PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Javni interes ( iskreno pismo mladega zdravnika)

Objavil pavel, dne 30.10.2007

Mladi zdravnik iz svojih izkušenj opisuje agresivno in nestrpno manipulacijo socialistov na področju zdravstva. Se bo našel tudi kakšen učitelj, ki bo razkrinkal, zakaj se zavzemajo socialisti  samo za javno šolstvo, privatno pa je Satan. Drnovšek je imel prav glede tega, da smo danes na slabšem. Take socialistične ofenzive (histerične medijske gonje) kot se dogaja v zadnjem letu vladanja JJ niti jaz ne pomnim. Pa čeprav je moj materialni standard leta 2007 daleč boljši kot je bil nekoč ( 10 ali 20 ali 30 ali 40 let nazaj) ali celo nekoč od mojih staršev in starih staršev.

Gostujoče pero 

Vse v imenu javnega interesa

DELO

Tor 30.10.2007

Zadnje čase se veliko govori o javnem interesu in javnem zdravstvu. V imenu javnega interesa je dovoljeno vse. Medijske manipulacije, v katerih kar žari jeza na vse, ki se upajo podvomiti o »javnem interesu«. Javno je zveličavno, nekaj več, vse drugo je zavrženo, slabše, slabo.

Beseda javno je bila v zadnjih letih tolikokrat izrečena, da se je tako rekoč usidrala v podzavest državljanov kot nekaj, za kar se je vredno bojevati. Pri tem javnem zavzemanju pa je dovoljeno domala vse, sredstva se ne izbirajo.

Tako zdravstveni domovi zavzemajo javno in edino pravilno mesto za oskrbo bolnikov. Zdravstveni domovi so edini usposobljeni za izvajanje kvalitetne oskrbe. Najbrž tudi edini v tej državi izvajajo kontrolo nad kvaliteto svojih storitev. Zdravstveni domovi so naš skrbnik zdravja in edino pravo zatočišče bolnih.

 

Na drugi strani tega črno-belega sveta so koncesije, zasebništvo. Privatizacija »javnega« razbija in razgrajuje naše svetla zatočišča – zdravstvene domove. V svetu privatništva je prostor samo za profit. Profit na račun bolnikov, ki si želijo javnega zdravstva.

Boj zdravstvenih domov proti koncesijam je kakor boj med dobrim in zlim.

 

Pa je res tako?

 

Spoštovani novinarji, zavarovalničarji, srepogledi in leporečni poslanci in poslanke, ste kdaj pomislili, da so zdravstveni domovi samo mrzle betonske stene z okni in vrati? Po vseh meni poznanih podatkih zdravstveni dom ni pozdravil niti enega samega pacienta. Tudi koncesije niso pozdravile nobenega pacienta. Spoštovani, bolnike vendar zdravi zdravnik! Zdravniki in njihovi sodelavci so tisti, ki oskrbujejo vse bolne, betežne in nujne pomoči potrebne. Pa vendar besede »zdravnik« v vsem pisanju in govorjenju ni nikjer.

Ali si pri svojem sodelovanju v medijski vojni javnega zdravstva in koncesij ne upate izreči besede »zdravnik«, ker boste naslednji dan obiskali zdravnika v zdravstvenem domu, bolnišnici ali zdravnika koncesionarja in mu zrli v oči?

Morda vam ni treba imenovati, kdo se trudi in dela v ustanovah, ker nekateri medijski gonjači to delo opravljajo namesto vas. Le kako naj si zdravnik razlaga novinarsko pozivanje državljanov, naj prijavijo korumpiranega zdravnika, pri tem pa ga že vnaprej obsodijo in pribijejo na križ?

 

Vsaj enkrat na mesec smo v rumenem tisku priča grozljivim dogodkom na hodnikih čakalnic, v operacijskih dvoranah in ambulantah. Umiranje človeka postane v očeh medijev čez noč pravnomočna obtožnica zdravnika. Podpihovanje čustev državljanov ob tragičnih usodah, ki dnevno spremljajo zdravniško delo in življenje nas vseh, v Sloveniji ne pozna več razumnih meja.

 

Bolnik v javnem zdravstvu, ki stopa v čakalnico ordinacije zdravnika ali zobozdravnika, se sprašuje le eno. Ali zdravnik »jemlje na kartico« ali bo moral vse storitve plačati iz lastnega žepa?

Bolnika ne zanima, ali je zdravnik koncesionar zasebnik ali zdravnik, zaposlen v zdravstvenem domu. Upravičeno pričakuje le kvalitetno zdravljenje.

