PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 30.10.2007

Balažiceva analiza NSIja

Objavil pavel dne 30.10.2007

Zanimiv mi je predvsem predzadnji odstavek.

V imenu križa in težav

Tistega lepega dne, 4. avgusta 2000, je bila v Ljubljani po razkolu malo prej rojene velike desnosredinske SLS-SKD ustanovljena zadnja pomembnejša slovenska strankarska formacija – Nova Slovenija (NSi). Po dobrih petih letih je NSi danes druga največja vladna koalicijska stranka, ki brez pretiranih razlogov za optimizem pričakuje izziv svojega drugega rednega kongresa 19. novembra v Novi Gorici, od česar si med drugim obeta tudi prodor na “rdečo” Primorsko. Že od začetka jo vodi zdajšnji finančni minister Andrej Bajuk, ob ustanovitvi stranke predsednik ponesrečene vlade desne sredine z najkrajšim mandatom. Bajuk se še danes rad spomni na burne dogodke leta 2000, “na tiste vroče poletne dni, ko smo hitro, a s treznim premislekom ustanovili novo stranko, ker se pač nismo mogli sprijazniti s tem, da bi se ljudsko-krščanska politična opcija na Slovenskem utopila v velikih koalicijah po stranpoteh slovenske tranzicije”. Še raje od tega pa poudari zgodovinsko vlogo NSi pri preobratu lanskega 3. oktobra, “ker nismo dovolili, da bi postali žlahtna konservativna stranka, o kateri še vedno sanja marsikdo, zlasti nekdanji oblastniki”. Bajukov triumfalizem nove oktobrske revolucije je seveda nekoliko posiljen: razen na specifičnih evropskih volitvah stranka ni bila ravno najuspešnejša, “ni torej pridelala veliko obresti od dobre glavnice” (tako predsednik sveta stranke Lojze Peterle). Zdaj ji resno grozi počasna politična smrt – če se je stranka že izognila utopitvi v velikih Drnovškovih tranzicijskih koalicijah, se zdaj vse bolj utaplja v Janševi posttranzicijski koaliciji kot mali frakcijski privesek SDS.

Nova Slovenija v primežu Opus dei

Mnogo jih je v NSi, ki bi radi potapljajočo se barko reševali po preizkušeni metodi – potrebujemo zgolj novega predsednika stranke! K temu kliče tudi opazno upadanje članstva. Čas za spremembe naj bi odprlo novo prvo ime: Lojze Peterle, Miran Kramberger, Janez Drobnič, Ljudmila Novak, Jernej Pavlin in celo Marko Pogorevc so bolj ali manj v igri.

Za odrešitev NSi se potiho omenja ideja oživitve nekdanje SKD, ki bi si priključila po Podobnikih razsuto podobno SLS. Nova SKD bi v parlamentu imela uglednih 16 poslancev, s čimer bi bila zadovoljna predvsem slovenska Rimskokatoliška cerkev, ki nikoli ni preveč zaupala Janši. Trenutno ga sicer podpira zaradi oprijemljivih koristi, toda ocena je, da je SDS one-man-band in se bo izčrpala tako, kot se je LDS.

Takrat bi na sceno stopila že pripravljena prenovljena krščanskodemokratska opcija, ki bi s cerkvenim denarjem in kadri znala zavarovati lastniške in ideološke pridobitve RKC. Zaradi neprepoznavnosti NSi v vladni koaliciji in utapljanja v SDS bi po tem načrtu kazalo še bolj podčrtati krščanske vrednote kot univerzalne, ki morajo vladati med ljudmi. A ves projekt visi na preprečitvi vnovične izvolitve medlega Bajuka za predsednika stranke. Našteti možni protikandidati sicer v zboru ponavljajo, da proti Bajuku ne bodo kandidirali, toda serija nočnih sestankov napoveduje zagrizen spopad, v katerem ima svoje prste vmes tudi – nihče drug kot “skrivnostni” Opus dei. Nova prepoznavnost NSi bi menda lahko izhajala že iz tega, da bi imela stranka prva žensko na čelu, vendar bi pred zamenjavo na vrhu najprej kazalo opraviti z “janšisti” v NSi, ki menijo, da bo sprememba na predsedniškem položaju s samostojnejšo vlogo stranke omajala odnose s SDS in v vladni koaliciji.

