PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 24.10.2007

TV: samo še plazma in LCD

Objavil pavel dne 24.10.2007

Delež tankih televizorjev bo leta 2012 v Evropi dosegel 90 odstokov

Finance,

Delež gospodinjstev s tankim televizorjem je dosegel 41 odstotkov v ZDA in 29 odstotkov v Evropi. Do konca leta naj bi bilo na svetovni ravni prodano 73,7 milijona plazma ali LCD televizorjev, kar – pretvorjeno v evre – znese 73,5 milijarde evrov oziroma 17 odstotkov več kot lani. Raziskava Strategy Analytics predvideva, da se bo prodaja do leta 2012 povečala na 180 milijonov enot. Delež tankih televizorjev bo v ZDA in na Japonskem presegel 90 odstotkov leta 2010, v Evropi pa leta 2012.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v tehnologija in znanost | Brez komentarjev »

Možganske funkcije

Objavil pavel dne 24.10.2007

Dolgo časa je veljalo, da se živčne celice ne znajo obnavljati. Zadnjič pa so znanstveniki sporočili, da pa se vendarle znajo, le postopki so bolj počasni in zapleteni. Koliko je za verjeti raznim trač sporočilom v medijih, ki 60 let govorijo, da je špinača zdrave, ker vsebuje ogromno železa, potem pa nekega dne sporočijo, da to ni res in da so se nekoč zmotili za eno decimalko!

Dejstvo je, da danes znajo globinsko slikati možgane, da znajo detektirati razna področja možganov in določati centre govora, vida, logičnega mišljenja itd. S slikanjem so ugotovili trajne poškodbe določenih delov možganov ( izžganost) pri duševnih bolnikih, pri alkoholikih, pri mamilaših.

Pa še te znane resnice:

LEFT BRAIN FUNCTIONS uses logic detail oriented facts rule words and language present and past math and science can comprehend knowing acknowledges order/pattern perception knows object name reality based forms strategies practical safe

RIGHT BRAIN FUNCTIONS uses feeling “big picture” oriented imagination rules symbols and images present and future philosophy & religion can “get it” (i.e. meaning) believes appreciates spatial perception knows object function fantasy based presents possibilities impetuous risk taking

  • Share/Bookmark

Objavljeno v motnje in bolezni, zdravje | Brez komentarjev »

Situacija gospodarstva v Nemčiji in Avstriji

Objavil pavel dne 24.10.2007

Ko sem pred 10 leti delal v nemškem podjetju, so se skoraj 100km daleč v službo vozili v Nemčijo delati avstrijski inženirji. Razlog: 30% višje plače v Nemčiji. Takrat se je končevalo obdobje desne vlade kanclerja Kohla. V Avstriji pa so bili na oblasti socialisti, včasih sami, včasih v veliki koaliciji z OVP.

Zadnjič med potjo v Švici pa od kolegov iz Avstrije zvem, da je danes v avstrijskih firmah ogromno Nemcev, ki se vozijo vsak dan kar daleč iz Nemčije v službo nekam v Avstrijo. Zakaj? Ker imajo v Avstriji leta 2007 20% boljše plače kot v Nemčiji. Seveda za isto delo. Nemčija je zadnjih 6 let v hudi krizi.

Kaj se je tako dramatičnega zgodilo?

Avstrijo je dva mandata vodila OVP pod vodstvom kanclerja Schuessla. Avstrija je postala za Irsko najbolj propulzivno in bogato gospodarstvo v zadnjih 10ih letih. Drugo gospodarstvo EUja. Ponovna zlata doba Avstrije, kot v starih dobrih habsburških časih. Prejšnji teden je Avstrija odprla svoj trg dela za vse delavce s poklicno šolo. Urna plača je 12€. K bogatim avstrijskim meščanom množično drvijo slabo kvalificirani Poljaki, da delajo taka hišniška dela na njihovih vilah, vrtovih, sadovnjakih, parkih, objektih. Za 12€/h!

Obratno je z Nemčijo, ki jo je zadnjih 10 let dušila socialistična vlada pod kanclerjem Schroederjem. Povečanje davkov, povečanje birokracije, povečanje korupcije in povečanje zlorab solidarnosti. Danes vsak drugi Nemec vidi v “socializmu” dober sistem. To težko verjamem. Mar se švabi res nič niso naučili od Hitlerjevega nacional -SOCIALIZMA in kasneje od “demokratičnega” ruskega socializma v DDR?

