvi človek v državi razpolaga s parlamentarno večino in je opremljen s pristojnostmi, da lahko uresniči program, za katerega je dobil zaupanje volilcev ter da nima priložnosti, ko lahko valil odgovornost na drugo vejo oblasti v primeru neuspeha. Funkcija predsednika vlade je veliko zahtevnejša od funkcije predsednika republike, na tem položaju je težje vzdrževati visoko priljubljenost in pošteno bi bilo malo olajšati položaj premieru tako, da bi se mu dodalo še nekaj protokolarnih funkcij, ki bi mu omogočile, da si nekoliko olepša svojo javno podobo. Če že moramo imeti očeta naroda, naj bo on temu narodu tudi odgovoren za stanje v državi, ne pa da se samo nastavlja kameram, sam pa nima pristojnosti za sprejemanje operativnih odločitev s katerimi bi lahko včasih tudi razjezil širše ljudske množice.

111. člen ustave govori, da državni zbor glasuje o kandidatu za predsednika vlade tajno. Nedopustno je, da poslanci kot predstavniki ljudstva karkoli v tem svojstvu počnejo tajno, za hrbtom svojih volilcev. In glasovanje je glavni način iz katerega se vidi, kako je posamezni poslanec deloval in kakšna stališča je zavzemal, ne le kako je govoril. Do tajnega glasovanja imajo pravico volilci, ki niso nikomur politično odgovorni, ne pa poslanci, ki so odgovorni ljudstvu, ki jih je izvolilo in katerih delo mora biti na vpogled, da bi ljudstvo vedelo ali so vredni njihovega zaupanja.

Protikatoliški elementi ustave ter nekatera kulturno-etična vprašanja

Prvi stavek 7. člena slovenske ustave se glasi: »Država in verske skupnosti so ločene«. S tem določilom ne bi bilo nič narobe v državi z dolgo demokratično tradicijo in razvito politično kulturo, toda v postkomunistični Sloveniji, kjer se je to isto določilo uporabljalo nekoč v totalitarne namene, je neprimerno. Pobudniki tega določila so bili predstavniki in dediči deklariranega ateističnega režima, ki je nekoč zatiral vero in obravnaval vernike kot drugorazredne državljane, v novih razmerah pa jim ta člen služi kot pravno orožje za potiskanje vere in verskih skupnosti čimdlje od javnosti. Sprevrženost tega člena ustave se kaže ob najnovejših polemikah o šolski zakonodaji, ko levičarski zagovorniki privilegiranega položaja državnih šol in diskriminacije otrok, ki obiskujejo zasebne šole, trdijo, da je novi zakon, ki vzpostavlja enakopraven položaj državnih in zasebnih šol in nediskriminacijo otrok, v nasprotju s tem členom ustave, ker postavlja katoliške šole v enakopraven položaj z državnimi šolami. S pravnega stališča je tak člen je itak nepotreben, kajti država in verske skupnosti so itak ločene že s tem, ko v ustavi ni nikjer navedena izrecna povezava med njimi.

V istem členu je tudi stavek »Verske skupnosti so enakopravne, njihovo delovanje je svobodno«. Prvi del tega stavka je očitno naperjen proti katoliški cerkvi, kot daleč najštevilnejši verski skupnosti pri nas, ki je zato največji trn v peti nosilcem komunistične kontinuitete v njihovih prizadevanjih za ateizacijo Slovenije. Z njim se želi katoliško cerkev izenačiti z raznimi sektami, ki včasih nimajo niti za en avtobus članov. In ker tem one- man-band sektam seveda ni mogoče podeliti kakih posebnih pravic in statusa, se ga, v skladu s tem členom, tudi ne bi moglo katoliški cerkvi, ker bi bilo to v nasprotju z »enakopravnostjo« verskih skupnosti. Očitno so privrženci katoliške cerkve prepoznali namen te formulacije in so dosegli, da je bila v nadaljevanju stavka dodana formulacija »njihovo delovanje je svobodno«, toda s tem so samo še enkrat pokazali svoj politični in pravni diletantizem. Pravico do svobodnega delovanja verskih skupnosti sploh ne bi bilo treba zapisati v ustavo, kajti eno od temeljnih pravnih načel je, da vse kar ni prepovedano je dovoljeno. S to brezvsebinsko formulacijo ni desnica v ničemer nevtralizirala politične vsebine prvega stavka in prvega dela drugega stavka.

Tudi drugače je vidna naklonjenost levice nekatoliškim verskim skupnostim, ki spremlja njihovo averzijo do katoliške cerkve. Te sile so dosegle, da je bil 31. oktober razglašen za državni praznik, čeprav ta datum nima neposredne povezave s slovensko zgodovino. Če so se že želeli spomniti zaslug protestantov za slovensko književnost bi lahko kot praznik razglasili rojstni dan ali dan smrti Primoža Trubarja, čeprav je vprašanje ali je smiselno imeta dva kulturna dneva, ko se že praznuje Prešernov dan. V Nemčiji, kjer naj bi Martin Luther tega dne leta 1517 nabil tistih 95 tez na cerkvena vrata, 31.10. ni državni praznik, čeprav je reformacija tudi Nemcem dala njihov knjižni jezik, a obenem tudi privedla do verskih vojn, kot je tudi pri rezultirala v razdoru med Slovenci. Jasno je, da je levica predlagala 31.10. za praznik zaradi kulturnega boja proti katoliški cerkvi, da bi se okoli tega dne vsako leto pogrevala lažna zgodba o domnevno napačnem ravnanju katoliške cerkve v času reformacije. Dosti drugačni niso bili motivi tudi za razglasitev 27.4. za »dan upora proti okupatorju«, ko se želi obujati spomin na izmišljene »kolaboracionistične« grehe katoliške cerkve in celotne desnice med 2. svetovno vojno. V to svojo raboto poskuša levica vplesti tudi tistih 15 tisoč evangeličanov v Sloveniji, ki se ne zavedajo kakšne žrtve manipulacije so. Namreč levica ni predlagala razglasitev 31.10. za praznik, ker bi ji bilo kaj mar za te evangeličane, ona jih želi samo izrabiti v svojem cilju ateizacije Slovenije, pri katerem ji je trenutno najbolj v napoto katoliška cerkev, če pa levici v tem cilju uspe bo na koncu zavrgla tudi evangeličane in njihovo vero, ki je tudi nezdružljiva z njenim ateizmom. V zameno za ta dva praznika je katoliška stran oziroma takratnja desnica iztržila podelitev statusa praznika (oziroma dela prostega dne) dnevu Marijinega vnebovzetja 15.8. od katerega ni nobene politične koristi, kar je žalostni dokaz njenih mizernih sposobnosti za politično trgovino.

Zakaj je levica tako zainteresirana za ateizacijo? Neposredni vzrok je dejstvo, da svetovnonazorski ateizem zvišuje preference za politično levico. Vzroki za pozitivno korelacijo med ateizmom in levičarstvom pa so teološko-filozofski in se tičejo človekove eksistence. Gre za to, da je človek krhko in nebogljeno bitje, ki v prebijanju skozi scile in karibde življenja potrebuje neko oporo. V odsotnosti Boga-Stvarnika kot te opore stopijo na njegovo mesto zemeljski maliki-bogovi in z visokimi davki financirana in od politične levice vzdrževana socialna država je glavni tak malik v sodobni družbi, ki pa ljudem še zdaleč ne more dati takega občutka eksistencialne varnosti in notranje spokojnosti kot občutek zasidranosti pri Vsemogočnem. Bog sam je to najlepše izrazil preko preroka Jeremije, ko je dejal o svojem judovskem ljudstvu: »Zapustili so mene, studenec žive vode, in si izkopali kapnice, preluknjane kapnice, ki ne držijo vode.« Socialna država je trenutno glavna taka »kapnica, ki ne drži vode«, ker ponuja ljudem iluzijo varnosti. V Svetem pismu pa je na mnogo mestih napisano da se človek nima ničesar bati, če mu Bog stoji ob strani. Jezus je to najjasneje povedal z besedami: »Ne skrbite torej in ne govorite: Kaj bomo jedli, ali kaj bomo pili, ali kaj bomo oblekli? Po tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse vam bo navrženo«. Levičarski aktivisti so novodobni pogani, ki hočejo v človeku ubiti vero v Božje kraljestvo zato da bo tak človek rešitev za svoje eksistencialne probleme iskal v socialni državi in videl v politični levici, ki to socialno državo zagovarja, svojo odrešiteljico ter volil zanjo. Po drugi strani pa lahko ustvarja socialna država »od zibelka do groba« pri ljudeh občutek samozadostnosti, da Boga ne potrebujejo in tako dodatno hrani ateizem. Tu gre za začaran krog: socialna varnost, ki jo zagotavlja levičarska socialna država, spodbuja ateizem, ateizem pa spodbuja potrebo potrebo po socialni državi, ki naj v odsotnosti Boga ljudem zagotavlja navidezno eksistencialno varnost, potreba po socialni državi pa ustvarja potrebo po politični levici. Vzrok zakaj v ZDA politične sile, ki zagovarjajo obsežno socialno državo niso prodrle tako močno kot v Evropi je ravno v večji religioznosti ameriške družbe, ki je to družbo do neke mere »imunizirala« pred dovzetnostjo za levičarsko socialno demagogijo. Evropske družbe so bolj ateizirane in manj odporne za levičarske projekte. Zato je logično, da je v interesu naše levice, da je v Sloveniji čimveč ateistov in čimmanj vernikov in temu je namenjen prej omenjeni člen ustave, favoriziranje majhnih nekatoliških verskih skupnosti in prej omenjena praznika.

