Intervju z režiserjem: Mitja Okorn,

mladi režiser videospotov in filma Tu in tam

najboljši odgovor:

Če pogledava kritike, veliko je pozitivnih, kar nekaj tudi negativnih. Štefančič jr. je v recenziji zapisal, da se ti je izpolnila želja vrteti posnetke svojih vrtnih zabav v kinu … »Sreče nisem imel. Imel sem voljo in željo … Drugače pa vem, da ima prav. On je v bistvu povedal čisto tako, kot je. Kdorkoli je karkoli napisal o filmu, je napisal pravilno. Po mojem je problem drugje. Tile naši kritiki ne napišejo nič, iz česar bi se lahko jaz kaj naučil. Samo spljuvajo … čeprav jaz sprejmem kritiko, ne rečem, da ne. In film da je zanič, seveda je zanič – če ga greš gledat obremenjen, ti bo zanič. Tri strani lahko napišeš, kako je režija zanič, pa slika zanič, pa kako je ta igralec zanič. Ampak kritike bi pozval, naj začnejo pisati tako, da se bom lahko jaz, kot ustvarjalec, iz tega kaj naučil. Film je zanič, ker. Lahko bi bilo boljše, ker.«

.

Danes se govori predvsem o ekonomski globalizaciji, kjer se podirajo monopoli, zaprte ekonomske meje, ki ščitijo domače delavce in predvsem monopole (državnih) podjetij in rente fevdalne aristokracije.

Ekonomska globalizacija je program, cilj liberalnega kapitalizma ( ki ga socialisti zaničljivo imenujejo “neoliberalizem”) in zaradi katerega se je dokončno zrušil komunističen sistem, ki je v osnovi gospodarsko neučinkovit, humanistično lažen in na smrt bolan sistem. Liberalni kapitalizem sta v 80ih letih 20.stl začela Ronald Reagen in Margaret Thacher.

Liberalizem v ekonomiji ( globalno, svobodno tržno gospodarstvo) je pripeljal do tega, da se je večino lačnega, revnega sveta izvleklo iz najhujše revščine, po svoje pa je DELNO nastradal razviti svet zaradi selitve proizvodnje ( južna Amerika, predvsem pa na Kitajsko) in storitev ( npr. v Indijo).

Afrika je specifičen problem revščine ( vojne, korupcija, nered, delovne navade, slaba organizacija), prav tako večino islamskega sveta.

Cerkev je primerek uspešne duhovne globalizacije. RKC je na uspešen način duhovno globalizirala svet ( katoliška pomeni vesoljna Cerkev), a na žalost samo nekoč v preteklosti ( uspešni misionarji), danes pa predvsem izgublja.

Zadnjih 100 let pa se dosti uspešnejše globalizirajo

1. predvsem islam,
2. protestantske cerkve
3. new age
4. pa še socialistična ideologija kot religija.

Potem imamo še finančno globalizacijo, finančni vzajemni skladi, dolar, evro itd., ki omogočajo demokratičen način kapitalizma, saj vsakdo lahko investira, varčuje, razprši svoj boren ali velik kapital in s tem poslovno tvega na svobodnem trgu kot svoboden človek, poslovnež.

Obveščevalna, medijska globalizacija: TV in radio.

Internet je primer komunikacijske globalizacije

Outsourcing storitev je primer storitvene globalizacije

Ekološka globalizacija ( onesnaževanje, CO2, smog, vreme, suše v Afriki, taljenje ledu na Arktiki, Antarktiki).

Farmacevtska globalizacija: nova zdravila v parih letih pridejo v vsako vas.

Globalizacija drog, zasvojenosti, razvajenosti in infantilnosti večine ljudi v družbi.

Globalizacija romantične “ljubezni”, zaljubljenosti.

Filmska globalizacija. Holywood, Bollywood.

Globalizacija potrošništva, mode, kulture, umetnosti.

Medicinska globalizacija: najnovejša medicinska spoznanja so uporabna na vsakem koncu zemlje.

Tehnološka globalizacija: tehnološka in znanstvena odkritja se prav tako hitro širijo po vsem svetu.

Bolezenska, virusna, epidemijska globalizacija: HIV, AIDS, ptičja gripa itd.

