PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Ostra politika Švedske do mamil

Objavil pavel, dne 6.11.2007

Boj proti mamilom in odvisnosti 

Cilj Švedske: postati družba brez mamil

Vzporedni boj proti ponudbi in povpraševanju. Z zaporom kaznujejo tudi osebno uporabo mamil

Delo,

Pon 05.11.2007

 

Urad OZN za mamila in kriminal (UNODC) je ena od specializiranih agencij OZN, ki ima svoj sedež na Dunaju. Izvršni direktor tega urada Antonio Mario Costa pa se ne ukvarja le s »slabimi« državami, razvpitimi proizvajalkami mamil za ilegalni trg, kot sta Afganistan in Kolumbija – UNODC je namreč letos končal tudi analizo uspešne švedske politike proti mamilom.

Maria Larsson, od lanske jeseni švedska ministrica za oskrbo starejših in za javno zdravje, pravi, da so na Švedskem dosegli javni konsenz in podporo celoviti in restriktivni politiki do mamil. To so zasnovali na konvencijah OZN, temelji pa na zmanjšanju ponudbe in povpraševanja. Direktor UNODC Costa opozarja, da so se v zadnjih treh desetletjih mamila po Evropi močno razširila prav zato, ker čedalje več ljudi eksperimentira z njimi, pri tem pa marsikdo postane njihov redni uživalec. Tak razvoj dogodkov nazadnje povzroči ogromne skupne stroške za zdravstvene sisteme in družbo v celoti, da o osebnih tragedijah niti ne govorimo.

Pogosto je slišati resne kritike, da je v Evropi politika boja proti prepovedanim mamilom neuspešna že v osnovi. Obstaja pa hvalevredna izjema: Švedska. Mamila so danes med 15- in 16-letniki na Švedskem dvainpolkrat manj razširjena kot okoli leta 1970. Skupni delež najstnikov in odraslih iz različnih slojev družbe, ki jih redno uživajo (0,44 odstotka vsega prebivalstva, povprečje v EU: 0,52 odstotka), je sredi tega desetletja na Švedskem manjši kot drugod po Evropi.

 

»Prirojeni« aduti?

Analitiki UNODC so ugotovili, da ima Švedska v boju proti mamilom nekaj »prirojenih« adutov. Država po površini sicer ni majhna, vendar tudi ni na glavnih poteh ali blizu kanalov, po katerih mamila v večjih količinah ilegalno potujejo v Evropo.

Poleg tega je večina prebivalstva v tako imenovanem solidno situiranem srednjem razredu. Ker so razlike v dohodkih razmeroma majhne, pač ne ustvarjajo ustreznega terena za razcvet organiziranega kriminala. Stopnja brezposelnosti, tudi med mladimi, je nižja od splošnega evropskega povprečja.

 

Mednarodne analize tudi kažejo, da je Švedska zdravstveno zelo razsvetljena država, ljudje aktivno skrbijo za svoje zdravje in tako so tudi manj nagnjeni k uživanju mamil. Navsezadnje, poudarja Costa, ima močno gospodarstvo tudi dovolj sredstev za izvajanje resnih državnih ukrepov v boju proti mamilom. Švedska zadnja leta v primerjavi z drugimi članicami EU boju proti mamilom namenja največ (takoj za Nizozemsko) denarja na prebivalca: več kot 100 evrov per capita na leto, skupno pa skoraj 0,5 odstotka bruto domačega proizvoda.

Prva »epidemija« sodobnih mamil v zgodovini je Švedsko prizadela med drugo svetovno vojno, v kateri ta država ni sodelovala. Amfetamini, ki so se pojavili leta 1938, so se v naslednjih nekaj letih tako razširili, da so leta 1943 na Švedskem ocenili, da jih redno uživa vsak dvajseti državljan v starosti od 15 do 65 let. Uprava za javno zdravje je tistega leta objavila opozorilo o tveganju in poraba se je močno zmanjšala. Vendar sta povpraševanje in uživanje začeli spet naraščati, ko so na trg prišli novi stimulansi osrednjega živčnega sistema. Država je na to odgovorila z omejevanjem dostopnosti teh mamil in jih uvrstila na seznam zdravil, za katere je nujno potreben recept, poleg tega pa so poostrili tudi predpise o izdajanju receptov za ta zdravila.