Izraz takega levičarskega in protikatoliškega značaja ustave je tudi prvi stavek 55. člena ustave, ki se glasi: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.« To je edini člen, pri katerem je prišlo do večjih sporov, SKD pa so bili edina stranka, ki je vztrajala v nasprotovanju do njega, a se je na koncu tudi ona uklonila. Izza te formulacije se je seveda skrivala pravica do splava. Razlog zakaj je ostali del desnice že prej prenehal nasprotovati temu členu, je v tem da je levica s svojo medijsko premočjo ustvarila vtis, da nasprotovanje, da se pravici do splava podeli najvišji pravni rang ustavne pravice pomeni že nasprotovanje pravici sami. To pa je neutemeljeno, kajti prejšnja demokratska Clintonova administracija v ZDA je doma podpirala to pravico, na mednarodni ravni pa je nasprotovala, da se ta pravica zapiše v mednarodne dokumente o človekovih pravicah, ko se je pojavila taka pobuda, in je pomembno, morda celo ključno pripomogla, da pravica do splava ne sodi med tako imenovane univerzalne človekove pravice, ampak je prepuščena zakonodajam držav. Vprašanje splava je težko, s čustvi nabito vprašanje, in morda je izvor brezpogojne podpore levice tej pravici v levičarskem preziru do odgovornosti in želji po reševanju neodgovornih ljudi od posledic njihovih dejanj s ciljem zagotavljanja njihove naklonjenosti na račun drugih ljudi, ki ne sodijo med privržence levice. Na ekonomsko-socialnem področju se, po levičarskem konceptu, posledice napačnih odločitev prevalijo na davkoplačevalce (tisti ki plačajo največ davkov v večini ne volijo za levico), medtem ko se posledice napačnih biološko-reproduktivnih odločitev prevalijo na nerojene otroke, ki itak ne pomenijo nič v političnem smislu. V slovenskem primeru 55. člen ustave ni apliciran v zakonodaji. Čeprav ta člen ustave dovoljuje (vsaj levica ga tako interpretira) ženski, da odloči ali bo rodila ali splavila otroka, pa zakon omejuje to pravico le do desetega tedna nosečnosti, pozneje pa le v določenih razmerah, če to odobri komisija. V tem smislu je zakon, ki ureja pravico do splava dejansko protiustaven. Zakaj pravico do splava, če je zajamčena v ustavi, omejevati do določenega obdobja nosečnosti? Kaj se zgodi v desetem tednu nosečnosti, da po njem ženska ne sme več svobodno odločati o rojstvu otroka? Tudi v drugih državah je ta pravica do splava prav tako omejena do različno dolgega trajanja nosečnosti (8., 10,. 12., 14., 18., 24. tedna, podatki so na

Z vprašanjem pravice do splava je posredno povezano tudi vprašanje smrtne kazni, kajti obe vprašanji se dotikata odnosa do življenja in smrti. 17. člen slovenske ustave določa da v Sloveniji ni smrtne kazni. Tudi ta člen je v ustavo vnesla levica z namenom da bi preprečila, da bi to vprašanje, pri katerem nima večinske podpore javnega mnenja za svoje stališče, nastopalo v predvolilnih kampanjah. Ta člen, podobno kot tisti o splavu, ne sodi v ustavo, ne bi pa bilo nič narobe, če kazenski zakonik ne bi predvideval smrtne kazni. Smrtna kazen je, podobno kot splav, težko etično vprašanje o katerem obstajajo tako argumenti za in proti. Neprimerno je, da se taka kontroverzna vprašanja najdejo v ustavi kot najvišjem pravnem aktu države, marveč je bolje, če so urejena, tako ali drugače, z zakoni kot pravnimi akti nižjega ranga od ustave. Z ustavno prepovedjo smrtne kazni se vnaprej pošilja signal najtežjim kriminalcem, na katere se smrtna kazen nanaša, da je njihovo življenje toliko dragoceno, da se jim, ne glede kako hud zločin bodo zagrešili, ni treba bati, da bodo kaznovani z najhujšo kaznijo. Zanimivo je da so, ne le pri nas, tisti ki se najodločneje zavzemajo za pravico do splava praviloma tudi največji nasprotniki smrtne kazni.

Česa ni v slovenski ustavi pa bi moralo biti

Nujno potrebno bi bilo v slovenska ustava vsebovala člen, ki bi parlamentom prepovedoval sprejemanje proračunov, ki vsebujejo višje odhodke od prihodkov, vladam pa najemanje posojil ali dajanje poroštev, ki bi vodila v nastanek javnega dolga. Obvezna uravnoteženost javnih financ bi veljala tako na državni kot na lokalnih ravneh. Edino v vojnih razmerah bi javna poraba smela presegati javne prihodke. Nesprejemljivo je, da neka vlada napravi javni dolg, kajti vlada ni lastnica države, temveč njena upraviteljica. Pri javnem zadolževanju gre za uresničevanje političnih ambicij posameznikov na račun države kot celote, kajti tisti, ki državi nakopljejo javni dolg, tega dolga ne bodo odplačevali s svojim denarjem, marveč ga bodo odplačevali davkoplačevalci. S prepovedjo deficitarnega financiranja javnih potreb bi se zožil prostor za populizem in socialno demagogijo, katere bistvo je kupovanje volilcev, hkrati pa bi se zagotovile stabilne javne finance in zdravo gospodarstvo. Politične stranke ne bi mogle več kupovati volilce z obljubami o povečevanju socialnih transferjev, ne da bi hkrati odgovorili na vprašanje katere druge izdatke bodo zmanjšale ali za koliko bodo zvišale davke, da bo proračun ostal uravnotežen. Prav tako se ne bi mogle dobrikati ljudem z obljubljami o znižanju davkov, ne da bi pojasnile katere javne izdatke bodo tudi znižale. Sedaj je možno, da si neka vlada zagotovi priljubljenost z zapravljanjem javnih sredstev tako, da ustreže kapricam sleherne dovolj glasne interesne skupine, državo pa spravi v primanjkljaj in javni dolg, ki ga mora odplačevati njena naslednica. Neka druga vlada pa ne more uresničiti svojih obljub, ker mora sanirati javni dolg, ki ji ga je zapustila prejšnja vlada.

VPLIV STANJE DUHA V SLOVENIJI NA POLITIČNE RAZMERE

Dejanska in zaželjena vloga katoliške cerkve in religije na Slovenskem

Pomemben razlog za tako hud volilni poraz Peterleta je prepričanje v javnosti, da je bil on predstavnik katoliške cerkve. Katastrofalen poraz tega »cerkvenega« kandidata je tako zgovoren pokazatelj slabe podobe katoliške cerkve v naši javnosti. Lahko se reče, da ta podoba negativno vpliva tudi na stališče javnosti do vlade, za katero velja predstava, da je blizu cerkvi.

