PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 22.10.2007

Solidarnost? DA! A ne dajati, temveč naučiti ga!

Objavil pavel dne 22.10.2007

Človeku, ki je lačen, ne smeš dati ribe,

ampak ga moraš naučiti ribo ujeti!

To je Konfucijev citat, ki ga s pridom uporabljajo tudi misijonarji po svetu.

Tudi v Sloveniji in Evropi bi ga lahko bolj upoštevali, namesto, da toliko čvekamo o solidarnosti. Amerika nas je v gospodarstvu, v blagostanju in v solidarnosti prehitela. Samo glede gospodarstva je EU za 20 let za ZDA.

Tudi Američani imajo podoben pregovor:

“Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal!”

Američani naredijo ogromno ur prostovoljnega dela, hkrati pa preko raznih društev, predvsem protestantskih cerkva, ogromno denarja iz svojih žepov darujejo za revne v znak solidarnosti.

Čisto drugače je v EU: ljudje so zelo sebični. Večino denarja kot dobrovoljni prispevki pa pride iz davkov države: torej je tu prisilna solidarnost. A je to paradoks: bolj ko je družba socialistična, bolj je grabežljiva in sebična? Solidarnost je samo na jeziku ( pa še to iz sebičnih potreb), kot pa v dajanju ubogim.

Pa še en vidik:

s ponujanjem hrane nekemu revežu, ga privežeš nase kot odvisnika.

Ni čudno, da je v ZDA večino ljudi PODJETNIKOV ( ki jih ni strah izzivov),

v socialistični EU pa je večino ljudi ŽRTEV ( ali to glumijo, ali pa to postanejo zaradi dolgotrajnega zasvojenega vzorca), ki jamrajo in se bojijo prihodnosti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Konfucij, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, gospodarstvo oz. ekonomija, učenje | 2 komentarjev »

Vzroki problematiziranja zasebnih šol v Sloveniji

Objavil pavel dne 22.10.2007

Globus znanja 

Odmev

DELO,

Pon 15.10.2007

 

Kako nizko lahko pade slovenska šolska kultura

 

V Delu sta bila 8. oktobra v Globusu znanja objavljena prispevka, ki problematizirata financiranje zasebnih šol iz javnih sredstev, med drugim tudi Beseda šolskega sindikalista Branimirja Štruklja z naslovom Preveč ugodnosti za zasebne šole. Ker gre pri obeh prispevkih za nadaljevanje problematiziranja zasebnih šol, želim za uravnoteženje pogledov predstaviti svoje mnenje.

V Sloveniji imamo dokaj razvit in napreden šolski sistem. Posamezne šole so dobro organizirane in dobro vodene. Če naše šolstvo takole na oko ocenimo, lahko trdimo, da smo glede razvitosti in naprednosti vsaj v zlati sredini zahodno- in srednjeevropskih držav. V Sloveniji je velika večina šol javnih, zasebnih je le za vzorec; med njimi šest gimnazij in ena osnovna šola. Zato je toliko bolj presenetljiva široko zasnovana politična in sindikalistična dejavnost, ki je naravnana proti stoodstotnemu financiranju zasebnih šol. Duh in slog te kampanje je še najbolj podoben političnim spopadom v družbah, ki so se ravnokar izvile iz totalitarnih sistemov in ne morejo čez noč prestopiti v demokratični družbeni red. Tako kot v kakšni obrobni poldemokraciji se tudi v tej politično sindikalistični akciji ne izbirajo sredstva. Gre predvsem za ponavljanje enih in istih polresnic ali resnic, iztrganih iz konteksta, kjer je že samo sintagma stoodstotno financiranje polresnica, saj gre samo za financiranje plač in dela materialnih stroškov, nikakor pa ne za nakup opreme, investicije ipd.

 

Drugo področje, ki kaže na politično zaostalost in nezrelost take kampanje, je zbiranje podpisov, domnevno tistih, ki se s stoodstotno subvencijo ne strinjajo, tistih, ki so proti elitnim šolam, pa tistih, ki so proti šolam, ki imajo odlične rezultate, pa tistih, ki so proti temu, da si šole z lastnim trudom pridobijo dodatni denar ter ga vlagajo v izobraževanje in vzgojo otrok, ki so jim zaupani, itd. Pa vsi ti podpisniki, med njimi tudi dijaki in študenti, vedo, kaj v resnici pomeni stoodstotno financiranje zasebnih šol? Ali vedo, kaj je elitnost in kako se do nje pride? Ali vedo, da se je treba za odlične rezultate potruditi, da je treba v to vložiti ogromno dela in truda dijakov, učiteljev in staršev? Ali vedo, da imajo mnoge zasebne šole posebne sklade za podporo otrokom iz revnih družin?

 

To negativno, zasebnim šolam nenaklonjeno politično ofenzivo podpirajo tudi številni z uglednimi referencami podprti strokovnjaki. Zakaj ti z nekdanjim ministrom na čelu ne sprožijo vprašanja državne podpore zasebnim šolam s primernim strokovnim pristopom, kamor bi predvsem sodila kompetentna in neodvisna evalvacija, ki bi pokazala, kaj te šole v resnici dodajajo ali odvzemajo slovenskemu šolskemu prostoru? Ali je s strokovnega vidika mogoče zagovarjati, da bo za 15 odstotkov povečan delež pomoči peščici zasebnih šol zamajal slovenski šolski sistem in ga privedel v bankrot? Ali pa da bo izrazito socialno in solidarnostno naravnan kurikulum katoliških šol pripomogel k povečevanju socialnih razlik v družbi? Tak premislek je nevreden akademske ravni razprav in ga je mogoče odpustiti le kakšnemu slabo poučenemu poslancu obrobne politične stranke v parlamentu, pa morebiti tudi vodji šolskega sindikata, ki se v tej ne ravno pošteni politični igri preizkuša, kako daleč lahko gre.

 

Ob koncu naj še enkrat opozorim, da gre v tej kampanji za neprijeten zdrs z razmeroma visoke in ugledne ravni slovenskega šolstva na dokaj nizko in nekulturno obračunavanje z zasebnimi šolami. V času te nestrpne in vehementne gonje so zastala vsa druga, pozitivna prizadevanja, ki bi bila v prid šolam, otrokom v njih in vsej slovenski družbi. Namesto dobronamerne kritike, podprte z dejstvi strokovnega preverjanja, imamo opravka z golim negativizmom, ki med ljudi vnaša razburjenost in povečuje nestrpnost, pa ne samo v obravnavanem primeru, ampak kar v vsakdanjem življenju in v vsakdanjih medsebojnih odnosih.

