PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Umor v Globalu

Objavil pavel, dne 12.11.2007

Global

natisni
 
 

28.10.2007

V zadnjem času se veliko govori in piše o dogodkih okrog Globala. Zakaj mislite, da je ravno ta dogodek izzval toliko pozornosti javnosti in medijev? M. Gorazd si ni zaslužil in ne bi smel umreti pri dvajsetih. Varnostnik ali psevdo-varnostnik, ki ga je pretepel do smrti, je storil hud zločin in mora mu biti sojeno. Ljudje smo zgroženi in žalostni. Hočemo do resnice in pravice. To pokažemo tudi javno. Ker so v ozadju še neurejene razmere v varnostnih službah, je prav, da se na tragedijo odzove politika in da novinarji zadevo raziščejo ter osvetlijo iz več zornih kotov. Od tod naprej pa dogajanja pred Globalom ne razumem. Deset tisoč podpisov za odvzem licence podjetju VIP Varovanje, ki naenkrat postane nagravžna in zlobna zver, cela reka sveč pred vhodom v tisti »zloglasni« lokal, ki je še včeraj bil tako »cool«, medijsko bombardiranje dan na dan, Gorazd kot tragični junak našega časa, glasna žalost metropole … Ne razumem tudi zato, ker sem doma iz tiste čedne ptujske predmestne ulice, v kateri so v polmeru 50 metrov v zadnjih letih zaradi mamil umrli trije mladi, v gramoznici kakšen kilometer vstran pa so letos spomladi našli prestreljeno truplo triindvajsetletnika, vpletenega v trgovino z mamili. Medijski zaznamki teh dogodkov so bili borni, javnost neodzivna. Nobene svečarske akcije ni bilo, nobenih podpisov, nobene politične drame! Provincialni narkomani umirajo tiho, strelski obračuni dilerjev ostajajo v domeni rumenega tiska, ki je tako ali tako pol tisk pol zabava. Očitno so nekateri dogodki bolj dogodki, nekatere zgodbe bolj zgodbe. Ljudje pa nagonsko gremo tja, kjer se več dogaja in kjer so večje zgodbe. Svoje prinese še lokacija. Gladki ljubljanski pločnik je nekaj drugega kot blatna štajerska gramoznica. Vendar množično tekanje na prizorišče razkričanih zgodb ni dolge sape. Poleg tega, da diši po pozi, nas, prvič, s preveliko lahkoto odvezuje sokrivde, drugič, otopi za poglobljen premislek. Dogodki okrog Globala nam povedo tudi to, kako nočemo biti krivi. To, da naši otroci že izčrpani od enega žura v zgodnjih jutranjih urah še iščejo zabavo na drugem žuru, to ni nič takega, to je potreba mladostnika po sprostitvi. To, da mladi fantje potrebujejo pijanost in hitro vožnjo, da se čutijo žive in pomembne, je pač njihov način odraščanja. To, da se v lepih hišah z rožami na balkonu omamljajo vsega naveličani najstniki, je tvegano, a kaj moremo. Če se kaj zgodi, bodo krivi politiki, prometni ministri, učitelji in ravnatelji, premalo učinkovita policija, brezvestni dilerji, lakomni lastniki nočnih lokalov, neizobraženi nasilneži s ciničnim nazivom varnostnika. Naš silni gnev bo usmerjen vanje. To bodo grešni kozli, na katere bomo preložili svojo tesnobno kramo, naše frustracije in poraze. Ko nočemo biti krivi, nočemo malo ostrejše, malo bolj boleče, a precej bolj zdravilne refleksije. Nekatera vprašanja so tabu. Kaj če smo z naivno permisivno vzgojo naredili več škode kot koristi? Kaj če je naša stava na užitek od vseh kač najbolj »goljfiva«? Kaj če so z vsemi izdelki obloženi otroci pravzaprav prazni otroci? Kaj če je sad »svobodne« ljubezni huda notranja nesvoboda njenih otrok? Ne, teh vprašanj si ne bomo postavljali. Kdor jih postavlja, je sumljiv. Tak je desničar, diši po zakristiji in v njem zagotovo bije srce klerofašista! Občasne množične sprostitve nežne žalosti in vehementne civilne pobude za to ali ono pravično stvar so v jedru plemenite. Povedo, da nismo brezčutni. Toda z malo medijske spretnosti in s čutom za senzacijo lahko hitro prerastejo svoje iskreno jedro in dobijo druge, manj čiste namene. Politična manipulacija ni izključena. Ta je izjemno spretna v odrivanju nekaterih vprašanj ter v propagandnem ponavljanju drugih. Povrh se redno krmi s preusmerjanjem negativnih čustev ljudi na točno določene tarče. Dogodki okrog Globala dobivajo čudne obrise. To se vidi od daleč. Morda najbolje ravno z dna tiste vlažne štajerske gramoznice. Vprašanja za p. Branka ali s. Andrejo nam lahko pošljete na poštni ali elektronski naslov mladi.val@druzina.si.

Branko Cestnik, Družina

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.