Vzroki za to slabo podobo so uveljavljena percepcija o negativni vlogi katoliške cerkve na Slovenskem v zgodovini, aktualna stališča katoliške cerkve do nekaterih vprašanj, ki jih javnost ne sprejema naklonjeno ne le v Sloveniji, pač pa tudi drugje po svetu, v Sloveniji pa obstaja odbojnost do cerkve tudi zaradi procesa denacionalizacije, ki menda to cerkev dela bogato. To slednje nerazpoloženje do cerkve podpihuje levica, ki nasploh rada izkorišča zavist kot enega od človekovih nizkih instinktov, za svoje politične cilje. Kar zadeva zgodovinsko vlogo katoliške cerkve je njena negativna podoba v veliki meri rezultat komunistične indoktrinacije iz preteklosti, čeprav en del krivde nosi tudi sama katoliška cerkev, katere spričevalo res ni bilo vzorno v vseh zgodovinskih obdobjih.

Prvo zgodovinsko obdobje, za katero v javnosti vlada prepričanje, da je katoliška cerkev igrala negativno vlogo je čas reformacije in protireformacije. Slovenska levica je od svojega nastanka hvalila protestante kot domnevno napredne narodne buditelje, preganjane od nazadnjaške in protislovenska katoliške cerkve. Dejansko pa so te ocene smešne za vsakogar, ki pozna evropsko zgodovino in ustroj katoliške cerkve tedanjega časa. Protestanti res zaslužijo priznanje, ker so prvi začeli tiskati slovenske knjige in kot začetniki slovenskega knjižnega jezika, toda njih ni vodil pri tem noben nacionalizem ali težnja po bujenju slovenske narodne zavesti. Oni so, ne le v Sloveniji, uvedli narodni jezik v bogoslužje in tiskali svoje knjige v narodnih jezikih, da bi povečali doseg svojega sporočila, predvsem pa kot izraz distanciranja od univerzalizma katoliške cerkve (katoliški pomeni univerzalen, vesoljen), ki je tedaj uporabljala izključno latinščino kot bogoslužni jezik in jezik knjižnega ustvarjanja in učenosti. V srednjem veku je namreč bil ideal univerzalna kultura z enim knjižnim jezikom (takrat je bilo pismenih zelo malo ljudi) kot njenim izrazom, protestantizem pa je v protest proti tej kulturi, katere duhovni temelj je bila na Zahodu katoliška cerkev, poudarjal partikularnost. Protestantizem je bil pri nas zatrt na isti način kot je bil katolicizem izkoreninjen v deželah kjer je prevladal protestantizem. Oboje je bilo posledica uveljavitve načela »Cuius regio, eius religio«, po katerem je imel vladar na svojem ozemlju imel pravico določati vero svojih podložnikov. Ker so bili vladarji večine naših dežel tedaj Habsburžani, znani po svojem katolištvu, se protestantizem pri nas ni obdržal. Konec protestantizma pri nas je res povzročil tudi zaton slovenske književnosti za nekaj desetletij, toda to ni bila posledica nasprotovanja katoliške cerkve slovenstvu (ki ga tedaj še ni bilo, ker je bil slovenski narod konstituiran šele v začetku moderne dobe), temveč njenemu preferiranju latinščine, ki se je zelo počasi in postopoma umikalo v korist narodnih jezikov (šele v 1960-ih letih je latinščina prenehala biti bogoslužni jezik v katoliških cerkvah po svetu). Torej, če se razmere postavijo v kontekst tedanjega časa, so kritike katoliške cerkve, zaradi njene vloge med reformacijo in protireformacijo neutemeljene.

Katoliška cerkev na Slovenskemje tudi predmet kritik zaradi njene vloge v moderni dobi, od časa, ko se je v slovenski družbi uveljavil nazorski in politični pluralizem sredi 19. stoletja pa do začetka druge svetovne vojne. Zlasti je problematična njena vloga v procesu tako imenovane delitve duhov med Slovenci in prepletenosti s politiko (klerikalizem). Tu je kritika precej na mestu. Dejansko se je cerkev tedaj mnogo preveč vpletala v politično življenje

Tretje obdobje, ki najbolj se uporablja za demonizacijo katoliške cerkve, je 2. svetovna vojna. To se počne s ciljem preusmerjanja pozornosti in opravičevanja zločinov, ki so jih storili komunisti v svojem krvavem pohodu na oblast, uvedbe komunistične diktature in dolgotrajne nelegitimne komunistične vladavine ter pozicij in privilegijev, ki jih je uživa levica in izvirajo iz komunističnega obdobja. Res niso bila vsa dejanja vodilnih predstavnikov katoliške cerkve na Slovenskem optimalna iz političnega vidika, toda oni niso postavljali svoje ožje interese pred interesi slovenskega naroda. Večina kritik, ki jih današnja levica naslavlja na zgodovinsko vlogo katoliške cerkve na Slovenskem je torej politično motiviranih in ti levičarji sploh niso izvirni ampak le papagajsko ponavljajo klevete svojih komunističnih idejnih prednikov, ki so bili zadnji v tej državi kvalificirani, da komurkoli delijo lekcije iz zgodovine.

Kar se tiče negativne javne podobe, ki jo uživa katoliška cerkev zaradi njenih aktualnih stališč do nekaterih vprašanj (predvsem glede spolnosti), ne le v Sloveniji, desnici za to ne bi bilo treba nositi negativnih posledic. Bistveno za to pa je, da se oblikuje desnoliberalna stranka, ki je javnost ne bo doživljala za predstavnico katoliške ali kake druge cerkve. Nicolasa Sarkozyja in Silvia Berlusconija nihče v njunih državah ne doživlja ne doživlja za predstavnika cerkve, čeprav nobeden od njiju ne skriva svoje pripadnosti katoliški cerkvi. Njun primer in še mnogo drugih dokazuje, da je možno biti na desni strani političnega prizorišča in se držati na distanci od cerkve in biti tudi kritičen do nje kadar to zasluži, a hkrati tudi spoštljiv do nje in religiozen. Sicer pa cerkvi vsi njeni sovražniki v zgodovini niso naredili toliko škode, kolikor njeno povezovanje s posvetno oblastjo in celo njeno neposredno prevzemanje oblastnih funkcij s čimer je prekršila Kristusove besede »Moje kraljestvo ni od tega sveta«.

Glede vloge religije v družbi je idealna ameriška kombinacija visoke religioznosti in stroge ločitve vere od države in ta formula je prispevala k uspehu ZDA v zadnjih dveh stoletjih. Bistvo te ločitve (če izvzamemo, da kleriki ne bi imeli javnih pooblastil, kar se razume) bi morala biti odsotnost javnega financiranja verskih dejavnosti, ne pa čimvečja izločitev vere iz javnega življenja, kot si to načelo predstavlja naša levica. Temeljna dejavnost vsake verske skupnosti je opravljanje verskih obredov in oznanjevanje verskega nauka in ti dejavnosti ne bi smele biti javno financirane, ostale, stranske dejavnosti verskih skupnosti, kot je varstvo kulturnih spomenikov, šolstvo, socialno varstvo in podobno pa bi bile upravičene do javnega financiranja na koncesijski osnovi pod enakimi pogoji kot ostali izvajalci teh javnih programov.

S tem v zvezi je sedanja vlada napravila napako, ker ni odpravila plačevanje prispevkov za socialno zavarovanje duhovnikom z zakonom o verski svobodi, ki je bil sprejet konec leta 2006. To prakso je uvedel že stari komunistični režim za tiste duhovnike, ki so bili člani Ciril-Metodovega duhovniškega društva, ki je združevalo tiste duhovnike, ki so bili lojalni komunističnemu režimu. Ostali duhovniki, ki niso bili člani tega društva so si morali to plačevati ta prispevek sami. Po demokratizaciji je vlada začela plačevati ta prispevek vsem duhovnikom, ker ni več mogla vršiti diskriminacije na politični osnovi, ni pa tudi hotela odpravljati »že pridobljenih pravic«, ker bi bilo menda čudno videti, da se duhovnikom v demokraciji odvzemajo pravice, ki so jih uživali pod komunizmom. Toda komunistični režim ni plačeval prispevkov nekaterim duhovnikom, ker je cenil duhovniški poklic, marveč z nameno nagrajevanja sebi lojalnih duhovnikov in povzročanjem razdora v cerkvi. Takšno nagrajevanje političnih privržencev bi moralo biti nesprejemljivo za demokratično državo in zaradi tega bi ti prispevki morali biti odpravljeni, ne pa razširjeni na vse duhovnike.