Peterle vs. Janša

Ker bi neposredna Peterletova kandidatura povzročila razdor v stranki, je kandidatka Ljudmila Novak kot naročena. Bajuk na vodi čuti nevarnost, zato prisega na odsluženo staro koalicijo Slovenija in opozarja na ljudi v stranki, ki bi radi načrtno naredili zmešnjavo: “Joj, kako bi nekateri radi videli, da bi me bilo konec. Nekateri bi radi videli, da bi me kar nenadoma zmanjkalo.” Pritisk s terena se vse bolj ogreva za samostojnejšo Peterletovo usmeritvijo in njegove večje politične ambicije, tudi če ga začasno – dokler uraduje po evropskih sobanah – zastopa Novakova v vlogi slamnate ženske. Ob morebitnem Bajukovem porazu bi se premier Janša znašel pred dilemo, ali Bajuka zamenjati na položaju finančnega ministra in v sodelovanju z novim vodstvom NSi poiskati boljšo rešitev ali pa ponagajati koalicijski partnerici in igrati na dokazano Bajukovo uporništvo ter še en razcep v NSi in desnosredinskem političnem polju, ki ga želi nadzorovati sam. Konflikt širših razsežnosti bo potem neizogiben: Janša na eni strani ima še vedno močan izsiljevalski potencial in lahko vladnim partnericam kadarkoli zažuga z drugačno koalicijo (Pahorjeva SD in Kacinova LDS nista povsem imuni za zvoke oblastnih Siren), na drugi strani pa je v NSi že nekaj časa čutiti nejevoljo. Peterle s somišljeniki namreč meni, da imajo v zasedanju gospodarstva, privatizaciji in pri kadrovanju premalo vpliva in informacij, kar nevarno poglablja razpoke med SDS in NSi.

Krščanskoliberalno načelo subsidiarnosti

Aktualne kadrovske mahinacije so kajpada preplitve, da bi dolgoročneje utrdile NSi (ali neko novo SKD) kot temeljno slovensko (neo)konservativno stranko. Abeceda modernizacije strankinega idejnega profila se začenja s slovesom od zastarelih in iztrošenih programskih korporativnih konceptov. Toda med njimi najdemo tudi načelo subsidiarnosti, ki med posameznika in državo vriva vrsto vmesnih skupnosti (združenja, sindikati, verska občestva …), pri tem pa v okviru krščanskega družbenega nauka nosi neko nenavadno liberalno potezo. Na vprašanje, kdo naj ima odločilno besedo, od kod naj prihajajo pobude in čigave koristi naj bodo v ospredju, odgovarja, da imajo prvo mesto vmesne skupnosti, osrednja državna oblast pa ima zgolj pomožno in dopolnilno vlogo. Ni ravno čisti liberalizem, toda s takšno protietatistično držo bi se strinjal vsak pravi liberalec. Krščanskoliberalno načelo subsidiarnosti so po papežu Piju XI. v svojih okrožnicah povzeli vsi naslednji papeži, drugi vatikanski koncil pa je izrecno poudaril cerkveno nasprotovanje sleherni birokratski krepitvi državne oblasti, pospeševanje pobud od spodaj, svobodo združevanja in demokracijo. Programski poudarek na omenjenem načelu bi NSi odlepil od razvpitega kontinenta korporativnega solidarizma, ki izhaja iz utopične predpostavke družbe kot harmoničnega celostnega organizma. Iskrena podpora NSi sicer kompromisarskim Damijanovim liberalnim reformam bo tudi delojemalcem že srednjeročno prinesla več od vsake socialne demagogije: kot desnosredinska stranka mora za to NSi opustiti staromodne krščanskosocialistične tirade v imenu prikrajšanih družbenih slojev, ki so v posmeh vsaki sodobni konservativni politični logiki. Ta daje prednost tekmovalnosti in iniciativnosti ljudi v tem, da si pomagajo sami – iznajdljivost v prizadevanjih za optimalno preživetje ima torej prednost pred obsežnimi vladnimi socialnimi programi.

