Vsak človek naj bi poiskal svoj model dneva, tedna, meseca in leta glede na to kako kvalitetno živi svoje življenje.

En dan naj bi se delil na tri enakovredne dele:

1. delo ( napor usmerjen v cilj), kamor spada tudi učenje
2. počitek
3. zabava

Če človek nima dela, potem tak človek izgublja v svojem življenju tako red kot kreativnost. Začenja iskati lažje, nelegalne poti, sanjari, dela si ideale. Zabluzi. Se zadrogira. S čimerkoli že.

Drugo je če primanjkuje počitka. Takrat človek izgoreva. Zboli.

Tretje je, če človeku primanjkuje “lepega okusa, okusa po sproščenosti, veselju”. Takrat človek vedno bolj postaja temačen, zadrt, žalosten, tesnoben, pesimističen.

Glede na to, da sam dolgo nisem spadal v Cerkev in sem o njej razmišljal tako kot večina ljudi danes, bom morda lažje iz vseh strani racionalno analiziral to sovraštvo do Cerkve, ki je neustavno.

Če bi jaz odločal, kateri kandidat naj gre v boj za predsednika, potem bi bilo fino, da le ta ne bi bil član Cerkve, ker bi lažje šel skozi ta ideološki ogenj in gnojnico. A po drugi strani tudi JJ ni član Cerkve, pa je blazno osovražen ( po mojem zato, ker se zna edini včasih postaviti proti socialističnemu enoumju in monopolu in je tem rdečim baronom najbolj nevaren). Dejstvo je, da ljudje večinoma povzamejo to kar mediji in kar mreža starih rdečih konzervativcev agresivno, zaničljivo in vztrajno ponavlja v gostilnah, športnih klubih, v službah itd.

Eno je jeza in nesprejemanje. To mi je sprejemljivo.Drugo pa prezir in sovraštvo. Prvo pomeni, da bitje sprejemaš kot človeka, le z njegovim delovanjem, obnašanjem se ne strinjaš. Sovraštvo pa pomeni željo in namen izničiti, ubiti človeka. Sovraštvo je patološko čustvo.

1. POSVETNA MOČ, OBLAST: Cerkev je v srednjem veku dejansko imela moč, saj je bila s posvetno močjo zlizana. Toda ali je to razlog, da se danes tolče po tej instituciji v katerih je še zgolj 800 duhovnikov in še to je polovica starejša od 60 let. Da je Cerkev pred 100 in več leti imela veliko ali celo vso posvetno oblast je eden najhujših njenih grehov. Tudi vernikov je na žalost vedno manj. Še pred 20timi leti se jih je zaradi propada komunističnega sistema 70% registriralo kot katolik. Danes jih je to kvečjemu 20%. Pa še ti ne hodijo redno k maši in ne živijo cerkvenega življenja, baje samo vsak 5. verjame v večno življenje. Danes največ ljudi v SLO pripada socialistični religiji, potem vraževerju ( horoskopi, kristali, energije). Več jih verjame, da jih bo znanost odrešila ali pa zabava ( potrošništvo) . V svetu pa je prvi islam. Iluzija je, da bo Cerkev spet posvetno močna v 21. stl.

2. Je stvar bogastvo, lastnina? Da, to je eden od problemov. Ni pa nič narobe, če Cerkev ima denar in lastnino. Na trgu tekmujejo tekmeci, tudi na trgu kapitala. Zato tam, kjer tržni boj ni urejen, tam bodo nekateri tekmeci tolkli z vsemi topovi, namesto s sposobnostjo in znanjem. V Sloveniji tujih tekmecev skoraj nimamo, največji fevdalist pa je partija oz. SZDL z nekaj miljardami nekoč državnega denarja. Če hočejo te miljarde € obračati brez truda in konkurence, morajo sprejeti take zakone, da drugi nimajo enakih možnosti tekmovanja. In Cerkev je dobila delno vrnjeno lastnino, kar so jih komunisti okradli in kar je stoletja počasi dobivala kot darove od ljudi. Problem socialističnih družbe je, da lastnine ne spoštujejo. Mar to pomeni, da bo spet revolucija in bo drhal poropala tistih 100 rdečih baronov, ki so si v zadnjih 10ih letih nagrabili okrog 100 miljonov € državnega (prej privatnega) premoženja? Torej, če gledamo na Cerkev kot na kapitalista, pokvarjenega “Žida”, potem je to spet oroto socializem, na katerega bi bila zelo ponosna tako striček Stalin kot striček Hitler.