Ni naloga države, da s financiranjem verskih dejavnosti zagotavlja čimbolj udobno življenje verskim skupnostim. Te skupnosti morajo živeti od prostovoljnih prispevkov svojih članov, katerih vera, ki se praktično kaže tudi v pripravljenosti na žrtvovanje v korist svoje verske skupnosti, mora biti postavljena na preizkušnjo. Še posebej to velja za katoliško cerkev, ki je po krščanskem nauku skrivnostno Kristusovo telo. Tu pa prihaja do paradoksa. Sovražniki cerkve, ki so to cerkev preganjali, so jo s tem napravili bolj podobno Kristusu, njene člane, ki so umrli mučeniške smrti pa deležne Kristusovega trpljenja, smrti, vstajenja in večnega življenja. Navidezni prijatelji, ki so si prizadevali napraviti cerkvi ugodje na tem svetu, pa so jo s tem oddaljili od svojega ustanovitelja, mnoge duhovnike in vernike pa pahnili v pogubo. Če že cerkev mora biti posebej obravnavana, je bolje da je diskriminirana kot privilegirana. Pravilen odnos države do cerkve je tak, ki te cerkve niti ne pribija na križ, niti ne ubija Kristusovega asketskega duha v njej s podeljevanjem privilegijev, med katere spada javno financiranje. Tudi Jezus ni prejel od takratne države ničesar, marveč je dejal: »Ptice imajo gnezda, lisice brloge, Sin človekov pa nima kamor bi glavo položil« in je bil v obdobju svojega javnega delovanja izključno odvisen od darov ljudi, katerim je oznanjal božjo besedo. In če je on lahko tako živel, se mora tudi cerkev, ki nadaljuje njegovo poslanstvo, živeti od darov svojih vernikov in se osvoboditi spon navezanosti na državo, ki jo zasužnjujejo.

Drug primer negativnega odnosa religije in države je če se življenska načela, ki jih oznanja določena verska skupnost, a niso splošno sprejemljiva, skušajo pretočiti v zakonodajo. Z drugimi besedami, narobe je, če se neka oblast pri izdajanju zakonov, ki so obvezujoči za vse prebivalce države sklicuje na verska načela, ki se tičejo le pripadnikov določene verske skupnosti, četudi je le-ta večinska v državi. Merilo pri sprejemanju zakonov bi morala biti pravičnost, pojmovanja v posvetnem smislu.(zlato pravilo: ne stori drugemu kar želiš, da drugi ne bi storil tebi), in ne Božja volja, ki je širša od te pravičnosti. Znaten del Božje volje obsega vprašanja povezana s spolnostjo in spoštovanje teh načel je smiselno za vernike (spolnost kot sredstvo za posredovanje življenja, katerega vir je Bog, po religioznem pojmovanju sodi, čeprav to zveni paradoksalno, na polje sakralnega in je zato logično, da jo je Bog reguliral), toda uzakonjanje teh načel je neprimerno, ker ta načela presegajo okvir prej opredeljeljene pravičnosti in zato ne morejo biti obvezujoča za nevernike. Za življenje po verskih načelih se morajo ljudje povsem svobodno odločiti in njihova zvestoba Božji volji mora biti stalno na preizkušnji, da lahko dokažejo da so vredni Božjega kraljestva, temu pa ni tako, če spoštovanje teh načel zapoveduje posvetna oblast oziroma država. Za krščanstvo bi to moralo še posebej veljati, kajti za razliko od islamskega integralizma, ki ne razlikuje med posvetno in versko sfero, krščanstvo temelji na ločitvi teh dveh sfer, čeprav so krščanske cerkve pogosto v večji ali manjši meri podlegale integralističnim skušnjavam. Krščanska civilizacija je močno prehitela islamsko po tehnološki, gospodarski in vsakršnji razvitosti, potem ko se je po koncu srednjega veka odlepila od versko-posvetnega integralizma. Torej ne le za nevernike, ampak tudi za vernike je uzakonjanje tistih verskih načel, ki presegajo zlato pravilo, napačno. Ni naloga države kot posvetne ustanove, da sankcionira neizpolnjevanje božje volje (Bog sam za to poskrbi ob sodbi, ki čaka vsakega človeka), temveč da varuje pravičnost v odnosih med ljudmi na tem svetu. Danes je sicer tovrstnega verskega aktivizma države manj kot nekoč in tudi verske skupnosti ga ne zahtevajo toliko kot nekoč, a ponekod po svetu še obstaja. Še obstajajo države, kjer zakoni, sprejeti pod vplivom katoliške cerkve, prepovedujejo homoseksualnost, razvezo zakonske zveze ter nekatere druge stvari, za katere ni opravičila, da bi se država ukvarjala z njimi. Po drugi strani pa ima cerkev seveda vso pravico, da svojo notranji ustroj uredi na način, kot se ji zdi pravilen, četudi ga javnost ne odobrava (na primer, celibat za duhovnike ali izključitev žensk iz duhovniške službe v katoliški cerkvi) ter, da javno zagovarja stališča, ki so nepriljubljena (že sam nauk o križu kot edini poti za odrešitev človeka, ki je temelj krščanstva, je nepriljubljen). Nepriljubljenost še ne pomeni tudi nepravilnost stališč, ampak je dostikrat ravno obratno, in še posebej je treba spoštovati držo ljudi, ki plavajo proti toku in se na miroljuben način zavzemajo za stvari, ki v večinskem delu javnosti niso popularne.

Predmeti levičarske manipulacije v Sloveniji

Predsednik vlade Janša je v intervjuju na TV Slovenija 16.11.2007 dejal, da nekateri Sloveniji vsiljujejo razprave o preteklosti in ideološke delitve namesto da bi se vsi ukvarjali z izzivi prihodnosti. Janez Janša ima prav glede tega, da se take stvari dogajajo v Sloveniji, toda on se krepko moti če misli, da bo zgolj s pozivi dosegel, da bodi tisti, ki te stvari počenjajo odnehali. Nasprotno. Ta njegova izjava predvsem kaže, da se on in slovenska desnica razprav o preteklosti in ideoloških delitev bojita, ker desnica izgubi ko se začnejo takšne razprave in delitve. To seveda pomeni, da levica zmaga in zato ni nič čudnega, da ji je v interesu od časa do časa odpirati takšne razprave in delitve, iz katerih lahko potegne politično korist. Predvsem pa je v interesu levice, da ohrani prevladujoč pogled javnega mnenja na sporna ideološka vprašanja in vprašanja, ki se tičejo naše preteklosti, pogled ki levici zagotavlja zmago v teh razpravah in delitvah. Vsiljevanja razprav o preteklosti in ideoloških delitev ne bo več, ko ne bodo več politično donosne za nikogar. Katere pa so te razprave in delitve o katerih je govoril gospod Janša?

Kar se tiče razprav o preteklosti je Janša prav gotovo v prvi vrsti mislil na razprave o dogajanju na Slovenskem med 2. svetovno vojno. Politični učinek teh razprav se je najmočneje pokazal pri zadnjih predsedniških volitvah, ko je podpora kandidatu desnice Lojzetu Peterletu drastično upadla, potem ko je prišlo do razveljavitve sodbe škofu Rožmanu in so se znova razvile razprave o dogajanju med 2. svetovno vojno pri nas. Tudi drugače je dejstvo, da del javnosti dojema slovensko desnico kot idejno naslednico medvojnega protirevolucionarnega tabora ali vsaj blizu temu taboru, ki je v zavesti javnosti omadeževan s kolaboracijo in zaradi take predstave v javnosti ima desnica manjšo podporo v javnosti, kot bi jo imela če bi bil pogled javnosti na ta del naše zgodovine drugačen. Tu ni druge rešitve za desnico, kot da začne spreminjati pogled javnega mnenja na dogajanje med 2. svetovno vojno, kajti sedanja politična desnica ne more spremeniti percepcije javnosti o svojem razmerju do medvojnega protirevolucionarnega tabora, ne da bi se odpovedala svoji identiteti. Z drugimi besedami, začeti je treba s kampanjo rehabilitiranja medvojne protirevolucije v kolektivni zavesti, zlasti slovenskega domobranstva kot njenega glavnega elementa. Ta naloga po eni strani ne bo enostavna in kratkotrajna, glede na medijsko prevlado levice in rdečo indoktriniranost javnega mnenja, toda po drugi strani tudi ni tako težka kot se zdi na prvi pogled, kajti prevladujoča predstava o tako imenovanem »NOB« je na zelo trhlih nogah in dejansko temelji na manipulacijah, polresnicah, zamolčanih resnicah in lažeh. Stvar je v tem, da tudi desnica ujetnica prevladujočega pogleda na to zgodovinsko dogajanje, ona ne pozna resnične zgodovine 2. svetovne vojne pri nas, temveč le tisto, ki je bila posredovana v socialistični šoli in zato v razpravah ne zna odgovoriti levičarskim zagovornikom partizanstva (to se je videlo v nedavnem omizju na TV Slovenija, v katerem je bilo govora o škofu Rožmanu). Ko bo enkrat desnica spoznala našo pravo polpreteklo zgodovino in bolje obvladala veščine političnega marketinga, tedaj bo tudi lahko začela spreminjati javni pogled na to obdobje naše zgodovine, kajti ko se enkrat pride resnici do dna se ugotovi, da bi se lahko v resnici levica bolj bala razpravljati o 2. svetovni vojni kot pa desnica in da resnica o dogajanju v tem obdobju nikakor ni na njeni strani.