V Sloveniji je predvsem vprašanje, ali bomo globalizacijo uporabili sebi v prid, ali se bomo pred njo zavarovali z berlinskim zidom kot Kuba, Severna Koreja, Albanija, Venezuela. Ali bomo znali prednosti globalizacije izkoristiti in se zavarovati pred slabostmi? Ali bomo ostali zavistni in vsakomur škodoželjni provincialci zaradi nacional -SOCIALISTIČNE ideologije?

Moraš se zavedati, da še vedno živimo v pretežno socialistični državi, ki nam uspešno pere možgane naprej.

V Kitajski je pretežno veljalo, da so zadnja stoletja delali za pest riža. Tudi danes marsikateri kmet in neuk delavec dela za toliko. Toda mlad izobražen kader v novorastočih več ( DESET)miljonskih, nebotičniških kitajskih velemestih(metropolah) ima danes boljše plače kot pa izobražen delavec v Sloveniji. Da o njegovih poklicnih in ekonomskih perspektivah ne govorimo.

Naše, 21. stl. bo definitivno stl. Kitajske in Indije, ki sta globalizacijo obrnili sebi v prid.

nacional – in internacional – SOCIALIZEM družno proti liberalcem in demokratom Preberi preostanek članka »

Uspešnost švedskega socialnega modela je mit

Tudi Švedski ekonomisti potrjujejo, to, kar sem že nedavno napisal. Uspešnost švedskega socialnega modela je mit. Še eden od številnih mitov socialistične religije.

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=alter&e_id=21600

http://www.finance.si/193043

Švedski gospodarski in socialni sistem, ki ga včasih imenujejo tudi švedski model, pogosto označujejo tako za vzor kot odklon. In to ne glede na to, da je doživel kar nekaj različic. Od poznega 19. stoletja na splošno gledano tri.

Prvi model je obsegal obdobje od približno leta 1879 do šestdesetih let 20. stoletja. Država je v tem “liberalnem” obdobju poskrbela za trdno trgu naklonjeno zakonodajo, šolstvo, zdravstveno varstvo in infrastrukturo. Javna poraba (v smislu deleža BDP) in razdelitev dohodkov sta bila na podobni ravni kot v ZDA še celo v letu 1960. Švedska se je v tem stoletje trajajočem obdobju po ustvarjenem BDP na prebivalca prelevila iz ene od najbolj revnih zahodnih držav v kar tretjo najbogatejšo državo. Z drugimi besedami, Švedska je postala bogata država še pred nastankom njenega zelo velikodušnega sistema socialne države. Drugo obdobje je trajalo od leta 1960 do 1985. Režim proste trgovine iz liberalnega obdobja se je obdržal tudi v tem času – in se zaradi različnih krogov liberalizacije svetovne trgovine pravzaprav še poglobil, največji sunek pa je za to obdobje pomenilo oblikovanje velikodušne socialne države.

Celotna javna poraba je do poznih osemdesetih let 20. stoletja zrasla na 60 do 65 odstotkov BDP, medtem ko je v letu 1960 pomenila le 30 odstotkov BDP. Še več, mejna stopnja obdavčitve je bila za večino redno zaposlenih od 65- do 75-odstotna, medtem ko je bila leta 1960 še okoli 40-odstotna (če upoštevamo vse davke za gospodinjstva). Zmanjšane spodbude Zaradi zmanjšanja razlik v plačah in velikega pritiska na dobiček podjetij, ki sta bila predvsem posledica močnih in centraliziranih delavskih sindikatov, so se zmanjšale tudi gospodarske spodbude za delo, varčevanje in zagon podjetij. Še več, na trgu z delom so bili uvedeni novi urejevalni predpisi, med katerimi je bila najpomembnejša stroga zakonodaja o varstvu delovnih mest, ki je bila sprejeta v sedemdesetih letih. Tudi v tem obdobju se je nadaljevalo uravnavanje finančnih trgov, ki je bilo uvedeno že med drugo svetovno vojno. Prav ta gospodarski in socialni sistem običajno tudi imenujejo švedski model. Gospodarski rezultati v tem obdobju niso bili slabi, vsekakor pa niso bili tudi izrazito dobri.

Med letoma 1970 in 1995 je švedski BDP na prebivalca za povprečjem v bogatih državah članicah OECD zaostajal za približno 18 odstotkov. S tem je Švedska po merilih OECD po ustvarjenem BDP na prebivalca zdrsnila s tretjega na 17. mesto. To je sicer deloma mogoče razložiti z delovanjem mehanizma “dohitevanja”, saj so tehnološko manj razvite države uvažale tehnologijo iz bolj razvitih držav. Ni pa mogoče razložiti, zakaj je 14 držav Švedsko v tem obdobju ne le dohitelo, temveč jo je po ustvarjenem BDP na prebivalca celo prehitelo.

