PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 6.11.2007

Politični program komunistov, fašistov in nacistov

Objavil pavel dne 6.11.2007

Znano je, da so vsa 3 gibanja izhajala iz delavsko -sindikalno -socialnih gibanj, iz socializma. Vsa so imela smrtnega sovražnika v meščanstvu, v “kapitalistih”, v ZDA, v demokraciji, v tekmovalnosti ( konkurenci).

Program komunistov oz. internacional-socialistov iz leta 1917. 

Program fašistov iz leta 1919. 

 Program nacistov ( nemških nacional -SOCIALISTOV)  iz leta 1920. 

Nianse med fašizmom, nacizmom in komunizmom so resnično majhne. Vsi so se znašli v istem bazenu volillcev, vsi so ponujali podobne programe.

Dolgo časa so si bili zavezniki. Sploh Hitler in Stalin od leta 39 do leta 41.

Bil pa je edini hudič v tem, kdo bo na koncu lahko imel oblast na določenem teritoriju. V takem trenutku pa so si bili najbolj smrtni sovražnik. Sicer pa so se glavni akterji teh gibanj uničevali tudi med sabo znotraj svojega gibanja. Tovariši in prijatelji, čez čas pa že morilci in žrtve.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina, politika | Brez komentarjev »

Socialna nestrpnost

Objavil pavel dne 6.11.2007

Zanimivo, kot bi mi kdo ubesedil moje izkušnje in misli.

“Najpogostejša nestrpnost v Sloveniji ni rasna, spolna ali verska – vse tri so v primerjavi z najbolj razširjeno nestrpnostjo tako marginalne, da si ne zaslužijo omembe.”

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem | Brez komentarjev »

Ostra politika Švedske do mamil

Objavil pavel dne 6.11.2007

Boj proti mamilom in odvisnosti 

Cilj Švedske: postati družba brez mamil

Vzporedni boj proti ponudbi in povpraševanju. Z zaporom kaznujejo tudi osebno uporabo mamil

Delo,

Pon 05.11.2007

 

Urad OZN za mamila in kriminal (UNODC) je ena od specializiranih agencij OZN, ki ima svoj sedež na Dunaju. Izvršni direktor tega urada Antonio Mario Costa pa se ne ukvarja le s »slabimi« državami, razvpitimi proizvajalkami mamil za ilegalni trg, kot sta Afganistan in Kolumbija – UNODC je namreč letos končal tudi analizo uspešne švedske politike proti mamilom.

Maria Larsson, od lanske jeseni švedska ministrica za oskrbo starejših in za javno zdravje, pravi, da so na Švedskem dosegli javni konsenz in podporo celoviti in restriktivni politiki do mamil. To so zasnovali na konvencijah OZN, temelji pa na zmanjšanju ponudbe in povpraševanja. Direktor UNODC Costa opozarja, da so se v zadnjih treh desetletjih mamila po Evropi močno razširila prav zato, ker čedalje več ljudi eksperimentira z njimi, pri tem pa marsikdo postane njihov redni uživalec. Tak razvoj dogodkov nazadnje povzroči ogromne skupne stroške za zdravstvene sisteme in družbo v celoti, da o osebnih tragedijah niti ne govorimo.

Pogosto je slišati resne kritike, da je v Evropi politika boja proti prepovedanim mamilom neuspešna že v osnovi. Obstaja pa hvalevredna izjema: Švedska. Mamila so danes med 15- in 16-letniki na Švedskem dvainpolkrat manj razširjena kot okoli leta 1970. Skupni delež najstnikov in odraslih iz različnih slojev družbe, ki jih redno uživajo (0,44 odstotka vsega prebivalstva, povprečje v EU: 0,52 odstotka), je sredi tega desetletja na Švedskem manjši kot drugod po Evropi.

 

»Prirojeni« aduti?

Analitiki UNODC so ugotovili, da ima Švedska v boju proti mamilom nekaj »prirojenih« adutov. Država po površini sicer ni majhna, vendar tudi ni na glavnih poteh ali blizu kanalov, po katerih mamila v večjih količinah ilegalno potujejo v Evropo.

Poleg tega je večina prebivalstva v tako imenovanem solidno situiranem srednjem razredu. Ker so razlike v dohodkih razmeroma majhne, pač ne ustvarjajo ustreznega terena za razcvet organiziranega kriminala. Stopnja brezposelnosti, tudi med mladimi, je nižja od splošnega evropskega povprečja.