Nemčija je zaenkrat še vedno prvi izvoznik na svetu, pred ZDA in pred Kitajsko. Najboljša v strojni, kemijski in avtomobilski industriji. Hkrati pa z Airbusem posega tudi v vrh letalske industrije. Čar je še vedno v uspešni organizaciji in hierarhiji, ki izvira iz pruske, protestantske, delavne etike. Nemci so dosedaj bili zelo odgovorni do ljudi, do znanja, do kariere, do lastnine in do podjetništva. Pri mlajših razvajenih Nemcih teh vrednot že zdavnaj ni več. Od nemškega gospodarstva je eksistencialno odvisno slovensko gospodarstvo.

Danes sem bral, da je ameriški Newsweek ostro kritiziral kanclerko Merklovo, ker ne izvaja liberalnih reform gospodarstva, temveč se spogleduje z javnimi anketami in se prilizuje socialistom z raznimi ekološkimi obljubami, medtem ko podjetniki in odrasli ljudje pričakujejo reforme davkov in trga dela. Bo Sarkozy prehitel Nemčijo. Nemčija, quo vadis?

Vedno bolj sta mi jasni dve stvari?

Prvič: zakaj klasični liberalci v Angliji nočejo Anglije približati celinski Evropi, EUju, sprejeti €.

Drugič: zakaj so “liberalne” komunistične vlade v Evropi tako zlahka pristopale v EU in “pristajale” na tržno demokracijo in tržno gospodarstvo ( največkrat s figo v žepu).

Zato, ker je EU tako zelo socialistična! Ni čudno, da gospodarsko zaostaja 20 let za ZDA. Edina prednost EU je zgolj največji likvidni trg na svetu. Kar pa bosta Indija in Kitajska v parih letih spremenili.

Še vedno velja pregovor: da nobena leva (socialistična) vlada ne zna voditi gospodarstva, oz. da prav vsaka socialistična vlada pelje gospodarstvo zgolj v propad. Veča davke, veča birokracijo in duši ustvarjalne ljudi, delavce, kmete, obrtnike, podjetnike. Socializem je dober zgolj za birokrate in za “velike” otroke oz. nezrele odrasle, ki se bojijo svobodne volje in ki želijo, da za njih skrbi vsemogočna ” big mama država”. Zadnji primer je socialistična vlada premierja Gyurancya na Madžarskem. Slovenski mediji, ki so vsi po vrsti socialistični, sporočajo, da protestirajo “ultradesničarji”. ;-)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Socialistična Federativna Republika EU, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, gospodarstvo oz. ekonomija, liberalne reforme ( PRO FREE Market), politika | Brez komentarjev »

Situacija v Sloveniji

Objavil pavel dne 24.10.2007

Finance, korespodenca med Matjažem Gantarjem in J.P. Damjanom

Ekonomist Jože P. Damijan in predsednik uprave KD Group Matjaž Gantar na našo pobudo po e-pošti razpravljata o menedžerskih odkupih. Po objavljenem Damijanovemu začetku debate, sledi Gantarjev odgovor

Kaj je E-rgument

E-rgument [+] je nova rubrika revije Manager. V njej sogovornika razpravljata o določeni temi. V oktobrski številki sta svoje argumente spopadla lobist in piarovec Mile Šetinc ter direktor Komunikacijske skupine Spem Božidar Novak. Razpravljala sta o neformalnem vplivu predsednika države na gospodarstvo. Celoten dialog si lahko preberete tukaj [+].

Povzetek tokratnega dialoga, med Matjažem Gantarjem in Jožetom Pavličem Damijanom, bomo objavili v naslednji številki Managerja, ki izide 7. novembra. Tema novembrske rubrike E-rgument [+] revije Manager [+] je koncentracija lastništva podjetij v rokah menedžerjev oziroma menedžerski odkupi. Po elektronski pošti o tem razpravljata Jože Pavlič Damijan, ekonomist in nekdanji minister za razvoj, ter Matjaž Gantar, predsednik uprave KD Group. Posamezne dele dialoga bomo objavljali na Finance.si, celoten dialog pa si lahko preberete na spletnih straneh revije Manager [+]

Prvo pismo ekonomista Jožeta Pavliča Damijana, ki ga je poslal Matjažu Gantarju, lahko preberete na tej povezavi [+].