Jože Mlakar ravnatelj Škofijske klasične gimnazije

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, javne investicije v osnovno infrastrukturo, liberalne reforme ( PRO FREE Market), politika, šolstvo | 5 komentarjev »

Prvi Airbus A380 v Singapurju ali začetek modela poletov “hub and spoke”

Objavil pavel dne 22.10.2007

O poletu superjumba A380 

Ne rečem, da pri Airbusu tega ne bodo zmogli

DELO

Sobotna priloga,

JANKOVIČ Jaroslav, Sob 20.10.2007

 

V Airbusovem centru v Toulousu v Franciji so pred dnevi azijski družbi Singapore Airlines predali v promet največji dosežek civilnega letalstva v zgodovini, superjumba A380, ki zmore naenkrat prepeljati tudi več kot 800 potnikov. Gre za izjemen dosežek evropske letalske industrije Airbus Industrie, ob čemer je stratege pri ameriškem Boeingu gotovo zabolela glava. Koliko bo A380 premešal karte na nebu? Je superjumbo poletel in odprl novo dobo v letalstvu? Neredki pa menijo, da gre za zadnji konceptualni spopad Airbusa in Boeinga, preden bosta začela sodelovati.

Ko je konstruktor Boeingov, danes 86-letni Joseph F. Sutter, po očetu Slovenec, leta 2002 na povabilo Adrie Airways prvič obiskal Slovenijo, je bil glede razvoja Airbusovega velikana A380 spoštljivo zadržan. Predvsem je menil, da je prevelik. Presenečeno sem ga pogledal prek mize in mu skoraj očitajoče odvrnil; kako prevelik, pa si niste sredi šestdesetih prav vi zamislili 747, največjega potniškega letala na svetu. Prav on, Joe Sutter, sin zlatokopa in mesarja Franca Suhadolca z Dobrove pri Ljubljani, je sredi šestdesetih na priložnostni kos papirja neko popoldne skiciral značilno kupolo 747, ki v očeh potnikov, poleg upokojenega concorda, še danes velja za najbolj atraktivno letalo na svetu. Ikono dolgih potovanj. Osiveli mož je z roko segel po maketi A380 in mi mirno povedal, da mu ni všeč dvopalubna kabina z diagonalno razvrščenimi osmimi vrati, ki za vkrcavanje niso potrebna, temveč rabijo le za primer nujne evakuacije. Spraševal se je, kako se bodo ljudje reševali iz drugega nadstropja letala v prisilnih razmerah, kako bodo reševalci prišli do njih. No, Joe Sutter je imel za to svoje razloge. Ko je leta 1965 s svojo ekipo dobil nalogo skonstruirati dvakrat večje letalo od 707, so najprej razmišljali o dvopalubniku. Pri Boeingu so torej že sredi šestdesetih želeli razviti prav tako letalo, kot je danes A380. Načrt so zavrgli med drugim prav zaradi težavnega reševanja in se odločili za širokotrupno letalo (wide body aircraft wba), s čimer so pridobili prostor za prtljago. Ko pa je Joe Sutter dodal še kupolo, kamor so namestili tudi pilotsko kabino in nekaj vrst sedežev prvega razreda, »smo skoraj zmagali«, mi je namignil Sutter. Skoraj! Čas reševanja je bil predolg. V prvem preizkusu je 560 prostovoljcev potrebovalo kar dve minuti in pol, da je zapustilo letalo, medtem ko je bil zahtevani čas FAA (Federal Aviation Administration) 90 sekund. Takrat je Boeingove može zabolela glava, kajti najteže so se rešili ljudje iz gornje palube kupole. »Ne rečem, da pri Airbusu tega ne bodo rešili, toda …« je takrat namignil stari Joe, ki še danes pozna besedo potica. Morda zato ni bil najbolj navdušen nad evropskim dvopalubnikom A380, ki bo predvidoma 25. oktobra poletel iz Singapurja proti Sydneyju. Pa verjetno tudi zato, ker je slutil, da njegov otrok kmalu ne bo več Queen of the Skies.

Manj goriva in manj trušča

Leta 1987 so družbe z letali prepeljale milijardo potnikov, leta 2000 že milijardo in pol. Pri Airbusu so ocenili, da bo letalski promet naraščal za pet odstotkov na leto. In ko je leta 1990 letelo čez oceane že 900 jumbojetov, so stekli pogovori med Airbusom in Boeingom o nekakšnem skupnem projektu VLCT Very Large Commercial Transport.

Govoriti danes o sodelovanju med evropskim Airbusom in ameriškim Boeingom, potem ko je A380 poletel, se morda zdi smešno. Toda vodilni možje obeh konkurentov so prav dobro vedeli, kaj pomeni sploviti velikana. Pri Boeingu so v šestdesetih s projektom 747 postavili na kocko obstoj podjetja. Ko je tretje testno letalo 747 med pristajanjem doživelo hudo nesrečo, se je nezaupanje poglobilo do te mere, da nekateri niso več verjeli v uspeh. Če ne bi ameriške banke odobrile dodatnih kreditov, bi Boeing propadel. Poznejše tekmovanje med McDonnell Douglas DC 10 in Locheed Martin L-1011 je oba proizvajalca letal popolnoma izčrpalo, slednjega do te mere, da je opustil proizvodnjo potniških letal.

Prav zato so nekateri verjeli v sodelovanje med Airbusom in Boeingom. Drugi pa so bili prepričani, med njimi takratni izvršni direktor Airbusa Jean Pierson, da Boeing želi zavlačevati s pogovori v nedogled in tako s 747 ohranjati primat v hub and spoke modelu letalskih potovanj. Pogumna odločitev o proizvodnji lastnega velikana superjumba A380 je padla leta 1995. Leto pozneje so pod vodstvom nemškega inženirja Jurgena Thomasa, ki danes velja za očeta A380, v Toulousu ustanovili oddelek za velika letala Large Aircraft Division. Po številnih pogovorih z letalskimi družbami – potencialnimi kupci se je pokazalo, da obstaja trg za širokotrupno letalo, ki bi zmoglo prevažati od 550 do 700 potnikov hub to hub 15.000 kilometrov daleč.

Na Airbusovi spletni strani A380 predstavljajo s četvorko: greener, cleaner, quieter in smarter. Zelen zato, ker kot prvo letalo dosega stroge okoljske standarde ISO 14001, kar pomeni občutno zmanjšan vpliv na okolje. Pohvalijo se z zmanjšanimi izpusti; A380 naj bi porabil kar za 17 odstotkov manj goriva na potnika, kot porabi 747. Letalo naj bi proizvedlo pičlih 75 gramov CO2 na potnika na kilometer, kar je polovica zahteve EU za avtomobile, ki jih bo avtomobilska industrija proizvedla v letu 2008.

A380 je pri vzletanju za tretjino tišji od 747 in kar za polovico pri pristajanju. Ob vsem letališkem trušču za laika nepomembna stvar, pa ni čisto tako. Okoliški prebivalci letališč v mestih, na primer Heathrow v Londonu ali v Hongkongu, bodo imeli vse večje zahteve po odškodnini zaradi nenehnega trušča.

In v čem naj bi bil evropski superjumbo pametnejši? Pri Airbusu so zares pazili in letalo prilagodili obstoječim letališčem. Velikan z razponom kril 80 metrov, 73 metri dolžine in svojimi 562 tonami potrebuje pri vzletanju in pristajanju celo krajšo stezo kot 747. Poleg tega se radi pohvalijo, da letalo zaradi premišljene izdelave prej napolnijo oz. izpraznijo kot pri konkurenci. To skrajša čas postanka in spet znižuje stroške.

