PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Predavanje zgodovinarja, Jože Dežman

Objavil pavel, dne 20.11.2007

Včeraj sem bil na TF ob 19:30, kjer potekajo predavanja v okviru srečanj Nikodemovi večeri. Izbral sem predavanje zgodovinarja Jožeta Dežmana, ker mi je tip faca.

V čem se mi zdi faca:

  1. je dober humorist

  2. je pogumen, živahen, pronicljiv človek, ki odkriva nove stvari, kljub odporu večine

  3. je veliko delal na sebi:

    1. alkoholik => Rugelj,
    2. komunist => demokrat,
    3. partijski zgodovinar => demokratičen zgodovinar

  4. vodi terapevtsko skupino Moč preživetja

  5. išče resnico in jo upa povedati

Škoda, ker svojih spoznanj ne da Dežman na internet, ker so tako bogata in raznovrstna, da jih po enem predavanju ob ppt in ves čas v temi res težko obnovim v večini in na čimbolj verodostojen način.

Predavanje je potekalo zgolj eno uro (od 19:30), potem pa so bila po odmoru še eno uro vprašanja in odgovori nanja.

Ima izvrsten humor, kajti kljub turobni temi, smo se veliko presmejali njegovim duhovitim izjavam. Npr. laži, oviranje postopkov in ostale trike borcev in komunistov dojema kot osebe iz filma Butnskala ( režiser Franci Slak), ki vzame največji zalet, teče proti skali in se z glavo vanjo zaleti, da bi bil ja čimbolj zadet. 

Vsak demokrat je antifašist. In ni vsak antifašist tudi demokrat!

O komunizmu govori, da je to religija. S svojo ikonografijo, miti, s svojimi svetniki ( heroji), s svojo dogmo, s svojo institucijo, zapovedmi. Leta 41 smo imeli dve religiji v Sloveniji. Ena, ki je imela tri zapovedi:

 

  1. ne ubijaj
  2. ne kradi
  3. ne laži

Druga religija pa je prezirala te zapovedi in je imela sledeče zapovedi za dosego svojih ciljev ( prevzeti oblast in premoženje):

 

  1. ubijaj
  2. kradi, ropaj
  3. laži

V partijskih nebesih je 20.000 partizanskih žrtev in 20.000 civilnih žrtev.

V partijskem peklu ( ZAMOLČANI, njihovi grobovi so skriti) je

  1. 2.000 partizanov
  2. 8.000 civilistov
  3. 15.000 mobiliziranih Slovencev v okupatorjevo vojsko
  4. 15.000 vojakov slovenskih ne-partizanskih enot, proti partizanskih enot
  5. 3.000 neslovenskih žrtev.

Skupaj je bilo v Sloveniji med vojno najmanj 85.000 pobitih ljudi.

V osnovi poznamo, da vse stvari v naravi, v svetu, v družbi potekajo oz. delujejo postopoma, evolutivno. Samo dve revoluciji sta možni:

1. nabrusiš nož in greš klati ljudi

2. revolucija ljubezni, ki lahko sproži čudeže v meni in drugih ljudeh (čudež = nenadna, hipna sprememba)

 

Slovenija je edina država EU, ki je prenašala na sebi tri totalitarizme

1. fašizem

2. nacizem

3. komunizem

 

Dolgo časa je veljalo, da je v YU umrlo 1,7 mio državljanov in 450.000 okupatorjev.

Danes so številke 1 mio in manj kot 100.000 ( od katerih je večina okupatorjev padla ob prodoru Rdeča Armada v YU).

V YU je padlo 15.000 Italijanov in 15.000 Nemcev.

V Sloveniji je padlo 3.000 okupatorjevih vojakov in kar 90.000 Slovencev.