Od: Matjaž Gantar Poslano: pon 22.10.2007 21:18 Za: Jože Pavlič Damijan

Dragi Jože

Do točke 5. se s tabo lahko bolj kot ne strinjam, oziroma bi rekel, da imajo tvoja razmišljanja kar rep in glavo, empiriji navkljub. Navkljub zato, ker se z empirijo pogosto poizkuša dokazovati itak vse sorte mogoče in nemogoče stvari, ki pa vprašanje, če imajo vedno omenjena rep in glavo… Kljub temu da me uvrščajo med t.i. pidovske tajkune, sem sicer intimno na strani tistih, ki so mnenja, da PID-i niso bili nič kaj koristen izum, da ne rečem kaj bolj grobega. Za kar so “krivi” seveda tisti, ki so si jih izmislili, uzakonili in nadzirali, ne pa tisti, ki so jih udejanili.

In nič drugače ni z menedžerskimi odkupi. Velika filozofija, preračunavanje v zadnji cent tega in onega, in še zlasti pozivanje na pravičnost, je bolj kot ne brez veze.

Prvo vprašanje, ki se namreč tu zastavi je, koliko je Slovenija pravna država. In glavni problem jaz vidim v tem, da ne dovolj. Kar seveda daje dovolj prostora za politikantstvo takšne in drugačne vrste. Glede česarkoli seveda, tudi glede menedžerskih odkupov. Način delovanja politikantov pa je tak (kar si najbrž že opazil…), da jim je v principu vseeno kakšna družbena ali kakšna drugačna škoda glede česarkoli že nastaja, važno je, da dosežejo nek svoj cilj. Ki je običajno nek drug, ne pa tisti, na katerega opozarjajo in ga problematizirajo.

Drugo vprašanje pa je poznavanje vsebin in načrt, ki naj bi ga oblast imela. PID-i recimo, sami po sebi sploh niso bili slaba ideja. Če bi iz njih seveda res nastali pravi investicijski skladi. Da niso, jaz ne bi pripisoval upravljalcem PID-ov, ampak ponovno oblasti. Ki si očitno ni dovolj dobro pogledala, kaj investicijski skladi sploh so in kako delujejo. Če bi si, iz njih prav gotovo ne bi nastali holdingi. Meni je bila sicer intimno ponovno bolj kot PID-i všeč takratna Ribnikarjeva ideja, da bi morali vse prenesti na pokojninski sklad, kar je danes v svetu poznano kot Soverign skladi. Sicer pa po drugi strani še dobro, da tega nismo realizirali, glede na to, kako delujeta KAD in SOD, saj bi nam bilo najbrž upravičeno lahko nerodno, ko bi se primerjali z Norvežani…..Vmes sem pa hodil sem pa tja na ATVP moledovat, da bi mi pustili kupovati PID-e na vzajemne sklade in jih spraševat, zakaj dovoljujejo preoblikovanja v holdinge.

Tako je z to našo nesrečno privatizacijo že vseh 15 let nekako tako, da vemo, da državna lastnina ni ravno najbolj zaželjena oblika lastnine v podjetjih, iz razlogov, ki si jih sam dovolj plastično opisal, tujcev ne maramo in začnemo vpiti takoj, ko bi želeli kupiti kakšen “nacionalni biser”, domačim pa itak ne privoščimo po nobeni varianti, ker ni nikoli dovolj pravično. Kar velika zadrega, bi rekel.

No, jaz bi rekel, da par podjetij vseeno obstaja, kjer ni nič narobe, če je država ključni lastnik. Ampak res par. Proti tujcem nimam čisto nič, pa tudi če si naredijo verižico iz biserov… Niti najmanj. Welcome to Slovenia. Še manj imam pa proti svojim ostalim sonarodnjakom. Pravzaprav so mi še najbolj všeč, če sem iskren. In ne vidim kakšne posebne razlike med Tušem in Kordežem, kljub temu, da je Tuš naredil veliko podjetje “iz nič”, Kordež pa ga je kupil na kredit. Eni hišo pač zidajo z lastnimi rokami, eni jo pa kupijo. Ali je Bine Kordež in njemu podobni pri tem ustrezno spoštoval, ne pa morda grobo izigraval veljavne zakonske predpise, je kot rečeno stvar pravne države. Ali je kreditno sposoben za kaj takega, pa bi tudi rekel, da znajo bankirji oceniti bolj relevantno, kot na pravičnost pozivajoča javnost in politikanti, ki iz tega delajo afero.