 

Hub and spoke ali point to point

Ni naključje, da je prvo letalo A380 prevzela azijska družba Singapore Airlines. A380 predstavlja strateško odločitev Airbusa, da podpre prej omenjeni model hub and spoke, se pravi velike letalske družbe, ki imajo svojo mrežo prevozov. Z A380 naj bi potnike prevažale hub to hub, iz enega velemesta v drugega. Od tam pa bodo potniki leteli naprej z lokalnimi linijami (spoke), zato Airbus z A380 podpira hub and spoke model potovanj. Airbus je tako v dizajnu A380 upošteval predvsem potrebe letalskih družb na čezatlantskih letih, ki povezujejo Evropo in Azijo, ter azijskih notranjih letih z Avstralijo vred. Na prvih dveh relacijah je predvsem ključna kapaciteta zaradi konic, ki se razvijejo zaradi časovnih razlik, medtem ko je v azijskih letih zaradi samega obsega potovanj ključna kapaciteta. Letalski promet v Aziji raste tudi do trikrat hitreje kot v preostalih regijah. Kapitan airbusa A330 Alojz Hauptman, ki si služi kruh pri arabskih in azijskih družbah, mi je že pred letom in pol zagotovil, da je A380 narejen za Azijo, kjer povpraševanje po letalskih prevozih raste eksponentno: »Airbus ali Boeing ne moreta zgraditi tako velikega letala, da ga v azijskih središčih ne bi napolnili!«

No, vsi ne mislijo čisto tako. Boeingovi strategi so mnenja, da je model hub and spoke preživet, da se je trg spremenil, da ljudje danes raje potujejo direktno, point to point, iz kraja v kraj. Takemu modelu potovanj po mnenju Boeingovih strokovnjakov ustrezajo tudi manjša, 210- do 330-sedežna dvomotorna letala. Zlasti sodobni, iz lahkih kompozitnih materialov grajeni 787 dreamliner, za katerega je Boeing pred dnevi že objavil vsaj sedemmesečno zamudo pri prvi dobavi naslednjo jesen.

Toda nekateri analitiki menijo, da so izjave Boeingovih ljudi o zgrešeni Airbusovi strategiji in prepričevanje o modelu point to point neresni. Američan John Leahy, eden vodilnih prodaje pri Airbusu, je namigovanja o zgrešeni strategiji odločno zavrnil. »Boeingova strategija preprosto pomeni večjo porabo goriva na potnika, večjo gnečo v zraku in več dela za kontrolo letenja in še večjo gnečo na nekaterih že tako prometnih letališčih.«

Res pa je, da se modela hub and spoke in point to point deloma prekrivata, saj bo denimo 787 dreamliner zmogel v enem zamahu 15.000 kilometrov, prav toliko kot A380. Boeingov 787 bo glede na potnika v osnovi res cenejši od A380, toda point to point leti so v osnovi slabše zasedeni, zato jih letalske družbe ponujajo v omejenem obsegu. Sodobni 787 dreamliner morda znižuje ekonomsko mejo, je pa seveda ne odstranjuje.

Dreamliner 787 tako ne more biti odgovor na A380, saj ne odgovarja na ključno potrebo – kapaciteto. Letalski ekonomisti opozarjajo, da je za Boeing relevantno vprašanje, koliko je 787 bolj ekonomičen s primerljivimi A330/40 oziroma načrtovanim širokotrupnim A350, ki ga pri Airbusu obljubljajo za leto 2012. V tej zgodbi ima 787 prednost pred obema: pred prvim stroškovno, pred drugim seveda časovno.

Devetdeset letal do 2010

Airbusovi tržniki so izračunali, da se bo promet velikih letal v naslednjih dvajsetih letih povečal na 3400 poletov na dan, večina iz 25 največjih letališč na svetu, od tega jih je polovica v Aziji. Računajo, da bo do leta 2025 letelo kakih 1600 A380. Po mnenju mnogih Boeing vsaj naslednjih deset let ne bo imel resnega odgovora na A380, prenovljeni in rahlo povečani 747 – 8, ki ga obljubljajo za leto 2009, se ne zdi resna alternativa. Analitiki potihem priznavajo, da gre v osnovi za zastarelo letalo, ki je pri koncu svojega štiridesetletnega razvoja, zato primerjava z A380 na začetku razvoja ni na mestu.

Pri Airbusu so pred dnevi potrdili, da je British Airways (BA), ki ima v svoji floti 47 Boeingovih 747, naročila dvanajst A380. Kako BA resno računa na A380, govori podatek, da sta skupaj s Heathrow Airport v letališko infrastrukturo za sprejemanje in odpremo A380 vložila vsak po 900 milijonov funtov. Podobno velja za vsa azijska letališča. Ob tem naročilu so pri Boeingu hitro razširili vest, da je BA naročila tudi petindvajset 787 dreamlinerjev. Boeing ima po mnenju poznavalcev med drugim boljšo službo za stike z javnostjo in občutek za medije.

A380 naj bi bil torej strateško domišljeno in moderno letalo na začetku svoje poti, toda Airbus z dobavo zamuja polni dve leti. Proizvodnja še nekaj časa ne bo ujela načrtovanega ritma izdelave štirih na mesec. Trenutno imajo probleme s 550 kilometri kablov in 40.000 konektorji, ki ne gredo skupaj. Težava je posledica prav banalne napake – dveh neusklajenih računalniških sistemov v Hamburgu v Nemčiji in Toulousu v Franciji. Razvili so nov sistem, a težave ali vsaj dodatno delo bodo imeli pri izdelavi naslednjih 25 letal. V letu 2008 naj bi letalskim družbam predali 13 letal, do leta 2010, ko naj bi vendarle ujeli omenjeno kapaciteto proizvodnje 50 letal na leto, naj bi po mnenju poznavalcev z malo sreče proizvedli 80, največ 90 letal.

Kako uspešno in razkošno

Kljub vsem proizvodnim težavam in škandalom z delnicami EADS, ko so vodilni koncerna izrabili notranje informacije o težavah proizvodnje A380, vse le ni tako slabo.

A380 je tehnološko najsodobnejše civilno letalo na svetu, ki je načrtovano in izdelano za letalske družbe. Airbus je z njim zapolnil praznino na vrhu svoje družine letal. Zaradi nenehnih težav je razvoj velikana do danes stal norih 17 milijard evrov. Kdaj bo ekonomsko uspešen, kot je Boeingov 747? Airbus bo moral prodati 420 letal, preden se mu bo investicija povrnila in bo začel služiti, sicer bi se račun izšel že pri 270 letalih. Toda Airbusovi strategi računajo, da jim bo z A380 uspelo pritegniti kupce in jim prodati še več manjših letal. Tudi Boeing ni živel in ne živi od 747, ampak predvsem od prodaje manjših verzij oz. od celotnega portfelja. Boeing je za 787 dreamliner zbral 800 prednaročil, največ v zgodovini. Kako uspešen bo A350 leta 2012?