 

Partizansko gibanje je bilo po Stalinovem vzoru namenoma tako, da povzroča čimveč žrtev v svojih vrstah in v civilnem prebivalstvu. Če bi upoštevali vsaj minimalne standarde pametnega vojskovanja, bi lahko preprečili od 1/3 do 1/2 žrtev med partizani. Večini civilnih žrtev pa bi se lahko izognili. Ampak tu je bil namen, da se sproži krvavo maščevanje v vaseh, ker so tako dobili mobilizirance polne strahu, sovraštva in maščevanja. Te je lažje voditi, ker ne čutijo, ne mislijo, ne dvomijo.

 

Leto                     število padlih partizanov                 št. padlih domobrancev

41                                         120                                     0 (oboroženih slovenskih antikomunistov še ni bilo,bilo pa je 1300 pobitih civilov s strani komunističnih teroristov)

42                                        2.000                                 220

43                                        2.500                                 650

43                                        1.400                                 1.600

44                                         4.000                                 ???

45                                         ?                                         ? (nisem uspel tako hitro prepisati prosojnice)

 

Komunizem je začel državljansko vojno. To mu je bil interes. Interes je bil narediti kar se da krvavo državljansko vojno. ( op. Pavel: zadnjič sem bral Družino, kjer je opisano, kako je leta 1944 kar 2.000 partizanov napadlo Železnike. Tam je bilo zgolj 50 starih nemških Wermacht vojakov. V nekajdnevnih bojih so partizani izgubili nekaj deset vojakov in imeli ogromno ranjenih, Nemci pa zgolj enega ranjenega. Ponoči so se Nemci izmuznili iz vasi. Drugi dan so partizani vdrli v vas in iz maščevanja zminirali in požgali par hiš in Cerkev.)

Komunizem je:

1. rasizem

2. zločinska religija

3. rdeča ledena doba ( njegovi pripadniki niso zmožni celostno čustvovati, ni drugiih čustev razen sovraštva, popolna nezmožnost žalovanja in sočutja)

 

Potem je prebral par stavkov iz spominov verjetno še živečega komunista Borisa Grabnarja, kjer opisuje, kako se je krog študentov pogovarjal, kako bodo začeli ubijati Slovence. Kako bo vsak moral par ljudi iz čim večje bližine ubiti. Ubijanje od blizu naj bi pomagalo zmanjšati vest in povečati slo po ubijanju. S tem delom pokaže JD kako dobro se človek spominja detajlov. Prvega umora in vseh naslednjih žrtev ne moreš pozabiti. Opisuje atentatorje, ki sta druge pripravljala na atentate: v LJ Dušan Drolc in Dušan Pirjevec ter na Jesenicah: Ivan Vovk in Jože Čop.

Omenjeni so bili še M. Ribičič, Zdenka Kidrič, in nek Štokovnik? iz Kidričevega.

 

Danes se pa nihče od zločincev tega “več ne spomni”. Padel je proces proti Ribičiču čisto na podlagi montaž in laži. To je podobno kot Butnskala. Ne delajo drugega, kot da vedno bolj podaljšujejo zalet, da se še z večjo silo treščijo v skalo z glavo, da se še bolj zadeti. Prej kot slej bo zgodovina in sodstvo to uspelo spraviti skozi, ker so dokazi trdni.

 

KPS je v Sloveniji že pred prvim strelom na okupatorja samo v letu 41 ubila 1.300 slovenskih civilistov, družin. Atentati.

 

Dežman o komunizmu ne govori samo kot o religiji, zaradi katere v Sloveniji še vedno teče verska vojna, temveč o rdeči ledeni dobi.

 

Sam je še prej kot eminentni partijski zgodovinar prebiral tisoče pričevanj partizanov , njihovih svojcev in komunistov. Pokaže pismo mame, ki je izgubila v partizanih 5 otrok, bila v taborišču in na koncu vojne je padel še mož. ” Nikjer ni žalovanja. Niti po 20ih letih, ti ljudje ne žalujejo. Ostajajo trdi in hladni kot led. Polni sovraštva. Nismo zmožni odžalovati, žalovati, opraviti mučnega procesa žalovanja. Kaj šele sočutja. “Ni besed o žalosti, o sirotah, pa tisoče tekstov sem prebral!”