Samoukinitev NSi?

NSi je lahko tradicionalistična, ljudska, konservativna stranka, utemeljena na krščanski etiki, toda odločiti se mora, ali bo liberalna ali ne. Obotavljajoča podpora vladnim reformam nakazuje razvoj stranke v to smer – navsezadnje ji je nemška CDU lahko za vzor pri kombiniranju krščanskega etosa in zagovarjanja individualne in podjetniške svobode. Le dokončati kaže pot med Scilo krščanskosocialističnega kolektivizma in Karibdo liberalnega individualizma, ki je za okus konservativcev pač preveč brezbožen. Alternativa temu je počasna samoukinitev stranke. V napoto pa so tudi porajajoči se elementi klerikalizma, ki bi v Sloveniji znova povezali tron in oltar, oblast in Cerkev, kjer bi imel kler v državi izjemen položaj in tako vplival na življenje prek vzvodov oblasti. Zunaj dvoma je, da si RKC prizadeva dobiti prednostni položaj in z državno avtoriteto ljudem bolj ali manj odkrito vsiljevati svoj verski nauk in moralo. Tako kot se Cerkev okorišča s politiko, so tudi v NSi takšni, ki bi se radi okoristili s Cerkvijo, od katere pričakujejo, da bo s svojo religiozno in moralno avtoriteto pri svojih članih podprla zahteve oblasti in njene interese – kot se je zgodilo pri referendumu o RTV in Damijanovih reformah. Vsako udinjanje klera oblasti – in nasprotno – vodi v širše družbene konflikte. Prav v NSi – poleg Pahorjeve SD – bi morali biti zaradi zgodovinskega nasledstva belo-rdeče pošasti občutljivi za strašno sporočilo in delovati v smeri sprave, iskrenega priznanja krivde in odpuščanja, kakršno najdemo na mnogih mestih v evangelijskem sporočilu Jezusa Kristusa. Z Bajukom ali brez njega.

Dr. Milan Balažic je predavatelj na fakulteti za družbene vede.

Prispevki izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, politika | Brez komentarjev »

Najhujša neo-socialistična ofenziva na Slovenijo dosedaj

Objavil pavel dne 30.10.2007

Dobrodošli nazaj v čas komunistične propagande. Sem mislil, da smo na koncu tranzicije, pa sedaj vidim, da smo komaj nožni palec pomolili v tržni kapitalizem. Toliko, da smo se odločili, da vanj ne gremo in raje ostanemo v “varnem”  socialističnem fevdalizmu.

Prva tri leta JJ vlade je Pahor peljal konstrruktivno kritično opozicijsko politiko. Na trenutke je zgledal celo laburist. Večino njegovih poslancev pa ne.

Odkar so prišli v SD Rop, Cvikl in kameradi, pa so se začele prve diverzantske akcije.

Zakaj?

JJ do sedaj ni naredil še nič reformnega, razen lepotnega davčnega popravka, olajšave in to, da je skrajno čudaški Mramorjev socialističen zakon o obdavčitvi odpravil.

JJ obljublja, da bo zadnje leto prodal večino največjih še državnih podjetij, ki so vir dohodkev birokracije in podrepnih socialistkov. Vir raznih korupcij.

To je glavni razlog zakaj Jelinčničeva SNS straši s fevdalizmom, kapitalisti in Cerkvijo. SNS je Stranka NEOSOCIALISTOV? Danes skušajo mediji SNS prikazati kot desno stranko, kot antipol SDja. V resnici pa skorajda ni razlik v ideologiji. To je le optična prevara, podobna kot pred leti, ko sta si Kučan in Haider prijateljsko ( na zunaj pa sovražno) pomagala do oblasti na račun političnih nasprotnikov in javnega mnenja, ki zmanipulirano udari vedno na prvo žogo, na prvi predsodek.

