PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Ubiti kralja ( To Kill a King)

Objavil pavel, dne 5.11.2007

V petek zvečer sem malo skakal po TV kanalih in si niti v sanjah nisem predstavljal, da bom našel tako kvaliteten film.

Film govori o fevdalni Angliji, v času kralja CharlesaI.. Menda leta 1650.

Meščanstvo ( trgovci, obrtniki, učenjaki, vojaški častniki) so predstavljali liberalni krog takratne Anglije. Reforme so se pomikale zelo počasi. Kralj je večkrat posredoval s svojo vojsko zelo kruto, tako da je bil nepriljubljen, čeprav je imel edini oblast ” od Boga”.

Prikaže, kako je parlament z liberalno večino imel vedno večjo vlogo v odločanju. Kralju so jemali vedno več pravic v vodenju. Kralj pa je z njimi vseeno zelo uspešno trgoval pod mizo.

Večina filma se vrti okrog odnosa dveh tedaj najpomembnejših mož reform:

priljubljenega generala Thomasu Fairfaxa, ki je poročen s hčerko kralja, toda kralja je že večkrat premagal tudi na bojnih poljih. Utrujena vojska čaka plačila, toda podkupljivi parlament izda vojsko za veliko plačilo od kralja.

Drugi mož je zelo znani Oliver Cromwell. Na začetku reformator. Ves čas nepriljubljen. Na en način je bil v rokah puristov. Film pa vedno bolj kaže, njegovo patološko, sociopatsko naravo. Vedno so krivi drugi. Svoje podobe ni zmožen kritično pretresti. Ne svojih dejanj. Fanatično sledi svoji ideji, ne glede na trupla. Čeprav mu njegov zvesti prijatelj že nekaj let stoji ob strani in mu je večkrat rešil življenje, ga niti enkrat ne uspe slišati v pomislekih. Takrat sem se spomnil raziskave psihologov glede vodilnih revolucionarjev nacizma ( SS), fašizma in komunizma, ki ugotavljajo, da so bile vse te vodstvene osebe, ki so izvajale revolucionarna klanja zelo hudo moteni ljudje, sociopati.

Tudi tokrat se v eni noči odločita, zbereta vojake in aretirata celi parlament, hkrati pa še kralja. Vojska dobi končno denar, a je Cromwell ne razpusti. Še celo več, začne delati na svojo roko in da kralja usmrtiti.

Tukaj se reformatorskemu generalu posveti, da ima opravka z norcem, ki vsako kritiko začenja kaznovati s smrtjo. Še enkrat se lahko zavemo, da reforme delajo pametni in pogumni možje, medtem ko revolucije delajo psihopati, psihopatski morilci. Prav tako je s podporo tem ljudem: reforme bodo podpirali podjetni, učljivi, kritični ljudje. Medtem, ko revolucije podpira naivna in slepečih idealov polna raja, zlaganci in polizobraženci, motene osebnosti oz. sociopati ( sadisti, morilci, roparji).

Priljubljeni in pametni general Fairfax ne podpiše kraljeve obsodbe, tudi neha sodelovati s Cromwellom in se umakne na podeželje, kjer se posveti svojem posestvu in svoji družini. V nekem trenutku želi prekiniti kruto eskalacijo nasilja, ki jo izvaja s svojim zločinskim aparatom Cromwell in sproži atentat na Cromwella, toda v zadnjem trenutku ga spet reši. Ne more ubiti prijatelja. Ni psihopatska osebnost, temveč večplasten človek, ki mu vest še kako dobro deluje, izredno občutljiv kljub vojaškemu poklicu, zato ga imajo vojaki in ljudje radi. Ali pa ga vsaj zelo močno spoštujejo. Dela iskreno in transparentno.

Cromwell z revolucijo uspe zrušiti fevdalizem, nesvobodnim plebejcem podeli status svobodnih državljanov. Le ti tega ne cenijo. Bolj so jim pomembni lonci mesa ( kar nekoč spozna tudi Mojzes). Cromwella še sedaj večina Angležev sovraži.

Nekaj stoletij mine, da nastanejo prve republike z demokracijo in tržnim liberalnim kapitalizmom. V Sloveniji tega še nimamo ( imamo socialistični fevdalizem), in tudi Anglija je uradno še vedno monarhija, čeprav tam demokracija in svobodni kapitalizem že trajata dve stoletji.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.