PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 11.10.2007

O likvidaciji bana dr. Marka Natlačena

Objavil pavel dne 11.10.2007

Pisma bralcev in odmevi

Dr. Mlakar: Kronski dokaz je bil ponarejen

DELO

Sre 10.10.2007

V Delu je bilo 9. t.m. pod gornjim naslovom objavljeno sporočilo STA ob nameravanem odkritju spomenika Marku Natlačenu v njegovem rojstnem kraju. V njem agencija o tem navaja tudi mojo izjavo. K temu moram pripomniti naslednje:

V zadnjih dneh me je v tej zadevi poklicalo kar nekaj uredništev oz. novinarjev in me zaprosilo za daljše izjave ali intervjuje. Zaradi nujnega drugega dela sem take pobude zavrnil, sem pa vse sogovornike opozoril na revijo »Prispevki za novejšo zgodovino«, 2001, št. 1, to je revijo našega Inštituta za novejšo zgodovino, v kateri je uredništvo objavilo obširno poročilo Marka Natlačena londonski kraljevi vladi s podrobno obrazložitvijo poteka dogodkov v prvih tednih po italijanski okupaciji Ljubljane. Dokumentu je dodan tudi moj komentar. Seveda pa sem nekaterim časnikarjem na njihovo vztrajanje tudi po telefonu povedal nekaj več besed, tako tudi sodelavcu STA, kako pa je potem bilo to povzeto v sintetičnem sporočilu, o katerem je govora, pa je že drugo vprašanje.

V telefonskem pogovoru sem časnikarju povedal marsikaj, glede na objavljeno pa je treba kot pojasnilo in dopolnilo reči še naslednje:

Natlačen je v stiku z okupatorskimi oblastmi dal več izjav, v našem primeru pa gre za izjavo (in ne za pismo) ob priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji oz. ob njegovem obisku v Rimu. Da je bila izjava ponarejena, je morda prehud izraz, vsekakor pa ostaja dejstvo, da so italijanske oblasti v časopisih objavile besedilo, s katerim se Natlačen v nekaterih (slavilnih) podrobnostih ni strinjal. Vedeti je namreč treba, da so oblasti Natlačenu izrecno narekovale razne poteze in tudi izjave oz. pisma. Ta izjava je bila torej objavljena brez njegovih popravkov.

Kar zadeva trditev o Natlačenovem ravnanju v skladu z mednarodnim vojnim pravom, sem mislil na začetne stike z okupatorskimi oblastmi, ko je bilo v skladu z običajnim pravom, da pač predstavnik dotedanje oblasti sprejme predstavnike nove (okupacijske) oblasti in jim nekako preda oblast. Seveda so bile nove italijanske oblasti v Ljubljani potem daleč od tega, da bi spoštovale omenjeno pravo, kot največjo kršitev pa je pač treba smatrati omenjeno priključitev pokrajine k Italiji. Zato je tudi po mojem mnenju ravnanje Natlačena prav v segmentu priključitve napačno in simbolno škodljivo, kar so ugotavljali že tedaj in kasneje tudi predstavniki njegovega političnega tabora tako v Ljubljani kot v emigrantski vladi v Londonu.

Da bi pa Natlačen s tem ogrozil ali bistveno oškodoval slovenske narodne interese, pa ne bi mogli reči. Šlo je predvsem za preveč prijazno občevanje z okupatorskimi oblastmi. Prav lahko bi odklonil nekatere poteze, ki so jih od njega zahtevali Italijani. Kaj bi se potem zgodilo oz. kakšna bi bila italijanska reakcija, lahko seveda le ugibamo. Ob tem je namreč vsaj kot posredno opravičilo Natlačenu in njegovim sodelavcem treba opozoriti na že jasno razvidno nacistično genocidno politiko na Gorenjskem in Štajerskem. V Ljubljani je zaradi tega vladal strah, da se ne bi kaj takega začelo dogajati še južno od Save … Odtod verjetno tudi bolj oportunistična politika ljubljanskih voditeljev.

Da se je Natlačen še vedno čutil zavezanega jugoslovanski državi in slovenstvu, pa dokazuje poročilo o stanju na nemškem okupacijskem območju, ki ga je prav on nesel v Rim ob omenjenem obisku in ki je nato v povzetkih in tudi v celoti objavljeno v zavezniški javnosti, ki se je tako seznanila tudi s to tragično stranjo slovenske medvojne usode.

