PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 13.10.2007

Ultrazvok, dete 2 meseca in pol

Objavil pavel dne 13.10.2007

Dete! Kako sva vesela. Hvaležna. Malce tesnobna: a bo zdravo? Priznam, da bolj zaupava, da sva bolj mirna kot v prvo. Manj premišljujeva o otroku, manj se veseliva kot prvega. To je posledica, da sva prvič že šla skozi. Ne vem. Se pa otroka zelo veseliva. Dejansko sva se zanj odločila zaradi veliko sreče, življenja, novosti, radosti – ki jo je prinesel odnos s prvim otrokom.

Zdravo je za enkrat.

Pravijo doktor, da je vse v redu. Tudi nuhalna svetina.

Staro je točno 2 meseca in deset dni, če je mogoče govoriti o točnosti.

Dete: bo fantek ali punčka?

Dete je veliko 6cm in pol. Baje ima že vse organe, ude. Vidi se glava, vidijo se roke in noge.

Žena ima še vedno 58kg. Ko sem jo spoznal, jih je imela 59kg. V pasu je zelo ozka zahvaljujoč redni večerni telovadbi, trebušček se ji pa skoraj ne vidi. Pravi, da se z otrokom večkrat na dan pogovarja. Tudi jaz večkrat na dan vstopim v duhovni odnos, zmolim, se zahvalim Bogu, ga prosim. Malemu bitju povem, da ga imam zelo rad in da ga nestrpno pričakujem.

otrok-2inpol-uz.jpg

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlajši sin | Brez komentarjev »

moj oče in jaz za moj prvi rojstni dan

Objavil pavel dne 13.10.2007

Na fotografiji je oče star 27 let, jaz pa eno leto.

Mama mi je pravila, kako me je imel oče nekoč rad ( na sliki se to vidi). Kako je bil ponosen name. Kako se je veliko igral z menoj. Toda jaz se tega ne spominjam in tega nisem nikoli doživljal. A na fotki se to vse vidi. Danes sem zmožen to videti. Sem nehvaležen?

Spominjam se, da sem mu šel dostikrat na živce in da ni znal obvladovati moje radovednosti, moje živahnosti, moje zahtevnosti, moje trme, mojega joka, moje jeze, mojih frustracij. Spominjam se samo, da sem mu šel v glavnem na živce in da me je predvsem kritiziral, nikoli pohvalil.Da je bežal od doma: v gostilno, v šport. Danes vidim, da je takih moških, očetov veliko, preveč!

Velikokrat sem ga sovražil. Ignoriral. Nikoli nisva zmogla vzpostaviti normalnega odnosa. Umikal sem se od njega, če sem se le lahko. Nisem mu mogel reči oče. Velikokrat sva se kregala, kot da bi rabila en drugega za to. Sčasoma mi je pomagal uvid, da je samo ubogi otrok, da ne zna drugače. Ta uvid mi je pomagal, da sem ga počasi nehal sovražiti, da sem mu začel odpuščati. Seveda bi oče lahko dal veliko več od sebe, toda po drugi strani je res, da smo dandanašnji zaslepljeni in obremenjeni z IDEALI, kaj vse bi moralo biti, kakšni bi morali biti drugi do nas.

Danes je zelo bogi. Ima raka, ki se mu počasi širi že 10 let. Imel je že tri hude operacije. Nekako sem mu odpustil, ker vem, da ne zmore drugače. V bistvu je sebi največji sovražnik, tako kot vsak od nas.

Danes vem, da je na en način razvajen otrok, otročji moški, ki ne zna po moško prenašati frustracij, kaj šele prenašati frustracije drugega, celo frustracije nebogljenega malega otroka. To naj bi odrasel moški znal. Isto odrasla ženska. Ženske so tako kot moški dandanes vedno bolj infantilne, nezmožne bližine z drugim, z življenjem. Nezmožne živeti odnos, odnose. Neodgovornost, iskanje ugodja, izgovorov, hkrati pa težko obvladovanje frustracij življenja je tipičen primer razvajenosti človeka. Igrati in celo živeti oz. biti ŽRTEV. Od drugih zgolj egoistično samo zahtevati pomilovanje, pomoč.

Kaj naj bi znal oče? Najprej naj bi ga imel brezpogojno rad, oz. naj ne bi videl v otroku nasprotnika, tekmeca, odžiralca njegovega življenja. Znal naj bi tudi otroka umirjeno voditi. Znal naj bi ga pohvaliti. Znal naj bi ga kritizirati, tako, da bi z zgledom pokazal na boljšo pot, boljši način itd.

Jaz danes več vem od njega. Skromno rečeno. Hvaležen sem, da sem se po vseh teh bojih dokopal do tega znanja, hkrati pa sem bil deležen tudi Milosti. Velike milosti. Bom znal biti boljši oče tako do sebe, kot do mojih otrok?jaz-1-leto-oce.jpg

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina | Brez komentarjev »