 

Partijska zgodovina je ena sama žalost. Ves čas obupen trud prekriti resnici. Po kakovosti zgodovinopisja smo se vrnili tisočletje nazaj. Vse je en sam falsifikat, kup laži. Obupno prizadevanje, da te laži še ostanejo. ” Jaz sem imel nekoč veliko pooblastil, ker je bil moj stric narodni heroj, odgovoren za največ likvidacij na Gorenjskem koncu, moj oče pa je bil tudi znan partijec. Tako, da meni so dovolili marsikaj, kar drugemu povprečnemu človeku ne bi!”

 

Pravi, da je njegov model sprave tak, da se ljudje začnejo o tem pogovarjati. Sprava ni osladna stvar kot si jo predstavljate nekateri katoliki. Niti ni način, da za 2 mio € pripelješ kup betona in narediš velik spomenik, potem je pa mir. ( kot si želita S. Hribar in F. Bučar) .

 

Sprava je krvavo težek osebni proces, ki ga mora vsak sam pri sebi narediti:

1. priznaš svoj del krivde

2. se kesaš, ti je žal

3. se spreobrneš v srcu, spremeniš vrednote, misli, dejanja, obnašanje 

4. prosiš odpuščanja za zlo, ki si ga sorodnikom napravil

5. popravljaš kar se še popravljati da ( npr. sorodnikom, npr. da javno spregovoriš))

 

V Sloveniji smo nekoč mislili, da je samo 40 grobišč. Spomenka Hribar je nekoč okrog 1980 začela pogumno spravljati stvari na dan. Danes je znanih 600 množičnih grobišč po Sloveniji. Tam , kjer smo npr. mislili, da je 20 mrtvih, smo jih našli 109.

Prikaže par fotografij v ppt. Značilnost grobišč je žica s katero so zvezali roke. Potem pa so ene ubijali oblečene, druge popolnoma slečene, tretjim pa so celo pulili zlato iz čeljusti. Med drugim preluknjano lobanjo ženske v 6. mesecu nosečnosti. Z možem so jo domači terenci likvidirali v gozdu nedaleč stran od domače vasi. Strel v tilnik in potem še kramp v glavo. Njen “greh” je bil samo ta, da so bili premožni, imeli so trgovino v kraju. 4 leta so s hrano ilegalno zalagali tudi partizane. Noben ni prijel za orožje, noben izdajal. Moramo se zavedati, da so ukaze dajali in izvajali lokalci, kajti prav po vojni so za vsakega vrnjenega človeka iz Avstrije od Angležov najprej vprašali lokalne partijske odbore: kdo je ta? Kriv ali ni kriv? Kriv, ubiti!

Zakaj so grobovi skriti, zamolčani? Komunisti hočejo atomizirati žrtve ( otroke, vnuke pobitih), preprečiti žalovanje. Označen gorb omogoči pričetek zdravilnega žalovanja. Spoštovanje mrtvih je stvar večtisočletij stare civilizacije. Nespoštovanje groba je barbarsko.

Zlo, ki je potlačeno ( Freud), nas ima v oblasti, prihaja v različnih obdobjih in generacijah (vnuki, pravnuki) na plano. Edino zdravo dejanje je sprava, žalovanje, odpuščanje. Tega prrocesa ne moremo ignorirati z nobeno blaginjo ali ekonomijo.

 

“Vsi, ki delamo to, orjemo tukaj ledino, smo sinovi in hčere partizanov:

1. dr. Tamara Greisser Pečjak

2. Jože Dežman

3. dr. Mitja Ferenc

4. vodja kriminalistov Pavel Jamnik

 

Tabor poražencev vojne pa nima nikogar, ki bi na lastni strani delal spravo. Čeprav je partizan in komunist in sodelavec OZNE dr.France Bučar večkrat jasno rekel, da je versko vojno zmagala Cerekv, komunizem jo je izgubil. Hkrati pa, da je proces proti Rožmanu nepraven, temveč političen konstrukt.”