Boris Mlakar

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Zgodovina | Brez komentarjev »

Največje žrtve krize so evropske banke

Objavil pavel dne 11.10.2007

Dr. Egon Zakrajšek posebej za Delo 

Največje žrtve krize so evropske banke

DELO

Sre 10.10.2007

 

Ljubljana– Obveznice, ki so bile v ZDA izdane na podlagi drugorazrednih hipotekarnih posojil, so dobile prvovrstne ocene rejtinških agencij, največ pa so jih kupovale evropske banke, »zato je finančna kriza imela in ima veliko hujše posledice v Evropi kot v ZDA. Na medbančnem trgu je bila avgusta popolna panika, nihče ni razločeval med dobrimi in slabimi bankami. Zdaj so centralne banke intervenirale, dodali smo likvidnost, vplivali na obrestne mere. Trg se je umiril in začel racionalno razlikovati banke po njihovem tveganju in višini kapitala. Banke, ki najbolj trpijo in morajo plačati najvišje provizije, pa so iz Evrope,« nam je povedal dr. Egon Zakrajšek, član ožjega vodstva ameriške centralne banke Federal Reserve (Fed).

S tem ko je Fed septembra znižal referenčne obrestne mere za 50 bazičnih točk, je »finančnim trgom sporočil: mi ne bomo dovolili velike verjetnosti porazdelitve slabih ekonomskih rezultatov v prihodnosti. To je pravilno, to je smisel ekonomske politike,« nam je dejal Zakrajšek in na naše vprašanje, ali bo ameriška centralna banka še nižala obrestne mere, če bo to potrebno, odgovoril, da »bo dogajanje odvisno od dveh stvari:

prva so makroekonomski podatki,

drugo pa je, kako Fedov odbor za odprti trg (FOMC) komunicira s finančnimi trgi z govori, sejami in pisnimi izjavami.

« Vsekakor pa trgi pričakujejo, da se bodo referenčne obrestne mere Feda do spomladi še znižale za 0,25 do 0,5 odstotka.

 

Zakrajšek, ekonomist liberalnih pogledov, ki je pred dobrima dvema letoma nasprotoval uvedbi enotne davčne stopnje, češ da je to prehud makroekonomski šok, letos pa je bil omenjan kot morebitni kandidat za guvernerja Banke Slovenije, kritično gleda na ekonomsko politiko v Sloveniji in poudarja, da se »mora absolutno zmanjšati vloga države v ekonomskem sistemu. To je edina pot, da si Slovenija zagotovi svetlo ekonomsko prihodnost. To bi moral biti dolgoročni cilj makroekonomske politike, da se država strateško umakne iz ekonomskega prostora in omogoča konkurenčni trg. To ne pomeni, da se mora zgoditi divja psevdoprivatizacija, ki se bo končala v nekakšnem tajkunstvu. Vzpostaviti pa se morajo fundamentalne razmere za konkurenčni trg. To bo povečalo povprečno blaginjo vseh državljanov Slovenije.«

Naš rojak, ki v Fedu vodi oddelek za bančne analize in je pomočnik direktorja v oddelku za monetarne zadeve, meni, da imajo ameriške komercialne banke veliko boljšo kapitalsko podlago kot evropske, pa tudi finančna trdnost ameriških korporacij je po njegovem mnenju na zelo visoki ravni.

 

Na vprašanje, kako ocenjuje dejstvo, da sta dve največji slovenski banki še kar v večinski lasti države, pa je hudomušno pripomnil: »Osebno menim, da slovenski finančni sistem sodi v muzej. To je arhaična zadeva.« Celoten pogovor z dr. Egonom Zakrajškom bomo objavili v ponedeljek v Delu FT.

Miha Jenko

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, borza, trg, gospodarstvo oz. ekonomija, liberalne reforme ( PRO FREE Market) | Brez komentarjev »

Generiranje afer, kriz, napetosti

Objavil pavel dne 11.10.2007

Že parkrat sem od prijateljice in od prijatelja, ki že nekaj let profesionalno delujeta v politiki, kot poslanca ( pa čeprav sta bila pred izvolitvijo vse prej kot politika) slišal, da desne stranke zelo težko objavijo svoje dejavnosti, pozive, pobude v medijih.

Čeprav imajo npr. nek kvaliteten dogodek iz področja EU, ki bi bil celo življenjsko zanimiv za večino državljanov, pa na sklicano tiskovno konferenco običajno novinarji iz večine večjih medijskih hiš sploh ne pridejo. “Morda sedaj oportunistično hodijo na SDS tiskovne konference, toda na naše pa ne.”

“Medije predvsem zanimajo afere, ki so v večini primerov umetno generirane ( in to znotraj medijskih hiš) in so v večini primerov tudi provincialne, obrobne, neumne, brezvezne”.