 

Mednarodne analize tudi kažejo, da je Švedska zdravstveno zelo razsvetljena država, ljudje aktivno skrbijo za svoje zdravje in tako so tudi manj nagnjeni k uživanju mamil. Navsezadnje, poudarja Costa, ima močno gospodarstvo tudi dovolj sredstev za izvajanje resnih državnih ukrepov v boju proti mamilom. Švedska zadnja leta v primerjavi z drugimi članicami EU boju proti mamilom namenja največ (takoj za Nizozemsko) denarja na prebivalca: več kot 100 evrov per capita na leto, skupno pa skoraj 0,5 odstotka bruto domačega proizvoda.

Prva »epidemija« sodobnih mamil v zgodovini je Švedsko prizadela med drugo svetovno vojno, v kateri ta država ni sodelovala. Amfetamini, ki so se pojavili leta 1938, so se v naslednjih nekaj letih tako razširili, da so leta 1943 na Švedskem ocenili, da jih redno uživa vsak dvajseti državljan v starosti od 15 do 65 let. Uprava za javno zdravje je tistega leta objavila opozorilo o tveganju in poraba se je močno zmanjšala. Vendar sta povpraševanje in uživanje začeli spet naraščati, ko so na trg prišli novi stimulansi osrednjega živčnega sistema. Država je na to odgovorila z omejevanjem dostopnosti teh mamil in jih uvrstila na seznam zdravil, za katere je nujno potreben recept, poleg tega pa so poostrili tudi predpise o izdajanju receptov za ta zdravila.

 

Velik proračun in stroga politika

Vse do leta 1960 so bili javna opozorila in uvrstitev več substanc na seznam zdravil na recept glavni ukrep v švedskem boju proti mamilom. Potem pa so začeli resneje razmišljati, kako se spopasti s problemom zlorabe substanc, ki povzročajo odvisnost. Izdelali so program boja, v katerem je prednost dobilo zakonsko preganjanje ilegalne trgovine.

Leta 1965 so se odločili za poskusni projekt, med katerim so opiate in amfetamine v obliki oralnih ali intravenoznih preparatov odvisnikom izdajali na recept. V naslednjih dveh letih so tako neprestano obravnavali povprečno več kot osemdeset ljudi, ki so legalno prejeli skoraj štiri milijone odmerkov amfetaminov in opiatov. S projektom legalne oskrbe narkomanov so hoteli omejiti škodljiv vpliv na druge ljudi in družbo v celoti, vendar so kmalu spoznali, da so dosegli nasprotni učinek. Mnogi pacienti so mamila dajali sorodnikom in prijateljem, nekateri pa so jih tudi prodajali. Projekt se je tako sredi leta 1967 končal.(op. Pavel: Metadon je popolnoma zgrešen in zelo predrag model reševanja)

Nils Bejerot (1921–1988) velja za očeta švedskega boja proti mamilom. Že leta 1954 se je srečal s prvimi primeri njihovega intravenoznega uživanja med mladimi, potem pa je proučeval, kako bi lahko najbolje ustavili širjenje te navade. Skrbela ga je predvsem visoka psihosocialna nalezljivost uživanja nedovoljenih drog. Menil je, da gre pri tem za to, koliko je nekdo dovzeten za nagovarjanje, naj poskusi mamila, pa tudi za stopnjo izpostavljenosti mamilom; na to zadnje lahko današnja družba bolj vpliva. Bejerot je zato sklepal, da mora družba izvajati restriktivno politiko do mamil, da bi se tako lahko znižala raven splošne izpostavljenosti tem škodljivim snovem. Zato se je zavzemal za usmeritev družbenih ukrepov proti uživalcu mamil, saj je nenadomestljiv člen verige, ki omogoča zlorabo nedovoljenih drog. Kot je svojo presojo utemeljeval Bejerot: usmeritev države le na preprodajalce mamil ne daje rezultatov, kajti izpraznjeno mesto ujetega takoj zapolnijo z novim ilegalnim prodajalcem.

Praktične implikacije te doktrine, ki so jo uvedli tudi v praksi, so bile trojne:

  1. Okrepile so se dejavnosti preprečevanja in terapevtskih tretmajev,
  2. vzporedno s tem pa so, poleg preganjanja ilegalne trgovine,
  3.  kriminalizirali tudi uživanje mamil.
Na Švedskem torej ne kaznujejo le preprodajalcev, ampak tudi narkomane.