 

“Danes je potrebno govoriti, iskati resnico, povedati kdo je kaj naredil. Danes kriminalisti pridejo, zavarujejo teren, naredijo poročilo in iščejo zločince. Danes ni več tako kot pred 15 leti. Danes Slovenske Novice na prvi strani opisujejo množičen zločin partizanov nad 200 člani širše ciganske družine na Dolenjskem, kako so pobijali tudi otroke in ženske, vse po vrsti. Seveda je bil rasističen konstrukt, da so bili Cigani izdajalci. S tem, da so otroke prijela in jih z glavo butali toliko časa v bukev, da so umrli.

 

Proces zdravljenja, žalovanja in sprave naj teče preko teh dejaanj:

 

  1. ODPRETI SE
  2. BITI SOČUTEN
  3. ISKATI RESNICO
  4. Govoriti o zločinih, dejanjih ( najslabše je molčati), kajti ozaveščanje resnice ( pa če je še tako boleče) osvobaja tako posameznega človeka z velikim brmenom, kot celotno družbo

 

V Sloveniji je bila katoliška kultura dokaj militantna. Leta 35 je 10.000 mladih mož na Kongresu Kristusa Kralja korakalo, seveda brez orožja. Tudi kasneje je marsikdo od krščanskih vernikov (vojakov) črtil zapovedi svoje religije in postal sovražen, krut, zločinski.

Meščanstvo se v tako utesnjeni družbi ni moglo tako razbohotiti. Takrat je izšel Bonton obnašanja v družbi.

Zanimivo je, da v partiji ne poznajo bonotona, so brezobzirni, nevljudni, sovražni.

 

Hkrati vidimo, da so nekatere EU države v isti razklanosti: recimo Španija ( propadla revolucija, komunisti in fašisti). Medtem ko Avstrija ( nacional-socializem) in Grčija ( komunizem) s spravo niti začeli nista, je Nemčija že nekaj let v krču, čeprav so nürmberški procesi obglavili vrh nacional-socialistične delavske stranke Nemčije, NDSAP).

A po drugi strani so Baltske države že pri koncu rešitve, prav tako Romunija in Madžarska, daleč pred Slovenijo.

 

Zakaj se danes še vedno bojite komunistov? Časi so drugačni. Ko se odkrije zločin, množična grobišča, so strahopetci tiho! Ni ga niti enega pogumnega, ki bi na glas priznal kar je naredil. Pri nas so komunisti naropali kar se je dalo. Potem so uživali v tem naropanem bogastvu. Danes jih je hedonizem utopil, polenil. Ne bojte se. Naša država počasi postaja normalna.

Od ljudi, ki so bili žrtve tega komunističnega nasilja se Dežman v Krožku Moč preživetja uči življenja. ” To so geniji preživetja! Še nikoli se nisem v življenju toliko naučil o življenju. A vi veste kakšen potencial ima ta narod. Med 12.000 ubežniki smo dobili dva kardinala in enega predsednika vlade in nekaj tisoče genialcev, ki so vidni znanstveniki v svetu. Ti bi morali komunistom postaviti spomenik, da so bili izgani v svet!” Ogromno, nezamisljivo trpljenje jih ni zlomilo, temveč utrdilo, prečistilo.

Takoj po vojni je iz Slovenije emigriralo 100.000 ljudi.

Po letu 1960 pa še 200.000 ljudi. Večina od njih je bila v tujini izjemno uspešna.

V tem času smo v Slovenijo uvozili okrog pol miljona Balkancev.

Verjetno poznate partizansko bolezen. Ko partizani po vojni niso mogli spati. Ko se vračajo pred obličje obrazi žrtev. Ko so ponoči v spalnici jurišali, pa je včasih eksplodirala bomba ali se je slišalo streljanje iz pištole. Pa alkohol. Pa samomor na koncu. npr. Svarun, npr. vnučka vpraša dedija: “Dedi, kaj si pa ti tukaj na tej fotografiji delal?” In zjutraj se dedi obesi.