Afere so nujne, če so ogrožene temeljne vrednote demokracije ( recimo če vladna stranka policijo in tajne službe izrablja za diskreditacijo politikov drugih strank, opozicije). Nujno je takrat posvetiti čas prestopnikom zakona. In jasno obsoditi ta dejanja, čeprav slovenski novinarji znajo za svoje gospodarje izvrstno relativizirati še kako kriminalno dejanje, a pri nasprotnikih pa narediti mesečno afero, ker je svoji hčerki prisolil klofuto, ker ga ni ubogala. Če ni to hipokrizija na kubik!

Hkrati pa je še bolj nujno, da se javnosti predstavi tudi

  1. pozitivne vidike politike,
  2. konstruktivno delo politikov vseh političnih strank,
  3. konstruktivne projekte.
Ne pa samo PARANOIDNO iskanje črnega za nohtom in neke kvazi afere.Tukaj sem se spomnil na intervju Nežmaha s socioogom Josipom Županovom, ki omenja, da socialistični ideal ni nikoli zaživel, da so venomer obljubljali da bo. V Severni Koreji in na Kubi še vedno obljubljajo. Materialni reveži v Južni Ameriki so vzeli novo epizodo socializma, mentalni reveži na zahodu pa nanjo nestrpno čakajo.

In sedaj bistvo: socialističen red, država lahko preživotari dneve in leta samo na en način: z generiranjem vedno novih kriz, afer in napetosti. Od tu lahko pojasnimo, zakaj je v Sloveniji v zvezi z politiko in gospodarstvom ves čas ena afera za drugo, ena kriza za drugo. Večina novinarjev in njihovih gospodarjev so še vedno dediči socialistične revolucije, ki jo skušajo ultra konzervativno obdržati pri življenju. Zato javnosti ves čas mečejo v oči pesek in smeti, da bi odvračali pozornost od bistva: to pa je napredek skupnosti, državljanov, države v blaginji vseh in v kvaliteti življenja in odnosov med nami. Ko bomo enkrat spet imeli plače podobne kot v EU ( kot nekoč v Avstroogrski, kjer smo bili takrat na nivoju špice gospodarstva) in ne 3x manjše ( oz. 10x manjše kot v nacional-socialistični Yugoslaviji pod Titom) ter ne bomo celo leto gledali socialistične soap opere Strojani in Semolič po TV.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, inženirji družbe, modne družbene smernice, mediji, novinarji, politika | Brez komentarjev »

Planica – Tamar – Sleme ( 1820m) – Vršič

Objavil pavel dne 11.10.2007

Včeraj smo imeli s sodelavci frej dan. Šli smo skupaj v hribe. Vodil nas je izkušeni hribolazec I. Kar nekaj časa sem se obotavljal ali grem, kajti zadnje tedne se ne počutim odlično, velikokrat moram zaradi slabega počutja vzeti aspirin, ker me bolita nosna sluznica, žrelo in glava, včasih pa imam bolečine tudi po vseh mišicah, pa še utrujen sem občutno bolj kot ponavadi. Tako sem par dni prej začel piti Ca tablete, pa lizal sem Angal tablete.

Z avtomobilom smo prispeli pod planiške skakalnice ob 9h ( nad. v. okrog 900m). Pot se je začela po lepi dolini v Tamar. Vreme smo imeli megleno, vlažno. Slaba izbira.Grozna se mi je zdela ravna, široka makadam cesta, ki so jo zgradili za velike tovornjake, ki v Planico spomladivozijo sneg, da tekmovanje sploh lahko izpeljejo. Še ne nekaj let nazaj, je bilo potka do Tamarja fantastična.

Področje je poplavno. Kar nakazuje oskubljeno grmovje, drevesa, hkrati pa blatna voda v kotanjah. Nekoč sva tukaj gor lezla v 1m visok sneg s sošolcem. Hotela sva priti na vrh koluarja Jalovca.

Na poti smo še srečali kapelo z mozaiki p. dr. M.I. Rupnika, umetnika in jezuita, ki je dobil Prešernovo nagrado skupaj z odlično pravljičarko S. Makarović, ki pa jo je zaradi izbire Rupnika malenkostno kot tipičen današnji Slovencelj, odklonila. Morda tudi zaradi velikega sovraštva in prezira do katoliške cerkve oz. vernikov, kar pa spet ponazarja njeno pritlikavost in utopljenost v vulgarni mainstream današnje Slovenije. Sovraštvo do religije, rase ali naroda pa je protiustavno, proti človekovim pravicam, predvsem pa je značilnost socialističnega 20.stl.