Odprava urejevalnih predpisov za kapitalski trg in nadzora nad deviznim poslovanjem v poznih sedemdesetih letih ter vstop Švedske v EU v začetku devetdesetih so napovedovali novo obdobje – spočetje tretjega švedskega modela. Mejna davčna stopnja se je leta 1991 za velik del prebivalstva znižala za 10 do 20 odstotkov. Reforme so bile deležne široke politične podpore in so bile sicer uvedene že v času socialdemokratske vlade. Pozneje, večinoma v času desnosredinske vlade, je deregulacijo doživelo kar nekaj izdelčnih trgov:

1. telekomunikacije,
2. trg z električno energijo,
3. cestni transport, taksiji in
4. delno tudi železnica.
5. Proces deregulacije in privatizacije se je, čeprav z nadaljnjim financiranjem na podlagi davkov (pravzaprav z vavčerskim sistemom), začel na področju “človeških storitev”,
6. še zlasti varstva otrok,
7. izobraževanja in
8. varstva ostarelih.

Eden od ciljev je bil pri tem povečati konkurenco in svobodno izbiro. Preberi preostanek članka »

Tole je moj odmev na MMjevo pisanje, ki pa je bilo očitno odmev ( OK, bom bolj ponižen: morda je bil odmev) na nekoč mojo izpoved, da si nikoli nisem iskal punce med katoličankami.

Sam opažam, da je tega vedno manj. V mojih mladostniško-iskajočih se časih sem imel veliko prijateljic iz Cerkve, toda med njimi nekako avtomatsko nisem iskal punce, ker mi niso bile privlačne. Takrat se še nisem tega zavedal, da na en način ne izžarevajo erotičnosti. Nisem jih dojel kot ženske, ki se veselijo svoje ženskosti. Še celo na živce mi je šla njihova pretirana sramežljivost.

Toda bile so mi ene najbolj kvalitetnih prijateljic, z njimi se je dalo globoko in široko pogovarjati, kajti zunaj Cekrve so bile punce v glavnem dostibolj puhoglave, avšaste, vraževerne in socialistično-vulgarne, kar pa je drugi pol.

V osnovi je gledanje na spolnost, ki tako pri Izraelcih kot pri kristjanih ni bila izkrivljena, ampak pomembna in zdrava, če se vračamo k koreninam, cerkvenim očetom v celoti. Najbolj pa jo je izkrivil janzenizem in še prej zgolj določeni pogledi v srednjem veku ( Avguštin). Od tod te rane v Cerkvi, da nekateri mislijo, da je spolnost slaba, grda, umazana in se je je treba od spredaj in od zadaj sramovati. Tako kot morda še svojega telesa. Dualizem, da je duša dobra, telo pa umazano pa je tako ali tako od Cerkve obsojena herezija, vsaj 1500 let.

Sicer pa današnja mladina ni več pod takimi pritiski teh fosilov, heretikov.

V osnovi človek dobi pogled na telo in spolnost od svojih staršev. Kako so oni to dojemali?

Današnji pogled na spolnost je najbolj odvisen od psihološke zrelosti, sploh pa od duhovne zrelosti.Npr. fantje pubertetniki spolnost predimenzionirajo. Dekleta pa predvsem zaradi zelo slabe samopodobe lastno spolnost poddimenzionirajo, nekatera pa tudi iz upora predimenzionirajo.

Na eni strani zelo kruti potrošniški ideali, na drugi strani mladi, zelo osebnostno razsuti ljudje, ki mislijo, da jih zaljubljenost ali spolnost lahko odreši, osreči. Osreči že za nekaj minut, celo ur in dnevov. Kaj več pa definitivno ne!

Kaj vžge v človeku erotičnost? To, da se veseli svoje moškosti (ali ženskosti). Sploh pa to, da mu oči in srce zapojejo, ko opazi v množici privlačno žensko ( moškega) in to upa tudi pokazati, sploh pa na kreativen način!