Ko je govoril o ideoloških delitvah je premier Janša verjetno imel v mislih katoliško cerkev, proti kateri levica stalno uprizarja kulturni boj in jo skuša očrniti v javnosti. Žrtev tega kulturnega boja je tudi desnica, katero se manipulatorsko povezuje s to cerkvijo in to je navsezadnje tudi glavni namen levičarske proticerkvene politike. O neutemeljenosti večine zgodovinskih očitkov je že bilo govora v tem eseju. Razkrinkanje lažnega mita o »NOB« bi rehabilitiralo tudi katoliško cerkev, kateri se najpogosteje očita prav to obdobje naše zgodovine. Glede propagande o domnevnem bogastvu katoliške cerkve bi desnica lahko storila največ, če bi odpravila državno financiranje socialnega varstva duhovnikov, s čimer bi to cerkev razbremenila obtožb, češ da se financira na račun davkoplačevalcev. Smiselno je tudi pospešiti proces denacionalizacije, kajti levica izrablja ta proces za vzbujanje zavisti v javnem mnenju do »bogate« cerkve. Največ pa bo storjeno za nevtralizacijo manipulacij s cerkvijo, če se ustanovi desnoliberalna stranka, ki bo znala vzpostaviti prijazno distanco do cerkve. .

Obstaja pa še eno ideološko vprašanje, do katerega obstaja v Sloveniji ekstremno negativen odnos, kar omogoča politično manipulacijo s tem vprašanjem. Gre za vprašanje splava. To se je najbolje pokazalo pred letom dni, ko je nekdanji minister za delo, družino in socialno varstvo Janez Drobnič v nekem tako splošnem dokumentu kot je resolucija o dvigu rodnosti predlagal, da bi splavi postali plačljivi. Sledil je medijski linč tega ministra (drugače nasprotnika socialne demagogije sindikatov), tako da ga je premier Janša moral zamenjati, ker se je zbal, da se v nasprotnem ta linč razširil na celotno vlado, ki bi jo mediji obtožili, da potihoma soglaša s pro-life agendo proti splavu ter da je plačljivost splava le prvi korak k njegovi kriminalizaciji. Ni težko uganiti, da tako ekstremno negativen odnos proti splavu ustreza levici, ki ga je tudi sproducirala, zato da lahko z njim manipulira za ustvarjanje negativnega razpoloženja do desnice nasploh, češ da ni z vsem srcem za to »temeljno pravico žensk, da razpolaga s svojim telesom«, marveč bi jo najraje omejila in prepovedala. To je tipični vzorec manipulacije: o neki osebi, organizaciji ali stališču ustvariš skrajno negativno podobo v javnosti (denimo o domobranstvu ali splavu, ter v manjšem obsegu tudi o katoliški cerkvi), nato pa poskušaš ustvariti prepričanje v javnosti, da obstaja zveza med tvojim političnim nasprotnikom in tem osovraženim osebkom ali stališčem. Kar se splava tiče, kot je bilo omenjeno, stališče desnice do tega vprašanja ni enotno, pri čemer na razlike precej vplivajo kulturno-zgodovinske razmere v vsaki državi

višje ko se gre po socialni lestvici, višji je delež glasov za desnico in obratno. Tu bi desne volilce lovila prenovljena SDS, tiste bolj religiozne pa predvsem NSi. Vsekakor pa je slovenskem okolju več prostora za desnoliberalno stranko kot za krščanski konservativni stranki. Najpomembnejši in nepovratni korak h končanju levičarske prevlade in vzpostavitvi ravnotežja med desnico in levico v Sloveniji bo storjen, ko bo predsednik glavne desničarske stranke lahko z veseljem dejal, da večina od 100 najbogatejših Slovencev podpira njegovo stranko.

VZPOSTAVITEV RAVNOTEŽJA MED LEVICO IN DESNICO V SLOVENIJI

Anomalije slovenske politike

Glavni razlog za prevlado politične levice v Sloveniji v zadnjih 18 letih je bila odsotnost desnoliberalne stranke v Sloveniji, oziroma desničarske stranke, ki bi zagovarjala desna (neegalitarna, tržna) stališča tudi na ekonomsko-socialnem in ne le na kulturno-socialnem področju. Vzroki te anomalije našega političnega prostora pa ležijo predvsem v levi indoktriniranosti prebivalstva, ki se je nadaljevala tudi v demokraciji in okužila tudi desne stranke. Poleg te indoktrinacije je razlog ta tako stanje položaj ob prehodu v demokratični sistem, ko je bila večina vodilnih delavcev v gospodarstvu levo usmerjena, kar je dediščina njihovega obveznega članstva v Zvezi komunistov in iz tega je nastala sintagma »rdeči direktorji«, ki so jo pogosto uporabljale stranke desnega dela Demosa. S tako retoriko se je tedanja desnica želela prikupiti nižjim družbenim slojem, a ji to ni uspelo, hkrati pa si je z njo odtujila podjetniški sloj, ki je povsod po svetu naravni zaveznik desnice. Tako je postal mogoč absurdni položaj, ko je ta podjetniški sloj postal zaveznik levice, natančneje LDS videč v tej stranki zaščitnico svojih (marksisti bi rekli »razrednih«) interesov, čeprav ta stranka izhaja iz iste Partije, ki je med 2. svetovno vojno vodila boj proti »kapitalistični gospodi« kot del »NOB«, uničila podjetniški sloj po vojni in ovirala proces denacionalizacije, ki je tem ljudem vračal ukradeno premoženje. Razlog zaradi katerega je LDS nasprotovala denacionalizaciji je bil ta, ker so bili upravičenci do nje stoodstotno nasprotniki levice, katera jih je okradla, in tej »liberalni« stranki ni bila mar liberalna usmerjenost večine teh ljudi pred vojno, ker ji je bilo jasno, da kot stranka komunistične kontinuitete na glasove teh ljudi ne more računati. Po drugi strani pa je bila desnica ta, ki je največ govorila o »divjem kapitalizmu« (z »rdečimi« direktorji kot novodobnimi »divjimi« kapitalisti) in socialnem razslojevanju ter vlagala predloge o zmanjševanju razlik med najvišjimi in najnižjimi pokojninami (to je predlagala SDS), brezplačnem obroku v šolah (tudi SDS), nasprotovala povečevanju »obremenjenosti otrok v šolah« in zunanjemu preverjanju znanja v osnovnih šolah ter kup drugih predlogov, kar nimajo nič skupnega z dejavnostjo prave desnice po svetu.

Raziskave raziskave javnega mnenja in analize volilnih rezultatov so pokazale, da premožnejši sloj pri nas glasuje za levico (doslej predvsem za LDS, a tudi za SD), manj premožni pa za desnico, po čemer je Slovenija verjetno svetovna posebnost. Egalitaren značaj slovenske desnice je tudi kriv za še en slovenski absurd, in to je, da poslovni ljudje simpatizirajo s postkomunističnimi levičarskimi strankami in politiki ter prezirajo novonastale desničarske stranke in politike. Ko so nekatere revije anketirale nekatere vidne slovenske gospodarstvenike so ti politike z desnega pola (Janša, Podobnik, Peterle, Bajuk) postavili na dno lestvice, najbolje pa so ocenili levičarske politike kot Drnovška, Kučana, Ropa, Gasparija itd. Do takega stanja ni prišlo, ker naj bi ti gospodarstveniki prišli na položaje v komunističnem sistemu po partijski liniji, temveč zato, ker jih je desnica s svojo socialno demagogijo in žaljivimi izrazi (»rdeči« direktorji) odtujila. Če bi se slovenska desnica zavzemala za nizke in ne preveč progresivne davke, če ne bi občasno opletala s socialno demagogijo, če bi bi podpirala možnost ustanovitve elitnih šol, kamor bi premožni lahko pošiljali otroke, skratka če bi se slovenska (»tranzicijska«) desnica zavzemala za podobne stvari kot svetovna desnica, potem bi ta desnica pridobila zaupanje slovenskih gospodarstvenikov in poslovnežev, ne glede na njihovo politično usmerjenost v komunizmu, ki je bila tudi produkt indoktrinacije, kateri so bili podvrženi kot vsi drugi prebivalci. In če bi si pridobila zaupanje ekonomske elite v Sloveniji, bi desnica na volitvah ne dobila manj, ampak več glasov na volitvah, kot dokazujejo primeri v ostalih državah.