3. Je stvar “moralno nazadnjaštvo” ? Ko danes pred volitvami poslušam ljudi s katerimi delam ali pa v športu in govorijo, da bodo morali ob zmagi Peterleta vsi začeti k verouku hoditi, pa v tlako v gozdove, pa vsi moliti itd, jih šokirano pogledam direkt v oči češ ” a vi se to hecate”, a ko vidim v njihovih očeh trdnost in srd, vem, da zares mislijo take blaznosti. Kako je lahko človek tako pobebljen? To ni problem. Ker kaj tebe briga kaj Cerkev govori svojim vernikom, ki se v svobodi odločajo, da jo bodo poslušali ? Živi in pusti drugim živeti! Živi kot živiš, mene in Cerkve ne briga kako živiš, dosti si star, da zase odločaš. Le kaj te briga, kako drugače živijo kristjani, muslimani, jehovci itd. dokler te ne ogrožajo. Ampak resnično, le koga danes Cerkev ogroža, razen Spomenke Hribar, ki je aktivistka sovražnega govora proti njej in ki kar naprej kriči ” Ustavite desnico!”? Če bi ona Cerkev od znotraj poznala, bi vedela, da je večino vernikov podleglo mentaliteti socializma in da so prej levaki kot desničarji. Tudi vse krščanske stranke so bolj leve kot pa desne. Kriterij socializma je ” Ali podjetja ostanejo državna ali jih privatiziramo?” Ravno včeraj sem v zadnji Družini bral skrajno slaboumen članek eminentne gospodarske novinarke Vide Petrovčič, kjer ostro poziva naj vlada ne prodaja državnih podjetij.Zadnjič sem izvedel zakaj je eden mojih šefov tako sovražen do Cerkve, da jo osira kjerkoli more. Ker živi na koruzi! Pa kaj. Živi na koruzi, kdo ti kaj hoče! Ne, on je dal pred leti prvega otroka krstiti. Župnik je rekel, da naj se poroči. Obljubil mu je, in župnik mu je krstil otroka. Par let kasneje mu je tip prinesel drugega otroka krstiti, pa ga župnik odkloni, češ” ne morem, ker živiš še vedno na koruzi!” In od takrat je tipu Cerkev sovražnik številka 1. Toda ta infantilen odnos šefa je njegov problem, le kaj daje otroka krstiti, če ne verjame v to kar uči in živi Cerkev. Le zakaj od vseh drugih zahteva dvoličnost, če jo že samv celoti živi?

4. Je stvar zgodovina WW2? Večina ljudi sploh ni zmožna ponovno reflektirati partizanskih mitov, ki smo jih v šoli in po TV poslušali, popoldne pa smo se igrali v glavnem partizane in Nemce in se vsi po vrsti bahali, kako je bil moj dedek v partizanih in koliko nemcev in tabelih je pobil. Ne. Ko sem prebiral odlomke znamenitega ekonomista dr. Aleksandra Bajta ( tudi telovadec Leon Štukelj je bil notri) in drugih liberalcev, ki so bili pred vojno v sporu s Cerkvijo in so bili del nekomunistične ilegale proti okupatorjem, so jih komunisti nekaj v LJ izdali Gestapu, druge pa so kot “plavo gardo” pobili na Grčaricah. Nas so učili kako so četniki sodelovali z okupatorjem. Pa niso od njih dobili niti ene puške, četniki niso niti enega slovenskega civilista ubili. So jih pa partizani krivično obsodili ( “spet ljudsko hitro sodišče”) in jih vse zverinsko pobili. Tudi ne more biti razlog, je zgolj uspešno netivo za proženje sovraštva proti manjšini.