  1. Lovski zakon: fevdalni in izključni monopol lovskih zvez bi moral nadomestiti EU zakon, ki omogoča lastnikom gozdov, da odgovorno in samostojno gospodarijo z gozdovi.
  2. Šolski zakon: javno šolsto ne damo. Nobenih privatnih šol. Spet Cerkev.
  3. Javno ( beri socialistično) zdravstvo
  4. varnostne agencije: ali bo ministru uspelo vzpostaviti trg, ali bodo monopoli agencij ostali
  5. dimnikarji: od države priviligirani dimnikarji oskubljajo prebivalstvo, ni trga dimnikarjev in svobodne izbire s strani kupca storitve
  6. inflacija: krivec vlada ali pa nekonkurenčna prehrambena industrija in nekonkurenčni trgovci
  7. svoboda medijev: najbolj skorumpiran del novinarjev, ki so vsi po vrsti levičarji iz 60ih let ( DDR Volks Beobachte) je napisal peticijo, da so ogroženi, cenzurirani. In to novinarji, ki so imeli zadnjih 20 let in več super dobre plače (2000 do 5000 € mesečno) in super visoko mesto v hierarhiji, na račun večine novinarjev, ki niti pogodbe o stalni zaposlitvi nimajo. Spet histerično vpitje.
  8. pa še Soap operi Strojanih, ki je čisti medijski konstrukt
  9. pa še soap opera o Izbrisanih, ki je spet medijski konstrukt
  10. pa še soap opera o NESTRPNOSTI Slovencev, čeprav je že stoletje jasno, da so najbolj nestrpni LEVIČARJI, socialisti, zadnji primer je LDSov razpad in skreganost vseh z vsemi.
  11. Tako ali tako pa že ves čas poslušamo socialistično laž, da vlada “razprodaja podjetja” oz. nacional-socialistično laž, da vlada “razprodaja nacionalne interese”, “družinsko srebrnino” itd.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, gospodarstvo oz. ekonomija, liberalne reforme ( PRO FREE Market), politika | Brez komentarjev »

Kdo je p. Silvano Fausti?

Objavil pavel dne 30.10.2007

Je jezuit. SJ ali po slovensko DJ.

Je Italijan.

Je doktor filozofije in doktor teologije.

Živi na obrobju Milana, v komuni, solidarno z drugimi obrobneži in družinami čez dan dela z njimi (zbirajo kosovne odpadke, delajo priložnostna gradbena dela, kmetijska dela itd), z njimi pripravlja hrano, si deli hišo in hišna opravila, zbira odpadke, jih duhovno spremlja, ima maše in piše knjige. Dečko živi solidarnost. Ni nek levičar ali socialist, temveč živi solidarnost kot jo ponuja kristjanom evangelij. Na prostovoljnih temeljih. Iz notranje odločitve, zberejo se ljudje, ki to želijo skupaj živeti in enostavno to poskušajo živeti. Ni nobenega boja za oblast, oz. za lažje preživetje na račun manipulacije ” malega človeka” kot smo navajeni v vseh socialističnih gibanjih in sistemih.

Živeti v skupnosti je zelo težko, hkrati pa le to človeka resnično gradi in mu daje polnost življenja. Sodobni človek je prestal muke kolektivizma ( socializmi: komunizem, fašizem, nacizem), ki je z lažmi, ustrahovanjem, prisilami, terorjem in ideali skušal ljudi držati skupaj. Druga skrajnost pa je sodobni individualizem, kjer si človek svobodo razlaga na napačen način: kot beg od vsega. Kot anarhijo, kot nihilizem, kot potrošništvo, kot materializem. Zato je spet odtujen, globoko osamljen in nesrečen. ” V globokem šitu” kot rečejo mladi ali/ in vseh vrst odvisniki ( zasvojenci).