Ob prvi predaji A380 družbi Singapore Airlines se je veliko govorilo o razkošnih apartmajih, poročnih posteljah, kopalnicah, barih in telovadnicah na krovu, celo kadilnici. Gre seveda zgolj za marketinško potezo. Dvanajst še tako razkošnih apartmajev na krovu A380 Singapore Airlines zavzame manjši, skorajda zanemarljivi del prostora. V resnici bo družbi prinašalo dobiček nekaj sto običajnih potnikov. Ti bodo lahko gledali malo večje televizije in imeli malo več prostora za noge. A kritiki opozarjajo, da to ni nobena posebnost, to so današnji standardi vseh novih letal. Konfiguracijo sedežev bo narekovala izključno ekonomika, zato bo natanko takšna, ki bo prinašala največ dohodka. Do tega trenutka so različne družbe naročile 189 superjumbov.

Toda ali je vprašanje o ekonomski uspešnosti enega ali drugega sploh upravičeno in smiselno? Boeing ni proizvajalec izključno civilnih letal, njihov redni naročnik vojaške opreme je ameriška vlada, ki je med drugim tudi izjemno dober plačnik. Prav tako je Airbus oz. A380 pravzaprav projekt evropskih vlad in te tega niti ne skrivajo. Zaradi suma subvencij je Boeing sprožil celo tožbo proti Airbusu. Ta je seveda takoj vrnil udarec, pri čemer je Airbusov direktor za evropske zadeve Geoff Shuman povedal naravnost, da je Boeingov 787 dreamliner najbolj subvencionirano letalo v zgodovini. Pri Boeingu so očitek zavrnili, češ da ameriška zakonodaja ne dovoljuje uporabe vojaške tehnologije v civilne namene. Pri Airbusu odgovarjajo, da so inovacije pri vojaških letalih lahko ključne pri konstruiranju novih letal in da gre za prikrite subvencije. Medijska vojna bo verjetno trajala v nedogled, saj eden ali drugi iz nje ne more in ne sme izstopiti. Končala se bo čez noč oz. takrat, ko bosta Boeing in Airbus začela sodelovati. In to se bo po mnenju poznavalcev zgodilo prav kmalu. Prej ko bodo pri Boeingu ponudili pravi odgovor na A380.

Jaroslav Jankovič

  • Share/Bookmark

Objavljeno v tehnologija in znanost | 1 komentar »

“Sodil mu je narod”

Objavil pavel dne 22.10.2007

Pisma bralcev 

Sodil mu je narod

DELO,

Pon 22.10.2007

 

V zvezi s postavitvijo doprsnega kipa banu dr. Marku Natlačenu v Mančah so si mnenja diametralno nasprotna. Za ene je izdajalec slovenskega naroda, za druge pa pomemben človek, ki je v času banovanja naredil veliko dobrega na področju Dravske banovine in postal žrtev komunističnega nasilja. Prvi imajo kot kronski dokaz izdajstva najspoštlivejšo vdanost Mussoliniju, drugi pa vidijo Natlačena kot predstavnika demokratičnih strank, kot motečo osebo prihajajoči revolucionarni oblasti.

Ko prebiramo Komunike VOSOF o justifikaciji voditelja bele garde Natlačena, opazimo, da na treh tiskanih stranih sploh ne omenja vdanosti Mussoliniju, ampak je bistveno le, da je bil vrhovni vodja bele garde. Vsi tragični dogodki bi bili povsem razumljivi, če bi se danes govorilo o pridobitvah revolucije, kot so nas učili v šoli prva leta po vojni.

Marko Natlačen ni bil nikoli obsojen, ampak mu je sodil narod, pravi predsednik zveze borcev NOB. Le kaj pa je vedel narod o dogajanju v Ljubljani, obdani z žico leta 1942?

Kardelj je glede možnosti likvidacije Natlačena pisal Zdenki Kidrič: »Razume se, da se strinjamo. Bilo bi naravnost sijajno. Ali pa kdor koli podoben!« Josip Vidmar pa pravi: »… Obtožno gradivo se mi ni zdelo dovolj tehtno, zato sem obsodbo odklonil …«

Smrt Marka Natlačena je pretresla veliko ljudi. Po izjavi predsednika zveze borcev Janeza Stanovnika se tudi njegov oče ni strinjal z likvidacijo, prav tako dr. Anton Brecelj (osebni zdravnik v Natlačenovi družini). Oba sta pohitela k Natlačenovi vdovi izreč sožalje. Pričevanje Natlačenovih sorodnikov, ki jih v Mančah ni malo, je osupljivo. Kratene so jim bile vsa povojna leta najosnovnejše človekove pravice: v šoli, službi in vojski.

Zaznamovani so bili kot potomci zločinca in izdajalca. Končno so se otresli strahu, saj vedo, da niso sami.

Mirko Kovač

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina | Brez komentarjev »

Službeni odnosi so javna komunikacija

Objavil pavel dne 22.10.2007

Zasebnost zadržite zase

Revija Manager
Revija Manager
manager@finance.si
 

“S podrejenimi dobro sodelujemo pri službenih projektih. Nikoli pa ne vem, koliko iz svojega zasebnega življenja, ki ni ravno klasično (sem gej), naj razkrivam podrejenim,” se glasi vprašanje bračca, na katerega odgovarja korporacijski terapevt Zoran Milivojević

V rubriki Klinika za vodenje odgovarjamo na vprašanja bralcev, ki jih zanimata izboljševanje medčloveških odnosov na delovnem mestu in učinkovitejša komunikacija. Na vaša vprašanja odgovarja psihoterapevt Zoran Milivojević, ki posebej za to rubriko nastopa v vlogi korporacijskega terapevta.
Vprašanje:

S podrejenimi dobro sodelujemo pri službenih projektih. Nikoli pa ne vem, koliko iz svojega zasebnega življenja, ki ni ravno klasično (sem gej), naj razkrivam podrejenim. Zanima me tudi, ali me bodo podrejeni dojemali kot brezčutnega, če se ne bom zanimal za njihovo zasebno življenje, oziroma za vsiljivega, če se bom zanimal.