5. Je Cerkev zločinska organizacija, ima zločinsko filozofijo kot vsi socializmi: komunizem, fašizem, nacizem? Ne! Cerkev je vedno poudarjala: sledi evangeliju. Tam pa so pripovedi o tem, kako je Kristus živel. Kristus ni pozival proti ZDA, proti Židom, proti kmetom, proti kapitalistom, proti tujcem, proti tujemu kapitalu. Ni pozival k pobojem in kako jim je potrebno pobrati lastnino, kako jih je potrebno likvidirati, kako je potrebno lagati za dosego cilja: priti na oblast za vsako ceno. Je pa res, da so bili in so verniki, ki bodo Cerkev zlorabili kot ovčjo kožo za prevzem oblasti in za opravičilo svojih zločinov.

6. Ločitev Cerkve od države? Veliko ljudi je naščuvanih, da plačujejo davke Cerkvi. Tu bi bilo res potrebno stvari narediti transparentne. Cerkve so vedno bolj prazne, tiste ki so kulturni spomenik, bo morala država še naprej vzdrževati. Toda tistih nekaj duhovnikov bo prej ali slej moralo biti vzdrževanih od % davkov, ki ga bodo verniki prostovoljno namenjali za vero ali druga društva.

Zadnjič sem na radiu Ognjišče poslušal intervju z Ivanom Omanom. Povedal je, da je socializem samo lepo ime za “neo-fevdalizem”. Orisal je, kako na vseh področjih neka mafijska klika netransparentno drži v šahu vse ljudi in jih nemoralno izstiska. Pojamral je, da SLS že zdavnaj ni več kar je bila.

Res bi se moral vsak od nas vprašati, kdo je tisti, ki ima v Sloveniji največ denarja, kdo vodi medije in jih plačuje, kdo servira večinsko mnenje, kdo ima ekstraprofite in zavira tekmovalnost in dvig standarda na vseh področjih. Kdo straši s Cerkvijo, s tujci, s tujim kapitalom? Kdo blefira, da “se zavzema za malega človeka”?