Hkrati pa so levičarji pod obupno težo krvide, ki nanje pade kolektivno. Zakaj? Zato, ker zločinci sami ne priznajo zločina in s tem ne odrešijo večino levičarjev, ki zločinov niso naredili. Tako pa gredo ti zločini kolektivno na vse.

In sedaj bistveno kar se je vredno zapomniti:

tisti, ki so sovražili, bili zagrenjeni, ki niso žalovali in odžalovali (na obeh straneh)- so dokaj hitro pomrli.

Strinja pa se z g. Ramovšem , ki je zapisal: »V bratomornem sovraštvu druge svetovne vojne in takoj po njej so se tako kristjani kot komunisti pregrešili proti temeljnim vrednotam, ki ji tudi sami izrecno poudarjajo . Otroci obojih imajo v luči zgodovinskega spomina isto nalogo: uvideti tragično zablodo prednikov, da laže vsak v svojem srcu spoznava poganjke istih večnih strasti, le-te pa dan za dnem ruva iz svojega srca s kesanjem, spreobrnjenjem in odpuščanjem. Če so se očetje pobijali po svojih zmotah in krivdah – nihče pa ne ve za nikogar, kaj je delal narobe iz zmote, kaj iz hudobije -, zakaj se vsaj sinove ne bi spoštovali in ljubili, da bi danes živeli bolj smiselno, umrlim pa olajšali težo zemlje in posmrtno pripravo na občestvo.« 

Ostali so samo tisti, ki so se naučili prenovljene preživetvene strategije življenja. Sočutja in življenske kreativnosti. Ti so res biseri. Od njih se lahko samo učimo kvalitete življenje. Ogromno naučimo!

Narod je kot družina. Vsi trpimo, če eden v družini drugemu stori zločin. Sprava se bo začela, ko bomo zmožni strpno med seboj govoriti, si pripovedovati dejanja, kako smo jih doživeli, začutili, kako bi bilo bolje, kaj bi radi. In ko storilci zločinov na obeh straneh priznajo krivdo, se pokesajo, se opravičijo in žrtvam ( otrokom ubitih) skušajo z dobrimi deli zmanjšati bolečino.

 

 

 

  • Share/Bookmark

6 odgovorov v “Predavanje zgodovinarja, Jože Dežman”

  1. ps9457 ps9457 pravi:

    A je g. Dežman povedal tudi, kako je vaški župnik pokazal Italijanom in Nemcem družine in posameznike, ki so jih potem odgnali v taborišča, nekatere pa ustrelili? Mojega bližnjega sorodnika je komunistična sodrga po vojni obsodila v Dachauskem procesu, a NIKOLI ni postal belogardist ali domobranec, kajti to so bili pravi izdajalci slovenskega naroda. On ni bil izdajalec, kar je pokazala tudi obnova procesa. Sam nikoli nisem bil ne v partiji ne bil pristaš totalitarnega razmišljanja, a zanikanje izdajalstva, ki so ga pod okriljem Cerkve (ne vere!!) izvajali narodni izdajalci, mi je kristalno jasno in tudi zakaj: za lastne koristi bi se povezali s komerkoli. In samo so se opravičevali, da je oblast od Boga, zato so bili ‘poslušni’ sodelavci okupatorja. Kako pa to, da ko je prišla komunistična oblast, pa ta ni prišla od Boga??? Vse to nizam samo zato, da ne boste slepo verjeli g. Dežmanu, ki z mirnim, preštudiranim slovarjem in treznostjo prepričuje, pri tem pa pozablja bistveno: vsa Evropa in ves svet je priznala partizanstvo za osvobodilno gibanje, domobrancev in belogardistov nikoli. G. Dežmanu dam prav, kaj vse so komunisti prirejali pri podatkih, koliko zločinov so zagrešili. Vse to je res, a domobranci se niso borili PROTI Hitlerju, ampak Z NJIM. Dokazov za to je nebroj. Enako: Stalin, največji krvnik človeštva, je bil vseeno na ‘pravi strani’, boril se je PROTI nacizmu, kar seveda ne zmanjšuje njegovega krvništva. Premisli malo o tem.