Leta 1988 so sprejeli zakon, po katerem je uživanje mamil kaznivo dejanje, ki mu sledi denarna, od začetka leta 1993 pa tudi zaporna kazen. Udarili so tudi po marihuani, kot prvem mamilu v verigi, kar so utemeljili s hipotezo o »vratih« narkomanije, vstopnici v poznejše uživanje bolj nevarnih mamil. Poleg omenjenega pa so še sistematično izoblikovali družbeni konsenz o politiki boja proti mamilom, ne glede na strankarskopolitične težnje, kar jim je uspelo doseči tudi s podporo civilne družbe. Aprila lani so v švedskem parlamentu soglasno sprejeli nacionalni načrt o mamilih, ki ima za osnovni cilj – družbo brez mamil.

Milan Ilić, Delo

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Socialistična Federativna Republika EU, Zdravstvo, liberalne reforme ( PRO FREE Market) | 1 komentar »

Public enemy: Kmetje, vrnite subvencije

Objavil pavel dne 6.11.2007

Public enemy: Kmetje, vrnite subvencije

Stanislav Kovač
Stanislav Kovač, kolumnist Financ
finance@finance.si

 

Cene hrane in kmetijske subvencije

Po najnovejših podatkih statističnega urada o rekordni oktobrski inflaciji so se cene življenjskih potrebščin v desetih mesecih letos povišale že za 4,2 odstotka, pri čemer so se daleč najbolj povišale cene v skupini hrana in brezalkoholne pijače (11,1 odstotka, glej graf).

 

Dosedanje javne razprave o nadpovprečno visoki rasti cen hrane so povsem zaobšle pridelovalce hrane in izdatne kmetijske subvencije, ki so se kljub vrtoglavi rast svetovnih cen kmetijskih proizvodov povečale tudi v najnovejšem vladnem predlogu državnega proračuna za leto 2008.

 

Inflacija in hrana

Po podatkih Umarja so se cene življenjskih potrebščin v desetih mesecih letos povišale za 4,2 odstotka, medtem ko so se v istem obdobju lani povišale le za dva odstotka. Iz Umarjevega sporočila za medije izhaja, da lahko letošnjo razliko v višini 2,2 odstotne točke v celoti pripišemo odstopanju v višjih cenah hrane in nafte. Višje cene hrane so v prvih desetih mesecih letos k 4,2-odstotni inflaciji prispevale 1,9 odstotne točke ali 45 odstotkov skupne rasti cen življenjskih potrebščin. Cene nafte so k inflaciji prispevale 0,7 odstotne točke ali 17 odstotkov skupne rasti cen. Visoka rast cen hrane in nafte je v prvih desetih mesecih k 4,2-odstotni inflaciji tako skupno prispevala skoraj dve tretjini dviga cen.

Globalizacija in cvetoče kmetijstvo

Dosedanje javne razprave o nadpovprečni rasti cen hrane in njenem vplivu na inflacijo so bile v Sloveniji osredotočene predvsem na problematiko nekonkurenčnega slovenskega okolja med trgovci in predelovalci hrane, kjer prevladujejo monopolne-oligopolne tržne strukture z močnimi tržnimi igralci, ki obvladujejo prevladujoče tržne deleže. Hkrati je bil povsem spregledan kmetijski sektor pridelovalcev hrane.

The Wall Street Journal, eden od najvplivnejših svetovnih ekonomskih dnevnikov, je konec septembra v članku Historic surge in grain prices roils markets (28. septembra 2007) opozoril, da smo z letošnjo skokovito rastjo svetovnih cen žitaric in drugih kmetijskih proizvodov priče največjim spremembam na trgu kmetijskih proizvodov v zadnjih 30 letih. Že avgusta je na chicaški terminski borzi cena pšenice z dobavo v decembru presegla sedem dolarjev in se v zadnjih 12 mesecih podražila za več kot sto odstotkov, od leta 2000 pa potrojila. Analitiki Wall Street Journala opozarjajo, da je letošnja skokovita rast svetovnih cen pšenice in drugih kmetijskih proizvodov drugačna od pretekle rasti cen, saj prihaja do dolgoročne spremembe na strani povpraševanja. Hitra globalizacijska rast tranzicijskih držav iz Azije in Latinske Amerike krepi srednji razred v teh regijah in omogoča stotinam milijonom prebivalcev večjo porabo hrane, kar posledično močno dviguje cene kmetijskih proizvodov. Po navedbah Wall Street Journala so največji ekonomski zmagovalec kmetje, saj se bo letos kljub upočasnitvi rasti ameriškega gospodarstva čisti dohodek kmetijskega sektorja v ZDA predvidoma povečal za 50 odstotkov.