Prestrukturiranje na desni strani slovenskega političnega prostora in vloga SDS pri tem

Iz tega tudi sledi, da je nujni (četudi ne seveda tudi edini) pogoj, da se ta prevlada levice konča, da se zapolni prostor na tistem delu politične desnice, kjer trenutno obstaja praznina. To pomeni, da je nujno treba oblikovati desnoliberalno liberalno stranko. Obstajata dva načina, da bi se ona oblikovala. Prvi in težji način je ustanovitev nove stranke, ki bi začela od začetka. Izkušnje kažejo, da se bo takšna stranka težko prebila, če ne bo imela znane osebnosti (tak primer je bil Zoran Janković), ki bi to stranko lahko prodala v javnosti ali pa če ne bo lansirala tematike, ki bi potegnila ljudi, čeprav je težko videti katera bi lahko bila taka hit tematika. Leta 1992 je bil tak politični hit nevarnost južnjakov in ni vprašanje je, če bi danes odpiranje te teme znova prineslo uspeh zadosten za uvrstitev v parlament. Morda, če bi bila lansirana na še nižjem (oziroma bolj prostaškem in sovražnem) nivoju kot je to počel in deloma še počne Jelinčič in če bi bila dopolnjena z odpiranjem tudi drugih potencialno konjunkturnih tem, kot je zavzemanje za omejevanje priseljevanja, smrtno kazen, strogo kaznovalno politiko, legalizacijo posesti orožja itd. Za te stvari se zavzema tudi republikanska desnica v ZDA.

Toda obstaja enostavnejša pot in sicer preoblikovanje SDS v stranko desnoliberalne oziroma liberalno-konservativne usmeritve. Kot je bilo že omenjeno, je napravila SDS precejšen odmik od levosredinske socialdemokratske stranke. Toda njena preobrazba ni bila popolna, predvsem pa je šla v napačno smer. SDS se je začela spreminjati iz socialnodemokratske v krščanskodemokratsko stranko, kar na zunaj potrjuje tudi njeno članstvo v krščanskodemokratski internacionali CDI-IDC. Toda ta del političnega prostora sta konec 1990-ih in v začetku tega stoletja v Sloveniji že zasedali dve stranki in SDS se ni bilo treba drenjati v tem kotičku. Slovenija ne potrebuje treh krščanskih strank. Pravilno je, da obstajata dve stranki krščansko-ljudske usmeritve, ki lahko bolje pokrivata ta del političnega prostora kot ena stranka. Nova Slovenija bi bila usmerjena bolj krščansko konservativno v kulturi in manj socialno v gospodarstvu in pod vodstvom Andreja Bajuka je prišlo do premika v tej smeri. Vidi se, da je človek odraščal in se šolal v svobodnem svetu, kjer ni bil izpostavljen komunistični indoktrinaciji, ki je okužila tudi njegovega predhodnika na čelu SKD. SLS, ki bi tudi nagovarjala podoben spekter volilcev, ki so mu blizu krščanske vrednote, bi bila manj konservativna, bolj socialna (a manj od levičarskih strank), bolj ruralna s primesmi populizma in nacionalizma. Dokler se ne nevtralizira DeSUS je nujno, da obstaja tudi desničarska upokojenska stranka (taka stranka obstaja tudi v Italiji in ima sedež v evropskem parlamentu), kot tudi desničarska mladinska stranka kot protiutež SMS. Ne bi bilo narobe, če bi tudi na desni našli kakšnega elokventnega prostaka, ki bi prevzel Jelinčičevo volilno telo, njega pa poslal na politični odpad, nato pa bi tudi tega prostaka politično upokojili.

Da se vrnemo k SDS. Torej ta stranka je storila veliko napako, ko se je iz socialdemokratske stranke transformirala v neke vrste krščanskodemokratsko stranko, namesto v desnoliberalno stranko, katero slovenski politični prostor resnično potrebuje in po kateri je veliko povpraševanje in bi bila zanesljivo uspešna v slovenski politiki. S preoblikovanjem SDS v krščansko-ljudsko stranko, čeprav nekoliko bolj sekularne usmeritve od NSi in SLS, tudi celotna slovenska desnica dobiva krščanski predznak. Tak vtis si prizadeva v javnosti ustvariti tudi levica in to je njen strateški načrt, ki ga ona zasleduje vse od leta 1990, ko se je razdelila na ZKS-SDP in ZSMS-LS, da bi zasedla socialdemokratski in liberalni del političnega prostor in se predstavila kot nadaljevalka teh dveh političnih tradicij. Letošnje predsedniške volitve na katerih je SDS od začetka stala izza krščanskega kandidata, je le še okrepil tak vtis v javnosti. To pa je recept za trajno marginalizacijo slovenske desnice. SDS je s preobrazbo v tretjo krščansko-ljudsko stranko na Slovenskem, storila natanko to kar so sile komunistične kontinuitete želele. Kulturno-zgodovinske razmere v Sloveniji so takšne, da lahko krščansko-ljudska opcija obvladuje le manjši del volilnega telesa v Sloveniji, v primeru najboljšega volilnega izida, kot je bil leta 1996, tja do 30%, večinoma pa še precej manj. Slovenija ni Poljska, kjer imajo stranke z bolj ali manj izrazitim krščanskim predznakom zagotovljeno večinsko podporo, tudi ni Hrvaška, Slovaška ali Madžarska, kjer je je vpliv krščanskih cerkva tudi močnejši kot v Sloveniji.

Sloveniji je v verskem pogledu od nekdanjih komunističnih držav še najbližja Češka, ki ima dolgo sekularno tradicijo in kjer ima katoliška cerkev dejansko (ne sproducirano od komunistične propagande) precej veliko zgodovinsko hipoteko. Religioznost je na Češkem je še nižja kot v Sloveniji, vendar pa je bila desnica v tej državi po demokratičnem preobratu dlje časa na oblasti kot levica (glavna desničarska stranka je bila v opoziciji le 2002-2006, 1998-2002 pa je delila oblast v veliki koaliciji z glavno levičarsko stranko, ki pa nima komunističnih korenin), medtem ko postkomunistična levica ni bila nikoli na oblasti. Situacija je na Češkem taka, ker je glavna desničarska stranka Državljanska demokratična stranka (češka kratica ODS, 35.4% glasov na volitvah 2006), ki je desnoliberalne/liberalnokonservativne usmeritve in ima distanciran, a ne tudi neprijazen odnos do katoliške cerkve (na Češkem je bil pod njeno vladavino vpeljan verouk kot izbirni šolski predmet). Katoliški del volilnega telesa pokriva Krščanskodemokratska unija-ljudska stranka (7.2%), ki je njena partnerica v vladi. Stranka ODS se je ob ustanovitvi v začetku januarja 1991 hvalila, da je svoj program prepisala od programa britanske konservativne stranke. Na Češkem je prišlo ob prehodu v demokracijo do vrednostnega preobrata v ljudski zavesti in kapitalizem, ki ga je tedaj v Evropi najjasneje poosebljala tedanja britanska konservativna premierka Margaret Thatcher, je postal nekaj pozitivnega v ljudski zavesti. S tem prepisanim programom je ODS postala najmočnejša stranka na volitvah 1992 in prevzela vlado. V zahodnoevropskih državah je položaj podoben na Danskem, kjer je pred nekaj dnevi desnoliberalna stranka Liberalci (poleg nje obstaja še levoliberalna Socialno liberalna stranka) premiera Anders Fogh Rasmussena znova osvojila relativno večino (26.2%) na volitvah in bo lahko nadaljavala vladanje s krščansko (evangeličansko, ne katoliško) usmerjeno Konservativno ljudsko stranko (10.4%) in morda tudi s populistično-nacionalistično Dansko ljudsko stranko (13.9%), ki doslej ni bila v vladi, a je podpirala manjšinsko vlado prej omenjenih dveh strank.