Global
28.10.2007 V zadnjem času se veliko govori in piše o dogodkih okrog Globala. Zakaj mislite, da je ravno ta dogodek izzval toliko pozornosti javnosti in medijev? M. Gorazd si ni zaslužil in ne bi smel umreti pri dvajsetih. Varnostnik ali psevdo-varnostnik, ki ga je pretepel do smrti, je storil hud zločin in mora mu biti sojeno. Ljudje smo zgroženi in žalostni. Hočemo do resnice in pravice. To pokažemo tudi javno. Ker so v ozadju še neurejene razmere v varnostnih službah, je prav, da se na tragedijo odzove politika in da novinarji zadevo raziščejo ter osvetlijo iz več zornih kotov. Od tod naprej pa dogajanja pred Globalom ne razumem. Deset tisoč podpisov za odvzem licence podjetju VIP Varovanje, ki naenkrat postane nagravžna in zlobna zver, cela reka sveč pred vhodom v tisti »zloglasni« lokal, ki je še včeraj bil tako »cool«, medijsko bombardiranje dan na dan, Gorazd kot tragični junak našega časa, glasna žalost metropole … Ne razumem tudi zato, ker sem doma iz tiste čedne ptujske predmestne ulice, v kateri so v polmeru 50 metrov v zadnjih letih zaradi mamil umrli trije mladi, v gramoznici kakšen kilometer vstran pa so letos spomladi našli prestreljeno truplo triindvajsetletnika, vpletenega v trgovino z mamili. Medijski zaznamki teh dogodkov so bili borni, javnost neodzivna. Nobene svečarske akcije ni bilo, nobenih podpisov, nobene politične drame! Provincialni narkomani umirajo tiho, strelski obračuni dilerjev ostajajo v domeni rumenega tiska, ki je tako ali tako pol tisk pol zabava. Očitno so nekateri dogodki bolj dogodki, nekatere zgodbe bolj zgodbe. Ljudje pa nagonsko gremo tja, kjer se več dogaja in kjer so večje zgodbe. Svoje prinese še lokacija. Gladki ljubljanski pločnik je nekaj drugega kot blatna štajerska gramoznica. Vendar množično tekanje na prizorišče razkričanih zgodb ni dolge sape. Poleg tega, da diši po pozi, nas, prvič, s preveliko lahkoto odvezuje sokrivde, drugič, otopi za poglobljen premislek. Dogodki okrog Globala nam povedo tudi to, kako nočemo biti krivi. To, da naši otroci že izčrpani od enega žura v zgodnjih jutranjih urah še iščejo zabavo na drugem žuru, to ni nič takega, to je potreba mladostnika po sprostitvi. To, da mladi fantje potrebujejo pijanost in hitro vožnjo, da se čutijo žive in pomembne, je pač njihov način odraščanja. To, da se v lepih hišah z rožami na balkonu omamljajo vsega naveličani najstniki, je tvegano, a kaj moremo. Če se kaj zgodi, bodo krivi politiki, prometni ministri, učitelji in ravnatelji, premalo učinkovita policija, brezvestni dilerji, lakomni lastniki nočnih lokalov, neizobraženi nasilneži s ciničnim nazivom varnostnika. Naš silni gnev bo usmerjen vanje. To bodo grešni kozli, na katere bomo preložili svojo tesnobno kramo, naše frustracije in poraze. Ko nočemo biti krivi, nočemo malo ostrejše, malo bolj boleče, a precej bolj zdravilne refleksije. Nekatera vprašanja so tabu. Kaj če smo z naivno permisivno vzgojo naredili več škode kot koristi? Kaj če je naša stava na užitek od vseh kač najbolj »goljfiva«? Kaj če so z vsemi izdelki obloženi otroci pravzaprav prazni otroci? Kaj če je sad »svobodne« ljubezni huda notranja nesvoboda njenih otrok? Ne, teh vprašanj si ne bomo postavljali. Kdor jih postavlja, je sumljiv. Tak je desničar, diši po zakristiji in v njem zagotovo bije srce klerofašista! Občasne množične sprostitve nežne žalosti in vehementne civilne pobude za to ali ono pravično stvar so v jedru plemenite. Povedo, da nismo brezčutni. Toda z malo medijske spretnosti in s čutom za senzacijo lahko hitro prerastejo svoje iskreno jedro in dobijo druge, manj čiste namene. Politična manipulacija ni izključena. Ta je izjemno spretna v odrivanju nekaterih vprašanj ter v propagandnem ponavljanju drugih. Povrh se redno krmi s preusmerjanjem negativnih čustev ljudi na točno določene tarče. Dogodki okrog Globala dobivajo čudne obrise. To se vidi od daleč. Morda najbolje ravno z dna tiste vlažne štajerske gramoznice. Vprašanja za p. Branka ali s. Andrejo nam lahko pošljete na poštni ali elektronski naslov mladi.val@druzina.si. Branko Cestnik, Družina

