PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Klerofašizem

Objavil pavel, dne 12.11.2007

Klerofašizem

natisni
 
 
11.11.2007Zadnjič ste uporabili izraz »klerofašizem«. Kaj pomeni? Zasledila sem ga tudi v debatah o Cerkvi na spletnih forumih.

Sanja

Zgodovinsko gledano lahko z izrazom »klerofašizem« razumemo dvoje: nekakšno obliko sodelovanja med krščanskimi Cerkvami in fašističnim režimom med obema vojnama ali pa nekakšno obliko diktature, ki vzame krščanski nazor za svojo podlago, v izvajanju diktature pa se tesno naslanja na krščansko versko skupnost, ki tako postane hrbtenica korporativne družbe. V prvem primeru bi morali pregledati položaj italijanske Cerkve pod fašizmom in nemških krščanskih cerkva pod nacizmom. V drugem primeru pa najpogosteje omenjamo diktaturo Francisca Franca v Španiji po letu 1939. Znanstvena legitimnost pojma »klerofašizem« je zelo vprašljiva. Izraz se je že v tridesetih letih in se še danes uporablja v marksističnem propagandnem kontekstu. Zgodovinarji in sociologi bodo namreč težko dokazali, da se je na evropskih tleh klerofašizem sploh kdaj dosledno uresničil. Da bi se Cerkev popolnoma podredila nekemu fašističnemu diktatorju!? Da bi duhovniki na nedemokratičen način vladali ljudstvu!? Da bi kanonično pravo šlo mimo civilnega!? Da bi religija nadzirala šolski sistem!? Da bi neobiskovanje verskih obredov bilo sankcionirano po kazenskem zakoniku!? Trditi, da se je to v moderni dobi dogajalo, ali trditi, da je v načrtu in namenu javnega delovanja Cerkva, da bi se to dogajalo, ni resna družbena analiza, ampak fantastika! Poglejmo primer Španije, kjer je po grozni državljanski vojni zmagoviti general Francisco Franco vzpostavil družbeno ureditev, ki bi morda bila najbližja pojmu »klerofašizem«. Ni dvoma – Franco je bil diktator. Ne tako krvavorok kot drugi komunistični in fašistični diktatorji prejšnjega stoletja, pa vendar dovolj trdorok, da mu naziv diktator ne uide. Bil je katoličan in sebe je tudi na kovancih razglašal za »poglavarja Španije po milosti božji«. V duhu starih križarjev se je čutil branitelja krščanstva in Cerkve, v zameno pa pričakoval popolno podporo le-te. Cerkvena podpora frankizmu naj ne bi bila samo moralna, temveč tudi operativna. Cerkev naj bi pri svoji redni dejavnosti in z močno nadzorno funkcijo pomagala poenotiti špansko ljudstvo, ga moralno-politično očistiti in odpraviti brezbožnost. Prišlo je do tega, da si tudi za vpis na civilno univerzo potreboval priporočilo domačega župnika. Ampak prišlo je tudi do tega, da se je del klera vse bolj upiral frankizmu. Na čelu upora ni bil nihče drug kot znameniti kardinal Tarancón, ki mu danes tudi španska laična javnost priznava, da je špansko Cerkev osvobodil nacionalkatolicizma. Tarancón je bil močan, ker je za njim stal papež Pavel VI. Ta ni bil nič kaj ponosen na »katoliškega« diktatorja, zato je do Franca ohranjal hladen odnos. Ne samo v socialistični opoziciji v izgnanstvu, tudi znotraj nekaterih cerkvenih šol se je kovalo ozračje, ki je hotelo demokratične spremembe. In med tistimi prvimi, ki so po Francovi smrti demokratizirali Španijo, so bili katoliški disidenti. Po drugem vatikanskem koncilu se je Franco celo čutil, da ga je Cerkev izdala. S svojo arhaično križarsko miselnostjo in s ponosno zavestjo, da je vendarle v dobro krščanstva preprečil komunizem v Španiji, Španijo pa v drugi svetovni vojni obvaroval vojnih strahot, ni mogel razumeti, kam gre Cerkev in kakšna je prava narava evangelizacije. Če povzamemo, res je, da je Franco računal na Cerkev ter uporabljal duhovščino v politične namene; res je, da je del klera v njem videl idealnega krščanskega oblastnika in rešitelja krščanstva; vendar do klerofašizma v Španiji ni prišlo, saj sama Cerkev nanj ni pristala. Gotovo je kakšnega hieraha zaneslo v oboževanje »poglavarja po milosti božji«, gotovo so nekateri španski župniki izvajali družbenopolitični nadzor in pomagali vzdrževati diktaturo, toda Duh, ki veje, koder hoče, se generalu Francu ni pustil ujeti. Podrobnejši pogled v frankistično Španijo nas še bolj utrdi v prepričanju, da je izraz »klerofašizem« propagandne narave. Z njim preprosto poskušajo strašiti in svariti ljudi pred Cerkvijo. Češ, Cerkev bo vdrla v šole, češ, Cerkev bo največji veleposestnik in si bo našo deželo finančno podredila, češ, Cerkev ni demokratična in bo vpeljala diktaturo. Teh primitivnih blabla-jev o Cerkvi je danes na Slovenskem toliko, da že res več ne veš, v katerem času se nahajaš. Je to še leto 2007? Smo mar v letu 1947? Vprašanja za p. Branka ali s. Andrejo nam lahko pošljete na poštni ali elektronski naslov mladi.val@druzina.si. Branko Cestnik, Družina
  • Share/Bookmark

En odgovor v “Klerofašizem”

  1. borste borste pravi:

    G. Cestnik omenja v svojem odgovoru klerofašizem kot “nekakšno obliko sodelovanja” med cerkvijo in fašističnim oz. nacističnim režimom med obema vojnama. Ko determinira čas le na obdobje med obema vojnama, mu ostaneta le dve državi, v katerih bi cerkev lahko sodelovala s fašističnim oz. nacističnim režimom, to sta Italija in Nemčija.Tako se lahko izogne tistemu klerofašizmu, ki leži na duši slovenskega naroda, to je sodelovanje slovenskega klera, natančneje škofa Rožmana z obema okupatorjema (Italijo in Nemčijo).Cerkve v okupiranih državah niso imele poguma obsoditi nacizma, kakor ga tudi ni imel poguma obsoditi papež. Cerkev kot institucija se je med vojno potuhnila, čast so ji reševali le posamezni duhovniki. V redkih državah pa se je lokalna cerkvena oblast tako aktivno poklonila okupatorju, kot je bil to slučaj škofa Rožmana v ljubljanski pokrajini (na Štajerskem je bila čisto druga situacija). V obdobju, ko je Evropa ječala pod Atikristom, so se božji zastopniki potuhnili in čakali razplet boja med človekom (zavezniki) in Antikristom (sile osi). To je klerofašizem.

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.