Odgovor:

Poslovna komunikacija je del javne komunikacije, ta pa predpostavlja razdaljo. Potrebujemo maske, da bi zaščitili druge pred seboj (pred vsiljivostjo in žalitvami) in sebe pred drugimi. Zato je poslovna komunikacija korektna, prijazna in na razdalji. Z drugimi besedami, v komunikaciji med zaposlenimi se ne ponuja niti ne pričakuje informacij o zasebnem življenju. Ta razdalja je koristna, ker zmanjšuje konflikte in izbruhe čustev med delom. Poleg »horizontalne « distance med zaposlenimi na isti ravni je primerna tudi tista med sodelavci na različnih ravneh. Če ste nadrejeni, morate to upoštevati. Kadarkoli torej v službi dobite občutek, kot da ste v družini, se spomnite, da ni tako in da je tudi službeno okolje oblika javnosti. Korporativni treningi in različni dogodki, namenjeni motivaciji zaposlenih (in njihovih družin), da se družijo tudi zunaj službe, so namenjeni razvijanju občutka medsebojne pripadnosti zaposlenih, ki naj bi jih spodbujal k boljšemu delu. To krepi iluzijo, da je delovni kolektiv neke vrste razširjena družina in briše razlike med službenim in zasebnim. Zato so zaposleni včasih v negotovosti, katere informacije iz svojega življenja lahko delijo s kolegi in katere ne. V kolektivu se lahko izoblikujejo tudi osebni odnosi med sodelavci. Ko pride v kolektiv novi zaposleni, mu je nekdo všeč, drugi ne. Razumljivo je, da si želi postati bližji s tistimi, ki so mu všeč. Le če je drugi zainteresiran za zbliževanje, lahko kolegi postanejo prijatelji, ki se družijo tudi zunaj službe. Po drugi strani je popolnoma človeško, da ljudi v kolektivu zanima, kakšen je kateri od kolegov zunaj svoje službene vloge: ali živi sam ali je poročen, ali ima otroke, kaj dela njegov partner. Ne glede na to, ali nekdo to drugim pripoveduje, so te informacije navadno drugim znane. Zato me ne bi presenetilo, če bi vsaj nekateri od kolegov vedeli, da ste gej, a se jim to ne zdi pomembno. Če ste vi in vaši zaposleni zadovoljni z vašim sodelovanjem, ne vidim razloga, da bi morali te odnose popravljati, še posebno, če je to povezano s tveganjem.

Članek je bil objavljen v reviji Manager, oktober 2007 [+]

  • Share/Bookmark

Objavljeno v TA, služba, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »

Sodobna plinska turbina

Objavil pavel dne 22.10.2007

Ima 50% izkoristek, hkrati pa lahko prodajamo še toploto po toplovodu. Skupen izkoristek pokurjenega plina je 80%. Medtem imajo ostale termoelektrarne in jedrske elektrarne izkoristek samo 33%.

Animacija sodobne 200MW plinske turbine ( kakršno so pravkar nabavili v TE Šoštanj) za SPTE.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v ekologija, energetika, tehnologija in znanost | Brez komentarjev »

Evolucija v Sloveniji: revolucionar (psihopat) – tehnokrat – birokrat – kockar – podjetnik

Objavil pavel dne 22.10.2007

V Sloveniji je komunizem začel propadati dokaj hitro, ko so neizobraženi psihopatski zmagovalci požrli naropano blago. Zakaj psihopatski: zato, ker so BREZ VESTI pobijali, ropali in lagali. Človek, ki izvaja nasilje, hkrati pa se nikoli ne počuti krivega, je v osnovi psihopat, sociopat. Sploh, če ubija v imenu neke pravičnosti, v imenu nekih idealov.

Ukradena podjetja so vedno bolj vodili tehnokrati, inženirji in ekonomisti ( saj drugi niso znali delati in se niso spoznali, večina pa se je hitro zapila, tako kot se zgodi s tistimi siromaki, ki na hitro obogatijo). Hkrati smo jemali pufe iz ZDA in EU, posebej še iz Nemčije in Avstrije po letu 1970.

Zaradi večje odprtosti mej in večje prijaznosti do kapitalizma ( pred 30-timi leti!) napram ostalim komunističnim državam, je Slovenija danes še vedno najbolj razvita med ex- communist državami. Kar pa Slovenija izredno hitro izgublja proti baltskim državam in Slovaški ( ki so izpeljale temeljite liberalne reforme gospodarstva), ker ne izvajamo liberalnih reform, večina ljudi ( razen 25% revežev) pa ima previsok standard glede na to, kako malo dohodka in dodane vrednosti ustvarijo.

Potem je Kardelj vpeljal diktaturo birokratov. TOZDi, SOZD in ostale oslarije. Kitajski partijci niso sledili tej alkoholizirani samomorilski logiki.

Paradoks: imamo najnižji odstotek ljudi, ki se ukvarjajo s podjetništvom. Še celo na ekonomskem faksu od 400 študentov niti 1% nima cilja, da bi postal podjetnik. Vsi čakajo na državno lagodno službo. Strah jih je tveganja, tekmovalnosti in dela ( lenuhi). A po drugi strani smo Slovenci daleč najbolj kockarski narod v Evropi, saj večino Slovencev veselo kocka in zapravi okrog 104€ letno na glavo Slovenca za Loto, igralne avtomate, športne napovedi in ostala zgubaška tveganja ( vsako leto se vsota za 50% poveča).

Danes Slovenijo vodijo že 30 let predvsem družboslovci in birokrati, ki jo dušijo. Dušijo gospodarstvo, dušijo delavce, obrtnike, kmete in podjetnike. Hkrati pa jih manipulirajo, indoktrinirajo, zavajajo. Na tak način vladajo. Edino tako lahko ohranijo svoj krivičen super dober standard, na račun zmanipulirane večine. Primer so sindikati.

En ubogi delavec in kmet daje od 600€ v proračun mesečno najmanj 100€ svoje plače, da lahko doktorji in magistri družboslovja dobivajo 2000€ mesečne plače, za katero salonsko čvekajo o dobrobitu socialne države in nacionalnih interesov. Dandanes iz slovenskega proračuna dajemo 60% za socialo. A zelo malo od tega dobijo resnično upravičeni. Večino denarja se porabi na pretirano izobraženi ( po naslovih), a neumni in škododelujoči birokraciji.

Ali bo Sloveniji uspel preboj, da bo večino državljanov postalo podjetnikov? Podjetnik veliko tvega in veliko dela. Dober podjetnik je najbolj garaški delavec. Znati mora odlično upravljati svoje življenje, delo sodelavcev, projekte, čas, denar in še kaj.

Kaj pa birokrat? Kaj zna birokrat?

Vprašanje je bolj natančno KDAJ se bo zgodil ta premik, da bodo birokrati izgubili oblast v Sloveniji? Dovolj zgodaj ali prepozno. Trend gospodarstva v svetu gre v to smer, da se kapital seli tja, kjer ima boljše možnosti plemenitenja. Ljudje nimajo več služb kot opažamo mladi v Sloveniji zadnjih 20 let, ampak zgolj kratkoročne pogodbe.

Tukaj in zdaj so za svoje delo najbolj plačani obrtniki, ki znajo delati. Če izvzamemo birokrate, državne uslužbence in razne družboslovne doktorje znanosti. Zadnjič mi je eden od obrtnikov odgovoril, potem ko sem mu z začudenjem plačal zelo visok račun: “90% ljudi v Sloveniji ne zna in noče delati, samo 10% nas zna nekaj narediti. Le zakaj ne bi tega zaračunali po maksimalni tržni ceni”.

Svet gre v smeri učinkovitosti. Ali znaš kaj ustvariti? Ali znaš delati? Narediti kaj?