  2. pavel pravi:

    Spoštovani Primož, tega ni povedal. Je pa povedal par krepkih čez Cerkev in domobrance in tudi čez oba pola sedanje politike. . Kar vem o Dachauskih procesih je to, da so tam komunisti obsodili komuniste. Isto kot Goli otok, kjer so titoisti ( Yu nacional -socialisti) obsodili staliniste ( sovjetske internacional socialiste). Tiste komuniste, ki so v Dachavu izvrstno sodelovali z SSovci. Znano je namreč, da vsi izhajajo iz delavskih gibanj, ter da so imeli v teh lagarjih komunisti PRIVILEGIRAN položaj. Zadnjič sem bral intervju v SP Dela, kjer je govoril še eden od preživelih komunistov iz Dachava,ter kasneje še hujših komunističnih koncentracijskih taborišč leta 1960 – 1970 g. Marčan. Se strinjam, da so tudi vojaki iz vaških straž in domobranci naredili marsikatero svinjarijo in zločin. Morda tudi župniki. Dokazi prihajajo počasi z novo-odkritimi dokumenti.

  3. ps9457 ps9457 pravi:

    Lepo od g. Dežmana, če je vse to res povedal. Sam, spoštovani Pavel, pa se o Dachauuskih procesih MOČNO motiš! Le kdo ti je natvezil, da so komunisti sodelovali s SSovci?? Kakšni komunisti neki? Ali veš, da je so bili na procesu obsojeni slovenski intelektualci, ki so po vojni po strokovnosti zasedali odgovorna, tudi direktorska, delovna mesta (npr. Color Medvode), niso bili v partiji, ponavljam, NISO bili, in prav zato, ker niso bili, jih je bilo treba odstraniti ter na njihova mesta postaviti ‘partizanske direktorje’. Nikar ne obtožuj obtožence v Dachauuskih procesih, da so sodelovali s SS ali Nemci!! Kaj takega si od leta 1968 ni upala izjaviti niti jugo-oblast, ki je obnovila procese in ugotovila, da so bili to taki konstrukti, kot sem ti jih navedel. Iz tvojega pisanja zveni, kot da bi bili taki procesi obračunavanje med komunisti. Nekateri že, nikakor pa ne Dachauuski procesi, lepo te prosim! Take neumnosti še nisem slišal, oprosti! Pokojni Igor Torkar in še živeči dr. Sirc sta bila med obsojenci. Dr. Sirc, danes še vedno ugledni profesor v Veliki Britaniji, ni bil NIKOLI član Partije, tudi moj sorodnik ni bil nikoli, Igor Torkar tudi ne, zato takih neumnosti ne piši na blogu, prosim. Pa tudi če bi bili, stvar ni nič manj kriminalna, vsekakor pa ni šlo za sodelovanje jetnikov s SS, to je obnova procesa nedvomno pokazala. Zato je to klevetanje in skrunitev spomina, tudi na 11 ustreljenih, katerih grobov še do danes niso sporočili!

  4. pavel pravi:

    Ljubo Sirc je bil obsojen takoj po vojni na t.i. Nagodetovem procesu. Tam so bili obsojeni vsi demokrati liberalnega profila, ki jih komunisti leta 41 niso izdali Gestapu oz. kasneje pobili v Grčaricah kot ” plavo gardo”.

    Po parih dokumentih, ki sem jih prebral, sklepam takole o Dachauvskih procesih. Maš ti kakšne druge dokumente, ki si jih lahko preberem, ali moram verjeti tebi na besedo?