Kar se mene tiče, lahko rečem samo: Bravo Bine! Ni namreč prav veliko junakov, ki si upajo izposoditi 350 mio evrov in kupiti podjetje. Pa ne govorim o fantih iza šanka, ampak o fantih, ki vodijo podjetja, ki so načeloma naprodaj. Naprodaj je pa dandanes itak večina vseh podjetij, tako pri nas, kot v svetu. Glede morebitnega izčrpavanja podjetij, ki je menda tudi hudo sporno, pa že spet ne vidim nobene razlike med Tušem, ki je vse “iz nič” naredil in Kordežem. Lastnik pač lahko počne s svojo lastnino, kar se mu zdi prav. No, vsaj v svobodnih družbah je tako.

Še par stvari glede točke 5., kjer se pa s tabo res ne bi mogel strinjati. Jaz mislim, da so tajkuni pozitiven pojav. Kamprad, Buffet, Branson, Quandt, Benetton, in tako naprej, so ljudje na katere so v njihovih državah ponosni. In so brez dvoma tajkuni. Pri nas pa se jim sicer lepi vse sorte negativne nalepke, v resnici pa gre za sloj, ki se sicer šele oblikuje in je naša skupna prihodnost (dobra ali slaba) od njega mnogo bolj odvisna, kot od katerekoli trenutne vlade.

Splošno poznano dejstvo je, da je povsod na zahodu preko 80 % nacionalnega bogastva v rokah 1 % posameznikov in hočeš nočeš bo “na koncu” tudi pri nas tako (sedaj smo še kar daleč od tega…), pa če nam je to všeč ali ne. In ti posamezniki običajno predstavljajo dejansko moč nekega gospodarstva. Poleg državnih podjetij in tujcev, seveda. Državna podjetja so itak zanemarljiva, podjetja v tuji lasti pa predstavljajo bolj gospodarsko moč neke tuje države. Da imajo nek vpliv tudi na politiko, je čisto normalno. Ta vpliv je ponavadi večji, kot zgolj njihov glas na volitvah in manjši, glede na njihov kapital, število zaposlenih in plačanih davkih. Vsekakor pa imajo več znanja o svoji dejavnosti, več znancev po svetu iz svoje branže, in več idej, kaj narediti z razvojem svojega podjetja, kot katerikoli državni uradnik. Fino bi bilo, da mu državni uradnik pomaga pri teh njegovih načrtih, ne pa da mu, kot je praksa sedaj, nagaja. Ali ga v najboljšem primeru ignorira. V uradnih urah in izven njih.

Matjaž


Od: Jože Pavlič Damijan Poslano: pon 22.10.2007 18:04 Za: Matjaž Gantar

Dragi Matjaž, naj to najino diskusijo o menedžerskih odkupih oziroma natančneje o koncentraciji lastništva podjetij v rokah menedžerjev začnem z nekaj izhodišči, ki opredeljujejo moj odnos do tega vprašanja.

 

  1. Prvič, dognanja empiričnih raziskav za razvite države kažejo, da med koncentracijo lastništva v rokah nekaj lastnikov ali menedžmenta podjetij ter učinkovitostjo podjetij (merjeno z rastjo bodisi dodane vrednosti na zaposlenega bodisi EBITDA/prodajo) ni linearne povezave. Zadeva ni enoznačna predvsem zaradi dejstva, ker naj bi menedžerji z določenimi lastniškimi deleži po eni strani zaradi učinka podjetnika bolj učinkovito vodili svoja podjetja, po drugi strani pa povečanje lastniških deležev menedžerjev vodi k manjši učinkovitosti. Natančneje, majhni lastniški deleži menedžerjev (denimo med 5 in 25% v večjih podjetjih in višji deleži v manjših podjetjih) povečujejo učinkovitost podjetja, povečanje njihovih lastniških deležev čez določen prag (denimo nad 25%, v odvisnosti od velikosti podjetja) pa vodi k zmanjševanju učinkovitosti podjetja. Razloga za to sta predvsem dva.

    (1) izčrpavanje podjetij: menedžerji, ki so se zadolžili in zastavili delnice podjetja za najem kreditov, te kredite poplačujejo iz tekočega denarnega toka podjetij, kar vpliva tako na slabše tekoče poslovanje kot tudi na manjši potencial za naložbe in razvoj podjetij (slabše prihodnje rezultate).

    (2) slabše upravljanje: menedžerji kot lastniki so manj nagnjeni h kadrovskim »osvežitvam« na vodilnih mestih, s čimer upravljanje podjetja seveda ne more biti optimalno. Ta učinek je podoben učinku majhnega podjetnika, ki s tem, ko preraste optimalno velikost podjetja, težko usklajuje svojo lastniško in menedžersko funkcijo, zaradi česar trpi učinkovitost podjetja.

