PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Planica – Tamar – Sleme ( 1820m) – Vršič

Objavil pavel, dne 11.10.2007

Včeraj smo imeli s sodelavci frej dan. Šli smo skupaj v hribe. Vodil nas je izkušeni hribolazec I. Kar nekaj časa sem se obotavljal ali grem, kajti zadnje tedne se ne počutim odlično, velikokrat moram zaradi slabega počutja vzeti aspirin, ker me bolita nosna sluznica, žrelo in glava, včasih pa imam bolečine tudi po vseh mišicah, pa še utrujen sem občutno bolj kot ponavadi. Tako sem par dni prej začel piti Ca tablete, pa lizal sem Angal tablete.

Z avtomobilom smo prispeli pod planiške skakalnice ob 9h ( nad. v. okrog 900m). Pot se je začela po lepi dolini v Tamar. Vreme smo imeli megleno, vlažno. Slaba izbira.Grozna se mi je zdela ravna, široka makadam cesta, ki so jo zgradili za velike tovornjake, ki v Planico spomladivozijo sneg, da tekmovanje sploh lahko izpeljejo. Še ne nekaj let nazaj, je bilo potka do Tamarja fantastična.

Področje je poplavno. Kar nakazuje oskubljeno grmovje, drevesa, hkrati pa blatna voda v kotanjah. Nekoč sva tukaj gor lezla v 1m visok sneg s sošolcem. Hotela sva priti na vrh koluarja Jalovca.

Na poti smo še srečali kapelo z mozaiki p. dr. M.I. Rupnika, umetnika in jezuita, ki je dobil Prešernovo nagrado skupaj z odlično pravljičarko S. Makarović, ki pa jo je zaradi izbire Rupnika malenkostno kot tipičen današnji Slovencelj, odklonila. Morda tudi zaradi velikega sovraštva in prezira do katoliške cerkve oz. vernikov, kar pa spet ponazarja njeno pritlikavost in utopljenost v vulgarni mainstream današnje Slovenije. Sovraštvo do religije, rase ali naroda pa je protiustavno, proti človekovim pravicam, predvsem pa je značilnost socialističnega 20.stl.

Potem pa se je že prikazal dom v Tamarju ( dobrih 1000m), kjer smo se kratko ustavili. Dobrih 15 min hoje za ljubljanskega nedeljskega izletnika.

Pot se je kmalu začela počasi dvigovati, glede na prejšnjo skoraj ravno pot. Na desni smo imeli Ponce, pred sabo koluar Jalovca, levo pa se je dvigovalo vznožje Slemena. Na levi strani je bil mogočen vsaj 10 metrski slap.

Pot je počasi zavijala levo, hodili smo po braniku hudournika, na desni so se v velikih skalah bleščali kristalno čisti tolmunčki. Najmanj 15 minut smo se dvigovali ob tem potočku, vedno bolj strmo je bilo, levo nad sabo pa smo imeli mogočno steno iz katere je polzela voda. Nekaj časa smo grizli kolena.

Pot je kmalu urezala strme serpentine. Kmalu smo bili nad skalo, v katero smo se pred kratkim drgnili z levo ramo. Naredili smo velik ovinek v levo. Peščena pot je bila vrezana v travnato pobočje. Potrebno je bilo paziti, saj je bil to najnevarnejši del poti. Na levi strani tako strmo travnato pobočje, da bi bila vsaka napaka usodna. Tako je zgledalo naslednjih 15 minut zelo strme, tokrat v travo vrezane poti. Tu sem naredil katastrofalno napako, da nisem pil. V bistvu bi moral enkrat poskusiti metodo, kjer med takimi hudimi obremenitvami pijem vsake 5 do 10 min po par požirkov. Zakuhal sem.

Naslednje pol ure je bila pot varna, še kar strma in še vedno po travi. Malo je bilo zoprno to, da je bila kar vlažna. Na desni se je odpiralo ogromno melišče. Videli smo nekaj plašnih gamsov. Nad meliščem pa visoke stene in grebeni. Mi smo ob poti srečevali osamela drevesa in večje skale. Pot je čudovito jesenska zaradi raznobarvnih živih barv macesnov. Kako lepo bi bilo, če bi bil jasen dan. Sodelavec je rekel, da naj si ne želim tukaj sonca, ker zelo švasa. Tu sem imel hud boj z vročino. Bil sem čisto premočen od pasu navzgor. Lasje so bili mokri, znoj mi je tekel po obrazu in vratu. Noge težke kot bi spil 2 dc šnopsa. Zunaj pa okrog 5 stopinj. Izčrpan do konca.

