PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Tovarne delavcem, zavarovalnice zavarovancem, avtoceste voznikom

Objavil pavel, dne 6.11.2007

Finance

Obsedenost politike z željo po distribuciji

V razpravah o lastninjenju zavarovalnice Triglav smo dobili vtis, da je povsem normalno, da so zavarovanci tudi upravičenci do lastništva zavarovalnice in da je država odgovorna, da administrativno zagotovi uveljavitev te pravice. To bi bilo res, če bi bila Zavarovalnica Triglav pred letom 1990 vzajemna zavarovalnica, kar pa ni bila. Vsaj ne od leta 1945, ko so podržavili njeno predhodnico, leta 1900 ustanovljeno Vzajemno zavarovalnico Ljubljana.

Za obstoj vsakega podjetja so ne glede na družbeni sistem potrebni zaposlenci (delavci) in stranke (kupci blaga ali storitev). A čeprav brez njih podjetje ne bi moglo obstati in se razvijati, to še ni razlog za lastninske pravice. Zavarovanci, pa naj bodo to fizične ali pravne osebe, imajo do lastništva zavarovalnice ravno toliko pravice, kot bi jo imeli do lastništva trgovine kupci in dobavitelji ali do lastništva banke njeni komitenti.

Družbena lastnina

Čeprav je koncept družbene lastnine dajal vtis, da imajo zaposlenci v podjetjih lastnino tako rekoč na dosegu roke, je tudi družbena lastnina bila le nekoliko bolj decentralizirana državna lastnina. Pravico do razpolaganja z družbeno lastnino je imela država in v tranziciji je to pravico tudi uveljavila s sprejemom in izvajanjem zakonov o lastninjenju. Priznanje države kot edinega titularja družbene lastnine ni bilo politično sprejemljivo, ob branju Hlapca Jerneja vzgojen narod bi se preveč razburil, centralizacija lastninskih upravičenj pri državi pa bi bila tudi izjemno neučinkovita. Treba je bilo poiskati modele razdelitve lastninskih upravičenj, ki bi bili politično sprejemljivi (imeli naj bi vsaj videz pravičnosti), ki bi povečali ekonomsko učinkovitost podjetij (aktivnejša vloga lastnika) in ki bi ne imeli previsokih transakcijskih stroškov.

Država je v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij dala prednost starejšim državljanom (certifikati) in zaposlenim (notranji odkup), pri določanju upravičencev do nenominiranega kapitala zavarovalnic pa zavarovancem tako fizičnim kot pravnim osebam. Koliko je bil proces učinkovit in (ne)pravičen, bo sodila zgodovina, kar nas tu zanima, pa je dejstvo, da so bili upravičenci do lastnine določeni v političnem procesu in da je bil njihov status v odnosu do podjetja, ki se lastnini, le politično določen kriterij za razdelitev lastninskih pravic, in ne pravica, ki bi jo država morala zagotoviti.

Golob na strehi

Razpršitev lastništva zavarovalnic ima sicer lahko videz pravičnosti, je pa ekonomsko neučinkovita in povzroča visoke transakcijske stroške. Ekonomsko neučinkovita je tudi zato, ker oddaljuje privatizacijo zavarovalnice, in to za precej daljše obdobje, kot je mandat te vlade. Govorjenje o 700 tisoč osebah, ki bi bile prikrajšane za dobrih tisoč evrov, če se delež Triglava prenese na Kad, je demagogija. Če kdo hoče iz naslova lastninjenja zavarovalnice dati ljudem denar, naj zavarovalnico proda na dražbi in kupnino nakaže državljanom na račun, če pa želi, da bi državljani postali lastniki, naj jim omogoči, da z diskontom kupijo delnice na javni prodaji.

Kad in pokojninska blagajna

Naslednji ugovor zoper novelo zakona o lastninjenju zavarovalnic je, da bi bilo treba Kapitalsko družbo (Kad) omejiti pri razpolaganju s pridobljenim deležem v Zavarovalnici Triglav oziroma jo omejiti pri razpolaganju s sredstvi, pridobljenimi ob morebitni prodaji deleža. Financiranje pokojninske blagajne je daleč največji dolgoročni javnofinančni problem Slovenije. Milijarda iz naslova morebitne Triglavove privatizacije je le kaplja v morje potreb blagajne. Ustvarjanje dodatnih sredstev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je temeljna naloga Kada. Če obstaja sum, da te naloge ne opravlja dobro ali pa da je v konkretnih primerih v prihodnje ne bo opravljal dobro, naj se kritika osredotoči na samo delovanje Kada, ne pa da se problematizira njegova vloga v konkretnem poslu. Treba je razčistiti, ali je zagotavljanje dodatnih sredstev za pokojninsko blagajno prek Kada neučinkovito samo po sebi in je zato treba iskati druge sistemske rešitve, ali je težava, da Kad zdaj vodijo napačni in bo, ko pridejo na vrh “naši”, spet vse v najlepšem redu.

Če se Kad kot skrbnik deleža Triglava za fizične osebe izpostavi tožbam dejanskih ali namišljenih upravičencev do delnic, potem bo razpolaganje z deležem omejeno za precej daljše obdobje, kot si to zdaj predstavljajo kritiki novele. Strah, da bi država na hitro prodala Triglav tujcem, po mojem mnenju ni utemeljen. Privatizacija tujcem ne prinaša političnih točk, hkrati pa izgleda, da je slovenska vlada katerekoli barve sposobna izpeljati le eno veliko privatizacijo strateškemu kupcu v mandatu (prejšnja NLB, zdajšnja morda Telekom).

Sodelovanje ljudstva v prihodnjih privatizacijah

Zame najpomembnejši argument v prid noveli zakona o lastninjenju zavarovalnic je možnost, da ob tej priložnosti lahko za vselej nehamo z licitiranjem, kdo vse je poleg državnega proračuna in pokojninske blagajne še lahko upravičenec do kupnine ob posamezni privatizaciji. Če zamudimo to priložnost, bo vsaka naslednja privatizacija še bolj kontaminirana z idejami, kako zadovoljiti posamezne interesne skupine, tako ali drugače povezane z objektom privatizacije. Morda se nekoč v prihodnosti pokaže potreba po delni privatizaciji Darsa. Če se bo obsedenost politike z distribucijo lastninskih pravic nadaljevala, bi bilo koristno, da začnemo shranjevati potrdila o plačanih cestninah.

Matej Kovač je direktor za tuje trge v podjetju IUS Software.

Finance

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.