Fausti je eden najbolj zanimivih, duhovnih, kritičnih in realističih avtorjev kar sem jih kdaj bral. Kritičen je tako do trendov sodobne družbe, kot do nekaterih posameznikov in trendov(mainstream) v Cerkvi. Predvsem je zelo globoko duhoven in duhovit.

Prebral sem njegovo knijžico Pismo Silu iz katere bom občasno prepisal kakšno modro, duhovno misel.

Hkrati pa sem kasneje prebral tudi knjigo: Priložnost ali skušnjava, v katerem zelo kvalitetno in razumljivo tudi za ateiste ( ki niso vajeni cerkvenega jezika), torej neklasično cerkveno, piše o največjem problemu sodobnega človeka novega veka, da ne zna RAZLIKOVATI. Ravno zato se da človeka zadnjih 500 let tako enostavno manipulirati, ker je ostal brez zdrave pameti, brez tradicije, brez vrednot. Tehnološko napredujemo, družbeno pa nazadujemo. Družba postaja vedno bolj infantilna, vedno več je nerazumnega vraževerja in slepega sledenja idealom, utopijam ( socializem).

Avtorja priporočam, zelo toplo priporočam tako

  1. iskalcem sebe, resnice, itd.
  2. ateistom ( tem upam knjigo ponuditi, za antiteiste mi je pa škoda časa)
  3. vernikom ( ki jim bodo besede v teh knjigah 100% porušile nekatere referentne okvire oz. osebne poglede na osebno vero in na Cerkev – a jim bodo po drugi strani bolj jasno osvetlili lastno vero in smisel Cerkve).
Skratka bogat in izzivalen izziv za vsakega mislečega in živečega človeka!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Knjiga, p. dr. Silvano Fausti SJ | Brez komentarjev »

Javni interes ( iskreno pismo mladega zdravnika)

Objavil pavel dne 30.10.2007

Mladi zdravnik iz svojih izkušenj opisuje agresivno in nestrpno manipulacijo socialistov na področju zdravstva. Se bo našel tudi kakšen učitelj, ki bo razkrinkal, zakaj se zavzemajo socialisti  samo za javno šolstvo, privatno pa je Satan. Drnovšek je imel prav glede tega, da smo danes na slabšem. Take socialistične ofenzive (histerične medijske gonje) kot se dogaja v zadnjem letu vladanja JJ niti jaz ne pomnim. Pa čeprav je moj materialni standard leta 2007 daleč boljši kot je bil nekoč ( 10 ali 20 ali 30 ali 40 let nazaj) ali celo nekoč od mojih staršev in starih staršev.

Gostujoče pero 

Vse v imenu javnega interesa

DELO

Tor 30.10.2007

Zadnje čase se veliko govori o javnem interesu in javnem zdravstvu. V imenu javnega interesa je dovoljeno vse. Medijske manipulacije, v katerih kar žari jeza na vse, ki se upajo podvomiti o »javnem interesu«. Javno je zveličavno, nekaj več, vse drugo je zavrženo, slabše, slabo.

Beseda javno je bila v zadnjih letih tolikokrat izrečena, da se je tako rekoč usidrala v podzavest državljanov kot nekaj, za kar se je vredno bojevati. Pri tem javnem zavzemanju pa je dovoljeno domala vse, sredstva se ne izbirajo.

Tako zdravstveni domovi zavzemajo javno in edino pravilno mesto za oskrbo bolnikov. Zdravstveni domovi so edini usposobljeni za izvajanje kvalitetne oskrbe. Najbrž tudi edini v tej državi izvajajo kontrolo nad kvaliteto svojih storitev. Zdravstveni domovi so naš skrbnik zdravja in edino pravo zatočišče bolnih.

 

Na drugi strani tega črno-belega sveta so koncesije, zasebništvo. Privatizacija »javnega« razbija in razgrajuje naše svetla zatočišča – zdravstvene domove. V svetu privatništva je prostor samo za profit. Profit na račun bolnikov, ki si želijo javnega zdravstva.