Birokrati in neučinkoviti družboslovci so nepreklicno obsojeni na smrt v zelo kratkem času. So kot zasvojenci z drogo. Vprašanje je samo koliko ljudi bodo potegnili s seboj v brezno? Prvi borec proti zasvojenosti pa je bil v Sloveniji kdo drug kot Rugelj.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mediji, novinarji, politika | Brez komentarjev »

Intervju o podjetništvu

Objavil pavel dne 22.10.2007

Robert D. Hisrich, predavatelj in praktik podjetništva 

»Pravzaprav me veliko ljudi sprašuje, zakaj še nisem ustanovil podjetja v Sloveniji«

DELO

FT priloga

Pon 22.10.2007

 

V dvanajstih letih, odkar prihaja predavat »trike« podjetništva, je v Sloveniji opazil spremembe. Cene kave v Ljubljani na primer niso več tako nizke, kot so bile. Resneje, tudi podjetniško okolje pri nas se spreminja, postaja bolj naklonjeno podjetniškim pobudam, vstop v EU nas je na novo postavil na svetovni zemljevid. Profesor Robert D. Hisrich zna našteti nekaj uspešnih slovenskih podjetnikov, hkrati pa opozori na ovire, ki otežujejo uresničevanje svežih podjetniških zamisli: pomanjkanje finančnih virov za te namene in ne ravno velika pripravljenost na prevzemanje podjetniškega tveganje. Profesor Hisrich se je tokrat v Sloveniji mudil na konferenci EISB (akademske mreže za podjetništvo, mala podjetja in inovacije), ki jo je gostila ekonomska fakulteta v Ljubljani, je pa tudi mentor mladih podjetnikov v programu Top Clas, ki ga pripravlja podjetniški center CEED.

Kako ste se spoznali s Slovenijo?

V tistem času sem že bil gostujoči profesor na Madžarskem, na univerzi v Miškolcu. Po tej poti sem spoznal nekatere profesorje z ljubljanske ekonomske fakultete, ki so se ukvarjali s podjetništvom, in dobil sem povabilo, naj obiščem Slovenijo. Najprej sem si mislil, da še ene vzhodnoevropske izkušnje ne potrebujem, saj sem predaval tudi v Rusiji. Potem sem se le odločil in v Budimpešti sedel na vlak. V Ljubljani me je pričakal profesor Marjan Senjur, ki je bil takrat tudi minister (za ekonomske odnose in razvoj, op. p.). Rekel mi je, »če niste utrujeni, vas povabim domov, da spoznate mojo družino«. To je bilo neverjetno. Taka odprtost, če primerjam z ZDA. Bil sem navdušen tudi sicer in v Slovenijo zdaj prihajam vsako leto.

To je bilo pred približno desetimi leti?

Ne, pred dvanajstimi.

Kaj je v središču vašega raziskovalnega, akademskega dela?

Moje področje je globalno podjetništvo. Moj učbenik o podjetništvu je najbolj prodajana knjiga te vrste na svetu, ravno so jo izdali v portugalščini in enem od indonezijskih jezikov, skupaj je prevedena v dvanajst jezikov. Obstaja tudi v slovenščini. Vse moje raziskovanje je v globalnem podjetništvu, globalnih skladih tveganega kapitala in in v zvezi z drugimi mehanizmi, ki omogočajo podjetnikom po vsem svetu, da ustanavljajo podjetja. Zdaj pišem svojo prihodnjo knjigo, ki bo izšla čez osem mesecev. Njen naslov je Globalni podjetnik in se zelo usmerja na to področje.

Kateri tipi zamisli za začetek podjetništva so uspešni oziroma primerni za današnje globalizirano gospodarstvo? Katere ideje preživijo in rastejo?

To je odlično vprašanje. Mislim, da je treba razmišljati od države do države, saj različne zamisli niso povsod enako primerne. Nekaj stvari pa drži povsod. Prvo je, da se vsaka država stara. Finska, sem bral, ima najvišjo stopnjo staranja na svetu. To pomeni, da je veliko priložnosti na področjih, ki se ukvarjajo z medicinskimi napravami (dve od mojih podjetji delata medicinske naprave), prosti čas in rekreacija, ker starejši ljudje imajo čas, da se s tem ukvarjajo …

… in denar.

In denar, tako. Tretje bi bilo kar koli v povezavi s skrbjo za ostarele, kot so domovi za starostnike, podporne aktivnosti za to skupino. To bi bilo univerzalno. Vsaka država ima ta problem, tudi ZDA. Drugo področje je programska oprema, brez dvoma. Postajamo vse sposobnejši, da se različna opravila avtomatizirajo in pospešujejo, pri tem je programska oprema ključna. Kdor ima dobro idejo za softversko družbo, bi mu svetoval uresničitev. In tretja ideja so telekomunikacije. To se zdaj vrača. Pred borznim pokom pikakomov je bilo to zelo vroče in zdaj prihaja spet v modo.

Je bolj običajno, da z novimi idejami začno novo nastala podjetja ali lahko tudi velika razvijajo nove zamisli? Kaj od tega je uspešneje?

Sam tudi velikim podjetjem svetujem pri podjetništvu. Velika razlika je predvsem v tem, da imajo velika podjetja precejšnja finančna sredstva in lahko naredijo napako, a kljub temu preživijo. Medtem ko si pa malo podjetje tega ne more privoščiti. Opazil sem, da zdaj zelo velikih podjetij čaka na mala podjetja, da ta začno in zgradijo posel, dokažejo, da je dober. Potem velike korporacije kupijo malo podjetje. V splošnem mislim, da imajo podjetniki, ki začenjajo posel, res dobre priložnosti na področjih, o katerih sva govorila. Niso zelo kapitalsko intenzivna, za veliko stvari, ki jih potrebujemo, lahko najamemo izvajalce zunaj podjetja. Mislim, da so mala podjetja res uspešnejša v razvoju novih idej, ta posel pa lahko potem prodajo velikim.

Je torej to naraven proces?

Absolutno. Ravno ustanavljam novo podjetje in želim ga prodati čez pet let.

Torej ste tudi osebno to doselj že naredili?

Sem, seveda.

Lahko poveste kaj več iz svojih izkušenj? Kateri posli so vam najbolj uspeli?

Seveda. Enega imam dobro v spominu, najbrž je ena mojih najbolj srečnih stvar. Bilo je, preden so prišle v uporabo mehke kontaktne leče. Veliko ljudi ni moglo nositi trdih kontaktnih leč. Na trg smo prodrli s patentirano plinsko prepustno trdo kontaktno lečo, to pomeni, da je oko lahko dihalo, plini so prehajali skozi lečo. To je bilo fenomenalno. Trga mehkih leč še ni bilo, trda leča pa je utrudila oko. Podjetje smo zagnali in prišli na trg z raztopinami za čiščenje oziroma vzdrževanje leč. Podjetje, ki je raslo, smo ustanovili v Kanadi, saj nismo imeli denarja za pridobitev dovoljenje FDA (ameriška agencija za zdravila, op. p.) v ZDA. Ko smo to dovoljenje dobili, smo šli v Evropo, še zlasti smo uspeli v Nemčiji, Avstriji in Italiji. Nato smo prodali podjetje eni od mednarodnih korporacij, ki se ukvarja z lečami.