Pozabljeno Sapirjevo poročilo

V Sloveniji so povsem odsotne razprave o problematiki kmetijskega sektorja, ki ima velike ekonomske koristi od skokovite rasti cen kmetijskih proizvodov na svetovnem in domačem trgu.

Z vstopom v EU leta 2004 je slovenska kmetijska politika postala del širše kmetijske politike EU, ki temelji na izdatnih proračunskih kmetijskih subvencijah. Leta 2003 je skupina evropskih ekonomistov pod vodstvom Andrea Sapirja (An Agenda for a Growing Europe, 2003) pripravila tako imenovano Sapirjevo poročilo, ki je na podlagi lizbonske deklaracije iz leta 2000 v šestih točkah nanizalo ključne razvojne težave stare celine. Sapirjevi ekonomisti so bili kritični zlasti do proračuna Unije, ki so ga slikovito primerjali z “zgodovinskim reliktom”, kot da bi bila Evropa še vedno v predindustrijski dobi, ko je prevladovala kmetijska politika. Sapirjevo poročilo je članicam EU predlagalo korenito kleščenje proračunskega denarja za kmetijske subvencije in financiranje nerazvitih regij (z 80 na le 20 odstotkov proračuna) in njihovo preusmeritev v razvojne dejavnike gospodarske rasti, zlasti večje vlaganje v tehnološki razvoj in R & D.

EU je konec leta 2005 končala pogajanja o finančni perspektivi za obdobje 2007-2013, kjer je v nasprotju s Sapirjevim poročilom povečala, in ne zmanjšala proračunska sredstva za kmetijske subvencije in razvoj podeželja.

Kmetijstvo kot razvojna prioriteta

Po vstopu v EU je tudi Slovenija s proračunsko politiko sledila nerazvojno usmerjeni kmetijski dogmi skupnega proračuna Unije in nadpovprečno hitro povečevala proračunske odhodke za kmetijstvo.

Vpogled v najnovejši proračunski memorandum za leti 2008 in 2009, ki ga je Janševa koalicija vložila v državni zbor v začetku oktobra, pokaže, da so se skupni proračunski odhodki za kmetijstvo v obdobju 2004-2008 skorajda podvojili (z 250 na 458 milijonov evrov, glej graf) in dosegli med vsemi proračunskimi izdatki največjo rast.

Od 8.865 milijonov evrov odhodkov državnega proračuna Janševa vlada v letu 2008 za kmetijstvo namenja 458 milijonov evrov (5,2 odstotka proračuna). Na drugi strani je za tehnološki razvoj, ki je po lizbonski deklaraciji in Sapirjevemu poročilu osrednji vzvod inovativnosti in dolgoročne gospodarske konkurenčnosti, predvideno zgolj 62,1 milijona evrov (0,7 odstotka proračuna) ali približno sedemkrat manj proračunskih sredstev od kmetijstva. Razmerje med proračunskimi odhodki za kmetijstvo in tehnološkim razvojem opozarja, da tudi Janševa koalicija v štiriletnem obdobju vladavine ni sledila priporočilu Sapirjevega poročila o nujnem krčenju proračunskih izdatkov za kmetijske subvencije in njihovi preusmeritvi v razvojne namene.

Kmetijske subvencije

Podrobnejša analiza proračunskih odhodkov za kmetijstvo pokaže, da so kljub letošnji vrtoglavi rasti svetovnih cen kmetijskih proizvodov v najnovejšem vladnem predlogu državnega proračuna za leto 2008 vnovič močno zastopane tudi kmetijske subvencije. Od skupno 458 milijonov evrov proračunskega denarja za kmetijstvo je za kmetijske subvencije pod postavko “ukrepi za stabilizacijo trga” namenjeno 176,7 milijona evrov in pod postavko “program razvoj podeželja” 226,3 milijona evrov. Skupno je za kmetijske subvencije predvideno okoli 400 milijonov evrov proračunskega denarja.