     

  2. Drugič, nasprotno pa za tranzicijske države empirične študije večinoma kažejo negativne učinke menedžerskega lastništva na učinkovitost podjetij. Razlogi za to naj bi bili predvsem v tem, da so menedžerji kot lastniki mnogokrat manj nagnjeni k racionalizacijam in odpuščanjem (zaradi miru v podjetju), da poskušajo čim več sredstev izčrpati iz podjetja (bodisi za financiranje kreditov, s katerimi so kupili delnice bodisi prek poslovanja s povezanimi podjetji) in ker so kot lastniki in menedžerji hkrati manj naklonjeni zamenjavam v upravah svojih podjetij.
  3.  

  4. Tretjič, v Sloveniji se je prvi val menedžerskih odkupov zgodil v drugi polovici 1990. let, nato je prišlo do nekakšnega lastniškega ravnotežja med državnimi skladi ter ostalimi lastniki, pri čemer je ta lastniška struktura nekako omogočala efektivno kontrolo menedžerjem, ki tako hkrati niso imeli motiva za popoln prevzem podjetij. Janševa vlada je konec leta 2004 to ravnotežje porušila s svojim lomastenjem po nadzornih svetih in menjavah uprav, kar je številne uprave prisililo v obrambne akcije glede zavarovanja pred državnim prevzemom efektivnega lastniškega nadzora in s tem pred vdorom politike.
  5.  

  6. Četrtič, sedanji val menedžerskih odkupov, ki jih je Janševa vlada ne samo spodbudila, ampak jih velikokrat celo omogoča, se mi zdijo škodljivi za majhne delničarje in škodljivi za razvoj podjetja.

    (1) Primer menedžerskega odkupa BTC je tipičen primer netransparentnega menedžerskega odkupa, kjer je majhno podjetje v lasti menedžerjev prevzelo celotni BTC in iztisnilo male delničarje brez da bi bili deležni prevzemne premije.

    (2) Podoben način menedžerskega odkupa je nedavno izvedlo podjetje Merfin (v lasti menedžerjev) pri prevzemu Merkurja – z majhno razliko, da Merfin ni izdal obveznic, s katerimi bi odkupil lastne delnice, ampak bo dolgove prenesel na Merkur. Bine Kordež, predsednik uprave Merkurja in eden izmed glavnih lastnikov Merfina, pravi, da menedžerski odkup Merkurja ne bo preveč zadolžil in da ne predvideva odpuščanj po prevzemu. Trditev, da financiranje kredita v višini okrog 350 milijonov evrov, ki ga je najelo podjetje Merfin in ga bo odplačeval Merkur, ne bo zmanjšalo potenciala rasti Merkurja, je stvar diskusije. Dejstvo je namreč, da bi brez odplačevanja obresti za najem tega kredita Merkurju na letni ravni ostalo nekaj milijonov evrov več za investicije. Če Merkurjeva uprava misli, da teh dodatnih investicij ne potrebuje oziroma jih lahko financira s finančnim lizingom, je to seveda njena presoja. Čas bo pokazal, kako uspešno se bo razvijal Merkur v primerjavi s konkurenčnimi podjetji. Drug problem je, da se je z menedžerskim prevzemom izpostavljenost Merkurja na konjunkturo v njegovi panogi ter na spremembe na finančnem trgu zelo povečala. Padec konjunkture lahko ogrozi vrednost podjetja in zmanjša možnost financiranja najetih kreditov, hkrati lahko dvig obrestnih mer prav tako dvigne stroške servisiranja teh kreditov.

    Dejstvo je, da menedžerski odkupi – glede na neposredne in posredne stroške (manjša učinkovitost) – zmanjšujejo učinkovitost poslovanja, hkrati pa povečujejo izpostavljenost podjetja.

     