Torej lahko tudi malo podjetje, ki začne uresničevati poslovno idejo, prodre na tuje trge in postane mednarodno?

Seveda. V številnih pogledih in razmerah imamo mali podjetniki, ki smo hitri in agilni, boljše priložnosti kot velika podjetja, da začnemo delovati globalno. Nimamo vse te infrastrukture, za katero bi potrebovali dovoljenja in tako dalje. Prepričan sem, da mali globalni podjetniki lahko delajo hitreje kot veliko podjetje. In, če želimo partnerja, ga laže najdemo, saj podjetniki laže pridemo do ljudi, s katerimi se razumemo. Pravzaprav partnerja priporočam, v eni od svojih družb v Rusiji sem ravnal tako, tudi on je delničar. Za mednarodni nastop je partner potreben, razen če res dobro poznaš državo. Recimo, če bi bil podjetnik v Avstriji ali Sloveniji, bi se mi zdelo varno iti v Evropo, saj ste del Evropske unije, ti trgi so razmeroma blizu. Podobno s slovenskega stališča drži tudi za Hrvaško in preostalo območje nekdanje Jugoslavije. Ampak za ZDA, Rusijo, Kitajsko pa bi verjetno iskal partnerja. Najdeš nekoga, ki lahko dela s teboj, ki ima iste cilje in usmeritve in mu dovoliš, da ima del tvojega posla.

Katere podobnosti in različnosti vidite med različnimi poslovnimi okolji, kot so Amerika, Evropa, Rusija, Kitajska, ko gre recimo za naklonjenost okolja podjetništvu?

To je odlično vprašanje. Mislim, da obstajajo nekatere stvari, ki so povsod pomembne. Eno je davčna stopnja. Ta res vpliva na to, ali ljudje ustanavljajo podjetja. Če je davčna stopnja previsoka, potem ni spodbude za ljudi, kot sem jaz, da bi delali dolge ure in prevzemali tveganje, ki je povezano z ustanovitvijo podjetja. Drugi dejavnik je pripravljenost ljudi prevzemati tveganja. To je nekaj, kjer ste Slovenci nekoliko zadržani. Mislim, da slovenska kultura ni tista, ki bi spodbujala prevzemanje tveganja, ustanavljanje podjetij. Tretje je možnost, da propadeš. Veste, nekateri podjetniki propadejo. V nekaterih družbah propad ni dovoljen …

V smislu družbenega sistema, vrednot?

Tako, da. Avstrija je taka, in ni zelo podjetniška. Če propadeš v Avstriji, ne boš imel nikoli več možnosti poskusiti ponovno, ta polom bo s tabo do konca življenja. Torej družba, ki dovoli tudi propad. Naslednji element je, ali je na voljo denar. Vsi potrebujemo denar, ravno zdaj zbiram denar, imam poslovni sestanek zvečer in upam, da bom vlagatelja prepričal za 130.000 evrov za eno od mojih podjetij. Denar za uresničevanje podjetniških idej je nujen, zagotoviti ga mora država ali pa zasebniki. V nekaterih državah je to laže kot v drugih. Še ena stvar je pomembna, strošek zaprtja podjetja, kakšni so glede tega predpisi. V nekaterih državah, na primer v Aziji, Indoneziji, če sem tam in želim oditi, moram plačati davke in obdržati svoje zaposlene še celo leto. Tega ne morem sprejeti, to je zame predrago.

Slovenci torej nismo preveč navdušeni za prevzemanje tveganj. Kako bi torej ocenili Slovenijo ko podjetniško okolje, če gremo skozi te točke?

Najprej, mislim, da ste nekje v sredini, saj imate podjetnike, nekaj tudi zelo dobrih primerov. Na primer človek, ki dela letala, Boscarol. Neverjetno. Tudi tisti, ki dela jadrnice (Seaway, op. p.). Mislim, da so to ljudje, ki zadevo res razumejo. Verjetno se da še veliko narediti, kar bi olajšalo podjetništvo. Eno je, da mora priti do kapitalskih spodbud, s katerimi bi financirali podjetnike, od začetka do faze rasti. Lahko bi vlada naredila sklad, iz katerega investira kot delničar, ali pa da z davčno politiko olajša investiranje zasebnikom, kot to nekatere države počno. Ena od stvari, ki je potrebna, je vsekakor denar. Drugo je, več kulture, ki ima res rada podjetništvo, več zanimanja za podjetništvo, podobno kot za ZDA drži, da imamo podjetništvo radi. Novinarji ga pokrivajo, ljudje kot Bill Gates, ustanovitelji Googla in podobni so za javnost pozitivne osebnostni. In tretje, mogoče je nekaj poti, da bi se ljudje pričeli počutiti bolj pripravljeni sprejeti tveganja. Tu pomagajo tudi izobraževalni programi.

Imate družbo v Sloveniji?

Ne, nimam.

Niste se še odločili, da bi jo ustanovili. Zakaj?

Dobro vprašanja. Pravzaprav me veliko ljudi to sprašuje. Enostavno še nisem našel prave spodbude. Sem zelo odprt za ustanovitev podjetja v Sloveniji. Imam eno na Madžarskem, eno v Rusiji, mogoče bom nocoj dobil slovenske vlagatelje. Se pravi, da je to moj prvi korak v Slovenijo.

Vendar zdaj snubite slovenskega vlagatelja za neki drug svoj projekt?

Za projekt, ki bo potekal v ZDA. Tu pa res še nisem našel priložnosti. Čeprav mi je vaša država všeč, ste tako majhni. Vajen sem velikih trgov. Potrebujem podjetje, ki bo delovalo v EU, ali vsaj v Romuniji ali Bolgariji. To sta že večja trga.

Torej majhen trg lahko pomeni oviro za razvoj podjetja.

Mislim, da res. Vsakdo si želi priti v ZDA. Ne zato, ker bi bili tako zaželeni, ampak ker imamo velik trg in veliko porabimo. Majhnost je ovira, dobra ugotovitev, prej nisem pomislil na to.

Vendar so v EU nekatere majhne države, majhni trgi, zelo uspešni …

… na primer Irska.

Recimo.

Na Irskem sem delal leta 1984 in jo dobro poznam. Res je tako. Ko sem bil tam, Irska še ni bila tako uspešna, to je rezultat zadnjih desetih let. Vendar zdaj, ko ste EU, v resnici nimate majhnega trga. Tega opravičila zame ni več. Tudi določena pravila se vzpostavlajo in mislim, da bo to spodbujalo podjetniške procese. Upam.

Eden od pomembnih igralcev v svetovnem gospodarstvu je Kitajska. Tako rekoč vsa velika podjetja tam nadzira država. Kakšne so možnosti za mala podjetja? Tudi v Sloveniji imamo nekatera mala podjetja, ki vlagajo na Kitajsko ali pa vsaj trgujejo z njo.