Vlada v proračunski obrazložitvi finančnega načrta kmetijskih subvencij navaja, da so te med drugim namenjene pokrivanju razlike v ceni posamezne kmetijske proizvodnje in dejanskimi stroški proizvodnje in da se s kmetijskimi subvencijami zagotavlja ustrezen dohodkovni položaj pridelovalcev kmetijskih proizvodov. Na drugi strani Janševa vlada kljub skokoviti rasti tržnih cen kmetijskih proizvodov na svetovnem in domačem trgu v predlogu državnega proračuna za leto 2008 nikjer ne navaja, da se bo zaradi močno izboljšanega dohodkovnega položaja kmetov posledično zmanjšal tudi proračunski delež subvencij. Prav nasprotno: delež proračunskih izdatkov za kmetijstvo se bo v letu 2008 nominalno povečal za 23 odstotkov, kar je več kot enkrat večja rast od predvidene skupne rasti vseh javnofinančnih odhodkov (glej graf).

Kmetje, vrnite subvencije

Globalne razmere na trgu kmetijskih proizvodov, ki bodo po mnenju analitikov Wall Street Journala zaradi hitre ekonomske rasti azijskih in južnoameriških držav dolgoročno vplivale na večje povpraševanje po kmetijskih proizvodih in ohranjanje visokih cen kmetijskih proizvodov tudi v prihodnje, vnovič aktualizirajo Sapirjevo poročilo iz leta 2003. Slednje priporoča preusmeritev proračunskega denarja iz subvencioniranega kmetijstva v razvojne dejavnike gospodarske rasti.

Slovenija bo prevzela predsedovanje EU ravno v času visoke svetovne rasti cen kmetijskih proizvodov, ki odpirajo vprašanje o (ne)upravičenosti visokih kmetijskih subvencij iz skupnega proračuna Unije. Janševa vlada ima idealno priložnost, da na ravni EU v letu 2008 obudi razpravo o pobudi Sapirjevega poročila in predlaga, da se zaradi spremenjenih globalnih razmer na trgu kmetijskih proizvodov kmetom vzamejo izdatne proračunske subvencije in namenijo za vlaganje v tehnološki razvoj.

Slovenija bi tako vsaj simbolno postala tehnološki in idejni vodja EU, kmetje pa bi bili oprani suma, da z visokimi cenami hrane neupravičeno bogatijo na račun prebivalcev EU.

 

 

Finance

Stanislav Kovač je ekonomist

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, liberalne reforme ( PRO FREE Market) | Brez komentarjev »

Tovarne delavcem, zavarovalnice zavarovancem, avtoceste voznikom

Objavil pavel dne 6.11.2007

Finance

Obsedenost politike z željo po distribuciji

V razpravah o lastninjenju zavarovalnice Triglav smo dobili vtis, da je povsem normalno, da so zavarovanci tudi upravičenci do lastništva zavarovalnice in da je država odgovorna, da administrativno zagotovi uveljavitev te pravice. To bi bilo res, če bi bila Zavarovalnica Triglav pred letom 1990 vzajemna zavarovalnica, kar pa ni bila. Vsaj ne od leta 1945, ko so podržavili njeno predhodnico, leta 1900 ustanovljeno Vzajemno zavarovalnico Ljubljana.

Za obstoj vsakega podjetja so ne glede na družbeni sistem potrebni zaposlenci (delavci) in stranke (kupci blaga ali storitev). A čeprav brez njih podjetje ne bi moglo obstati in se razvijati, to še ni razlog za lastninske pravice. Zavarovanci, pa naj bodo to fizične ali pravne osebe, imajo do lastništva zavarovalnice ravno toliko pravice, kot bi jo imeli do lastništva trgovine kupci in dobavitelji ali do lastništva banke njeni komitenti.

Družbena lastnina

Čeprav je koncept družbene lastnine dajal vtis, da imajo zaposlenci v podjetjih lastnino tako rekoč na dosegu roke, je tudi družbena lastnina bila le nekoliko bolj decentralizirana državna lastnina. Pravico do razpolaganja z družbeno lastnino je imela država in v tranziciji je to pravico tudi uveljavila s sprejemom in izvajanjem zakonov o lastninjenju. Priznanje države kot edinega titularja družbene lastnine ni bilo politično sprejemljivo, ob branju Hlapca Jerneja vzgojen narod bi se preveč razburil, centralizacija lastninskih upravičenj pri državi pa bi bila tudi izjemno neučinkovita. Treba je bilo poiskati modele razdelitve lastninskih upravičenj, ki bi bili politično sprejemljivi (imeli naj bi vsaj videz pravičnosti), ki bi povečali ekonomsko učinkovitost podjetij (aktivnejša vloga lastnika) in ki bi ne imeli previsokih transakcijskih stroškov.