  7. Petič, nenazadnje menedžerski odkupi s seboj nosijo tudi visoke družbene stroške zaradi t.i. tajkunizacije.

    (1) Ne bi želel moralizirati, toda menedžerski odkupi povečujejo socialno razslojevanje in frustriranost »običajnih« ljudi. Gre za to, da je tak način pridobivanja velikega premoženja, kot so ga denimo ubrali Darko Horvat, Jože Mermal in Bine Kordež in kot ga ubira denimo Igor Bavčar, z vidika povprečnega državljana sporen, saj ustvarja občutke, da gre za neupravičeno pridobljeno bogastvo. Tukaj je pomembna razlika med ustvarjanjem premoženja podjetnika, ki skozi razvoj organsko raste na podlagi svojega vloženega truda in svojih poslovnih potez. Pri menedžerskih odkupih pa gre za izkoriščanje priložnosti posameznikov, ki so bili privilegirani oziroma nastavljeni – tudi s pomočjo politike – v posamezne uprave (denimo Kordež v Merkur leta 1998, Bavčar v Istrabenz leta 2002 itd.), kar nima nič skupnega z njihovim vloženim trudom in tveganjem. Gre za podobne zgodbe kot v Rusiji, ko je oblast nastavila komsomolski podmladek za direktorje velikih državnih podjetij, nakar so ti mladi menedžerji v teku nekaj let menedžersko prevzeli ta podjetja in postali bajno bogati, čeprav k razvoju podjetij niso mnogo prispevali.

    (2) Problem tajkunizacije lahko prevzame širše družbene posledice, ko si tajkuni s svojim kapitalom počasi podredijo tudi politiko. Tipična primera pri nas sta denimo prevzem LDS s strani odvetniške pisarne Mira Senice ter morebiten prevzem stranke SLS s strani družine Šrot. Problem je v tem, da ne povsem legitimno koncentrirani kapital v rokah peščice tajkunov počasi prevzame tudi politične vzvode in s tem legalizira za nazaj svoje početje. Problematično je, da s tem uradna politika daje signal, da so tovrstne »kraje« oziroma sive prisvojitve »družbenega« (državnega) legitimne in legalne. Problematično je, da izigravanje zakonov prek izrivanja malih delničarjev in parkiranja lastniških deležev ter »kraja« v končni instanci postane družbena vrednota in tako ruši sam institucionalni sistem, ki bi naj temeljil na vladavini prava, spoštovanju formalnih institucij in družbenih norm. Dobro delujoč pravni in institucionalni okvir (Smithov “nočni čuvaj”) pa je eden izmed temeljnih pogojev za uspešen razvoj, brez katerega tudi Smithova “nevidna roka” trga ne more delovati.

Matjaž, to so moja izhodišča pri razmišljanju o učinkih menedžerskih odkupov. Verjamem, da imaš ti, kot vedno, svoje poglede na te zadeve in da se le-ti močno razlikujejo od mojih. Seveda se jih močno veselim slišati in se veselim diskusije.

Pozdrav, Jože

  • Share/Bookmark

Objavljeno v MGMT - gospodarjenje - upravljanje | Brez komentarjev »

Public enemy: Protiprivatizacijska demagogija

Objavil pavel dne 24.10.2007

Public enemy: Protiprivatizacijska demagogija

Stanislav Kovač
Stanislav Kovač, kolumnist Financ
finance@finance.si
 

O jasnovidcih med slovenskimi politiki

Minuli teden smo bili priče dvema odmevnima medijsko-političnima dogodkoma, ki sta bila usmerjena proti lastniškemu umiku države iz gospodarstva in nasploh privatizaciji državnega premoženja. V začetku tedna sta poslanca Pahorjeve SD Milan M. Cvikl in Tone Rop na tiskovni konferenci javnosti alarmantno sporočila, da se v Sloveniji dogaja razprodaja državnega premoženja na škodo slovenskih davkoplačevalcev. (Delo, 16. oktobra 2007) Le dan pozneje se je oglasila še komisija za gospodarstvo državnega sveta, ki je v posebni pobudi pozvala vlado, “da ponovno razmisli o prodajah večinskega deleža v družbah v državni lasti in da pretehta možnost njegovega prenosa v last ZPIZ. (58. seja državnega sveta, 17. oktobra 2007)

Protiprivatizacijska demagogija opozarja na vse močnejše nasprotovanje tržnim reformam in privatizaciji.
Staro oškodovanje Mercatorja

Politika Cvikl/Rop sta kot kronski dokaz oškodovanja državnega premoženja navedla izračun, da so bili davkoplačevalci pri prodaji Mercatorja oškodovani za 233 milijonov evrov oziroma 55 milijard tolarjev. Javnost je pri tem povsem spregledala podatek, da sta bila ista politika pred natanko dvema letoma – 24. oktobra 2005 (!) – med glavnimi podpisniki zahteve za odreditev parlamentarne preiskave pri prodaji kapitalskih deležev Kada in Soda v Mercatorju, kjer sta navedla skoraj enkrat manjšo velikost oškodovanja države (davkoplačevalcev) v višini 122 milijonov evrov oziroma 29 milijard tolarjev (Zahteva za odreditev parlamentarne preiskave, DZ, 24. oktobra 2005)