Zadnjih 15 minut hoje je potekalo po valovitih pašnikih?, jasah. Sanjsko. Menda je tukaj znana panorama in je bila ena od reklam z deklico z uhajajočim balonom narejena.

Na vrhu smo si vzeli skoraj poluren postanek. Zamenjali smo si premočena oblačila. Odprli vrečke s hrano. Občasno je goste oblake pregrizel žarek sonca in sem pa tja je bila vidna kakšna luknja svetlomodrega neba. Malo je vseeno pihljajo. Mraz je bilo, predvsem zaradi hude vlage. Dobro, da sem imel tako bundo kot kapo.

Ura je bila skoraj 12, ko smo se odpravili dol proti Vršiču (1600m). Hoje okrog 45 minut. V glavnem ravninska hoja z enim blažjim vzpončkom, potem pa zadnjih 15 minut dokaj normalen spust po peščeni in kamniti poti. Okrog čudovito ruševje. Zelo družinski tip sprehoda. Srečali smo v glavnem starejše nemške in avstrijske pare, vmes pa odcepno pot, baje do Jalovca.

Na Vršiču smo bili ob 13h. Tam nas je čakal prevoz. Ne spomnim se koliko seprentin v jesenskih zlato-rjavih in oranžno -rdečih barvah nas je spremljalo dol tistih 11km do Kranjske gore. Mislim da okrog 20. Vmes sem iskal v stenah gore x Ajdovsko deklico, pa sem opazil neke druge obraze, samo tega ne. Če bi šli družinsko, bi segotovo ustavili pri novi, čudoviti, ruski kapelici, ki je na sredini poti na Vršič. Vršič mi je bil zmeraj tako lep. Enkrat sem kot srednješolec v enem dnevu prevozil Kranjska Gora -Vršič in soško dolino, ter se čez Kladje vrnil domov. Pred leti pa sem si za pripravo na pol-maraton izbral tek iz Kranjske Gore na Vršič. Tek navzgor mi je bil za razliko od ravninskega bolj muka kot užitek.

Bolela me je glava. Zelo! Bolela me je tudi sluznica žrela in nosu. Vse sem popil, kar sem imel v nahrbtniku. En liter. Kolega mi je rekel, da očitno premalo pijem in imam zato pregosto kri. Polno svinjarije v njej. Pri postanku na poti, mi je kolegica dala lekadol, ki pa ni pomagal. Kasneje sem doma vzel še aspirin, ki mi vedno prime. Ob 15h sem šel k varuški po tamalga. Vedno je tako vesel, ko pridemo.

Proti večeru smo šli z družino v kitajsko restavracijo, ki si jo je žena zelo zaželela. Mali je užival v hranjenju s kalčki ( solata). Vmes sem skočil še vvideoteko, kjer sem 2 x Hi8 videokaseti o rojstvu malega dal za 13€ presneti na DVD.

Nato sem doma vzel še močnejše zdravilo proti glavobolu: Analgan. Za urico sem šel pogledat predstavitev Peterleta. Tam sem pojedel golaž ( piva si nisem upal) in se srečal s prijatelji in kolegi. Na račun so prišli klošarji. Atomik Harmonik, Kingstoni z meni zoprnim pevcem, nato pa prihod ( dober MKT) Peterleta skozi množico in zelo dobra izvedba govora. V živo je daleč boljši, izvrsten, kot pa po TV, kjer je medel. Vsebinsko je bil govor je standarden, on bi rekel “sredinski”, ja bi rekel “zelo levičarski”. Zakaj mora biti danes toliko levičarskega populizma? Med Kučanom in Haiderjem ni večje vsebinske razlike v nagovarjanju socialističnih volilcev. Sprašujem se kolik % desnih volilcev bo izgubil, ker mora tako socialistično nagovarjati večino volilcev.

Skratka, čudovita družinska pot ( razen nevarnega odseka, ki traja 15 min). Sploh, če izberemo lepo vreme v jeseni.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.