Vprašanje se postavlja, zakaj je SDS, potem ko se je odločila za odmik od socialdemokratske usmeritve, rinila v tisti del političnega prostora, ki je bil že zaseden in ni šla na nezaseden desnoliberalen prostor. Odgovor se verjetno nahaja v posledicah dolgoletne levičarske indoktrinacije z egalitarizmom, ki je pustila močne sledove tudi v stranki in med vodilnimi člani SDS, vključno pri predsedniku. Predsednik SDS-a je ta egalitarizem najbolj jedrnato izrazil v intervjuju na TV Slovenija 15. novembra, ko je z očitnim ponosom govoril, da med 100 najbogatejšimi Slovencimi, objavljenimi v reviji Manager marca 2007, ni nobenega člana SDS in koalicijskih strank. Žalostno je, in to pove zelo veliko o stanju na slovenski politični sceni in o stanju duha v Sloveniji nasploh, da se predsednik stranke, ki jo javnost dojema za desno od sredine, hvali da v njenih vrstah ni »nikogar, ki bi spadal v zgornjo lestvico bogatih«, kot je v isti oddaji tudi izjavil gospod Janša, čeprav tak egalitarizem bolje pristoji tovarišem. Gre za tipično zavist do uspešnješih, ki jim gre bolje in znano je, da je levica od nastanka igrala na karto zavisti pri ljudeh. Tu se vidijo učinki levičarske vzgoje in ostanki nekdanjega marksističnega prepričanja Janeza Janše, katerih se še ni otresel. V teh Janševih besedah se skriva odgovor odkod taka uspešnost postkomunistične levice na Slovenskem in taka neuspešnost desnice, ki ne najde načina, kako to premoč levice končati. Janez Janša in številni na desnici še vedno mislijo, da obstaja nasprotje med interesi »dela« in »kapitala« oziroma med »delovnim ljudstvom« in »kapitalistično gospodo«. In mislijo, da če bodo odgnali tiste, ki sodijo v »zgornjo lestvico bogatih«, bo njihova stranka bolj privlačna za množice srednje- in nižje situiranih. Čudno kako, da jim dosedanje izkušnje niso pokazale neutemeljenost teh in podobnih prepričanj, katerih so se očitno navzeli v socialističnem šolskem sistemu, v katerem so se vzgajali.

V resnici pa ni prav nič težko napraviti politično stranko, ki uživa skoraj plebiscitarno podporo na »zgornji lestvici bogatih« in tega ne skriva v javnosti, hkrati pa tudi tolikšno podporo pri manj premožnih slojih, ki zadostuje tej stranki položaj najmočnejše stranke v državi. Edino kar je treba je imunost na marksistične zablode o razrednem boju, kot gibalu svetovne zgodovine. Res je, da so bili vsi, ki so hodili v socialistično šolo tako ali drugače okuženi z marksizmom in da obstaja tudi v tem smislu še določena kontinuiteta med takratno in današnjo javno šolo, toda v SDS in slovenski desnici bi lahko storili več, da bi se osvobodili vplivov marksizma. Če nič drugega bi lahko storili podobno kot najmočnejša češka stranka in prevzeli program od kakšne ugledne zahodne stranke in SDS ne bi v ničemer zgrešila, če bi prepisala program (razen v delih, ki se specifično tičejo Slovenije, seveda) od britanske konservativne stranke, ki je kljub imenu desnoliberalna stranka, gotovo najbolj tržno (neegalitarno) usmerjena mainstream stranka v Evropi. Če bi še NSi prepisala program nemške CDU bi postala idealni politični partner prenovljene SDS. Glede na to, da ima SDS izkušnjo preobrazbe iz socialnodemokratske v socialnokonservativno stranko, bi bilo za to stranko in prihodnost Slovenije zelo dobro, če bi ta stranka nadaljevala s preobrazbo v liberalnokonservativno stranko podobnega profila kot britanska konservativna stranka, češka ODS ali italijanska Naprej Italija. Tudi Janša je v svojih političnih pogledih evoluiral od marksista do slovenskega nacionalista in socialdemokrata ter sedaj do neke vrste »mehkega« krščanskega demokrata in tako tudi razvoj do desnega liberalca, ki bi dal njegovi stranki jasno perspektivo na doslej nezasedenem delu političnega prostora, Slovenijo pa pomagal potegniti iz levičarskega močvirja, ne bi smel biti nemogoč. Na mednarodni ravni bi SDS pokazala svoj novi profil tako, da bi izstopila iz Demokratične centristične internacionale (CDI-IDC, tako se je preimenovala nekdanja Krščansko-demokratska internacionala), znotraj Evropske ljudske stranke (EPP) pa bi se povezala z britanskimi konservativci in češko ODS, ki tvorita podskupino Evropski demokrati in ki nameravata po evropskih volitvah 2009 oblikovati samostojno poslansko skupino v Evropskem parlamentu v katero upata, da se bodo vključile sorodne liberalnokonservativne/desnoliberalne stranke, ki so trenutno v EPP in Zvezi liberalcev in demokratov Evrope.

Da bi se to doseglo je nujno, da se SDS znebi vseh ostankov marksističnega načina razmišljanja privzgojenih v času socializma/komunizma, zlasti da preneha gojiti averzijo do bogatih ljudi in častiti egalitarizem in povprečnost. Tudi program SDS bi bilo treba dopolniti, kajti takšen kot je ne ustreza stranki takega profila. Kar devetkrat v tem razmeroma kratkem programu nastopa beseda »enakost« in njene izpeljanke na način, ki predpostavlja prerazdelitev bogastva (kot enake možnosti, itd.). Seveda to ne pomeni, da program ne bi smel vsebovati socialnih elementov, le da ti ne bi bili posebej poudarjani. Namesto enakih možnosti in enakomerne razdelitve bogastva bi se veljalo zavzemati za zagotavljanje čimvečjega bogastva in čimboljših možnosti za vse državljane in za vsa področja Slovenije. Tudi pri regionalnem razvoju, daje SDS velik poudarek enakomernemu (ah, že spet ta enakost), oziroma »skladnemu« regionalnemu razvoju Slovenije in zadrževanju ljudi na »demografsko ogroženem« podeželju, kar je napačno.

Ekonomska enakost in enakomeren regionalni razvoj sta sinonima za pomanjkanje, čakalne vrste, povprečnost in nesvobodno družbo. Gre za to, da nobena država ni dovolj bogata, da bi plačala vsem državljanom vrhunsko zdravstvo in izobraževanje in v takih razmerah je treba dovoliti tistim, ki si sami lahko plačajo vrhunske storitve na teh dveh področjih, da si jih tudi privoščijo, četudi ostanejo te storitve nedosegljive za manj premožne ljudi. Zagotavljanje enakih možnosti v šolstvu in zdravstvu v bistvu pomeni, da se nadstandardni nivo storitev odreče tistim, ki si jih lahko privoščijo. Toda položaj revnejših, ki so odvisni od javno financiranih storitev, ki seveda ne morejo biti na najvišjem nivoju, se v ničemer ne izboljša, če so premožnejši prikrajšani za višjo kakovostnejšo raven storitev. Človeška družba ni tako kohezivna skupnost kot vojaška enota, da bi morali vsi deliti enako usodo (na primer, pogubno za notranjo kohezijo vojaške enote je, če bi pozimi nekateri vojaki imeli rokavice, drugi pa ne). Levica misli, da bo pomagala revnim in šibkim na ta način, da ovira bogate in močne ter vzpostavlja neko enakost med vsemi, toda na ta način dolgoročno škoduje predvsem revnim, na katerih zavist igra, ko jih novači za svoje privržence. V vsaki državi so bogati, močni in nadarjeni motor razvoja in glavni davkoplačevalci in zaslužijo, da svoje ustvarjalne potenciale razvijejo v polni meri, da bodo ustvarjali čimvečje bogastvo, katerega del bodo v obliki davkov deležni tudi revnejši, bolni in drugače hendikepirani člani družbe. Nobena od prej omenjenih desničarskih strank, po katerih bi se SDS lahko zgledovala, se ne zavzema, da se te kategorije prebivalstva enostavno prepusti njihovi usodi in tudi če bi se zavzemala, s takim programom ne bi v razmerah splošne in enake volilne pravice prišla nikamor. Glavna italijanska desničarska stranka ima zapisano v svoji preambuli, da je liberalna stranka, a ne tudi elitistična stranka in v njenem programu je kar nekaj pozornosti posvečeno socialnim vprašanjem. Berlusconijeva stranka je si je takim programom zagotovila zanesljivo zaledje med ekonomsko elito, a tudi zadostno oporo med širšimi sloji prebivalstva (tudi med socialno šibkejšimi), ki ji zagotavlja delež glasov, ki je vsaj primerljiv deležu levičarskih strank, ki bolj stavijo na podporo tako imenovanih širših »ljudskih množic«. In taki stranki je v čast, da je v njenih vrstah veliko ljudi, ki spadajo v »zgornjo lestvico bogatih«, katerih Janševa stranka ne zna pritegniti in se jih celo brani.

