PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 5.11.2007

Zofijin svet 1. ( o čudenju)

Objavil pavel dne 5.11.2007

Čudenje.

Da postaneš filozof je dovolj, da se čudiš.

Tako sem prebral nekje v uvodu knjige. Spomnil sem se trenutka, ko sem pred 15 leti naključno gledal svoje otroške fotografije. Na fotografijah sem še našel neko igrivost, nek žar, neko veselje do življenja, ki ga v tistem obdobju porazov, tesnobe in življenjskega brezupa nisem že nekaj časa okušal. Najdeval sem neko nedolžno, pristno “veselje do življenja”, odprtost do vsega, učljivost, čudenje!

Kmalu sem se kasneje slučajno našel v družbi dojenčka in opazoval, kako mogočni so otroci s svojim čudenjem, s svojim čudečim se vpijanjem življenja in sveta. Otroškost, hitro učenje. S čim sem to v sebi zatolkel, zadušil? Je družba name tako vplivala, vzgoja, ali pa sem sam sebe tako hudo zatolkel?

Predsodki. Zaključki. Svoja mnenja, mnenja družbe itd. So te verige sploh potrebne? Mar ni posledica teh verig, ugašanje otroškosti, čudenja?

Danes vem, da je čudenje pač ena od lastnosti egostanja otroka po TA. Čudenja oz. Otroka imajo mnogo v sebi predvsem ljudje, ki so kreativni, ki se ukvarjajo z zabavo, z umetnostjo. Svobodni otrok.

Kasneje mi je TA posredovala, da veliko ljudi živi iz Adaptiranega otroka in iz Uporniškega otroka. Le ti pa niso veseli, humorni, kot Svobodni otrok, temveč zatolčeni v konstantni žalosti, ali jezi. Torej so na en način ujetniki svoje grdo boleče zgodovine, ki pa jo še kar igrajo in jo nočejo prenehati igrati. Normalno je, da jo pri npr. 5ih letih kognitivno niso bili sposobni predelati, toda ni normalno, da te vsebine ne morejo predelatis kognitivno kapaciteto 20- ali več -letnika.

Nasploh pa mora imeti odrasla oseba v sebi zadostno razvitega Odraslega, to je egostanje odraslega. Da zna zajemati informacije, jih primerjati, jih vrednotiti, jih strukturirati, da zna odločati, da zna razlikovati, da zna postaviti cilje in jih udejanjati. Da se zna učiti iz izkušenj, iz napak, iz porazov. Več kot rešiš problemov, bolj si odrasel. Problem razvajenega otroka pa je predvsem ta, da ga starši niso naučili reševati problemov. Danes se razvajeni otroci dobesedno klonirajo v naših družinah. Če ne znaš managirati sebe, ne znaš managirati ne družine, ne službe, ne otrok, ne sodelavcev, ne podjetja, ne dela, ne z denarjem. Si še vedno veeeeeeeeeeeeeeeelik otrok. Danes je ogromno, res ogromno, VEČINA oz. vedno več ljudi infantilnih. Kot paraziti rabijo nekoga, da skrbi za njih: stari pa so preko 20 let, preko 30 let, preko 40 let itd. Da jim daje denar, hrano, stanovanje, da skrbi za njih, kot so nekoč zanje pri 5ih letih skrbeli starši. Več infantilnih ljudi je iz socialističnih okolij, kot iz kapitalističnih okolij.

In zdaj bistvo: normalen človek naj bi znal v različnih trenutkih dneva ustrezno izbirati med svojimi tremi egostanji: Otroka, Odraslega in Starša. Kako ustrezno izbira te vloge, toliko bolj je njegovo življenje kvalitetno, uspešno, pristno in veselja polno.

Danes, ko se veselim svojih otrok, jih opazujem kako rastejo, se mi zdi, da sem najbolj srečno bitje na svetu. Toliko Lepote, toliko Veselja. Opazujem, kako se sinček ČUDI, VESELI, PREPEVA, UČI, napreduje. Zelo sem hvaležen za vse te darove, da sem jih deležen.