Da bi razumeli najnovejšo protiprivatizacijsko demagogijo političnega dvojca Cvikl/Rop, je potrebno razkriti njuno “metodologijo”, kako sta v samo dveh letih podvojila velikost oškodovanja države (davkoplačevalcev) s 122 kar na 233 milijonov evrov. Oktobra 2005 je vložena zahteva za odreditev parlamentarne preiskave temeljila na izračunu, da je oškodovanje v višini 122 milijonov evrov (29 milijard tolarjev) posledica nedosežene prevzemne premije pri državni prodaji Mercatorja, ki sta jo Kad in Sod sicer dosegla pri prodaji deležev v Leku v višini 81 odstotkov. Ker je bila prodajna cena državnih skladov pri Mercatorju 159 evrov, bi morala prevzemna cena znašati okoli 287 evrov (81-odstotna prevzemna premija), skupna vrednost oškodovanja države (davkoplačevalcev) pa je zato dosegala okoli 122 milijonov evrov.

Novo oškodovanje Mercatorja

Politika Cvikl/Rop sta minuli teden javnosti postregla s povsem novim izračunom državnega oškodovanja pri prodaji Mercatorja. Brez kakršnegakoli javnega pojasnila sta zavrgla prvotni izračun o oškodovanju izpred dveh let (metodologija prevzemne premije) in ga nadomestila s povsem novo “metodologijo” izračunavanja škode. Ta temelji na naslednjem principu: v danem trenutku za nazaj poljubno izberemo najvišji (najugodnejši) borzni tečaj delnice Mercatorja in od njega odštejemo prodajno ceno Mercatorja, ki jo je država iztržila konec avgusta 2005. Ker je borzna cena Mercatorja avgusta letos dosegla najvišjo vrednost, sta politika Cvikl/Rop javnosti takole predstavila novo “metodologijo” izračunavanja državnega oškodovanja: če bi država delnice Mercatorja prodala avgusta letos po ceni 384 evra, in ne avgusta 2005 po ceni 159 evrov, bi za Mercator iztržila za 233 milijonov evrov (55 milijard tolarjev) večjo kupnino od tiste, ki jo je dobila avgusta 2005.

Z opisano “metodologijo” sta se politika Cvikl/Rop uvrstila med ekonomske jasnovidce, saj njuna najnovejša “metodologija” izračunavanja državnega oškodovanja zanika temeljne postulate ekonomije tveganja, ki govori o prihodnji negotovosti in nepredvidljivosti, poslovnih ciklih in nihanju borznih tečajev. Tednik Economist je v začetku oktobra v članku o kapitalskih trgih (Contrary to popular belief, stocks do not always go up, 6. oktober 2007) opozoril na raziskavo Irrational Optimism (Financial Analysts Journal, 2004), ki analizira gibanja borznih tečajev v 16 največjih borznih trgih skozi celotno 20. stoletje, in med drugim ugotavlja, da so morali investitorji v Franciji, Nemčiji, Španiji in na Japonskem čakati tudi od 50 do 60 let, da so znova dosegli pozitivne donose. V Italiji in Belgiji se je to obdobje raztegnilo celo do 70 let.

V Sloveniji pa imamo jasnovidce v podobi političnega dvojca Cvikl/Rop, ki z gotovostjo vidita v prihodnost ekonomskega (borznega) dogajanja in natančno vesta, kaj se bo v prihodnosti zgodilo s posameznim podjetjem, kakšna bodo prihodnja gibanja borznih tečajev, kaj se bo dogajalo s svetovno ekonomijo in podobno.

Oškodovanje tudi pri Merkurju

Po nepregledni prodaji državnega lastništva v Mercatorju je Janševa koalicija uvedla redno javno zbiranje ponudb za prodajo lastniških deležev paradžavnih skladih Kad in Sod. To je tik ob koncu minulega leta privedlo tudi do najbolj znane javne dražbe 24,33-odstotnega državnega lastništva v Merkurju, kjer je država dosegla 39-odstotno prevzemno premijo (izhodiščna cena je bila 212,8 evra, končna prodajna cena pa 296,3 evra).