Potem pa se je že prikazal dom v Tamarju ( dobrih 1000m), kjer smo se kratko ustavili. Dobrih 15 min hoje za ljubljanskega nedeljskega izletnika.

Pot se je kmalu začela počasi dvigovati, glede na prejšnjo skoraj ravno pot. Na desni smo imeli Ponce, pred sabo koluar Jalovca, levo pa se je dvigovalo vznožje Slemena. Na levi strani je bil mogočen vsaj 10 metrski slap.

Pot je počasi zavijala levo, hodili smo po braniku hudournika, na desni so se v velikih skalah bleščali kristalno čisti tolmunčki. Najmanj 15 minut smo se dvigovali ob tem potočku, vedno bolj strmo je bilo, levo nad sabo pa smo imeli mogočno steno iz katere je polzela voda. Nekaj časa smo grizli kolena.

Pot je kmalu urezala strme serpentine. Kmalu smo bili nad skalo, v katero smo se pred kratkim drgnili z levo ramo. Naredili smo velik ovinek v levo. Peščena pot je bila vrezana v travnato pobočje. Potrebno je bilo paziti, saj je bil to najnevarnejši del poti. Na levi strani tako strmo travnato pobočje, da bi bila vsaka napaka usodna. Tako je zgledalo naslednjih 15 minut zelo strme, tokrat v travo vrezane poti. Tu sem naredil katastrofalno napako, da nisem pil. V bistvu bi moral enkrat poskusiti metodo, kjer med takimi hudimi obremenitvami pijem vsake 5 do 10 min po par požirkov. Zakuhal sem.

Naslednje pol ure je bila pot varna, še kar strma in še vedno po travi. Malo je bilo zoprno to, da je bila kar vlažna. Na desni se je odpiralo ogromno melišče. Videli smo nekaj plašnih gamsov. Nad meliščem pa visoke stene in grebeni. Mi smo ob poti srečevali osamela drevesa in večje skale. Pot je čudovito jesenska zaradi raznobarvnih živih barv macesnov. Kako lepo bi bilo, če bi bil jasen dan. Sodelavec je rekel, da naj si ne želim tukaj sonca, ker zelo švasa. Tu sem imel hud boj z vročino. Bil sem čisto premočen od pasu navzgor. Lasje so bili mokri, znoj mi je tekel po obrazu in vratu. Noge težke kot bi spil 2 dc šnopsa. Zunaj pa okrog 5 stopinj. Izčrpan do konca.

Zadnjih 15 minut hoje je potekalo po valovitih pašnikih?, jasah. Sanjsko. Menda je tukaj znana panorama in je bila ena od reklam z deklico z uhajajočim balonom narejena.

Na vrhu smo si vzeli skoraj poluren postanek. Zamenjali smo si premočena oblačila. Odprli vrečke s hrano. Občasno je goste oblake pregrizel žarek sonca in sem pa tja je bila vidna kakšna luknja svetlomodrega neba. Malo je vseeno pihljajo. Mraz je bilo, predvsem zaradi hude vlage. Dobro, da sem imel tako bundo kot kapo.

Ura je bila skoraj 12, ko smo se odpravili dol proti Vršiču (1600m). Hoje okrog 45 minut. V glavnem ravninska hoja z enim blažjim vzpončkom, potem pa zadnjih 15 minut dokaj normalen spust po peščeni in kamniti poti. Okrog čudovito ruševje. Zelo družinski tip sprehoda. Srečali smo v glavnem starejše nemške in avstrijske pare, vmes pa odcepno pot, baje do Jalovca.

Na Vršiču smo bili ob 13h. Tam nas je čakal prevoz. Ne spomnim se koliko seprentin v jesenskih zlato-rjavih in oranžno -rdečih barvah nas je spremljalo dol tistih 11km do Kranjske gore. Mislim da okrog 20. Vmes sem iskal v stenah gore x Ajdovsko deklico, pa sem opazil neke druge obraze, samo tega ne. Če bi šli družinsko, bi segotovo ustavili pri novi, čudoviti, ruski kapelici, ki je na sredini poti na Vršič. Vršič mi je bil zmeraj tako lep. Enkrat sem kot srednješolec v enem dnevu prevozil Kranjska Gora -Vršič in soško dolino, ter se čez Kladje vrnil domov. Pred leti pa sem si za pripravo na pol-maraton izbral tek iz Kranjske Gore na Vršič. Tek navzgor mi je bil za razliko od ravninskega bolj muka kot užitek.