Sprašujem se, kako mrtvi morajo biti ljudje, ki otroka uničujejo, ali celo ubijejo? Zraven pa se še imajo za “humaniste” in “napredne”?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Knjiga, TA, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »

National Geografic o ptičji gripi

Objavil pavel dne 5.11.2007

Ne vem več kako se označi ta virus ptičje gripe ali aviarne influence: H5N1?

Ta dokumentarna oddaja je govorila, da je to nov virus, zato izjemno hitro mutira. Sporočili so še, da je v Aziji do sedaj umrlo že preko 250 ljudi. Prikaže družino, kjer se je 11 letna deklica nalezla virusa od perutnine, mama in teta pa od nje, ko sta jo negovali. Smrt je za deklico nastopila v nekaj dneh, niti dihalni aparati in sodobna tajska bolnica ji niso mogli pomagati. Imel sem občutek, da imajo na Tajskem bolnice veliko bolj kvalitetno opremljene s sodobno opremo kot pri nas. Par dni kasneje sta zboleli še njena mama in teta. Samo teta je po hudih mukah preživela.

Dosedaj se virus prenaša iz živali na človeka, zaznali pa so že več prenosov iz človeka na človeka. Ker je nov virus, ima blazne sposobnosti vrtoglavo hitrega mutiranja. Čez čas se bo unesel, ker mu kot parazitu ni v interesu, da njegov gostitelj umre. Ko bo virus mutiral tako, da se bo znal prenašati po zraku, bo zaradi globalizacije prometa in turizma v trenutku nastala globalna epidemija smrtne gripe. Najbolj bodo nastradali ljudje v velemestih. Nasploh se prebivalstvo v 21. stl. množično seli v miljonska velemesta, kjer živi danes že več kot polovico populacije sveta. Le redki bodo preživeli. Baje so najbolj občutljiva populacija prav mladi moški, otroci in ostareli. Ti znanstveniki ocenjujejo, da bo v prvi rundi epidemije umrlo po svetu 150 miljonov ljudi. Če bo to npr. jeseni, potem bo spomladi nov val z dvojnim številom žrtev. In spet naslednjo jesen..

Zaenkrat so se vlade in WHO odzvale dokaj počasi in birokratsko. V šestih mesecih bodo s pomočjo kurjih jajc zmogli izdelati le toliko zdravila, da ga bo lahko dobilo samo 40% prebivalcev. Skratka gašenje požara, namesto preventivnih cepljenj. Film se je veliko ukvarjal s sociološkimi projekcijami neredov in vdorov v bolnice, z dilemami zdravnikov, ki se boda morali odločati komu dati zdravilo in komu ne, koga priklopiti na dihalni aparat in koga pustiti umreti itd. Ukvarjal se je z vplivom epidemije na gospodarstvo, na množične nerede, rope, pomanjkanjem delavcev, propadom borz, pomanjkanjem hrane itd.

Nasploh je bila dokumentarna oddaja dokaj histerična, širila je paniko in brezup. Širila je pesimizem, da vlade in zdravstvo nič ne naredijo. Da čakajo na trenutek epidemije, ko bo za večino ljudi že prepozno. Na splošno mi gredo take oddaje zelo na živce. Če ne od ekologov, pa poznamo te prijeme “ozaveščanja” od levičarjev. Tudi pri nas v Sloveniji zadnji mesec vlada izredno stanje, “vse je narobe”, “vedno novi problemi”, ali kot je dejal eden od mojih sodelavcev “nekaj pa že mora biti na tem, če toliko novinarjev podpiše peticijo”. Ljudi nasedajo tej množični levičarski histeriji. Današnji ljudje so zelo razvajeni v večini, zato imajo nizek prag tesnobe. Že par problemov na TV jih spravi v izrazito slabo voljo, jih vrže iz tira. Za tolažbo pa iščejo instant rešitev, kar pa so prehitri in vsiljeni zaključki, brez resne analize in globljega pogleda, pa še brez vključevanja podobnih lastnih in tujih izkušenj.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Film, javne investicije v osnovno infrastrukturo, zdravje | Brez komentarjev »

Ubiti kralja ( To Kill a King)

Objavil pavel dne 5.11.2007

V petek zvečer sem malo skakal po TV kanalih in si niti v sanjah nisem predstavljal, da bom našel tako kvaliteten film.