Moje mnenje o medijih v Sloveniji danes

Moje mnenje je, da se je medijska svoboda popravila za 20% glede na zadnjih 30 let od kar berem časopise in gledam TV. Sprememba je v Delu +30%, na RTV +15% in v Magu -10%, v Družini -5%, na POP TV -20%, v Dnevniku -30% po moji oceni. Vsi mediji vlado večkrat kritizirajo kot pohvalijo. Malo več je objektivnega poročanja. Več je tudi pluralnih mnenj, kvalitetnih mnenj.Iz Dela in RTV so odšli izrazito “propagandistično-levičarski” novinarji, ki že doslej niso pokazali veliko kvalitete.

Vseeno pa zaupam v internet, ki postaja najbolj pluralen prostor in zaradi katerega bo levičarsko-ultrakonzervativni -monopolni in enoumni blok samo še izgubljal. Prej kot bo izgubljal, bolje bomo živeli vsi, razen lenuhov in privilegirancev. Več bo resnične solidarnosti in manj prisilne, lažne solidarnosti.

---

Vlada Republike Slovenije se zaveda pomena medijske svobode in pluralnosti za razvoj demokracije in politične kulture. V tem smislu je potrebno resno pretresti vsa opozorila o pojavih, ki vzbujajo dvom v avtonomijo novinarjev in urednikov. Po drugi strani pa je na dlani, da ima vlada zelo omejen vpliv na ta dogajanja, saj je večina medijev – zlasti tiskanih – v zasebni lasti. Sedanja vlada nima omembe vrednih lastniških deležev v medijskih organizacijah.

Peticija dela slovenskih novinarjev je akt, ki ima v demokraciji popolno legitimnost. Upoštevati pa velja, da v pluralni družbi obstajajo različna mnenja, s katerimi se je potrebno seznaniti, preden se oblikuje dokončna presoja. Prepričani smo, da so navedbe v peticiji neutemeljene. Menimo, da v primeru Slovenije ne moremo govoriti o ogrožanju medijske svobode ali o tem, da vlada posega v medije ali na kakršenkoli način zavira izražanja kritičnosti do vlade in drugih ustanov. Pri tem se opiramo na ocene mednarodnih organizacij, ki ocenjujejo stanje na področju medijske svobode, kot tudi na domače analize in raziskave tega področja.

Mednarodno primerljive analize in raziskave ugotavljajo, da Slovenija sodi v skupino držav z najvišjimi ocenami iz medijske svobode in stanja demokracije. Gre za naslednje analize in ocene:

1) »Nations in Transit 2007«, ki ga pripravlja neodvisna organizacija Freedom House in se nanaša na tranzicijske dežele, uvršča Slovenijo v skupino držav z neodvisnimi mediji. Slovenija je tu – kljub za malenkost slabšemu rezultatu, poslabšanje pa je v l. 2007 ugotovljeno v večini proučevanih dežel – še vedno prva, kar zadeva splošno raven demokracije v regiji.

2) »Freedom of the Press«, ki ga izvaja ista organizacija in v katerem so ocenjene tudi druge države, kaže na podobno situacijo – Slovenija je uvrščena v prvo skupino držav z dobrim stanjem na področju medijske svobode.

3) »Reporters without borders – for the freedom of press« v svojem poročilu za leto 2006 Slovenijo uvršča v skupino držav z najbolje urejeno medijsko sfero. Iz poročila za leto 2007 je moč razbrati, da je Slovenija v skupini držav, kjer je stanje na področju medijske svobode označeno kot »good situation«.

V Sloveniji je bila v septembru 2007 izvedena javnomnenjska raziskava Politbarometer, ki jo izvaja Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Dve vprašanji sta namenjeni medijski avtonomiji. Podatki kažejo, da večina vprašanih meni, da je objektivnost poročanja zdaj (op. za časa sedanje vlade) večja kot pred leti. Iz vprašanja o zaupanju je moč razbrati, da mediji uživajo visoko stopnjo zaupanja.

Prav tako je bila v aprilu 2006 izvedena analiza slovenskih medijev glede na odnos do gospodarskih in socialnih reform, predsednika vlade in vlade kot celote, ki jo je izvedel »Inštitut IRSA – inštitut za razvojne in strateške študije« iz Ljubljane. Le ta med drugim ugotavlja, da negativna medijska prezentacija vlade kot celote oziroma predsednika vlade izrazito prevladuje v odnosu do pozitivne. Analiza nadalje ugotavlja, da ni niti najmanjših pokazateljev v prid tezi, da bi mediji v zadnjem času zaradi domnevnih pritiskov ali drugih razlogov postali »pro-vladni«, temveč bi prej lahko domnevali o morebitnem nasprotnem trendu.