Bolela me je glava. Zelo! Bolela me je tudi sluznica žrela in nosu. Vse sem popil, kar sem imel v nahrbtniku. En liter. Kolega mi je rekel, da očitno premalo pijem in imam zato pregosto kri. Polno svinjarije v njej. Pri postanku na poti, mi je kolegica dala lekadol, ki pa ni pomagal. Kasneje sem doma vzel še aspirin, ki mi vedno prime. Ob 15h sem šel k varuški po tamalga. Vedno je tako vesel, ko pridemo.

Proti večeru smo šli z družino v kitajsko restavracijo, ki si jo je žena zelo zaželela. Mali je užival v hranjenju s kalčki ( solata). Vmes sem skočil še vvideoteko, kjer sem 2 x Hi8 videokaseti o rojstvu malega dal za 13€ presneti na DVD.

Nato sem doma vzel še močnejše zdravilo proti glavobolu: Analgan. Za urico sem šel pogledat predstavitev Peterleta. Tam sem pojedel golaž ( piva si nisem upal) in se srečal s prijatelji in kolegi. Na račun so prišli klošarji. Atomik Harmonik, Kingstoni z meni zoprnim pevcem, nato pa prihod ( dober MKT) Peterleta skozi množico in zelo dobra izvedba govora. V živo je daleč boljši, izvrsten, kot pa po TV, kjer je medel. Vsebinsko je bil govor je standarden, on bi rekel “sredinski”, ja bi rekel “zelo levičarski”. Zakaj mora biti danes toliko levičarskega populizma? Med Kučanom in Haiderjem ni večje vsebinske razlike v nagovarjanju socialističnih volilcev. Sprašujem se kolik % desnih volilcev bo izgubil, ker mora tako socialistično nagovarjati večino volilcev.

Skratka, čudovita družinska pot ( razen nevarnega odseka, ki traja 15 min). Sploh, če izberemo lepo vreme v jeseni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izleti, turistične destinacije | Brez komentarjev »

Igre, ki jih igrajo narkomani

Objavil pavel dne 11.10.2007

Razumevanje odvisnosti

Igre smrti

DELO,

Sre 10.10.2007

Dr. Zoran Milivojević: Igre, ki jih igrajo narkomani (Igre koje igraju narkomani), Založba Psihopolis Institut Novi Sad 2007, 506 strani, 27 evrov.

Znani srbski psihiater in psihoterapevt dr. Zoran Milivojević, ki že skoraj dve desetletji deluje tudi v Sloveniji, je letos, po treh svojih uspešnicah v zadnjem času, kot so knjige

  1. Psihoterapija in razumevanje čustev,
  2. Emocije in
  3. Formule ljubezni, dokončal četrto, ki bo glede na dosedanje zanimanje, tako pri nas kot na celotnem Balkanu, gotovo prekosila prve tri. Gre za obsežno delo, ki na temelju transakcijske analize (TA) odpira novo pot ne samo za razumevanje, ampak tudi za pomoč partnerjem, staršem, otrokom in jemalcem drog. Milivojević v besedilu uporablja termin »jemalec drog« za poimenovanje odvisnika.
Kot piše, je glavni namen knjige, jasno definirati in razkriti najpogostejše komunikacijske obrazce – igre in demistifikacijo iger, ki so v zvezi z drogami. Da bi bolje razumeli, za kakšne igre gre, in kaj pravzaprav misli s terminom igra, nas seznani s temeljnimi izhodišči TA, ki jo je kot vrsto psihoterapije uvedel Eric Berne v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Kot je znano, je transakcija dejanje komunikacije, ko dve ali več oseb med seboj izmenjujejo sporočila. Transakcija je tako osnovna enota komunikacije, ker je metoda zasnovana na analizi sporočil in njihovih izmenjav – transakcij, jo je Berne poimenoval TA – transakcijska analiza. Izhajal je iz predpostavke, da naše osebnosti še niso nujno celovite in integrirane, ampak so sestavljene iz povsem določenih delov, ki jih je imenoval stanja jaza ali ega. Stanja ega naj bi bila trojna: Odrasli, Starš in Otrok.