Boj zdravstvenih domov proti koncesijam je kakor boj med dobrim in zlim.

 

Pa je res tako?

 

Spoštovani novinarji, zavarovalničarji, srepogledi in leporečni poslanci in poslanke, ste kdaj pomislili, da so zdravstveni domovi samo mrzle betonske stene z okni in vrati? Po vseh meni poznanih podatkih zdravstveni dom ni pozdravil niti enega samega pacienta. Tudi koncesije niso pozdravile nobenega pacienta. Spoštovani, bolnike vendar zdravi zdravnik! Zdravniki in njihovi sodelavci so tisti, ki oskrbujejo vse bolne, betežne in nujne pomoči potrebne. Pa vendar besede »zdravnik« v vsem pisanju in govorjenju ni nikjer.

Ali si pri svojem sodelovanju v medijski vojni javnega zdravstva in koncesij ne upate izreči besede »zdravnik«, ker boste naslednji dan obiskali zdravnika v zdravstvenem domu, bolnišnici ali zdravnika koncesionarja in mu zrli v oči?

Morda vam ni treba imenovati, kdo se trudi in dela v ustanovah, ker nekateri medijski gonjači to delo opravljajo namesto vas. Le kako naj si zdravnik razlaga novinarsko pozivanje državljanov, naj prijavijo korumpiranega zdravnika, pri tem pa ga že vnaprej obsodijo in pribijejo na križ?

 

Vsaj enkrat na mesec smo v rumenem tisku priča grozljivim dogodkom na hodnikih čakalnic, v operacijskih dvoranah in ambulantah. Umiranje človeka postane v očeh medijev čez noč pravnomočna obtožnica zdravnika. Podpihovanje čustev državljanov ob tragičnih usodah, ki dnevno spremljajo zdravniško delo in življenje nas vseh, v Sloveniji ne pozna več razumnih meja.

 

Bolnik v javnem zdravstvu, ki stopa v čakalnico ordinacije zdravnika ali zobozdravnika, se sprašuje le eno. Ali zdravnik »jemlje na kartico« ali bo moral vse storitve plačati iz lastnega žepa?

Bolnika ne zanima, ali je zdravnik koncesionar zasebnik ali zdravnik, zaposlen v zdravstvenem domu. Upravičeno pričakuje le kvalitetno zdravljenje.

Povsod v Sloveniji koncesionarji, torej zdravniki in zobozdravniki, ki izvajajo javno zdravstveno službo, opravljajo dežurno in urgentno službo skupaj z zaposlenimi v zdravstvenih domovih. Velika večina jih opravlja službo v zdravstvenih domovih, tako da pacienti sploh ne občutijo razlike med koncesionarji in zaposlenimi v zdravstvenih domovih. Vendar je med njimi (v organizacijskem in motivacijskem smislu) velikanska razlika. Podatki mnogih zdravstvenih domov govorijo, da lahko koncesionarji in zaposleni v zdravstvenih domovih uspešno delujejo v istih prostorih.

 

Pa vendar lahko beremo članke, kako s podeljeno koncesijo odhajajo zadnji ginekologi, zdravniki, zobozdravniki. Odhajajo kam?! Vsi ostajajo in zdravijo paciente v javnem zdravstvu! Vsi ti zdravniki bi odšli, če nobeden od njih ne bi dobil koncesije, s katero bi zdravili v javni zdravstveni mreži.

 

V nekaterih krajih so zdravniki koncesionarji skupaj z vodstvi zdravstvenih domov in župani investirali v gradnjo prizidkov in obnovo zdravstvenih domov. O tem taisti razlagalci stanja javnega zdravstva seveda ne govorijo.

 

V nekaterih krajih so zdravniki koncesionarji edini živeči predstavniki betonskih kompleksov, imenovanih zdravstveni domovi, in skupaj z občino in upravitelji vzdržujejo in obnavljajo prostore, večinoma zgrajene še v časih samoprispevkov.