Klerofašizem
11.11.2007Zadnjič ste uporabili izraz »klerofašizem«. Kaj pomeni? Zasledila sem ga tudi v debatah o Cerkvi na spletnih forumih. Sanja Zgodovinsko gledano lahko z izrazom »klerofašizem« razumemo dvoje: nekakšno obliko sodelovanja med krščanskimi Cerkvami in fašističnim režimom med obema vojnama ali pa nekakšno obliko diktature, ki vzame krščanski nazor za svojo podlago, v izvajanju diktature pa se tesno naslanja na krščansko versko skupnost, ki tako postane hrbtenica korporativne družbe. V prvem primeru bi morali pregledati položaj italijanske Cerkve pod fašizmom in nemških krščanskih cerkva pod nacizmom. V drugem primeru pa najpogosteje omenjamo diktaturo Francisca Franca v Španiji po letu 1939. Znanstvena legitimnost pojma »klerofašizem« je zelo vprašljiva. Izraz se je že v tridesetih letih in se še danes uporablja v marksističnem propagandnem kontekstu. Zgodovinarji in sociologi bodo namreč težko dokazali, da se je na evropskih tleh klerofašizem sploh kdaj dosledno uresničil. Da bi se Cerkev popolnoma podredila nekemu fašističnemu diktatorju!? Da bi duhovniki na nedemokratičen način vladali ljudstvu!? Da bi kanonično pravo šlo mimo civilnega!? Da bi religija nadzirala šolski sistem!? Da bi neobiskovanje verskih obredov bilo sankcionirano po kazenskem zakoniku!? Trditi, da se je to v moderni dobi dogajalo, ali trditi, da je v načrtu in namenu javnega delovanja Cerkva, da bi se to dogajalo, ni resna družbena analiza, ampak fantastika! Poglejmo primer Španije, kjer je po grozni državljanski vojni zmagoviti general Francisco Franco vzpostavil družbeno ureditev, ki bi morda bila najbližja pojmu »klerofašizem«. Ni dvoma – Franco je bil diktator. Ne tako krvavorok kot drugi komunistični in fašistični diktatorji prejšnjega stoletja, pa vendar dovolj trdorok, da mu naziv diktator ne uide. Bil je katoličan in sebe je tudi na kovancih razglašal za »poglavarja Španije po milosti božji«. V duhu starih križarjev se je čutil branitelja krščanstva in Cerkve, v zameno pa pričakoval popolno podporo le-te. Cerkvena podpora frankizmu naj ne bi bila samo moralna, temveč tudi operativna. Cerkev naj bi pri svoji redni dejavnosti in z močno nadzorno funkcijo pomagala poenotiti špansko ljudstvo, ga moralno-politično očistiti in odpraviti brezbožnost. Prišlo je do tega, da si tudi za vpis na civilno univerzo potreboval priporočilo domačega župnika. Ampak prišlo je tudi do tega, da se je del klera vse bolj upiral frankizmu. Na čelu upora ni bil nihče drug kot znameniti kardinal Tarancón, ki mu danes tudi španska laična javnost priznava, da je špansko Cerkev osvobodil nacionalkatolicizma. Tarancón je bil močan, ker je za njim stal papež Pavel VI. Ta ni bil nič kaj ponosen na »katoliškega« diktatorja, zato je do Franca ohranjal hladen odnos. Ne samo v socialistični opoziciji v izgnanstvu, tudi znotraj nekaterih cerkvenih šol se je kovalo ozračje, ki je hotelo demokratične spremembe. In med tistimi prvimi, ki so po Francovi smrti demokratizirali Španijo, so bili katoliški disidenti. Po drugem vatikanskem koncilu se je Franco celo čutil, da ga je Cerkev izdala. S svojo arhaično križarsko miselnostjo in s ponosno zavestjo, da je vendarle v dobro krščanstva preprečil komunizem v Španiji, Španijo pa v drugi svetovni vojni obvaroval vojnih strahot, ni mogel razumeti, kam gre Cerkev in kakšna je prava narava evangelizacije. Če povzamemo, res je, da je Franco računal na Cerkev ter uporabljal duhovščino v politične namene; res je, da je del klera v njem videl idealnega krščanskega oblastnika in rešitelja krščanstva; vendar do klerofašizma v Španiji ni prišlo, saj sama Cerkev nanj ni pristala. Gotovo je kakšnega hieraha zaneslo v oboževanje »poglavarja po milosti božji«, gotovo so nekateri španski župniki izvajali družbenopolitični nadzor in pomagali vzdrževati diktaturo, toda Duh, ki veje, koder hoče, se generalu Francu ni pustil ujeti. Podrobnejši pogled v frankistično Španijo nas še bolj utrdi v prepričanju, da je izraz »klerofašizem« propagandne narave. Z njim preprosto poskušajo strašiti in svariti ljudi pred Cerkvijo. Češ, Cerkev bo vdrla v šole, češ, Cerkev bo največji veleposestnik in si bo našo deželo finančno podredila, češ, Cerkev ni demokratična in bo vpeljala diktaturo. Teh primitivnih blabla-jev o Cerkvi je danes na Slovenskem toliko, da že res več ne veš, v katerem času se nahajaš. Je to še leto 2007? Smo mar v letu 1947? Vprašanja za p. Branka ali s. Andrejo nam lahko pošljete na poštni ali elektronski naslov mladi.val@druzina.si. Branko Cestnik, Družina