Ko se srečata dve osebi, so prav ta ego stanja tista, ki izmenjujejo sporočila. Sporočila pa ni nujno, da so samo verbalna, ampak so lahko tudi neverbalna, kot nas podrobneje poučujejo nadaljevalci Bernovega dela,

  1. npr. Claude Steiner (Kako se spreminjajo življenjski načrti – Wie man Lebensplaene veraendert, Junfermann Verlag, Paderborn 1986), ali
  2. Thomas A. Harris (Jaz sem ok, ti si ok – Medicinska knjiga Bg., Zg., 1990). Skratka – različic komunikacij in hkrati manipulacij je ogromno.
Če se še nekoliko ustavimo pri E. Bernu: opozarjal je, da so transakcije pomembne tudi zaradi priznanja drugega, da ta sploh obstaja. Kajti potreba dojenčka po pozitivnih dražljajih se pozneje pri odrasli osebi sublimira v potrebo po priznanju, v potrditev, da obstajaš. Zato so, pravi E. Berne, samice v zaporih sredstvo zloma, ker ni transakcij, obenem pa tam tudi čas ni strukturiran.

Strukturiranje časa ima namreč velik pomen, posebej je pomembna njegova operativna stran, to je programiranje. To je lahko materialno (delo), družbeno(vedenje) in individualno, kamor uvrščamo igre, ki so tako regulirani poteki potez.

Igre seveda niso nujno zabavne. Mednje lahko spadajo tudi ljudožerske zabave, udinjanje drogam, alkoholu, kriminalu, duševne bolezni, samomori … Bistvena lastnost človekovega igranja ni to, da so občutja kaotična, ampak to, da so usmerjena, pravi E. Berne.

Prav zaradi tega je jasno, da so igre zelo ukalupljene, da se ne dogajajo naključno. Potekajo lahko na zavedni in na nezavedni ravni osebnosti.

Na nezavedni ravni bi, sledeč C. G. Jungu, lahko tudi rekli, da so igre kompleksi, ki se sproščajo samo v natančno določenih situacijah. Če torej ti posežeš ali se opreš na kompleks A, potem se jaz (vedno) na B. Vse pa je seveda povsem ločeno od ozaveščenosti. Na nek način so to tudi tista afektirana stanja, na katera navidezno ne moremo vplivati.

Če se vrnemo k zasvojenostim, ki so tudi velika slovenska slabost, saj uničujejo partnerstva, otroke, odrasle in cele družine, potem je že Eric Berne podal opis pomembnega mehanizma, ki je v biti vedno enak.

Alkoholik kot narkoman, ali odvisnik od česar koli, najprej v sebi razvrednoti Starša, tako da je prilagojeni Otrok osvobojen vpliva Starša. S tem razvezovanjem iz prej prilagojenega Otroka postane Otrok »naraven«. Naraven Otrok pa je lahko le Upornik ali Ustvarjalec. Odvisnik je seveda Upornik, ki si to izbere v sebi, eliminira Starša.

Toda to zanikanje je v bistvu paradoks, saj prav odvisnik hlepi po socialnih priznanjih, beži od socialnih destimulacij, želi se izogniti določenim negativnim občutkom, da bi si zagotovil materino ljubezen in zaščito ter da bi se tako obdržala simbioza z enim ali kar obema realnima staršema v objektivni resničnosti, ne pa s Staršem v sebi.

Milivojević v svojem delu to predstavi tako, da je nezavedna igra obrazec, ki ga oseba stalno ponavlja. Igralcu se zdi, da se mu igra dogaja in da zanjo ni odgovoren. V biti pa gre za spor med njegovima deloma osebnosti. Obstaja del, ki je zdrav, in del, ki je povsem bolan. Oseba se tako preklaplja, odvisno kateri del je močnejši, in igra zdaj en in spet drugi del svoje konfliktne strukture. Tako se zdi, kot da imamo pred seboj dve različni osebi, dva pacienta, ker imata takšna dela vedno nasprotni stališči v teku ene komunikacije. To je igra, ki jo igralec igra sam s seboj, ki jo igrata oba dela z njim. Zunanje osebe pa so samo figure – objekti za projekcije. Takšna tipična igra je NISEM ODVISEN. Toda, ker ne more biti hkrati odvisen in ne-odvisen, se spor nadaljuje. Navzven nam to pove, da je igralčev oziroma odvisnikov ego šibak in ni sposoben uveljaviti nadzor.

Preklop lahko opazimo tudi v zunanjem obnašanju, drži in načinu govora. Milivojević uporablja tudi izraz notranji kemijski konflikt. Bit terapije pa je, da se krepi funkcionalni jaz – ego oziroma tisti del, ki je proti jemanju česar koli –, in cilj povsem eliminirati del, ki je vezan na drogo, alkohol ali karkoli. Z ozaveščanjem notranjega konflikta, ki igro generira, dosežemo razrešitev in s tem ukinitev mehanizma, ki igro spodbuja.