 

Prav tako je preslišano, da so v nekaterih mestih zdravstveni domovi skoraj prazni, ker so zdravnikom koncesionarjem vodstva zdravstvenih domov ponudila nevzdržne najemne pogodbe. To so natančno tisti zdravstveni domovi, ki so zaradi vojne v interesu »javnega« zabredli v finančne težave. Oprema je zastarela in nezadovoljni preostali zdravniki in osebje samo nemočno spremljajo napačne odločitve vodilnih. Revolucionarni citati, ki jih vedno znova prebiramo v raznih medijih, še podžigajo nezadovoljstvo.

 

V nekaterih mestih so zdravniki zaradi vse večjega nezadovoljstva začeli odhajati iz zdravstvenih domov in delo opravljajo zunaj javnega zdravstva – samoplačniško. Občine zato podeljujejo koncesije zdravnikom, da bi jih vključile v javno zdravstveno mrežo.

 

Resnično, vendar nikoli zapisano pa je, da so nekateri, vendar ne vsi, direktorji zdravstvenih domov samo nekakšni posredniki med zdravniki in zobozdravniki pa ZZZS. V tej vlogi pa nekateri prejemajo dohodke, ki presegajo plače ministrov, poslancev, celo predsednika vlade in države.

 

Zdravniki s koncesijo podpišejo vsako leto pogodbo o izvajanju javne zdravstvene službe. Zadnjih 15 let se podpisujejo pogodbe med zdravniki koncesionarji in ZZZS za opravljanje javnega zdravstvenega varstva. Zdravniki koncesionarji imajo sklenjene tudi sporazume in pogodbe z občinami ali zdravstvenimi domovi o opravljanju dežurne službe. V demokratičnih družbah urejajo pravice in dolžnosti pogodbenih strank ravno pogodbe. Nihče si pogodbe ne sestavi sam, za takšen dogovor morata biti dve strani.

 

Problem razpadanja zdravstvenih domov po Sloveniji je

  1. problem privilegijev vodilnih,
  2. vztrajanja pri 40-letnem preživelem sistemu zdravstvenega varstva,
  3. izločevanja zaposlenih zdravnikov pri odločitvah, ki zadevajo smernice razvoja zdravstvenih domov,
  4. prevelike »režije« …
Zdravstveni domovi razpadajo kljub temu, da so razna gibanja s podpisi ustavila ministra Bručana z njegovim zakonom o koncesijah, ki bi razgrajeval zdravstvene domove oziroma javno zdravstvo. Morda je sedaj treba poiskati novega nasprotnika »javnega«.

Na koncu vseh bitk in napadov v imenu »javnega« ostaneta samo zdravnik in njegov pacient, z javnim interesom ali brez javnega interesa.

 

Krištof Zevnik,

dr. dent. med.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, liberalne reforme ( PRO FREE Market) | Brez komentarjev »

Umrl je režiser Franci Slak

Objavil pavel dne 30.10.2007

O njem sem večkrat slišal, da je pogumen, drzen režiser. V zadnje ga v intervjuju omenja v zelo pozitivni luči tudi mladi in uspešni režiser Okorn.

Ne morem pa verjeti, da je lahko urednik kulturne strani Dela tako podlo bitje. Vem, da je šel Slak zaradi svojih iskrenih filmov zelo na živce birokratsko -socialistični srenji, ki zapravlja čas oz. “služi denar” v kulturnih ustanovah.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Film | Brez komentarjev »

Pomanjkanje ali brezposelnost medicinskih sester

Objavil pavel dne 30.10.2007

Zdravstveni domovi so v Sloveniji zasnovani kot kolhozi.

Drugo bi bilo, če bi se zdravniki samostojno, podjetniško povezovali v želji po boljši ekonomski učinkovitosti. Danes ZD vodijo uprave, ki so plačane boljše kot managerji tržnih podjetij.