Naj bom najprej transparenten: sem volil Peterleta, tudi podpis sem zanj prispeval. Kljub vsemu pa nisem njegov fan. Toda v času volilne kampanije jasno ne bom njegov oster kritik. Desni volilci so prav tako kot levičarji zelo idealistični. Če kandidat ni idealen, raje ne bodo volili, ali pa bodo volili “sredinca” na drugi strani.

Ko berem te analitike volitev, moram najprej ugotoviti, da oni predvsem peljejo volilno kampanijo naprej in govorijo za svoje interese.

Prvič, v Sloveniji nimamo sredinskih strank, še manj desnih strank. Vse so več ali manj socialistične. Tudi Lojze je pretiraval s socialistično demagogijo.

Lojze je dobil isti % kot v prvem krogu, to pomeni, da so “kao” “desni” “skrajneži iz Jelinčičevega kroga vsi volili Türka, ki so ga predlagali bivši komunisti.

Türk je pobral aritmetično vsoto glasov “nepeterletov”.

Analitik Miro Kline je še pred 3 tedni trdil, da bo Türk zmagal za 0,5% prednosti pred Peterletom. Danes pa trdi, ” da tisti, ki niso pričakovali take razlike, ne znajo brati …” Zgleda, da je večina slovenske publike res kratkega spomina in pameti.

Peterletu so ankete pred 4 tedni napovedovale zmago v drugem krogu. V prvem pa je imel po anketah dobljenih dobrih 40%. So se motile? Ne vem. Mislim, da ne.

Zakaj je Peterle dobil 10% manj?

1. Aktivacija Rožmana je definitivno bila politično aktivirana.
2. Zadnja dva meseca visokih naraščanj cen iz taborja levih managarjev je tudi zdirigirana.
3. Dolge “analize” analitikov, kako je Peterle preveč mlačen ( ne pa: “preveč spravljiv” ali “ni nestrpen” ali “mostograditeljski”). Hoteli so njegovo nestrpnost, čeprav so prej 10 let desničarje žalili z nestrpnostjo.

Tukaj se je negativna medijska -levičarska kampanija ZELO splačala, tako kot pakt Haider – Kučan o Avnojskih sklepih. Čeprav danes vsi levi analitiki govorijo, da se Peterletu ni splačalo imeti negativne kampanije, da je zaradi le te izgubil. Pa ni kaj izgubil. Z osamosvojitveno logiko je hotel nagovoriti potencialno desno Jeličičevo telo in dokazal s tem, da le to ni. Kdor je s strahom in upanjem osamosvojitev doživljal ve koliko je bilo takrat negativizma iz levičarske strani. Šele ko so nakraden kapital varno prenesli v tujino in ko s  z Demosovo vlado podpisali ugoden pakt, so se levičarji pridružili osamosvajanju.

Vse bolj je jasno, da je Jelinčič samo igralec, ki pobira glasove desnici na račun zdrave narodne zavesti. Tako levica konstruira “konstrukte” o kriminalcih Strojanih z namenom obtožiti desni pol nestrpnosti, Jelinčič pa se tukaj bojuje. A na koncu so vsi socialistki.