Film govori o fevdalni Angliji, v času kralja CharlesaI.. Menda leta 1650.

Meščanstvo ( trgovci, obrtniki, učenjaki, vojaški častniki) so predstavljali liberalni krog takratne Anglije. Reforme so se pomikale zelo počasi. Kralj je večkrat posredoval s svojo vojsko zelo kruto, tako da je bil nepriljubljen, čeprav je imel edini oblast ” od Boga”.

Prikaže, kako je parlament z liberalno večino imel vedno večjo vlogo v odločanju. Kralju so jemali vedno več pravic v vodenju. Kralj pa je z njimi vseeno zelo uspešno trgoval pod mizo.

Večina filma se vrti okrog odnosa dveh tedaj najpomembnejših mož reform:

priljubljenega generala Thomasu Fairfaxa, ki je poročen s hčerko kralja, toda kralja je že večkrat premagal tudi na bojnih poljih. Utrujena vojska čaka plačila, toda podkupljivi parlament izda vojsko za veliko plačilo od kralja.

Drugi mož je zelo znani Oliver Cromwell. Na začetku reformator. Ves čas nepriljubljen. Na en način je bil v rokah puristov. Film pa vedno bolj kaže, njegovo patološko, sociopatsko naravo. Vedno so krivi drugi. Svoje podobe ni zmožen kritično pretresti. Ne svojih dejanj. Fanatično sledi svoji ideji, ne glede na trupla. Čeprav mu njegov zvesti prijatelj že nekaj let stoji ob strani in mu je večkrat rešil življenje, ga niti enkrat ne uspe slišati v pomislekih. Takrat sem se spomnil raziskave psihologov glede vodilnih revolucionarjev nacizma ( SS), fašizma in komunizma, ki ugotavljajo, da so bile vse te vodstvene osebe, ki so izvajale revolucionarna klanja zelo hudo moteni ljudje, sociopati.

Tudi tokrat se v eni noči odločita, zbereta vojake in aretirata celi parlament, hkrati pa še kralja. Vojska dobi končno denar, a je Cromwell ne razpusti. Še celo več, začne delati na svojo roko in da kralja usmrtiti.

Tukaj se reformatorskemu generalu posveti, da ima opravka z norcem, ki vsako kritiko začenja kaznovati s smrtjo. Še enkrat se lahko zavemo, da reforme delajo pametni in pogumni možje, medtem ko revolucije delajo psihopati, psihopatski morilci. Prav tako je s podporo tem ljudem: reforme bodo podpirali podjetni, učljivi, kritični ljudje. Medtem, ko revolucije podpira naivna in slepečih idealov polna raja, zlaganci in polizobraženci, motene osebnosti oz. sociopati ( sadisti, morilci, roparji).

Priljubljeni in pametni general Fairfax ne podpiše kraljeve obsodbe, tudi neha sodelovati s Cromwellom in se umakne na podeželje, kjer se posveti svojem posestvu in svoji družini. V nekem trenutku želi prekiniti kruto eskalacijo nasilja, ki jo izvaja s svojim zločinskim aparatom Cromwell in sproži atentat na Cromwella, toda v zadnjem trenutku ga spet reši. Ne more ubiti prijatelja. Ni psihopatska osebnost, temveč večplasten človek, ki mu vest še kako dobro deluje, izredno občutljiv kljub vojaškemu poklicu, zato ga imajo vojaki in ljudje radi. Ali pa ga vsaj zelo močno spoštujejo. Dela iskreno in transparentno.

Cromwell z revolucijo uspe zrušiti fevdalizem, nesvobodnim plebejcem podeli status svobodnih državljanov. Le ti tega ne cenijo. Bolj so jim pomembni lonci mesa ( kar nekoč spozna tudi Mojzes). Cromwella še sedaj večina Angležev sovraži.

Nekaj stoletij mine, da nastanejo prve republike z demokracijo in tržnim liberalnim kapitalizmom. V Sloveniji tega še nimamo ( imamo socialistični fevdalizem), in tudi Anglija je uradno še vedno monarhija, čeprav tam demokracija in svobodni kapitalizem že trajata dve stoletji.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Film, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, politika | Brez komentarjev »