Država je v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij dala prednost starejšim državljanom (certifikati) in zaposlenim (notranji odkup), pri določanju upravičencev do nenominiranega kapitala zavarovalnic pa zavarovancem tako fizičnim kot pravnim osebam. Koliko je bil proces učinkovit in (ne)pravičen, bo sodila zgodovina, kar nas tu zanima, pa je dejstvo, da so bili upravičenci do lastnine določeni v političnem procesu in da je bil njihov status v odnosu do podjetja, ki se lastnini, le politično določen kriterij za razdelitev lastninskih pravic, in ne pravica, ki bi jo država morala zagotoviti.

Golob na strehi

Razpršitev lastništva zavarovalnic ima sicer lahko videz pravičnosti, je pa ekonomsko neučinkovita in povzroča visoke transakcijske stroške. Ekonomsko neučinkovita je tudi zato, ker oddaljuje privatizacijo zavarovalnice, in to za precej daljše obdobje, kot je mandat te vlade. Govorjenje o 700 tisoč osebah, ki bi bile prikrajšane za dobrih tisoč evrov, če se delež Triglava prenese na Kad, je demagogija. Če kdo hoče iz naslova lastninjenja zavarovalnice dati ljudem denar, naj zavarovalnico proda na dražbi in kupnino nakaže državljanom na račun, če pa želi, da bi državljani postali lastniki, naj jim omogoči, da z diskontom kupijo delnice na javni prodaji.

Kad in pokojninska blagajna

Naslednji ugovor zoper novelo zakona o lastninjenju zavarovalnic je, da bi bilo treba Kapitalsko družbo (Kad) omejiti pri razpolaganju s pridobljenim deležem v Zavarovalnici Triglav oziroma jo omejiti pri razpolaganju s sredstvi, pridobljenimi ob morebitni prodaji deleža. Financiranje pokojninske blagajne je daleč največji dolgoročni javnofinančni problem Slovenije. Milijarda iz naslova morebitne Triglavove privatizacije je le kaplja v morje potreb blagajne. Ustvarjanje dodatnih sredstev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je temeljna naloga Kada. Če obstaja sum, da te naloge ne opravlja dobro ali pa da je v konkretnih primerih v prihodnje ne bo opravljal dobro, naj se kritika osredotoči na samo delovanje Kada, ne pa da se problematizira njegova vloga v konkretnem poslu. Treba je razčistiti, ali je zagotavljanje dodatnih sredstev za pokojninsko blagajno prek Kada neučinkovito samo po sebi in je zato treba iskati druge sistemske rešitve, ali je težava, da Kad zdaj vodijo napačni in bo, ko pridejo na vrh “naši”, spet vse v najlepšem redu.

Če se Kad kot skrbnik deleža Triglava za fizične osebe izpostavi tožbam dejanskih ali namišljenih upravičencev do delnic, potem bo razpolaganje z deležem omejeno za precej daljše obdobje, kot si to zdaj predstavljajo kritiki novele. Strah, da bi država na hitro prodala Triglav tujcem, po mojem mnenju ni utemeljen. Privatizacija tujcem ne prinaša političnih točk, hkrati pa izgleda, da je slovenska vlada katerekoli barve sposobna izpeljati le eno veliko privatizacijo strateškemu kupcu v mandatu (prejšnja NLB, zdajšnja morda Telekom).

Sodelovanje ljudstva v prihodnjih privatizacijah

Zame najpomembnejši argument v prid noveli zakona o lastninjenju zavarovalnic je možnost, da ob tej priložnosti lahko za vselej nehamo z licitiranjem, kdo vse je poleg državnega proračuna in pokojninske blagajne še lahko upravičenec do kupnine ob posamezni privatizaciji. Če zamudimo to priložnost, bo vsaka naslednja privatizacija še bolj kontaminirana z idejami, kako zadovoljiti posamezne interesne skupine, tako ali drugače povezane z objektom privatizacije. Morda se nekoč v prihodnosti pokaže potreba po delni privatizaciji Darsa. Če se bo obsedenost politike z distribucijo lastninskih pravic nadaljevala, bi bilo koristno, da začnemo shranjevati potrdila o plačanih cestninah.

Matej Kovač je direktor za tuje trge v podjetju IUS Software.