Tudi razmere v medijih v Sloveniji, nad katerim je desnica sedaj upravičeno nezadovoljna, bi bile v teh primerih drugačne. Res je, da je levica v nekoč državnih medijih ohranila nadzor, ki ga je imela že v totalitarnem sistemu, toda večji del teh medijev je danes v zasebni lasti. In če bi ljudje, ki se nahajajo v »zgornji lestvici bogatih« v veliki večini podpirali desnico, je zelo verjetno, da levica nekaterih medijev, ki jih sedaj obvladuje, ne bi kontrolirala. V Italiji je bilo pred nekaj meseci aktualno vprašanje privatizacije dela državne radiotelevizije RAI, kar je podpirala desna opozicija, temu pa nasprotovala vladajoča leva koalicija. Razlog za takšno ravnanje je bil strah levice, da bi se privatiziranega dela RAI-a polastil Berlusconi neposredno ali pa posredno preko močnih poslovnih krogov, ki pretežno podpirajo njegovo stranko.

Čas je, da SDS prenovi svoj program in svojo javno podobo, ter postane desnoliberalna stranka, ki si bo pridobila zaupanje slovenske elite. Dobro bi bilo tudi, če bi krščanski stranki z desnega dela političnega prostora nekoliko omilili egalitaristične elemente njunega programa. NSi se je pod Bajukom že premaknila v to smer, čeprav bi lahko šla še dlje, morda bo tudi novi vodja SLS Bojan Šrot storil kaj v tej smeri. Čas je, da socialno-poselitvena struktura desnice in levice v Sloveniji postane primerljiva tisti iz Evrope in širšega sveta. Desnica po svetu ima nadpovprečno podporo na podeželju in v majhnih mestih, kar je posledica večje religioznosti ljudi, ki tam živijo. Ta del desnega volilnega telesa bi v Sloveniji obvladovali SLS in NSi. V bolj sekulariziranih večjih mestih, kjer ima nadpovprečno podporo levica, na politične preference močneje kot svetovnazorsko prepričanje vpliva ekonomski položaj volilcev

sovjeti, v katerih so sprva prevladovali eseri in menjševiki, a se je v njih vedno bolj krepil vpliv Leninovih boljševikov kot levega krila ruske socialdemokratske stranke. Le-ti so prigrabili oblast v državnem udaru, ki je znan kot oktobrska revolucija. Proti boljševiškemu režimu so naslednje leto izbruhnili nepovezni upori, v katerih so glavno vlogo igrali zagovorniki starega carskega režima, torej predstavniki najbolj desnega dela ruske družbe. Neusklajenost uporov in neenotnost med desnimi in levimi protiboljševiškimi frakcijami so rezultirali v zmagi boljševikov, kot najbolj leve politične organizacije v tedanji Rusiji, v državljanski vojni, ki je trajala do leta 1920. Po zmagi boljševikov pa je prišlo znotraj njih do spora med »levo« boljševiško frakcijo, ki je zagovarjala »vojni komunizem« in zahtevala izvoz revolucije v druge države (njen voditelj je bil Lev Trocki) ter med »desno« frakcijo (voditelj Stalin), ki je želela najprej stabilizirati razmere v Rusiji (zaradi tega je bil »vojni komunizem« odpravljen) in šele nato morda kreniti v svetovno revolucijo. Partijski »desničar« Stalin je v tem boju za prevlado v boljševiški partiji zmagal, nato pa obračunal z »desnim« krilom v svoji frakciji in sprožil v letih 1928-1929 kampanjo industrializacije in kolektivizacije kmetijstva. Slednja je imela za cilj »odpraviti socialne razlike na podeželju«, v praksi pa je uničila zasebno kmetijstvo v Sovjetski Zvezi in na začetku povzročila lakoto z milijoni mrtvih, kot tudi deportacijo milijonov premožnejših kmetov (tako imenovanih »kulakov«), ki so se upirali vključitvi svojih kmetij v kolektivne zadruge (kolhoze) v delovna taborišča. Težnje po uveljavitvi absolutne enakosti in popolni »odpravi razlik med bogatimi in revnimi« so se vedno izrodile v krvavo nasilje, veliko nesvobodo in množično lakoto, ne le v Stalinovi ZSSR, ampak tudi v Maovi Kitajski konec 1950ih in v začetku 1960ih let (tako imenovani »Veliki skok naprej«) in v Kambodži 1975-1978 pod vladavino Rdečih Khmerov, kot najbolj brutalnih primerih poskusa uveljavitve levičarske ideje o socialni enakosti. Krutost, ki je zaznamovala takšne »levičarske« utopične poskuse, ni bila nič manjša od najbolj krute »desničarske« oblike neenakosti med ljudmi suženjstva, s to razliko, da je bilo trajanje takšnih socialnih eksperimentov mnogo krajše. Padec komunizma v Rusiji in vzhodni Evropi je v političnem smislu nedvomno pomenil »zasuk v desno«, kot je svoje čase odprava suženjstva ali fevdalizma pomenila »premik na levo«. ljudi, ki se sedaj svobodno odločajo ali se bodo zdravstveno zavarovali ali ne, bi država zavarovala in jim odtegovala prispevke za zavarovanje tudi proti njihovi volji. Tako slabitev zasebnega sektorja kot omejevanje svobodne izbire pa je v nasprotju z desničarsko ideologijo na katero republikanci prisegajo. Ameriški zdravstveni sistem res ponuja ljudem več svobode kot evropski sistemi, vendar pa se veliko ljudi ustraši odgovornosti, ki jo nosi s seboj svoboda (posledice zdravstvene nezavarovanosti v ZDA so res lahko hude) in rajši privoli v omejitev te svobode v zameno za zagotovljeno kritje zdravstvenih stroškov. Zaradi takega stališča republikanske stranke in desno usmerjenega volilnega telesa, ki voli tako stranko, so ZDA edina razvita država, kjer ni vse prebivalstvo zdravstveno zavarovano, a se bo to morda spremenilo, ko se bodo demokrati naslednje leto, na čelu z Hillary Clinton, vrnili na oblast. Toda tudi ta desničarskost ameriških volilcev ima svoje meje, kar se je pokazalo v tem mandatu predsednika Busha, ko so zaradi odpora javnosti republikanci morali odstopiti od uvedbe napovedane »družbe lastnikov« – radikalne reforme ameriškega pokojninskega sistema, ki je predvidevala njegovo privatizacijo po vzoru, ki ga je prvi uvedel v Čilu pokojni general Augusto Pinochet. Republikanci so reklamirali predlagano reformo kot radikalno povečanje človekove svobode ljudje bi varčevali za sebe v svoje pokojninske varčevalne račune pri zasebnih pokojninskih skladih in njihovega denarja ne bi prerazdeljevala država v javnem pokojninskem skladu; ljudje bi sami odločali kolikšen delež plače bodo namenili v svoj pokojninski račun; obvezne delovne dobe za upokojitev ne bi bilo več in ljudje bi sami odločali, kdaj se bodo upokojili in začeli črpati sredstva iz svojega pokojninskega računa; če bi varčevalec umrl bi lahko iz njegovega računa črpali denar njegovi svojci in ne bi bil zanje izgubljen kot je v sedanjem sistemu obveznega zavarovanja. Kljub temu so se ljudje ustrašili odgovornosti, ki bi jim jih prinesle te nove svoboščine, zlasti da bi podlegli skušnjavi, da bi v času aktivnega obdobja preveč zapravljali in premalo privarčevali za svojo starost in bi se tako na stara leta znašli na beraški palici. Očitno ima večina raje, da so v starosti na državnih finančnih jaslih, četudi za ceno okrnitve svobode odločanja o uporabi časa in denarja v aktivnem obdobju.
  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.