Igre so različne. Nekatere se igrajo samo z eno osebo, druge z več osebami. Ene so konstantne, druge enkrat na leto ali celo manj. Odvisniki sami preigravajo skupaj z najbližjimi, pa tudi s terapevti, tri izjemno značilne vloge. To so: PREGANJALEC, REŠITELJ in ŽRTEV. Vsakdo je lahko na začetku v eni vlogi, da bi se v komunikaciji zelo hitro nehote znašel v drugi ali tretji. Vloge moramo vedno ločevati od osebnosti in jih ne smemo enačiti z osebami, ker oseba vedno lahko zapusti določeno vlogo. Prav tako ne smemo enačiti vlogo narkomana z osebo, ker pač oseb ne moremo identificirati z njihovimi postopki.[op. Pavel: ločiti greh od grešnika: greh obsoditi, grešniku pomagati. Staro cerkveno modrost so prevzeli psihologi]

Vloge pa so vezane na sceno, scenarij in igro. Povsem jasno je, da obstajajo tako imenovane »narkomanske scene«. V enem mestu je lahko ena, lahko pa jo ima vsaka četrt. Scenarij seveda ni določen vnaprej, je pa vedno podoben. Igre imajo svojo dinamiko. Vloge, ki se jih igrajo odvisniki, tako na »sceni«, kot sicer v življenju ter v poskusih resničnega in navideznega zdravljenja so zelo različne, na primer:

  1. LEGALIZACIJA, LEGALIZACIJA!,
  2. ZADET IN PONOSEN,
  3. USPIDIRAN IN PONOSEN,
  4. STONDIRAN IN PONOSEN,
  5. ŠE NISEM ODVISEN!,
  6. STARI DŽANKI,
  7. VELIKI DŽANKI,
  8. HOČEM SE ZDRAVIT,
  9. HOČEM SE ZDRAVIT!,
  10. KAJ BOŠ TI VEDU, K NISI PROBOU!,
  11. DAJ MI, V KRIZI SEM!,
  12. NARODNI HEROJ,
  13. OVERDOZA,
  14. TALE DOKTOR, TALE STROKOVNJAK!,
  15. TISTI DOKTOR, TISTI GNOJ!,
  16. RAVBARJI IN ŽANDARJI,
  17. DOKAŽI, DA SE DROGIRAM!,
  18. PRISILI ME, DA PRENEHAM!
  19. ZDRAVITE ME SAMO Z METADONOM!,
  20. TISTI DOKTOR, TISTI NARKOMAN!,
  21. ŽRTEV, PREGANJALEC … itn.
Seveda pa se v tem plesu vrte tudi vloge partnerjev, bratov in sester ter staršev, ki so predvsem:
  1. NEMOGOČE!,
  2. KJE SEM NAREDIL(A) NAPAKO?,
  3. TI SI KRIV(A)!,
  4. PREKLETA DRUŽBA!,
  5. PREKLETA DROGA!,
  6. ŽIVLJENJE SI MI UNIČIL(A)!,
  7. SAMO NE HEROIN!,
  8. SAMO NE KRIMINAL!,
  9. PRISILIL(A) TE BOM, DA PRENEHAŠ!,
  10. TALE DOKTOR, TALE STROKOVNJAK!,
  11. TISTI DOKTOR, TISTI GNOJ!
  12. ODREKAM SE TE!,
  13. ŽRTEV, PREGANJALEC, REŠITELJ … itn.
Vse te vloge so v knjigi temeljito, vešče, prav briljantno opisane. Ve se, da gre za strokovnjaka, ki ni teoretik, ampak praktik. Ko prebiramo, kakšne so vloge in igre, nam gre lahko tudi na smeh, saj je prav neverjetno, da udeleženci sami pri sebi ne odkrijejo, kaj igrajo in v kaj se lahko spuščajo. Toda, ker gre za nezavedno raven, je to mogoče igrati iz dneva v dan, iz leta v leto, ne da bi imeli igralci občutek, da so del nevidnega stalnega scenarija. Delo ima ambicijo, da se to preseže. Ima ambicijo ogledala.

V tem kontekstu je sicer treba omeniti pomembni deli, ki sta pri nas izšli v zadnjih letih:

  1. Zgodovina moje heroinske odvisnosti Zlatka Blažiča (Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2007) in
  2. Kodrlajsasti piton Marka Ješeta in Branka Gradišnika (Založba Rotis, Maribor, 2005).
Vendar v tem delu Evrope do zdaj ni izšlo nič, kar bi opisovalo strukturo, dinamiko in akterje z vidika transakcijske analize (TA). Občutek je, da bo TA omogočila hitrejše in uspešnejše zdravljenje in da bo predvsem osvetlila tiste »terapije«, ki to niso. Zadnje bo zdravo tudi zato, da se bodo sredstva usmerjala v tisto, kar rezultate omogoča.