Obstajajo tudi druge različne raziskave, ki so dostopne širši publiki. Neprofitni raziskovalni zavod »Mirovni inštitut – inštitut za sodobne družbene in politične študije« je opravil raziskavo o nacionalni televiziji, katere ugotovitve kažejo, da se programske usmeritve in način poročanja v zadnjih dveh letih niso spremenili. Na spletni strani Ministrstva za kulturo je dosegljiva raziskava o internem in eksternem medijskem pluralizmu iz leta 2006, ki kaže na to, da tiskani mediji kritično vrednotijo delo vlade in vladajoče koalicije.

Različne analize namreč prihajajo do precej enotnega rezultata, da je stopnja medijske demokracije in svobode v Sloveniji na zadovoljivi in mednarodno primerljivi ravni. Kritična mnenja zato razumemo kot izhodišče za nadaljnja prizadevanja Vlade Republike Slovenije za še večji kvalitativni nivo in pluralizacijo medijskega prostora v Sloveniji.

Na podlagi zapisanih ugotovitev lahko trdimo, da pritiskov na medijsko svobodo po nobeni meri ni mogoče razglasiti za alarmantnega, kritičnega ali celo hujšega kot je kdaj bil. Resničnost medijske svobode je ravno obratna peticiji novinarjev, pa če jo pogledamo po notranjih ali mednarodnih merilih.

Urad Vlade RS za komuniciranje

»Postavili smo štiri vodnjake in jih popravili preko 40. Prošnje še prihajajo. Zahvalna pisma izražajo hvaležnost za pomoč ob pravem času.« in »To bo veselje! Dobrotniki so tudi tokrat dosegli svoj namen: dati ljudem piti iz studenca Žive vode.« To je odlomek enega izmed pisem jezuita p. Stanka Rozmana, ki deluje v afriški državi Malavi.

Od oktobra leta 2004, ko je Živa voda prvič sodelovala na Ljubljanskem maratonu pa do danes, je Živa voda omogočila čisto pitno vode že velikemu številu ljudi iz Malavija. Namen Žive vode je namreč združiti tek in dobrodelnost. Čeprav je osrednji dogodek Žive vode sodelovanje na Ljubljanskem maratonu, pa se je zanimanje že tako povečalo, da tekači Žive vode sodelujejo tudi na drugih tekaških prireditvah tako v Sloveniji kot tujini. Razpoznavni smo po rumenih majicah in logotipu, ki ga najdete na spletni strani www.zivavoda.org.

Živa voda je namenjena tako tekačem, kot vsem ostalim.

Podrobnejše informacije: p. Miran Žvanut,

miran.zvanut@rkc.si, 051/388-160

osebno vodene ignacijanske DUHOVNE VAJE

· Duhovne vaje za zakonce z varstvom za otroke

· Duhovne vaje v tišini za vse

*ŠTUDENTSKE DUHOVNE VAJE

*Duhovne vaje za osebnostno rast

• FILMSKI VEČER KULTURNEGA DRUŠTVA OBOK

  11. oktober, Arrupejeva dvorana DSJ:

  -ob 18.00: Ostržek, komedija, družinski, domišljijski film Roberta Benignija

   

  -ob 20.00: Pojdi in boš živel (Va, vis et deviens) drama

   

  Slovenski podnapisi so delo p. Ivana Hercega. Kulturno društvo Obok si prizadeva, da bi bili občinstvu dostopni tudi vsebinsko bogati filmi, ki so bili prezrti s strani uradne slovenske distribucije.

  Ob projekcijah je možen tudi nakup filmov, ki se predvajajo ob 20h.

  Več na: http://www.zkus.si/index_html

Pred in po projekciji je možen tudi nakup DVD-jev:

-          Brat sonce in sestra luna,

-          Pot domov,

-          Bernardkina pesem,

-          Marcellino, kruh in vino

DVD-je lahko dobite tudi pri p. Ivanu Hercegu, ivan.herceg@rkc.si, 051/687-090, Zrinjskega 9-LJ.

Filmski seminar

V vseh teh letih duhovništva sem sam na »lastni koži« izkusil, da je naš Bog in Gospod resnično neizmerno potrpežljiv in usmiljen. In to izkustvo me vsak dan vabi, da postajam vedno bolj potrpežljiv in usmiljen tudi sam s seboj in z drugimi.

p. Ivan Platovnjak

E-UVID

  na: sv.jozef@rkc.si