 

Velik proračun in stroga politika

Vse do leta 1960 so bili javna opozorila in uvrstitev več substanc na seznam zdravil na recept glavni ukrep v švedskem boju proti mamilom. Potem pa so začeli resneje razmišljati, kako se spopasti s problemom zlorabe substanc, ki povzročajo odvisnost. Izdelali so program boja, v katerem je prednost dobilo zakonsko preganjanje ilegalne trgovine.

Leta 1965 so se odločili za poskusni projekt, med katerim so opiate in amfetamine v obliki oralnih ali intravenoznih preparatov odvisnikom izdajali na recept. V naslednjih dveh letih so tako neprestano obravnavali povprečno več kot osemdeset ljudi, ki so legalno prejeli skoraj štiri milijone odmerkov amfetaminov in opiatov. S projektom legalne oskrbe narkomanov so hoteli omejiti škodljiv vpliv na druge ljudi in družbo v celoti, vendar so kmalu spoznali, da so dosegli nasprotni učinek. Mnogi pacienti so mamila dajali sorodnikom in prijateljem, nekateri pa so jih tudi prodajali. Projekt se je tako sredi leta 1967 končal.(op. Pavel: Metadon je popolnoma zgrešen in zelo predrag model reševanja)

Nils Bejerot (1921–1988) velja za očeta švedskega boja proti mamilom. Že leta 1954 se je srečal s prvimi primeri njihovega intravenoznega uživanja med mladimi, potem pa je proučeval, kako bi lahko najbolje ustavili širjenje te navade. Skrbela ga je predvsem visoka psihosocialna nalezljivost uživanja nedovoljenih drog. Menil je, da gre pri tem za to, koliko je nekdo dovzeten za nagovarjanje, naj poskusi mamila, pa tudi za stopnjo izpostavljenosti mamilom; na to zadnje lahko današnja družba bolj vpliva. Bejerot je zato sklepal, da mora družba izvajati restriktivno politiko do mamil, da bi se tako lahko znižala raven splošne izpostavljenosti tem škodljivim snovem. Zato se je zavzemal za usmeritev družbenih ukrepov proti uživalcu mamil, saj je nenadomestljiv člen verige, ki omogoča zlorabo nedovoljenih drog. Kot je svojo presojo utemeljeval Bejerot: usmeritev države le na preprodajalce mamil ne daje rezultatov, kajti izpraznjeno mesto ujetega takoj zapolnijo z novim ilegalnim prodajalcem.

Praktične implikacije te doktrine, ki so jo uvedli tudi v praksi, so bile trojne:

  1. Okrepile so se dejavnosti preprečevanja in terapevtskih tretmajev,
  2. vzporedno s tem pa so, poleg preganjanja ilegalne trgovine,
  3.  kriminalizirali tudi uživanje mamil.
Na Švedskem torej ne kaznujejo le preprodajalcev, ampak tudi narkomane.

Leta 1988 so sprejeli zakon, po katerem je uživanje mamil kaznivo dejanje, ki mu sledi denarna, od začetka leta 1993 pa tudi zaporna kazen. Udarili so tudi po marihuani, kot prvem mamilu v verigi, kar so utemeljili s hipotezo o »vratih« narkomanije, vstopnici v poznejše uživanje bolj nevarnih mamil. Poleg omenjenega pa so še sistematično izoblikovali družbeni konsenz o politiki boja proti mamilom, ne glede na strankarskopolitične težnje, kar jim je uspelo doseči tudi s podporo civilne družbe. Aprila lani so v švedskem parlamentu soglasno sprejeli nacionalni načrt o mamilih, ki ima za osnovni cilj – družbo brez mamil.

Milan Ilić, Delo

  • Share/Bookmark

En odgovor v “Ostra politika Švedske do mamil”

  1. blitz blitz pravi:

    Jaz bi se kar strinjal s Švedi. To sicer ne gre skupaj z liberalistično doktrino o legalizaciji mamil, a že samo pogled na Nizozemsko pove, da legalizacija ni rešitev. Nizozemska je danes eden od evropskih narkomanskih centrov.

    Je pa zanimiva misel, da kaznujejo tudi uporabnike – velika večina dilerjev nastane iz uporabnikov, torej je najbolje v akcijo dovolj zgodaj.

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.