Ne smemo pozabiti tudi na odlične ilustracije Marka Milovića v tej knjigi, ki omogočajo tudi tistemu, ki ne bi znal prebrati tekst knjige, da bi razumel njeno sporočilo.

Avtor uspešnice tudi opozarja, da je odvisnost večkrat napačno definiran problem. Odvisnost je samo manifestacija, simptom ali posledica nekega drugega glavnega problema, ki ga avtor opiše kot psihosocialno motnjo. Raziskave so namreč pokazale, da gre v devetdesetih odstotkih primerov za resne motnje na ravni strukture osebnosti, čustvene motnje, kakor tudi za pomembno motene socialne odnose, ki so obstajali že pred jemanjem drog. Jemanje pa seveda motnje še okrepi, utrdi in razširi. Ne sme se pozabiti na aktualen odnos, ki ga odvisnik razvija v svojem ožjem ali širšem okolju. Enako velja za vse vrste odvisnosti.

Struktura kaže na temeljno motnjo, katere vrh je površinsko razviden v odvisnosti, ki je periferna motnja. V biti gre za patološki scenarij ali življenjski skript po E. Bernu, ki ga posameznik razvije že v mladih letih in v katerega vklopi tudi odvisnost. Ta scenarij lahko povzame vso širino destruktivne osebnosti (po E. Frommu) in s tem tudi odvisnost od česar koli.

Zato morajo terapije stremeti k obema ravnema:

  1. to je k obravnavi psihosocialne motnje in
  2. odvisnosti.
Stremeti morajo
  1. k spreminjanju osebnostne strukture,
  2. k pisanju novega skritpa življenja in
  3. k izboljšanju kakovosti življenja.
Če tega ni, in terapija temelji zgolj na odvajanju od drog, na simptomu, potem bo odvisnik slejkoprej posegel po drugih sredstvih kompenzacij. Simptomatska terapija mora biti spremljana (kot v medicinskem modelu) z radikalno (radix – lat. korenina, koren), ki gre v smeri radikalnih sprememb v osebnosti.

Zanimivo je, da tudi odvisniki sami zmotno menijo, da bodo povsem funkcionalni, če bodo prenehali z jemanjem drog, alkohola, tablet itn., ker se ne želijo podati na pot izboljšanja kakovosti življenja z vidika sprememb osebnosti, zato pa po kratki abstinenci spet padejo v stare vode.

Odvisniki v začetku, po Milivojeviću, menijo, da lahko še nadzirajo svojo odvisnost v smislu igre: NISEM ODVISEN!, ki pa je v resnici NISEM ŠE ODVISEN! Kasneje se ta običajno razvije v DROGIRAN (PIJAN) IN PONOSEN!, da bi čez nekaj mesecev ali let pristali v KREMPLJIH DROGE (ALKOHOLA), ki jo prav tako igrajo, češ da jim ni rešitve.

Zanimiva je tudi igra LEGALIZACIJA, LEGALIZACIJA!, ki jo začno igrati jemalci mehkih drog. Dr. Zoran Milivojević na izkušnjah in mednarodnih raziskavah dokazuje, da bi bila legalizacija t. i. mehkih drog lahko zelo vprašljiva. Znano je namreč, da najmanj 5 odstotkov tistih, ki jemljejo mehke droge, čez čas preide na trde. Odstotek je res najbolj okleščen, ker je verjetno še znatno višji. Če bi torej legalizirali, in s tem še povečali jemanje mehkih drog, bi tako znatno in avtomatsko povečali tudi število najtežjih odvisnikov od trdih drog, kar je matematična dejanskost in kruta logika.

Nikoli pa ne gre pozabiti, da je odvisnik predvsem sam odgovoren za svoje odločitve. Odločitev za igranje (zavedno ali nezavedno) je njegova, prav takšna pa mora biti tudi za zdravljenje. Enako je z drugimi udeleženci v igrah. Če jih skupaj z odvisnikom igrajo v nedogled, potem so prav tako s tem zaslužni za njegovo odvisnost.

Knjiga je že dosegljiva v nekaterih slovenskih knjigarnah.

Borut Pogačnik

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Knjiga, TA, motnje in bolezni, psihološko svetovanje | Brez komentarjev »