Ko je minister Bručan v svojem mandatu nadaljeval s postopkom podeljevanja koncesij zdravnikom ( zdravniki bodo plačani po opravljenem delu od zavarovalnice), je bil strahoten histeričen krik, da uničuje javno zdravstvo, zdravstvene domove. Pa da bodo zdravniki odšli, ostali pa bodo viški medicinskih sester.

Danes pa taisti ljudje (npr. Jelka Mlakar, SD), ki so sprožili en stampedo, sprožajo drug stampedo: medicinskih sester primanjkuje zaradi napačne politike ministrstva. Prej bodo delovni viški, sedaj pa primanjkljaj.

Zakaj ne bi imeli tudi zdrave tekmovalnosti tudi v zdravstvu in šolstvu? To bi bilo absolutno dobro za bolnike, za pozitivno selekcijo zdravstvenega kadra ( boljše plače, boljša strokovnost, boljša oprema) in ekonomsko racionalnost ( zavarovalnice). Seveda pa bi bilo slabo za politkomisarje in birokrate, ki so dosedaj izjemno dobro živeli od zdravstvenih domov, za malo ali nič dela.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem | Brez komentarjev »

Vzrok 5% inflacije v Sloveniji

Objavil pavel dne 30.10.2007

V socialistični Yu smo imeli astronomsko inflacijo, ker so neuspešna podjetja z državljani podelila svoje neuspehe.

Danes pa ravno zagovorniki socializma najostreje napadajo sedanjo vlado, češ da je kriva za 4% inflacijo.

Ta mesec so inflaciji prišteli še dodatnih 0,7%, tako da je sedaj že 5%.

Res dober komentar sem po radiu slišal od MB prof. ekonomije. Rasto Ovin je povedal, da ima inflacija v Sloveniji vzroke predvsem v monopolnem in nekonkurenčnem položaju slovenskih ( socialističnih) podjetij: prehrambena industrija, mlekarne, Mercator, Tuš.

Medtem pa socialist ( dekan EF LJ) Maks Tajnikar na raznih predavanjih histerizira stanje in napoveduje kataklizmo.


vir: spletna stran Ane Jud, prispevek Rok Špruk

Rok Spruk: Gary Becker: Rastoce cene hrane in kaj to pomeni 07.11.2007 ob 21:41

Inflacija v Sloveniji je najvisja v EMU. To niti malo ne preseneca, ce upostevamo strukturne dejavnike in celotno analizo inflacije, namesto ad hoc komentarjev sarlatanov. Kot to dobro velja med ekonomisti: sarlatani, roke stran od ekonomije. Analiza inflacije v Sloveniji ni prevec kompleksna. Njeni izvori so obicajna reakcija na dokaj ortodoksno Keynesiansko politiko. Rastoca javna poraba in zadolzevanje sprozita rast plac v sektorjih, ki so odvisni od zadolzevanja. Posledicno dokaj robustna produktivnost zasebnega sektorja sprozi rast plac, na drugi strani pa sindikati pritiskajo z nenormalnimi placnimi zahtevami. Resda ima varcevanje samo nivojski ucinek na BDP, vendar na dolgi rok se place gibljejo sorazmerno s produktivnostjo.

Več …

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, gospodarstvo oz. ekonomija | Brez komentarjev »

Darwin

Objavil pavel dne 30.10.2007

To je meni paradoks.

Levaki kričijo, kako verski fanatiki zagovarjajo teorijo kreacionizma,

češ, da je edina taprava darwinistična teorija razvoja človeka.

Hkrati pa na vse možne načine ovirajo svobodo človeka, svobodo družbe ( saj že 100 let živimo v raznih socializmih!)

saj želijo omejiti z davki in zakoni bolj delavne, bolj sposobne in bolj podjetne.

S socialistično birokracijo tako preprečujejo darwinov nauk. Hkrati pa spodbujajo negativno selekcijo v družbi ter rast vedno večjega % infantilnih, pobebljenih posameznikov, ki zgolj z agresijo, histerijo, kriminalom in revolucijami lahko dosežejo svoje svetoboljne ideale.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem | 2 komentarjev »