No, tudi jaz delam s Kitjasko, tam proizvajam.

S čim pa se ukvarjate tam?

Eno od mojih podjetij izdeluje ohišja za ročne ure. Pri sodobnih mehanizmih lahko v ohišjih ostane precej prostora – saj veste, nekateri shranijo tam kakšno sliko. V tem prostoru pa lahko hraniš še veliko drugih stvari, na primer zdravila, ki jih redno potrebuješ. V sodelovanju z družbo Johnson & Johnson zdaj razvijamo avtomatični dozirnik za diabetike.

Kakšna pa je vaša izkušnja podjetnika na Kitajskem?

Tam imamo partnerja, ki za nas proizvaja. Izkušnja je zelo dobra. Če imaš dobrega partnerja na Kitajskem, ki pazi na tvoje interese in ima enake cilje kot ti, je zelo v redu. Stroški proizvodnje so nizki in od tega imaš lahko prednost.

Pa je brez poznavanja kitajskega jezika in kulture, ki sta tako različna od zahodne, mogoče dobiti partnerja, ki mu lahko zaupaš?

Dobro vprašanje. Rad se pogovarjam z vami. Iskreno rečeno, če ne razumeš Kitajske, moraš imeti nekoga s sabo, ki to razume, in te vodi. Jaz imam srečo. Dve od mojih knjig sta prevedeni v kitajščino in ena je bila prodana v 250.000 izvodih.

Torej vas poznajo?

Da, in to pomaga. Poleg tega delam na Kitajskem od 1989., sodelujem tudi v več izobraževalnih programih. Enega bomo imeli v novembru o ustanavljanju in vodenju globalnega družinskega podjetja. Drug program je usposabljanje kitajskih menedžerjev za globalno nastopanje. Kajti ena od njihovih slabosti je, da ne vedo, kako se spopasti globalno, poznajo samo domači trg.

Kako pa na mednarodno podobo Kitajske vplivajo škandali s kakovostjo kitajskega blaga? Je to zanje težava?

Oh, seveda. Mislim, da je dobro za Kitajsko in svet, da se je to zgodilo. Niso bili dovolj pozorni pri proizvodnji in zdaj plačujejo za to. Mnogo od teh ljudi ni več v poslu, in to je žalosten del tega, saj imajo na Kitajskem nadzorovano gospodarstvo in je vlada ukrepala tudi tako, da je nekaj odgovornih podjetnikov kaznovala s smrtjo. Tu se pokaže, da lahko imaš težave, če nisi previden pri izbiri partnerja. Zdaj veliko podjetjij, ki delajo s Kitajsko, išče nadomestne vire za dobave.

Ali to hkrati pomeni, da se bodo sčasoma kitajski podjetniki kaj naučili na napakah in se izboljšali, ali se je to zgodilo, ker je nekakovostne ali celo strupene izdelke dovolil sistem?

No, ne vem dovolj, da bi prepoznal, kako se je to lahko zgodilo. Vem pa to: Kitajska bo ostala. Dovolj so pametni, da so gospodarska supersila. Razumejo tehnologijo. Spremenili so pravila, tako da mora vsakdo s tujim kapitalom prinesti tudi tehnologijo, premikajo se k izdelkom z višjo dodano vrednostjo. So zelo bistri. Ljudje so dobro izobraženi, tudi na Zahodu. To je drugače kot v Rusiji, ki ni nikoli pošiljala svojih ljudi ven na izobraževanje. Kitajska je to vedno počela. Ko sem bil pred 20 leti kot profesor na MIT, so Kitajci poslali toliko študentov na naše inženirske študije, kot so jih lahko. Ti so se vrnili, in to je pomembno.

Mislite, da bo uvajanje tržne ekonomije na Kitajskem vplivalo tudi na njen politični sistem?

Zelo globoko. Povedal vam bom zgodbo, ki mi je pomagala razumeti, kaj Kitajska je. Eden od visokih uradnikov v Pekingu je priredil večerjo, potem ko sem tam predaval. Rekel sem: »Poslušajte, ne razumem, ljudem, kot sem jaz, pustite, da pridemo sem, ljudje kupujejo moje knjige, govorim tisočem vaših študentov, dal sem 150 intervjujev za tisk po vsej Kitajski, ne morete ostati enaki, če boste tako nadaljevali.« Odgovoril je: »Vemo, da ne moremo tekmovati z Zahodom, takšni kot smo, in se bomo spremenili.« Torej, bodo se spremenili.

Vendar počasi?

Počasi in pod nadzorom. Ne v mojem življenju. Imajo tudi drug občutek za čas kot mi. Merimo v tednih, oni pa z desetletji. Tako različno.

Kaj je vaše osebno merilo za potencialno uspešno poslovno zamisel?

Mislim, da gre za nekaj stvari. Eno je tržna niša, ki raste. Drugo, ideja mora omogočati postopno financiranje. Torej, dobim nekaj denarja na začetku, pa potem malo več in tako naprej.

Ne deluje tako, da bi dobil vlagatelja, ki ti bo dal ves potreben denar naenkrat?

Mogoče je, ni pa verjetno. Laže je, če začneš postopno. V stopnjah se lahko dokažeš oziroma preskusiš in potem obdržiš tudi večji poslovni delež v svojem podjetju. Tretje je, da moraš res verjeti v svojo idejo in res želeti, da si uspešen. Povsem te mora prevzeti. Če ti ne verjameš, nihče drug ne bo.

Koliko začetnih idej sploh postane uspešnih? Kako je to mogoče meriti?

V ZDA merimo, koliko idej je še v poslu čez pet let. To je približno 30 odstotkov, 70 odstotkov jih torej propade. Vendar to ni povsem natančno, v ZDA nimamo dovolj dobrih podatkov. Vaši podatki o poslovni statistiki podjetij so precej boljši od ameriških. Mislim, da vaša vlada ve za vsako podjetje v državi, za našo pa nisem prepričan.

Je katera od vaših poslovnih idej kdaj propadla?

Ja, so. Imel sem priložnost v Indiji. Pred 15 leti sem misli, da bo tam poslovni cikel rastel, vložil sem v podjetje, ki bi izvažalo v ZDA in smo propadali. Partner je vzel nekaj denarja iz podjetja, nelegalno, izdelki niso bili kakovostni, utrpel sem izgubo.

Kako hitro ste ugotovili, da gredo stvari narobe in ste se odločili zapreti?

Približno leto, 14 mesecev smo delali. Ko sem videl, da kakovosti ni in ko sem ugotovil, da manjka denar, sem zaprl.

Torej je v takem primeru bolje potegniti črto in iti drugam?

Mislim da. Včasih ljudje vztrajajo predolgo. Na svetu je veliko priložnosti. V Indijo se nisem več vrnil.

Nekaj bolečine pa še čutite?

Da, še vedno je tu in vedno bo. Ni tako velika, kot je bila, del mene se pa še vedo jezi v zvezi s tem.

Damjan Viršek

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, gospodarstvo oz. ekonomija, liberalne reforme ( PRO FREE Market) | Brez komentarjev »