Povsod v Sloveniji koncesionarji, torej zdravniki in zobozdravniki, ki izvajajo javno zdravstveno službo, opravljajo dežurno in urgentno službo skupaj z zaposlenimi v zdravstvenih domovih. Velika večina jih opravlja službo v zdravstvenih domovih, tako da pacienti sploh ne občutijo razlike med koncesionarji in zaposlenimi v zdravstvenih domovih. Vendar je med njimi (v organizacijskem in motivacijskem smislu) velikanska razlika. Podatki mnogih zdravstvenih domov govorijo, da lahko koncesionarji in zaposleni v zdravstvenih domovih uspešno delujejo v istih prostorih.

 

Pa vendar lahko beremo članke, kako s podeljeno koncesijo odhajajo zadnji ginekologi, zdravniki, zobozdravniki. Odhajajo kam?! Vsi ostajajo in zdravijo paciente v javnem zdravstvu! Vsi ti zdravniki bi odšli, če nobeden od njih ne bi dobil koncesije, s katero bi zdravili v javni zdravstveni mreži.

 

V nekaterih krajih so zdravniki koncesionarji skupaj z vodstvi zdravstvenih domov in župani investirali v gradnjo prizidkov in obnovo zdravstvenih domov. O tem taisti razlagalci stanja javnega zdravstva seveda ne govorijo.

 

V nekaterih krajih so zdravniki koncesionarji edini živeči predstavniki betonskih kompleksov, imenovanih zdravstveni domovi, in skupaj z občino in upravitelji vzdržujejo in obnavljajo prostore, večinoma zgrajene še v časih samoprispevkov.

 

Prav tako je preslišano, da so v nekaterih mestih zdravstveni domovi skoraj prazni, ker so zdravnikom koncesionarjem vodstva zdravstvenih domov ponudila nevzdržne najemne pogodbe. To so natančno tisti zdravstveni domovi, ki so zaradi vojne v interesu »javnega« zabredli v finančne težave. Oprema je zastarela in nezadovoljni preostali zdravniki in osebje samo nemočno spremljajo napačne odločitve vodilnih. Revolucionarni citati, ki jih vedno znova prebiramo v raznih medijih, še podžigajo nezadovoljstvo.

 

V nekaterih mestih so zdravniki zaradi vse večjega nezadovoljstva začeli odhajati iz zdravstvenih domov in delo opravljajo zunaj javnega zdravstva – samoplačniško. Občine zato podeljujejo koncesije zdravnikom, da bi jih vključile v javno zdravstveno mrežo.

 

Resnično, vendar nikoli zapisano pa je, da so nekateri, vendar ne vsi, direktorji zdravstvenih domov samo nekakšni posredniki med zdravniki in zobozdravniki pa ZZZS. V tej vlogi pa nekateri prejemajo dohodke, ki presegajo plače ministrov, poslancev, celo predsednika vlade in države.

 

Zdravniki s koncesijo podpišejo vsako leto pogodbo o izvajanju javne zdravstvene službe. Zadnjih 15 let se podpisujejo pogodbe med zdravniki koncesionarji in ZZZS za opravljanje javnega zdravstvenega varstva. Zdravniki koncesionarji imajo sklenjene tudi sporazume in pogodbe z občinami ali zdravstvenimi domovi o opravljanju dežurne službe. V demokratičnih družbah urejajo pravice in dolžnosti pogodbenih strank ravno pogodbe. Nihče si pogodbe ne sestavi sam, za takšen dogovor morata biti dve strani.

 

Problem razpadanja zdravstvenih domov po Sloveniji je

  1. problem privilegijev vodilnih,
  2. vztrajanja pri 40-letnem preživelem sistemu zdravstvenega varstva,
  3. izločevanja zaposlenih zdravnikov pri odločitvah, ki zadevajo smernice razvoja zdravstvenih domov,
  4. prevelike »režije« …
Zdravstveni domovi razpadajo kljub temu, da so razna gibanja s podpisi ustavila ministra Bručana z njegovim zakonom o koncesijah, ki bi razgrajeval zdravstvene domove oziroma javno zdravstvo. Morda je sedaj treba poiskati novega nasprotnika »javnega«.

Na koncu vseh bitk in napadov v imenu »javnega« ostaneta samo zdravnik in njegov pacient, z javnim interesom ali brez javnega interesa.

 

Krištof Zevnik,

dr. dent. med.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.