PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Zofijin svet 1. ( o čudenju)

Objavil pavel, dne 5.11.2007

Čudenje.

Da postaneš filozof je dovolj, da se čudiš.

Tako sem prebral nekje v uvodu knjige. Spomnil sem se trenutka, ko sem pred 15 leti naključno gledal svoje otroške fotografije. Na fotografijah sem še našel neko igrivost, nek žar, neko veselje do življenja, ki ga v tistem obdobju porazov, tesnobe in življenjskega brezupa nisem že nekaj časa okušal. Najdeval sem neko nedolžno, pristno “veselje do življenja”, odprtost do vsega, učljivost, čudenje!

Kmalu sem se kasneje slučajno našel v družbi dojenčka in opazoval, kako mogočni so otroci s svojim čudenjem, s svojim čudečim se vpijanjem življenja in sveta. Otroškost, hitro učenje. S čim sem to v sebi zatolkel, zadušil? Je družba name tako vplivala, vzgoja, ali pa sem sam sebe tako hudo zatolkel?

Predsodki. Zaključki. Svoja mnenja, mnenja družbe itd. So te verige sploh potrebne? Mar ni posledica teh verig, ugašanje otroškosti, čudenja?

Danes vem, da je čudenje pač ena od lastnosti egostanja otroka po TA. Čudenja oz. Otroka imajo mnogo v sebi predvsem ljudje, ki so kreativni, ki se ukvarjajo z zabavo, z umetnostjo. Svobodni otrok.

Kasneje mi je TA posredovala, da veliko ljudi živi iz Adaptiranega otroka in iz Uporniškega otroka. Le ti pa niso veseli, humorni, kot Svobodni otrok, temveč zatolčeni v konstantni žalosti, ali jezi. Torej so na en način ujetniki svoje grdo boleče zgodovine, ki pa jo še kar igrajo in jo nočejo prenehati igrati. Normalno je, da jo pri npr. 5ih letih kognitivno niso bili sposobni predelati, toda ni normalno, da te vsebine ne morejo predelatis kognitivno kapaciteto 20- ali več -letnika.

Nasploh pa mora imeti odrasla oseba v sebi zadostno razvitega Odraslega, to je egostanje odraslega. Da zna zajemati informacije, jih primerjati, jih vrednotiti, jih strukturirati, da zna odločati, da zna razlikovati, da zna postaviti cilje in jih udejanjati. Da se zna učiti iz izkušenj, iz napak, iz porazov. Več kot rešiš problemov, bolj si odrasel. Problem razvajenega otroka pa je predvsem ta, da ga starši niso naučili reševati problemov. Danes se razvajeni otroci dobesedno klonirajo v naših družinah. Če ne znaš managirati sebe, ne znaš managirati ne družine, ne službe, ne otrok, ne sodelavcev, ne podjetja, ne dela, ne z denarjem. Si še vedno veeeeeeeeeeeeeeeelik otrok. Danes je ogromno, res ogromno, VEČINA oz. vedno več ljudi infantilnih. Kot paraziti rabijo nekoga, da skrbi za njih: stari pa so preko 20 let, preko 30 let, preko 40 let itd. Da jim daje denar, hrano, stanovanje, da skrbi za njih, kot so nekoč zanje pri 5ih letih skrbeli starši. Več infantilnih ljudi je iz socialističnih okolij, kot iz kapitalističnih okolij.

In zdaj bistvo: normalen človek naj bi znal v različnih trenutkih dneva ustrezno izbirati med svojimi tremi egostanji: Otroka, Odraslega in Starša. Kako ustrezno izbira te vloge, toliko bolj je njegovo življenje kvalitetno, uspešno, pristno in veselja polno.

Danes, ko se veselim svojih otrok, jih opazujem kako rastejo, se mi zdi, da sem najbolj srečno bitje na svetu. Toliko Lepote, toliko Veselja. Opazujem, kako se sinček ČUDI, VESELI, PREPEVA, UČI, napreduje. Zelo sem hvaležen za vse te darove, da sem jih deležen.

Sprašujem se, kako mrtvi morajo biti ljudje, ki otroka uničujejo, ali celo ubijejo? Zraven pa se še imajo za “humaniste” in “napredne”?

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.