Finance

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, inženirji družbe, modne družbene smernice | Brez komentarjev »

Srbija, Kosovo, Albanija

Objavil pavel dne 6.11.2007

Zanimivo, da bi danes največ ljudi iz področja nekdanje Yu na vprašanje zakaj je bilo toliko nacionalizma in vojn v zadnjih 20ih letih na Balkanu odgovorilo s sprogramiranim stavkom:

  1. zaradi religij
  2. zaradi tujih sil, ki so nam te vojne vsilili
V resnici pa je tukaj v ozadju tranzicija oz. transformacija socialističnih elit, ki si lastije vse vzvode v družbi. To nista samo Milošević in Kučan, temveč uredniki medijev, večina novinarjev, sodišča, “managerji”, učitelji, zdravniki, uslužbenci.

Nihče si ne želi zares liberalnega kapitalizma. Vsi želijo ohranjati svoje (neupravičene) privilegije in rente.

Zato so te socialistične elita po letu 1948 ( informbiro, Goli otok), ko se se odpovedale komunizmu ( internacionalnemu socializmu oz. hlapčevanju Moskvi) začele bolj orientirati v nacionalizme. Čep steklice je odpadel s smrtjo diktatorja in zločinca Tita. Takrat so vsi ideali bili kar naenkrat relativizirani. Začeli so se krvavi pogromi, genocidi, zločini. Številka 200 miljonov žrtev nasilja socializma v 20.stl. se je večala. Danes pa te zlagane in neuresničljive ideale ravno YU-nacional -socialistični nostalgiki spet restavrirajo.

Torej za vse vojne na Balkanu so najbolj odgovorne socialistične elite, ki so namenoma sprožale nacionalizme, da bi ohranjale svojo oblast, moč, rente, premoženje, vplive.

Zato se zavzemam:

  1. za neodvisno Kosovo
  2. da Srbija, Kosovo in Albanija čimprej vstopijo v EU
  3. da socializem skupaj z nacionalizmom čimprej oddide na pokopališče zgodovine.
Dovolj je te ekstremne zaostalosti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, liberalne reforme ( PRO FREE Market) | 1 komentar »

Poljska: Donald Tusk

Objavil pavel dne 6.11.2007

Zanimivo, da kljub branju Dela in spremljanju naših RTV medijev med volilno kampanijo nisem zvedel kdo je tekmec Kaczynskemu. Ves čas kampanije so govorili, da je liberalec, da je zmernež.

Šele sedaj, ko je zmagal s 40% glasov, previdno govorijo, da so zmagali desni liberalci, ki se zavzemajo za liberalne reforme gospodarstva. A o tem ne smejo preveč vzburjati Slovencev. Slovenci morajo misliti, da so liberalci levičarji.

Še ne dolgo nazaj je imela tudi Slovaška liberalne desne reformatorje ( premier je bil katolik), ki so Slovaški dali več blaginje z uvedbo EDS in večjo svobode trga. Tam je nazadnje zmagal levičarski populist tipa Jelinčič, ki sedaj zgolj sedi na lovorikah liberalnih reform. Naši mediji pa ga predstavljajo kot nacionalista, desničarja, v bistvu pa je zgolj ekstremni socialist, ki v populizem vključuje nacionalizem, tako kot pri nas delajo sindikati in vsi levičarji, ko kričijo o nacionalnih interesih. So potem tudi oni skrajni desničarji?

Tudi na Madžarskem imajo zvezo desnih strank Fidesz, kjer je večina politikov pravih liberalcev, ki se zavzemajo za prave liberalne reforme.

Malo se ve danes, da imata tako Srbija kot Makedonija ( tudi Rusija) EDS in da morata odpirati trg, da ljudje sploh dobijo delo, da pridejo v državo ugodne tuje naložbe.

Pri nas v Sloveniji pa desničarje še kar zmerjajo z nacionalisti, fašisti – zgolj za to, da skrijejo resnično bistvo problemov: transformacijo monopolne fevdalistične ureditve ( ki konzervira status quo, negativno selekcijo in bogatenje nesposobnih barab) v liberalni kapitalizem in demokracijo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Socialistična Federativna Republika EU, liberalne reforme ( PRO FREE Market), stranka LIBERALCI | Brez komentarjev »

“Črno – bela” histerija oz. kurjenje čarovnic v 21. stl.

Objavil pavel dne 6.11.2007

Že parkrat sem prebral v Delu člančič, kako se ena novinarka v Nemčiji meče v zobe publiki s tem, da je posredno pohvalila Hitlerjevo nacional -socialistično vladavino.

Enkrat je rekla, da je v času Hitlerja bilo zgrajeno ogromno novih cest, avtocest.

Drugič je rekla, kako je Hitler daleč bolje poskrbel za žensko, za družino kot današnja Nemčija.