Do minulega tedna je javna dražba Merkurja veljala za enega najbolj idealnih primerov pregledne prodaje državnega lastništva, saj je bila izpeljana po pravilih, ki bi morala veljati za prodajo Mercatorja. Po tiskovni konferenci političnega dvojca Cvikl/Rop pa je javnost izvedela prav nasprotno, da je bila država (davkoplačevalci) pri prodaji Merkurja oškodovana za najmanj 30 milijonov evrov. Politika sta tudi v primeru prodaje Merkurja izračunala domnevno velikost oškodovanja državnega premoženja s pomočjo “metodologije” jasnovidca, ki mu z gotovostjo vnaprej znano, da se bo čez toliko in toliko časa zgodil prevzem podjetja po višji in ne nižji odkupni ceni: če bi po Cviklu in Ropu država delnice Merkurja prodala ob nedavni napovedi menedžerskega prevzema Merkurja (prevzemna cena 405 evrov), in ne lani decembra na javni dražbi (prodajna cena 296,3 evra), bi za Merkur iztržila za najmanj 30 milijonov evrov večjo kupnino od lanske.

Vladavina LDS

Politika Cvikl/Rop sta v obdobju tranzicijske vladavine LDS zasedala pomembne politične položaje. Gre za obdobje, ko sta samo paradržavna sklada Kad in Sod prodala na desetine in desetine podjetij, večinoma brez javnega zbiranja ponudb, ampak z neposredno (nepregledno) prodajo pod mizo. Če uporabimo današnjo Cvikl/Ropovo “metodologijo” jasnovidca tudi za prodaje državnega lastništva pred letom 2004, lahko za nazaj izračunamo oškodovanje državnega premoženja, ki doseže vrtoglave vrednosti na stotine milijonov evrov.

Izpostavimo le primer prodaje 20,6-odstotnega lastniškega deleža Kada v podjetju Liv Postojna (33.527 delnic), ki se je zgodil 18. julija 2001 (glej graf). Po podatkih Kada so bile delnice Liva Postojna, ki so takrat kotirale na ljubljanski borzi, prodane brez javnega zbiranja ponudb z neposredno prodajo (torej nepregledno) po tedanji borzni ceni 11.702 tolarja (54,4 evra). Kljub prodaji petinskega deleža podjetja Kad ni dosegel nobene prevzemne premije. Pet let pozneje, februarja 2006, je bila za Liv Postojna dana prevzemna ponudba s prevzemno ceno 35.700 tolarjev (148,9 evra). Po današnji Cvikl/Ropovi razlagi državnega oškodovanja v Merkurju, je prišlo pod vladavino LDS zaradi predčasne prodaje Liva Postojna do državnega oškodovanja v višini 3,1 milijona evrov.

Povsem enako velja za prodajo netržnih državnih lastniških deležev, kjer lahko izpostavimo primer Ropove prodaje tretjinskega lastništva NLB beljgijski KBC leta 2002: če bi vlada danes prodala tretjinski delež NLB po lanski knjigovodski vrednosti delnice 86,74 evra in 2,7-kratniku med prodajno in knjižno vrednostjo delnice iz leta 2002, bi za enak lastniški delež NLB danes Slovenija prejela 176 milijonov evrov večjo kupnino.

Demagogija

V Financah smo v letošnji kolumni z naslovom Med koruptivnim in mediokratskim kapitalizmom (številka 55) izpostavili odmevno delo Saving Capitalizem from Capitalists (Rajan, Zingales, 2005), ki opozarja, da je za javno podobo kapitalizma izredno pomembno učinkovito delovanje institucij pravne države in tržne konkurence zlasti na kapitalskem trgu, kjer se izvaja privatizacija državne lastnine. Po mnenju obeh ekonomistov ima koruptivna podoba kapitalizma zlasti v tranzicijskih državah številne negativne posledice, ki se kažejo v negativnem odnosu do kapitalističnega sistema in nasprotovanju tržnim reformam, zlasti privatizaciji državne lastnine. Na drugi strani je v tranzicijskih državah, kjer je kapitalizem znan kot koruptivni sistem, tudi močna javna podpora visokim davkom.

Poslanec Pahorjeve SD Cvikl se je v avgustovskem intervjuju v Mladini zavzel za ustavitev privatizacije države lastnine in v primeru zmage na parlamentarnih volitvah prihodnje leto napovedal vnovično uvedbo najvišjih davkov na svetu, kot jih je Slovenija imela v času vladavine LDS. Najnovejša protiprivatizacijska demagogija, podkrepljena z jasnovidstvom političnega dvojca Cvikl/Rop, opozarja, da v Sloveniji vse bolj prevladuje negativen odnos do kapitalističnega sistema in nasprotovanje tržnim reformam, zlasti privatizaciji državne lastnine.

Stanislav Kovač je ekonomist.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, gospodarstvo oz. ekonomija, liberalne reforme ( PRO FREE Market), politika | Brez komentarjev »