PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Otroci s Petrička

Objavil pavel, dne 8.11.2007

To je bil včerajšnji dokumentarni film o otrocih sirotah po koncu vojne, ki so jih zbrali v Teharjah in nato dali v osamelo, bivanjsko neprimerno vilo na obrobju Celja z imenom Petriček. Seveda so bili to otroci domobrancev, ustašev, kočevarjev, Nemcev, ki so jih komunisti (partizani) po koncu vojne ubili, likvidirali.

Film je pripoveden. Približno 12 ljudi pripoveduje svoje mučne vtise, zgodbice, bolečine, strahove, tesnobe. Od 200 otrok oz. ljudi. Dvakrat več ljudi je bilo naprošenih za sodelovanje v filmu, a so se ustrašili stopiti pred kamero, je povedal pogumni in občutljivi režiser Miran Zupanič. Strah je še vedno velik.

Film je nastal na osnovi knjige enega od teh otrok:

Ukradeno otroštvo ( Ivan Otto).

Takrat je režiser začel iskati preživele otroke in z njimi voditi pred kamero pogovore.

Nekoč stari od 1 leta do 12 let, danes pa od 65 do 75 let se spominjajo s kakšnim sovraštvom je večina paznikov, učiteljev, vzgojiteljev in otrok iz šole zaničevala, šikanirala te otroke. Ves čas so bili deležni sovraštva, pretepanja, stavkov: ” Nisi nič vreden”, ” Sovražniki”. Celo otroci v razredu so jih segregirali, zaničevali in tepli.

Film je tako tankočutno izdelan, tako močno pristen glede iskrenosti in bolečin v izpovedih, da me je večkrat globoko stisnilo v prsih in mi šlo na jok.

Nek moški pove, da je prvič videl očeta in mamo na fotografiji, ko je bil star 52 let, v času njunega umora pa zgolj 1 leto.

Otroci opisujejo neko žensko v črni uniformi, komunistko, ki je otroke za vsako malenkost kruto pretepala. Pravili so ji črna vdova. Iz pripovedi je bila vidna njena krutost in sociopatska narava osebnosti.

Otroci so dobili za jesti samo 1x na dan. Bili so zelo lačni. Dobili so neko juho, v njej so bili črvi in ličinke.

Lep spomin imajo zgolj na eno vzgojiteljico z imenom Agica, ki v filmu tudi spregovori, češ kako so rabili toplino in ljubezen. Sestradano. Zgolj enega je vzela v naročje, pa so še drugi hitro prišli in jo prosili: “Še mene!”

Ponoči so ves čas lulali v postelje, ne glede na starost, kar prikaže kakšne globoke čustvene travme so imeli. Tudi črevo jim je uhajalo ven, čeprav ne vem kako je to mogoče, tega nisem razumel.

Ena ženska je rekla “Jaz sem kot mokra kura, otresem se in grem naprej! Vseh teh negativnih spominov sem se v življenju otresla kot kura dežja!”

Druga ženska je pripovedovala, kako se je ona naučila racionalno pogledati na to zlo, ki se ji je zgodilo pri 10ih letih, medtem ko njena mlajša sestra in brat nista zmogla tega podviga. Ves čas sta se vrtela v čustveno -boleči spirali in se v odrasli dobi utapljala v alkoholu do prerane smrti zaradi njega.

Tretja ženska je govorila, kako so jo kot 10 -letno deklico obtožili smrti njenega bratca, ki je pil umazano vodo, dobil tifus, medtem ko je ona garala.

Nek moški je govoril o boleči tesnobi tekom odraslosti, o boleči praznini življenja, o impotentnosti ljubiti, predvsem ljubiti svoje otroke in jim dajati naklonjenost in negovananje. Kako boš ljubil, če nikoli nisi bil ljubljen?

Spet nek drug moški je rekel, da je ves čas doživljal, da ga vsi sovražijo, da ga hočejo uničiti, on pa se je rešilno oprijel najmočnejše rešilne bilke: verjel je, da ga ima vsaj Bog rad in da je na tem svetu z nekim poslanstvom.

Tudi TA govori glede vzgoje, da so najhujše poškodbe, ki jih vzgojitelj prizadane otroku, na teh dveh nivojih:

  1. DE: dont exist ( eden od staršev ali celo oba starša ne želita, da otrok živi)
  2. DBI: dont be important: nisi vreden, nisi ljubljen: starša oz. vzgojitelji otroka zaničujejo
Te poškodbe povzročijo hude motnje v življenju človeka, celo psihične motnje, psihično bolezen, zasvojenosti in samomor.

Dokumentarni film na nobenem mestu ni ne ideološki, ne obtoževalni. Zgolj pripoveduje zelo boleče zgodbe skozi usta še vedno prizadetih otrok, a danes ostarelih ljudi. Tak film normalnega človeka pripravi do globoke presunjenosti, sočutja, sožalja. Hladnega in racionalizacije polne pa pusti zgolj osebnostno motene osebnosti.

V bistvu težko razumem človeka, ki zaradi svoje ideologije ali česarkoli sovraži otroka in mu povzroča zlo.

Film je že prejel nagrado (op. Simona: na 10. festivalu slovenskega filma v Portorožu. Samo v žiriji sta bila dva tuja žiranta … Eden iz Nemčije, drugi iz Anglije, tretji, Peter Zobec, iz Slovenije.) , hkrati pa bo še sodeloval na letošnjih tujih festivalih. Produciral ga je pokojni režiser Franci Slak.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov v “Otroci s Petrička”

  1. simonarebolj simonarebolj pravi:

    Čau!

    Mislim, vsaj zasledila nisem, da film ni dobil še nobene tuje nagrade. Dobil jo je na 10. festivalu slovenskega filma v Portorožu. Samo v žiriji sta bila dva tuja žiranta … Eden iz Nemčije, drugi iz Anglije, tretji, Peter Zobec, iz Slovenije.

    lp

  2. pavel pravi:

    Hvala Simona. Prav imaš! lp

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.