  5. ps9457 ps9457 pravi:

    Ves čas vztrajaš pri trditvi, da je bil Dachauski proces obračunavanje med komunisti. To ni res! Poglej si katerokoli slovensko enciklopedijo , izdano po letu 1970 ali pa pobrskaj na spletu med naslednjimi ljudmi, ki so bili bodisi ustreljeni ali pa dolga leta zaprti: ing. Branko Diehl, ing. Stane Oswald, ing. Karel Barle, Janko Pufler, Martin Presterl, ing. Milan Stepišnik, Vladimir Ličen, Paul Gasser (Avstrijec), Hildegarda Hahn (Avstrijska), Mirko Košir, Oskar Juranič (Hrvat), Peter Čorić (Hrvat), Ramo Dervišević (Srb) in Jože Benegalija. Prvih 11 navedenih je bilo ustreljenih, še danes ne vemo, kje so njihovi grobovi, njihovi krvniki (kot npr. Mitja Ribičič) pa nočejo povedati. Dokumenti o samem procesu mojega sorodnika so pri njegovi družini doma spravljeni in dokazujejo le enega od primerov, iz tega se ne da posploševati, nikoli pa ni bilo nikjer zapisano, to je zraslo le na tvojem zelniku, da bi bili Dachauski procesi obračunavanje komunistov med sabo. Ne potvarjaj zgodovine, sam sem se oglasil zato, ker je iz tvojega prispevka o g. Dežmanu velo neko prepričanje, da so imeli morda celo prav, ko so Dachauce pobili, saj so, po tvoje, sodelovali z SS. Kaj takega! Povsem nedolžni ljudje, ki niso bili v Partiji, so bili trn v peti prav tistim komunistom na oblasti, zato jih je bilo treba po zgledu Stalinovih čistk odstraniti. In ker je po vojni med 1945-47 slovensko gospodarstvo imelo na položajih strokovnjake, od katerih so bili nekateri celo v republiški vladi, niso pa bili komunisti, je bilo to ‘napako’ treba odpraviti. Zato so nastali ti procesi, ki jih, npr. na Hrvaškem ali v Srbiji ni bilo. Takih ‘Dachauskih’ ne. Samo v Sloveniji! Si o tem tudi kje prebral? Pozanimaj se, danes je na internetu najti vsemogoče. Meni ni treba nič ‘verjeti na besedo’, nanizal sem ti nekaj podatkov, ker vem iz prve roke, kako so bili procesi montirani in kdo so bili obsojenci. Tvoja trditev, da so sodelovali v Dachau s SS je žaljiva in celo kazniva. Ne glede kakšnega političnega prepričanja so bili. Za obsodbe, ki so jih obtoženci odslužili ali pa so bili rehabilitirani, kot je bilo v Dachauskih procesih, in ki jim jih kdo očita po vseh teh dogodkih, je predvidena celo kazen zapora. Še o tem se pozanimaj pri pravnikih, ki so te založili z zavajujočimi podatki o ‘medsebojnem obračunavanju komunistov’ ali celo ’sodelovanju Dachauvcev s SS’. Še živečim sorodnikom teh nesrečnikov delaš krivico in obujaš bolečino, ki je ne zaslužijo. Zame je debata s teboj končana, če ti ti argumenti ničesar ne povedo. Posebej zato, ker to ni neka moja interpretacija, ampak nizanje zgodovinskih in dokazljivih dejstev (del dokumentov hrani naša družina), tvoj odnos pa je ignorantski, krivičen in žaljiv do teh, ki so bili rehabilitirani.

  6. pavel pravi:

    Nimam želje potvarjati zgodovine. Za Torkarja sem mislil, da je komunist. Zadnjič je Marčan sam opisoval, kako so komunisti v Dachauu dobili boljše pogoje življenja: npr. on je bil sobar v domu za SSovce. Tam je včasih celo radio poslušal in obveščal o info druge sojetnike. Za nekomuniste iz Dachava sem prvič od tebe slišal. Oprosti za mojo slabo poučenost. Nočem biti ignorantski, ne žaljiv, še manj krivičen. Hvala ti za tvoje mnenje.

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.