Seveda so bili odzivi nasprotnikov histerični. Hitler je zgolj pošast. Vse pri njem je črno in prav nič belega. Tak ekstremistični način gledanja na človeka in na zgodovino se mi zdi v sodobnem času skrajno nevaren. Hitler je bil res psihopat in zločinec, prav tako Tito, toda to še ne pomeni, da so bila vsa njegova dejanja absolutno zlo. Tako Nemci, kot Jugoslovani še naprej vidijo nekatera dela obeh zločincev kot pozitivna, ker so jih tako izkusili.

Podobno sem gledal članke novinarja Dela: Ilija Marinkovića, ki zadnje čase poroča iz Poljske. Brata Kaczynsky sta predstavljena kot ultrakonzervativca, kot pripadnika Katoliške cerkve, ki pametujeta celo škofom, kot največje zlo Poljske. Toda mar ni naloga novinarja, da skuša poiskati objektivno človeka, stranko, dejanja in politiko? Da poskuša povedati zakaj ga ljudje volijo, zakaj je dobil 45% glasov, zakaj nazadnje 28%, ( kar pomeni za novinarja absoluten poraz, medtem pa so vsi levičarji skupaj dobili zgolj 20%). Za kaj pozitivnega se zavzema? Kaj pozitivnega je že naredil. Kako naj normalen človek sploh dobi objektivno informacijo, če so glavni časopisi in ostali mediji v Sloveniji ekstremno levofilni in desnosovražni in da namesto objektivnega poročanja pišejo pravljice o Goodguys oz. malih bogovih za sodobne ateiste in o Badguys oz. hudičih za sodobne ateistke. Srhljivo nevarno, ker neumnih bedakov je mnogo mnogo več kot razumnih, pametnih ljudi.

Kako lahko novinarji in inženirji družbe v 21. stl. enega človeka predstavijo kot absolutno zlo ( in ne znajo pri njem najti niti ene najmanjše pozitivnosti), medtem ko drugega politika levičarske provinience ( npr. Hugo Chavez, ki je še en psihopatski skrajnež) ne zmorejo prikazati niti z eno slabostjo?

Idealizacija Robin Hoodov, grajenje kultov osebnosti, a na drugi negativna idealizacija oz. satanizacija vsakega, ki ni naš.

Mar ni to sodobno “sežiganje čarovnic”?  Mar je to levičarsko nestrpno frontništvo PERMANENTNA, še vedno trajajoča, revolucija (sovraštva in idealiziranj)?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Zgodovina, inženirji družbe, modne družbene smernice, mediji, novinarji, politika | Brez komentarjev »

“Voščim vam novih Trubarjev!”

Objavil pavel dne 6.11.2007

Na reformacijo sem imel vedno dober pogled, odobraval sem jo. Ko pa sem prebral Erazma Rotterdamskega in njegovo Hvalnico norosti, pa mi je spet bolj postajalo jasno, kakšna je razlika med revolucijo ( to kar je Luter in nemško meščanstvo speljalo) in reformo ( to kar se je zavzemal Rotterdamski in številni napredni verniki).

Všeč mi je bil govor ministrice Mojce Kuclar Dolinar za praznik reformacije 31. 10. 2007.

Proslave nisem gledal, toda če je bil Hren notri zgolj kot eden od akterjev, sodobnikov Trubarja, potem se mi kritike zdijo zelo tercialske, politikantske.

Protestanstske cerkve so v Evropi v še hujši krizi kot je katoliška Cerkev.

So pa v ZDA in v Južni Ameriki ter v Aziji protestantske cerkve v izrazitem porastu, razširjanju. Njeni akterji znajo na sodoben način ljudem približati njihove cerkve.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, liberalne reforme ( PRO FREE Market) | Brez komentarjev »

Branje evangelija

Objavil pavel dne 6.11.2007

Evangelij pripoveduje kaj Jezus govori ali dela za človeka. Ta človek sva midva, ki evangelij bereva. Oba sva poklicana, da v prvi osebi doživiva to, kar odlomek pripoveduje: Beseda uresničuje to kar pravi za vsakega, ki jo z vero sprejme (prim. 1 Tes 2,13: »Prav zaradi tega se tudi mi neprenehoma zahvaljujemo Bogu, da ste besedo, ki ste jo slišali in prejeli od nas, sprejeli ne kot človeško besedo, ampak, kar resnično je, kot Božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete«).

 

p. Viljem Lovše

  • Share/Bookmark

Objavljeno v duhovna misel | Brez komentarjev »